Odpelji me v cerkev

»Ti je všeč Tereza?« me je vprašala nekega večera, ko sem brala Neznosno lahkost bivanja. Dvignila sem pogled in pokimala: »Zdi se mi zanimiva junakinja.« Na kratko sem še gledala v njeni smeri, nato pa knjigo ponesla nazaj pred obraz in dvignila nevidno mejo med sabo in svetom.

Knjigo mi je prav ona priporočila v branje. Ko pa sem jo končno brala, je kar naprej oprezala za spremembo in preverjala, ali sem že drugačna, nova, neprepoznavna. Strah jo je bilo. Da bi v knjigi srečala sebe. Pravo sebe, tisto sebe, ki je še ne poznam in je tudi ona ne bo prepoznala. Tisto sebe, ki ne bo nikogar potrebovala. In strah jo je bilo, da bi bilo srečanje s sabo le vhod v srečanje z nekom drugim, nekom novim. Strah jo je bilo, da bom v knjigi naletela na besede, ki me bodo globoko pretresle in razsvetlile. Da bom spoznala, da je moje življenje, in skupaj z njim ona, ena velika zmota. Morda se je bala, da bom reagirala nepredvidljivo, kot wertherjanska mladina po tem, ko je brala Goetheja. In potem je bila tu še Tereza, njena najboljša prijateljica. Zdelo se ji je, da čuti med nama neko čudno energijo. »Kakšno čudno energijo?« In zdaj na njeno priporočilo berem knjigo, ki je polna Tereze, kjer neka Tereza misli inteligentne misli knjižne junakinje, ki se ne morejo primerjati z njenimi vsakdanjimi mislimi. Tereza, ki misli misli, skoz katere mi bo spregovorila resnična Tereza, da se mi bo zdelo, da se skoraj pogovarjam z njo. »S katero Terezo zdaj?« Nisem ji mogla dopovedati, da se ne nameravam zaplesti v afero z literarno junakinjo in da prav dobro ločim med fikcijo in resničnostjo. In da ne, ni mi všeč ne Tereza in ne Tereza.

Prizor dveh, ki bereta skupaj, je prispodoba vsakega človeškega stika, ki je enakovredno sestavljen iz povezanosti in odtujenosti: vsakdo bere svojo zgodbo, vsakdo jo neizogibno doživlja po svoje.

Ko kakšno knjigo priporočim v branje, takoj postanem živčna. Še posebej, če je knjiga name ob svojem času napravila močan vtis ter je bilo priporočilo moj osebni vložek. Še posebej, če knjigo bere nekdo, ki mi je pri srcu ali čigar mnenje me zanima. To čakanje na prve bralne odzive me navdaja s posebnim čustvom, ki bi si v razvitih bralnih kulturah zaslužilo svoje ime. Nekakšno mešanico upanja, neučakanosti, ljubosumja in negotovosti. Težko mi je, če se moram soočiti z negativnim odzivom prijatelja. Zdi se mi, da morda nisva tako dobra prijatelja, če imajo knjige na naju tako različne učinke. Če ne razume, zakaj je knjiga tako briljantna, ali sploh razume mene? Če pa je bralni odziv navdušen, si ne morem pomagati, da ne bi čutila vsaj kanca nečesa še najbolj podobnega ljubosumju. Knjigo sem spustila v svet in zdaj jo moram deliti. Še huje pa je, ko se zavem, da ima moj prijatelj ob knjigi drugačne misli, da so se mu zdele briljantne druge stvari kot meni. In tudi če ugotovim, da so nama v knjigi všeč natanko iste stvari, še vedno sumim, da jih najbrž ne razumeva čisto enako.

Partnerja, ki skupaj pod odejo na kavču bereta vsak svojo knjigo. Ali pa zvečer pred spanjem v postelji, obrnjena vsak na svojo stran, staknjena z zadnjicama. Prizor, ki povzema bistvo vsakega odnosa med dvema. Ne vem, zakaj, a ob njem vedno pomislim na neki drug prizor, ki me navdaja s podobnimi občutki: zimski pejsaž. Prizor dveh, ki bereta skupaj, je prispodoba vsakega človeškega stika, ki je enakovredno sestavljen iz povezanosti in odtujenosti: vsakdo bere svojo zgodbo, vsakdo jo neizogibno doživlja po svoje. Partnerja, ki bereta složno, sta podoba toplega in hladnega hkrati. Kot slika otrok, ki drsajo po zamrznjenem potoku, ter hiš, v katerih so se ravno prižgale luči, ki vabijo k znanemu in varnemu, medtem ko iz hoste v zadnjem planu slike leze zimski mrak, ki bo čez belo idilo vsak trenutek poveznil temo.

Knjige priporočamo, da bi se drug drugemu malo bolj približali. Prijateljem, družinskim članom in celo neznancem. Ko ljudje, ki jih imamo radi, berejo iste knjige kot mi in do njih čutijo enako, nas to navdaja z zaupanjem, da smo se obkrožili z dobrimi ljudmi. Ko ljudje, ki jih sovražimo, uživajo v knjigah, ki jih sovražimo, smo v to prepričani še bolj. In ko v isti knjigi kot mi uživa nekdo, ki nam ni simpatičen, smo zbegani. Na tihem si želimo, da bi naši prijatelji in partnerji brali iste knjige kot mi tudi zato, da bi nas bolje razumeli. V idealnem svetu bi z branjem knjig, ki so nam ljube, srečali prave nas, nas nenadoma prepoznali, odgrnili še zadnjo tančico skrivnosti, nas končno razumeli. Ko priporočamo knjige, želimo, da se temine sveta skrčijo, da se čez živi svet razlije več svetlobe. Da se svet ob pomoči nepričakovanih povezav in kratkih stikov nekoliko pomanjša, postane bolj obvladljiv. In ko spoznamo nekoga novega in se izkaže, da je pred kratkim bral ali pa prisega na isto knjigo kot mi – ali ni to vedno začetek trajne naveze, uvod v čudovito prijateljstvo. Tako je, kot da bi si z nekom izmenjali dolg, malce nespodoben pogled v dušo.

Vsak bralec je prepričan, da bi bil svet boljši, če bi brali knjige. Od tod tudi strah pred branjem knjig. Strah, da bi ti, ki nas imajo radi ali pa mislijo, da nas imajo radi, z branjem »naših« knjig pogledali pregloboko v nas. Da bi se ob pomoči knjig dokopali do spoznanj, ki bi zamajala naše mesto v njihovem univerzumu. Pa manj sebični, bolj empatični, celo zaščitniški strah – da bi na obrazu nam ljubega bralca prepoznali globoko razmišljujoč ali trpeč pogled, potem ko je ravno prebral nekaj, kar ga je globoko pretreslo. Strah, da jim ne bi mogli pomagati. Strah, da jih ne bi razumeli, ko bi nam o tem pripovedovali. Strah, da bi jih knjige tako pretresle, da o njih ne bi znali govoriti. Strah, ki je morda največji od vseh: strah, da bi na obrazu drugega prepoznali strah. Ko se sami ob knjigah počutimo lahki kot listje v vetru, zlahka očarani in spremenljivi, nas zaskrbi za druge. Knjige pomagajo, da v vsem in vsakomur prepoznamo krhkost. Zato smo previdni, katere knjige priporočamo. In komu.

Knjigo mi je pustila na postelji. André Aciman: Call Me by Your Name. O njej sva se pogovarjali zadnji večer, na terasi tik ob cerkvi, eni redkih stavb v Neaplju, ki po potresu v Irpinii ni našla ljubeče roke obnove. Ena tistih knjig, ki bi jih želela prebrati, sem dejala, a jih bom prebrala le, če dobim tehtno priporočilo. »Saj veš, knjige najdejo pot.« »Ja, za vsako knjigo je čas in kraj.« Odprla sem jo ter ob datumu in imenu prebrala: Churches in us. Seveda sem gledala film, ganljiv, kratko malo uspel. Sprožil je evforijo, skorajda gibanje. Knjigo pa sem dotlej pazljivo opazovala na policah knjigarn, polna strahov, da bi mi pokvarila doživetje filma in da so jo knjigarnarji pozabi iztrgali zgolj zato, da bi na krilih kinematografskega uspeha kovali dobiček. Človek ni nikoli zares pripravljen na razočaranje, sploh pa ne s svojimi najljubšimi filmi in knjigami.

Na skrivaj sem upala, da z očmi sočasno drsiva čez iste besede. Jaz v Kampaniji, ona v Laciju.

Nobene knjige v življenju nisem prebrala tako hlastno. In morda nikoli prej nisem knjige tako potrebovala. Atmosfera iz romana se je zlila z mojim poletjem v Neaplju. Razbeljena ligurijska obala je prišla dišat daleč v Južno Italijo na teraso hostla, ki se z eno od štirih stranic naslanja na propadajočo cerkev, v kateri je bila moja soba. Atmosfero sem nosila s sabo po umazanih, septembra še naprej razbeljenih ulicah. Ko sem na terasi dolgo v noč posedala s prijatelji in novimi popotniki, sem postajala nestrpna, želela sem v sobo, v propadajočo cerkev, na svoj pograd, v knjigo. V nosnicah sem imela morje in na koži sol, četudi se je v Neaplju za občutek Sredozemlja treba odpeljati iz mesta v Posillipo. In sem se odpeljala. In sem brala na plaži, ob neki steni s pogledom na dvojček otokov Gaiola. In si mislila: Če je kdaj kak pisatelj poznal občutke, jih ta. Medtem ko sem brala knjigo, se je razdalja med nama povečevala s povprečno hitrostjo 80 kilometrov na uro. Najprej po avtocesti proti severu, nato po lokalnih cestah nekje v Laciju. Vsake toliko sem pogledala proti koncu knjige: v redu je, daleč je še. Brala sem počasi, zbrano, predano. Bala sem se trenutka, ko bom na polovici in se bo začelo počasno umiranje. Sploh pa nisem imela najmanjše ideje, kaj drugega je še imela s sabo za branje. Nisem vprašala, trapa. Pogovarjali sva se le o knjigah, ki sva jih prebrali. Ali pa bi jih morali prebrati. Neumno, nekoristno. Zanimalo me je, na kateri strani je. Nerodno mi je bilo ob misli, da bi vedela, kako me je knjiga posrkala v svoj svet zgolj zato, ker jo je v moje življenje prinesla ona. Morda je to hotela, morda si je prav to zamišljala. Na skrivaj sem upala, da z očmi sočasno drsiva čez iste besede. Jaz v Kampaniji, ona v Laciju, Oliver in Elio v knjigi v Liguriji, Oliver in Elio v filmu v Lombardiji.

Nebesa so lahko ena sama knjiga. Še nikoli prej nisem ob pomoči knjige nekomu – nekomu, ki ni avtor knjige – stopila v misli.

Včasih sem z branjem kar naenkrat začela hiteti, da bi jo ujela. Strah me je postalo. Da je nekje povsem drugje, da je z branjem že skoraj pri koncu ali da je celo že končala, morda med vožnjo z vlakom, morda v avtomobilu, morda zvečer pred spanjem v tisti podeželski vili, ki so jo najeli z dvema prijateljema. Želela sem stopiti v njen svet, pa se nisem mogla spomniti, na kateri strani je bila, ko sva se srečali. »Oprosti, ker motim, je to Pokliči me po svojem imenu?« Vedela sem le, da ni mogla prebrati veliko v tistih treh dneh v hostlu, od trenutka, ko sem ji zastavila vprašanje in prisedla. In predstavljala sem si, da z branjem ni mogla bistveno napredovati niti zdaj, ko so se ji na potovanju pridružili prijatelji. Morda je bila nekje na – tretjini knjige? Upala sem, da me bo med branjem nekaj razsvetlilo in bom kar naenkrat gotova, da sta se najina pogleda srečala nad isto besedo. Ne vem, zakaj mi je to toliko pomenilo, vse skupaj ne bi ničesar spremenilo. Dve osebi, ki se srečata, nekaj časa delita teraso ob cerkvi, potem pa odideta vsaka svojo pot. Tako kot Oliver in Elio. Poskušala sem se dostojanstveno veseliti, da je tisti vmesni čas bil, in živeti življenje lahka kot pero, medtem ko se počasi bližam koncu knjige, ki je nepričakovano raztegnila čas, ki sva ga delili. Takrat enkrat sem prvič pomislila: morda se nikoli zares ne poslovimo.

Potem pa sem dobila sporočilo: »Stran 172. Kje si ti?«

Knjigo sem hlastno prelistala v obratni smeri in se vrnila nazaj za dobrih 50 strani. Spomnila sem se misli Jorgeja Luisa Borgesa o knjigah, ki ponujajo možnost sreče. »Vedno sem si predstavljal, da so nebesa nekakšna knjižnica.« Nebesa so lahko ena sama knjiga. Še nikoli prej nisem ob pomoči knjige nekomu – nekomu, ki ni avtor knjige – stopila v misli. Ničesar več ne deliva, ničesar ne bova delili, življenji sta se odcepili vsako v svojo smer, a v tem trenutku bereva isto knjigo. Do zadnjega detajla lahko opazujem, kako se v predstavnem svetu, ki se dviga z gosto potiskanih strani mehkovezane knjige, oblikujejo njene misli, kako se počuti in kaj čuti. Pogovarjava se brez besed – ni to tisto, kar sem si vedno želela? Pogovarjava se med vrsticami, v mislih, a nikoli si ničesar ne poveva, ničesar ne deliva o svojih dnevih, ničesar o mundanostih, ki polnijo dneve od jutra do večera, ne obveščava se o malih in velikih zmagah in porazih. Puščava si tiho, nekomentirano in nekontaminirano bližino. Sprašujem se, ali bi sploh znali drugače. Znajdem se – v središču absolutne bližine.

Vsako jutro definirava bralno normo in uskladiva bralni čas. V istem časovnem pasu sva. Vem, da je vedno tam, na drugi strani knjige. Njene misli so podaljšek mojih. Včasih misliva natanko iste misli. In včasih mislim njene misli. Če bi morali o knjigi izmenjati običajna opažanja, vtise, občutke, se ne bi mogli tako poravnati – tudi če bi nama knjiga zbujala popolnoma enaka opažanja, vtise in občutke. In če bi to knjigo brali vsaka ob svojem času, si ne bi bili bistveno bližje, kot če knjige sploh ne bi nikoli brali. Tako bi bilo, kot da se sploh nikoli ne bi srečali. Izmenjali bi v teku časa izmaličene spomine, povzetke fabule, ki izgublja konture in se vsakič, ko se je poskušamo spomniti, še nekoliko bolj spremeni. Spomini niso fiksni, znanost pravi, da se ne spominjamo tega, kar je bilo, temveč tega, česar smo se spominjali nazadnje. Podobno kot v otroški igri telefon: več medijev prestreže sporočilo, bolj bo njegova končna različica tuja izvirniku.

Morda o knjigah pišem prav zato, ker se je o njih tako težko smiselno, zadovoljujoče pogovarjati. Morda sem kritik iz obupa.

Knjige so ena najbolj nehvaležnih snovi za pogovor. Nekaj v načinu, kako knjige bivajo, nas sili v to, da se o bralnih doživetjih pogovarjamo površno. To bi pojasnilo, zakaj, ko smo nad knjigo najbolj očarani, ponavadi o njej spregovorimo v čudni mešanici navdušenja in popolne kapitulacije, ki ju skriva poved: »Meni je spremenila življenje, nujno jo preberi.« Več knjig preberem, redkeje se znajdem sredi dobrega pogovora o njih. Z vsako knjigo se bolj neprodušno zaprem v svoj svet. Le še tu in tam kdo reče kaj, kar me pritegne, kar za trenutek zveni smiselno, že v naslednjem trenutku pa prazno. Celo najboljši bralci znajo včasih, ko govorijo o kakšni knjigi, zgolj ponavljati naučene puhlice in blurbe z zavihkov. Ne vem, ali sem sploh kdaj vso noč bedela z nekom ob davno praznih kozarcih in govorila o knjigi? Nekoč sem se vso pot iz Londona v Brighton na vlaku pogovarjala o filmu La Grande Bellezza (Neskončna lepota). Pogrešam to. Kakovost pogovora še dodatno upade, ko beseda nanese na knjige, ki smo jih vendar vsi prebrali, takrat enkrat, davno. Knjige, ki smo jih brali nekoč, enkrat zatem nehajo biti aktivna, gnetljiva snov spomina in pogovora, zreduciramo jih na eno samo misel ali podobo, ki je ostala. Zdi se mi, da vsak dan srečam nekoga, ki obožuje Mojstra in Margareto, a skoraj nikoli nikogar, ki bi o tem povedal bistveno več od tega, da je bila knjiga nekako čarobna.

Morda o knjigah pišem prav zato, ker se je o njih tako težko smiselno, zadovoljujoče pogovarjati. Morda sem kritik iz obupa. Obupa nad praznimi besedami, nad samoto branja. Morda je edini smoter mojega angažmaja v knjižnem življenju ta, da poskušam krhko bralno izkušnjo iztrgati negotovosti izgovorjenega, jo privezati v neko trajnejšo obliko bivanja, zadeti vse prave tone, da bi to, kar je zapisano, zvenelo podobno temu, kako je bilo branje občutiti. Kritištvo, po mnenju marsikoga ultimativno cerebralno dejanje, zame nikoli ni bilo stvar prevlade uma nad bralno izkušnjo. In še najmanj takrat, ko je nerazumljeni pesnik mojo nenavdušeno kritiko pripisal pretirani cerebralnosti. Branje je zmotno razumljeno kot kognitivna dejavnost. V resnici terja telo, duha in vse razpoložljive čute. Nič čudnega, da se nam tako pogosto zadrgne grlo, ko poskušamo govoriti o knjigah logično, argumentirano in povezano. Nič čudnega, da potrebujemo za to poklicnega specialista. Ne vem sicer, ali je specialist za to kritik. Zdi se mi, da nikoli ne bi postala kritik, če bi se prej spomnila, da bi dala nekomu brati isto knjigo, kot jo berem sama.

Še vedno vsako jutro definirava bralno normo: število strani, čas branja. Že davno je zapustila moj kontinent. Tam je jutro, tu je popoldan. Tu je zelo zgodnje jutro, tam je zelo pozen večer.

V resnici ne vem več niti, kje je in kaj počne. Najina sporočila so kratka in neosebna. Ničesar si nimava povedati. Ne mika naju, da bi delili vsakodnevne zadeve. To, kar počneva, je veliko bolj zanimivo. Še vedno vsako jutro definirava bralno normo: število strani, čas branja. Že davno je zapustila moj kontinent. Tam je jutro, tu je popoldan. Tu je zelo zgodnje jutro, tam je zelo pozen večer. Še vedno, še mesece zatem sočasno bereva iste knjige. Prebrali sva Aleksandrijski kvartet, Čarobno goro, Cosmopolis, Leto čudodelnih misli. Eseje: tihe, osvobojene velikih zgodb, refleksivne, introspektivne, nobenih, ki bi agitirali, kritizirali, navijali. Izbirava knjige, ki jih lahko bereva v istem jeziku. Bereva tihe, dobre knjige, nobenega stvarnega čtiva, ob katerem se vnemajo »za« in »proti«. Knjige, ki imajo ritem in dolge, za zgodbo odvečne pasaže, knjige, v katerih se izgubiš, ob katerih imaš občutek, da potuješ. Najina okusa za knjige nista enaka, podaljšek drug drugega sta, čudno se dopolnjujeta. In vsaka knjiga, ki jo bereva, je več kot le branje. Je skrivno vzporedno življenje, tiha naveza dveh, ki sta tri dni in tri noči podaljšali v neko obliko intime. Celo pogovor o tem, kar prebereva, se zdi v luči te nove intime preveč očitna in plehka možnost. Pokazala sem ji svojo cerkev, zakaj bi hotela karkoli več.

Ne morem vedeti, ali se dogovorov drži in vedno prebere vse, do konca, ob dogovorjenih urah, dnevih, ne vem, če sploh bere. Lahko bi jo vprašala, a kakšen smisel bi to imelo. Morda pa je zanjo samo igra. A kakšna igra naj bi to bila? Vsekakor je igra zame – igra, v kateri organiziram popolno bližino brez vsakršne bližine. Vse se vrti okoli bralnih ur. Vse ostalo, vsi ostali se morajo ukloniti. Ne želim zamuditi niti trenutka. Ničesar ne želim preložiti na jutri. Ne želim brati, ko ne bere. Ne želim, da bere, ko ne berem. Obvesti me, kadar ne more, obvestim jo, če pride kaj vmes. Igre ne želim prekinjati. Bojim se, da bi se ena naveličala. Jaz že ne, torej ona? Mislim, da se ne bo. In mislim tudi, da se nikoli več ne bova videli. Skupno branje je postalo samo sebi namen. Morda je bilo uvodoma namenjeno premoščanju odtegnitve in nato rastoče razdalje, a zdaj je postalo bolj zanimivo od vsake druge oblike zbliževanja. Postalo je bolj zanimivo od bližine same. Obe veva, da bi bil vsak poskus spoznavanja po bolj ustaljenih poteh le približek tega, kar doživljava, ko vsaka na svoji strani Zemlje, morja, bereva knjige. Obe veva, da ni ničesar, o čemer bi hoteli ali sploh mogli spregovoriti. Kot da bi ti nekdo čez usta nežno poveznil roko, ravno dovolj, da zaduši glas, ne pa tudi diha.

Ne vem, kako dolgo še lahko prenašam toliko bližine s popolnim neznancem. Zdi se mi, da postajava ista oseba.

Prijatelji so se navadili, da ne ostajam dolgo zunaj, ker moram domov, brat. Knjige so nekakšna nebesa. Vsake toliko me kateri vpraša: »Zakaj se vsaj ne pogovarjata o prebranem?« Da bi se pogovarjali o knjigah, po vsem tem? Na jok mi gre. Občutek imam, da sem obtičala, ne morem ne naprej ne nazaj, kot dolgo poročen par sva se ujeli v rutino. Celo najbolj sivi dnevi imajo na koncu še vedno tisti dve uri, ko se najina svetova poravnata. Dolgo v noč bedim, da sem na liniji z njenimi zgodnjimi večeri, ali pa vstajam obupno zgodaj, da ujamem njen pozni večer. Včasih čutim sredi kakšnega stavka, kako ji utripne srce. Včasih se mi zdi, ko grem čez kakšen stavek, ki mi spregovori o meni, da mi je srce utripnilo še zadnjič. In to samo zato, ker se ustrašim ali pa razveselim ideje, da me je morda na drugi strani prepoznala. Ne vem, kako dolgo še lahko prenašam toliko bližine s popolnim neznancem. Zdi se mi, da postajava ista oseba. Če kdo, morda prav ona razume, kako je postajati eno.

Povedala mi je, takrat poleti na terasi, da ima sestro dvojčico. Dvojčki poznajo intimo, sem pomislila. Otroštvo preživijo pred ogledalom, vse odseva njih same, povsod mečejo dvojno senco. Morda znajo bivati drug v drugem, morda se znajo ugnezditi v mislih, ki niso njihove, morda ne podirajo nobenih meja med sabo in drugimi, ker jih nikoli ni bilo. Zaupljivost. Nikoli se je nisem naučila, drugi se mi zdijo neskončno daleč. Ideja, da bi me kdo zares poznal, razumel bolje, kot se lahko razumem sama, se mi zdi oddaljena, pa ne vem, ali v času ali v prostoru. A potem je tu to branje, vsak dan ob istem času, ista knjiga. Različne sobe, različna kontinenta. Dejanje, ki se je ujelo na pol poti med dvema nasprotjema, na pol poti med ultimativno bližino in skrajno oddaljenostjo: nič čudnega, da se končno počutim, kot da me nekdo pozna. Vse in nič delim. V tišini složnega branja lahko razkrijem vse, hkrati pa sem zaščitena z nepremostljivo razdaljo. V to, da ne bi nikoli čutila izgube, sem pripravljena vložiti vse svoje bralne ure. Skupaj lahko prebereva vso knjižnico sveta, ne morem pa se vrniti na tisto teraso, ob tisti zid, v tisto cerkev.

Trditev, da so ljubezenski romani eskapistični, se mi je vedno zdela pristranska. Eskapizem je stvar načina branja knjig in vsaka knjiga potencialno vabi k pobegu. Sama sem stvarnosti najbolje pobegnila s klasičnimi, debelimi, kanoniziranimi knjigami. Kdor je prvi dejal, da so ljubezenski romani eskapistični, se je nerodno izrazil. Želel je povedati, da je literatura nevarna ljubimcem, tem, ki to so, in onim, ki bi to radi bili. Literatura lahko prižge ljubezen, ki je sploh ni, ugasne ljubezen, kjer je. Literatura aktivira skrite zaloge naših potencialov, razpre poti, kjer se zdi, da je le ena, in mnogim ne sledimo prav zato, ker smo jih v knjigah na neki način prehodili. Literatura ni nevarna le sanjačem. Ljubimce ogroža veliko bolj, ker je branje sestavljeno iz podobne intime kot ljubezen: zbrana naklonjenost, osredotočena bližina. Morda je branje zgolj alternativna oblika ljubezni. Morda je vsaka zgodba, ki jo delimo, ljubezensko dejanje. Morda je recept za večno ljubezen preprost: delimo zgolj zgodbe in popolnoma ničesar drugega.

V sklepnih poglavjih romana Pokliči me po svojem imenu se srečamo s pojmom »sindrom San Clemente«. Nanaša se na cerkev svetega Klemena v Rimu, ki je zgrajena dobesedno iz različnih plasti zgodovine. Postavili so jo na mestu nekdanje cerkve, ki je bila zgrajena čez nekdanji rimski tempelj, v teku časa so pot v cerkev našle celo judovske katakombe. In to smo mi. Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene nikoli zares ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi unikatno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.

Oliver in Elio se po njunem skupnem poletju v Italiji večkrat srečata. Eno ključnih srečanj poteka petnajst let pozneje v nekem baru v Novi Angliji, v okolju tako drugačnem od nostalgičnega, s sredozemsko lučjo obarvanega spomina. Pogovarjata se o paralelnih življenjih – o tem, kako eno živimo v resničnosti, drugo, ki nam ga morda onemogočajo zunanje sile, pa v domišljiji. Zapuščina njunega razmerja postane spominjanje: se drugi, zdaj ko sta življenji nepovratno stekli vsako v svojo smer, še spomni tistih nekaj tednov, ki sta jih preživela skupaj? Se spominjata istega: tega, da je med njima izginila meja, da je bil Oliver Elio in Elio Oliver. Pripovedovalec, Elio v zrelih letih, opisuje, kako je s patino prebarvan spomin iz Oliverja napravil popolnega ljubimca, ki je odigral vse vloge: brata, prijatelja, očeta, sina, moža, ljubimca in celo njega samega, Elia. Čas nas naredi sentimentalne. Morda na koncu trpimo prav zaradi časa.

Množici, ki se bori za nekaj ali proti nečemu, bi morali predpisati branje istih knjig in opazovati sile, ki bi se ob tem sprostile.

Jesen na Siciliji. Mraz bi se plazil skoz zidove hiše globoko na dnu gozdnate doline, če ne bi sedela ob odprti peči, v katero vsake toliko potisnem hlod. Ravno smo dobro jedli, pijemo, kadimo, odmaknem se od družbe. Knjigo berem drugič. Še vedno se mi zdi odlična, odkrivam plasti, ki sem jih ob prvem branju spregledala. Gosto napisana, doživeta, težko verjamem, da jo je avtor napisal v nekaj mesecih neko poletje, ko so družinske počitnice padle v vodo. Težko si predstavljam, da za zgodbo ni osebne bolečine in strasti, ki bi bila enaka ali vsaj podobna tej, ki jo secira. Ogenj me žge v obraz, preblizu sedim. Vsakič ko se nekoliko odmaknem, me oplazi hlad, hitro samodejno zlezem nazaj, všeč mi je igra oddaljevanja in zbliževanja, izmenjavanja hladu in toplote. Pomislim, da nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko in v mislih pripravljam repliko: dokler nisi z nekom skupaj bral knjige. Knjiga je ostala natanko taka, kot se je spomnim. In tudi knjiga se na neki čuden način spomni mene. Knjiga je mnemotehnična metoda. Nebesa so nekakšna knjižnica. Nebesa so lahko ena sama knjiga. Nebesa so poletje, nebesa so Italija, nebesa so bazen, v katerem Oliver in Elio vsako popoldne plavata. V naravi raja je, da ga nikoli ne naselimo, prekletstvo raja je, da se ga spominjamo, vsakič bolj narobe.

Ne le dva, ki pod odejo bereta isto knjigo. Idejo branja iste knjige bi morali posvojiti promotorji branja, profesionalci in entuziasti, ki v javnem prostoru nastopajo kot ambasadorji knjig. Ne k branju kar katerekoli knjige, temveč k branju natanko določenih bi morali povabiti politike in odločevalce. Množici, ki se bori za nekaj ali proti nečemu, bi morali predpisati branje istih knjig in opazovati sile, ki bi se ob tem sprostile. Včasih sredi kakšnega pogovora, ko se mi spet zazdi, da je komunikacija brezupen projekt, še vedno začutim tisti iracionalni vzgib, da bi popolnemu neznancu predlagala, da prenehava in greva raje vsak zase domov, brat isto knjigo. Če se srečava na njenem koncu, lahko končno brez zadrege molčiva.

—

Esej je bil prvič objavljen v avtoričini zbirki esejev Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali (LUD Literatura, 2019).