Okoliščine in tehnike razširjanja sovraštva
Objavljamo odlomek poglavja iz knjige Grožnja in strah, s podnaslovom Razraščanje sovražnega govora kot orodja oblasti v Sloveniji, ki je lani izšla pri Založba /* cf.
Knjiga je nastajala med letoma 2019 in 2021 in je rezultat spremljanja in analize sovražnega govora v slovenskem medijskem prostoru; premišljuje tudi družbene posledice tega pojava, ki že dosega nevarne razsežnosti. V izbranem odlomku avtorica definira in problematizira domoljubje.
Domoljubje, ki ni opredeljeno z nobenim zakonom, ne pripada nobeni veri, ne zagotavlja večje in boljše sposobnosti razmišljanja niti nobene druge človeške kvalitete in nedvomno spada v najnižji register ropotarnice političnih trikov, in to tisti, ki lahko razmeroma hitro postane smrtonosen. Domoljubje je mogoče pozabiti, ponovno prisvojiti, prilagoditi novim mejam in novim ideološkim zahtevam, si ga izposoditi (recimo od ljubljene osebe), ga vrniti, zamenjati za drugo, če je potrebno, domoljubje lahko pripada preteklosti, lahko ga projektiramo v prihodnost, ga fiksiramo na področje, oddaljeno na tisoče kilometrov, nikoli videno niti obiskano. Nič vas ne ovira pri tem, da se povsem domoljubno »zaljubite« v kraj, ki ste ga obiskali s pomočjo Google Eartha, domovino lahko iščete v vesolju, knjigah, spominih in zgodbah drugih ljudi. Ne nazadnje lahko zapustite svojo prvo domovino in se kot migrant odpravite živet bolje v drugo domovino, lahko pa si privoščite tudi luksuz, da imate obe, tri ali več domovin enako radi in vsako obiskujete z isto domoljubno gorečnostjo. Rojstni kraj, ki ga domoljubi radi poudarjajo kot ključnega, res nič ne pomeni, rojstna kraja staršev še manj, zlasti če nista znana (ali vsaj eden od njiju), tako da posledično niti mitizirane krvne vezi ne pomenijo prav veliko, če se usoda odloči poigrati z vami. Preostane nam torej le, da se sprijaznimo, da domoljubje nima nobene materialne, zakonske in filozofske podlage in da je mogoče nanj gledati le kot na ohlapno politično opredelitev.
Kvalifikacija za domoljuba dopušča izrazito dozo nepismenosti, izgubljenosti med političnimi diskurzi, nepoznavanja preteklosti, zgodovine in geografije, s samoumevno odsotnostjo poznavanja drugih jezikov, kultur in posledično z nestrpnostjo do vsega drugega.
Kvalifikacija za domoljuba dopušča izrazito dozo nepismenosti, izgubljenosti med političnimi diskurzi, nepoznavanja preteklosti, zgodovine in geografije, s samoumevno odsotnostjo poznavanja drugih jezikov, kultur in posledično z nestrpnostjo do vsega drugega. Seveda se tu zastavlja vprašanje, zakaj nekdo, ki je domoljub, ne bi imel rad drugih kultur, užival v njih, se učil tujih jezikov in se izobraževal, in končno, mar niso mnogi goreči javno razglašeni domoljubi pripadniki družbene in kulturne smetane? Logičnega odgovora seveda ni: toda izkušnje, zgodovinske in sodobne, množično potrjujejo, da je delovanje domoljubnega uma še najbolj usmerjeno k izolaciji in nestrpnosti. Ob odsotnosti kakršne koli druge kvalifikacije je tak posameznik z orožjem in v množici enako mislečih lahko nevaren predvsem za družbeni napredek: natanko to se je zgodilo denimo pri verbalnih napadih na novinarko Jeleno Aščić, ki je z blagim humorjem omenila novo pobudo nekega znanega politika. Namesto argumentacije ali vsaj okvirnega pojasnila, zakaj je dobro biti domoljub in kako lahko to prispeva k blaginji družbe, je postala novinarka tarča napadov kot nekdo, ki nima pravice pripadati družbi domoljubov in družbi nasploh, pri čemer poreklo Aščićeve, njena aktivnost in delo v njeni domovini tega niti malo ne pojasnjujejo, marveč ravno nasprotno. Njeno delo je ustvarjalno, raziskovalno, usmerjeno k objektivnosti in nenehnemu iskanju resnice, torej delo tako rekoč idealne domoljubne državljanke. In tukaj se srečamo z največjo težavo: kvalifikacije, ki jih ne vsebuje pojem domoljuba, vsebuje pojem državljana. To, da ima Jelena Aščić rada slovensko naravo, je ne kvalificira za državljanko, to, da čuti potrebo po razkrivanju krivic, prizadejanih najmanj privilegiranim v tej državi z lepo naravo, jo kvalificira za državljanko, tako ravnanje pa ji povrh vsega nalaga tudi njen poklic. Kaj to pove o domoljubih, ki jo napadajo?
Koristoljubni strahopetci lažejo sebi in vsem drugim, da je mogoče zgodovino obrniti na glavo ter žrtve prikazati kot napadalce in zločince kot žrtve: takim obratom se skorajda ni mogoče izogniti, ko koristoljubni strahopetci ali njihovi potomci ocenijo, da je čas, da ponovno nastopijo.
Državljanska vzgoja, ki je del učnega načrta, lahko torej vsebuje objektivno opredelitev domoljubja, vendar domoljubna vzgoja nikakor ne more zamenjati državljanske vzgoje. Toda zakaj je to sploh treba pojasnjevati? Pojem državljanstva ima v nastanku svoje antične predhodnike, razumljive v nasprotju med polites in patriotes v atenski demokraciji, kar sem že omenila. Jasno opredeljuje, kdo ve, kaj je demokracija oz. skupnost svobodnih suverenih državljanov, in kdo o tem nima pojma. Vsa vpisovanja domoljubja v evropske kulture pred francosko revolucijo so preprosto netočna, vojaki so odhajali v vojne, ki so jih vodili kralji ali duhovniki, s plačo in/ali upanjem, da bodo lahko ropali. Bolj avtentično domoljubje, torej boj za lastna ozemlja, pred tem najdemo v neevropskih kulturah, v katerih so Evropejci izvajali krvavo kolonizacijo, iztrebljanje prebivalstva in eksploatacijo bogastev ter jim povrh vsega vsiljevali še drugačno vero in obrede. V primeru grobega ozemeljskega napada ali poskusa iztrebitve prebivalstva ali delov prebivalstva bo domoljubje seveda del verbalnega odgovora, motivacijskega besednjaka in umetnosti, ki dobi svojo vlogo v odporu. Toda če k domoljubju kličejo skupine in posamezniki, ki denimo odobravajo sodelovanje z okupatorjem pri iztrebljanju lastnih državljanov kot v nedavni preteklosti, potem gre očitno za politično improviziranje in sramotno zamegljevanje nezrelih umov. Da bi stvari bile še hujše, kvalifikacija domoljub ne zagotavlja nobenega napredka ali izboljšanja položaja pripadnika predlagane paravojaške organizacije, ki bo dobil v roke orožje. Tako bodo pripadniki posredno spodbujeni k nasilnim akcijam pridobivanja koristi, denimo k prisvajanju dobrin tistih, ki so razglašeni za nedomoljube – kar je vidik ukinjanja enakih pravic za vse državljane. V tem trenutku ni zakona, po katerem bi imel nedomoljub manj državljanskih in človekovih pravic od domoljuba. Dati orožje domoljubom preprosto pomeni ukiniti enakost pred zakonom. Na tako izrazit napad na ustavo bi se moralo odzvati ustavno sodišče, predvsem pa državljani.
Zato pustimo pri miru šepave vzporednice z nacionalno gardo v ZDA, kjer je pojem domoljubja strogo ločen od porekla in kjer je ista nacionalna garda znana po ubojih upornih študentov v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, pozneje protivojnih demonstrantov in v novejšem času preprosto temnopoltih. Enako pa velja za podobne evropske paravojaške skupine, ki so očitno »uspešno preprečile« terorizem. Menda nam lahko zadostujejo grozote paravojaških skupin med jugoslovanskimi vojnami! Politik bi s to idejo nedvomno izgubil naslednje volitve, razen če se hitro in strukturno ne poveže s politično formacijo, ki – povsem v duhu militarizacije – daje večja pooblastila vojski, pošilja vojake na najnevarnejša mesta na svetu in postavlja bodečo žico na še nedoločeni meji.
Koristoljubni strahopetci praviloma tvorijo največji del populacije, uporabne za izzivanje neredov, napade na neoborožene, vzdrževanje negotovosti, stopnjevanje nasilja in končno, zakaj ne, izvajanje genocida.
Še ena pomembna komponenta populizma in neposredna posledica poneumljanja je »strah pred begunci«: ta je opravil svojo mobilizacijsko funkcijo, upravičil bodečo žico in razne civilne iniciative grozno prestrašenih državljanov, pa tudi razdeljevanje orožja in uniform v svoji srhljivejši različici. Zdaj ko je ta prevara mrtva in razgaljena že s tem, da žica kljub normalizaciji stanja ni bila odstranjena, je pravi trenutek, da strah dobi ime, ki pojasnjuje postopek in omogoča, da vsaj nekaj časa ne nasedemo podobni ceneni zvijači. Nihče nikoli (vsaj med kolikor toliko obveščenimi in razumnimi) ni bil prestrašen, bilo pa je kar nekaj strahopetcev z določenim interesom, natančneje koristoljubnih strahopetcev. Koristoljubni strahopetci praviloma tvorijo največji del populacije, uporabne za izzivanje neredov, napade na neoborožene, vzdrževanje negotovosti, stopnjevanje nasilja in končno, zakaj ne, izvajanje genocida. Koristoljubni strahopetci običajno tvorijo najaktivnejši del tistega, za kar med zgodovinarji že nekaj časa obstaja legitimen termin – množica: takšno je denimo preučevanje množice, ki ga je George Rudé izvedel za Francijo in Veliko Britanijo za obdobje od francoske revolucije do sredine 19. stoletja.
Zgodovina množice, njena psihologija in antropologija so nekaj, na kar danes nikakor ne bi smeli pozabiti, saj očitno nismo sposobni prepoznati zgodovinsko sicer dobro izpričanih trikov za zbiranje, organiziranje in zlorabo množice. Če bi se s tem fenomenom ukvarjali resneje, danes ne bi bili tako izgubljeni ob pojavu koristoljubnih strahopetcev in bi razumeli, zakaj so gibanja, politične stranke in sama prisotnost koristoljubnih strahopetcev na velikih in malih političnih scenah na splošno tako izraziti in zakaj so nedvoumno nevarni.
Toda predvsem ne smemo obupati nad trenutnim neuspehom globalnih gibanj za človekove pravice, sprejetih dokumentov, obljub in prepričanj, da se grozote, ki so se zgodile med drugo svetovno vojno, ne morejo več ponoviti: lahko se, pa še kako, saj niti listinam ZN niti drugim pomembnim sporazumom niti programskim osnovam EU niso sledili ustrezni globalni šolski in izobraževalni programi ali pa so bili s strani politik, vojaških sil in centrov finančne moči okrnjeni in odrinjeni na rob. Povsem iluzorno je pričakovati, da si bo brez nenehne spodbude in učenja nekdo zapomnil te plemenite dokumente. Pa to sploh ni vprašanje zaupanja ali nezaupanja v človeško naravo, marveč preprosto upoštevanje tistega, kar vemo o človeškem spominu in človeškem obnašanju, ki se v raznih okoliščinah in pod različnimi pritiski nenehno spreminja. A koristoljubni strahopetci se obnašajo v skladu z zelo starimi vzorci podlosti, podkupljivosti in sle po zlu, dobičku in zadovoljstvu, ki jih ta kombinacija omogoča: sploh pa se jim za to ni treba posebej učiti in se izobraževati. Imajo odlično razvit aparat za prepoznavanje in ocenjevanje priložnosti in njihovih ponudnikov, na katere se nezmotljivo prilepijo, kakor hitro se pojavi obet za korist in nekaznovano hudodelstvo.
Na dnu poveljniške verige se zločini izvajajo zato, ker so možni, in ne zato, ker so potrebni, na vrhu poveljniške verige pa se izvajajo zato, ker so »obvezni«.
Koristoljubni strahopetci ali množice prav tako dobro obvladajo veščini skrivanja in podlega molčanja, kadar to prinaša korist: za vzgled so jim njihovi voditelji, ki so se sposobni leta, tudi do smrti skrivati, ne da bi občutili najmanjšo potrebo po samoizpraševanju in odgovornosti – kot Eichmann, Pavelić, Mengele, Karadžić, Mladić in mnogi drugi. Šele ko jih ujamejo, so pripravljeni povedati nekaj o svoji odgovornosti, pri čemer običajno zanikajo krivdo in obtožijo preganjalca. Prav tukaj vidimo najmočnejše narativno orožje koristoljubnih strahopetcev: izmišljenega sovražnika. Zgodba o izmišljenem sovražniku funkcionira predvsem kot namig, ki ga vsi v množici razumejo in sprejemajo, saj služi resnejšim ciljem. In ravno v tem kreativnem trenutku izmišljanja sovražnika množica za vnaprej najde opravičilo za uresničevanje svojih koristoljubnih in najpogosteje strahopetno izpeljanih ciljev. Na dnu poveljniške verige se zločini izvajajo zato, ker so možni, in ne zato, ker so potrebni, na vrhu poveljniške verige pa se izvajajo zato, ker so »obvezni«: v vseh teh primerih koristoljubni strahopetci oziroma množica najdejo popolno opravičilo.
Koristoljubni strahopetci tako lažejo sebi in vsem drugim, da je mogoče zgodovino obrniti na glavo ter žrtve prikazati kot napadalce in zločince kot žrtve: takim obratom se skorajda ni mogoče izogniti, ko koristoljubni strahopetci ali njihovi potomci ocenijo, da je čas, da ponovno nastopijo, ker jih je nekdo opogumil in prepričal, da bodo imeli od tega koristi. V vsej tej shemi aktiviranja strahopetcev ideologija ni samo nepomembna, marveč v resnici predstavlja zgolj manipulativno orodje brez vsebine: zato strahopetci z enako strastjo zlorabljajo tako ideologije kot pomanjkanje ideologije. To se odlično ujema s splošnim odporom strahopetcev do katerega koli teksta, v katerem je mogoče pokazati, kaj je dokumentirano in kaj ni, v katerem je mogoče najti argumente. Strahopetci imajo radi nepismenost, samoumevne tekste, lažne citate, ponaredke – improvizacijo.
—
Izbrani odlomek je iz poglavja, ki se v celoti glasi: Okoliščine in tehnike razširjanja sovraštva: populizem, demagogija.
Prikazna fotografija: Zeevveez, Flickr.