Olimpia Ryś, poljska aktivistka: »Prav vsaka, ki želi prekiniti nosečnost, bo storila vse, da bo to lahko naredila.«

Dvaindvajsetega oktobra 2020 je poljsko ustavno sodišče razsodilo, da so splavi zaradi okvar ploda neustavni, in tako uvedlo skoraj popolno prepoved prekinitve nosečnosti. Odločba je začela veljati 27. januarja 2021, splav pa je po novem dovoljen le, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ženske ali v primeru posilstva ali incesta. Sodba je ženskam de facto prepovedala dostop do že tako zelo omejenih zakonitih splavov. Leta 2019 je bilo namreč 98 odstotkov od 1100 zakonitih splavov v poljskih bolnišnicah opravljenih prav zaradi predporodnih nepravilnosti.

Tudi v še dovoljenih primerih poljski zdravniki pogosto ne želijo opraviti splava in navajajo ugovor vesti, zaradi česar na Poljskem ni več veliko bolnišnic, kjer bi ženske lahko opravile še dovoljene posege. Ali pa s posegom, kadar gre za ogroženo življenje ali zdravje žensk, zdravniki čakajo, dokler zarodku ne preneha biti srce, saj se bojijo, da bodo sicer morda prišli v navzkrižje z zakonom.

Odločitev sodišča je prišla po letih ultrakonservativnih in ultranacionalističnih pritiskov pod vladajočo stranko Zakon in pravičnost (PiS). Ta je skušala od leta 2015 večkrat omejiti reproduktivne pravice. Leta 2016 je bil predlog za uvedbo popolne prepovedi splava, ki so ga podprli poslanci in poslanke PiS, po množičnih protestih opuščen in vlada je bila prisiljena stopiti korak nazaj.

Čeprav se je pred letom in pol uveljavila skoraj popolna prepoved splavov, pa to ne pomeni, da so ženske prenehale s splavi. Zdaj se za pomoč še pogosteje obračajo na organizacije, ki jim nudijo nasvete glede farmakološkega splava s tableti doma ali pa prekinitve nosečnosti na klinikah v tujini. Med njimi je ena najbolj izpostavljenih in aktivnih organizacij tudi Abortivni dream team, ki ženskam svetuje, kako splav s tabletkami varno opraviti v zavetju lastnega doma. Na terenu opravljajo delo, ki bi ga sicer moral opravljati zdravstveni sistem.

Samo v lanskem letu se je na njih glede prekinitve nosečnosti obrnilo 34000 žensk, dnevno pa ob njihovi podpori in svetovanju prekinitev izvede okoli 90 žensk. Odkar se je na Poljskem zakonodaja še zaostrila, je iz Poljske v tujino odpotovalo 1544 žensk, ki so želele nosečnost prekiniti zaradi razlogov, ki jih nova zakonodaja več ne dopušča. Prekinitev nosečnosti, ki so še zakonsko dovoljene, je bilo leta 2021 opravljenih le 423.

Pogovarjali smo se z aktivistko Olimpio Ryś, ki je po izobrazbi zdravnica, v omenjeni organizaciji pa prostovoljno deluje kot ena od svetovalk.

Študirali ste medicino. Zanima me, kako, če sploh, se na medicinski fakulteti govori o splavu?

Ko sem študirala, je bil splav zaradi embriopatoloških razlogov še dovoljen, vendar sama nisem imela nikakršnih predavanj, kjer bi se govorilo o prekinitvi nosečnosti. Na predavanjih iz ginekologije se niti enkrat ni pojavila tema prekinitve nosečnosti. Govorilo se je o spontanem splavu in o zapletih, do katerih lahko pride ob njem. Takrat sem sama naslovila temo prekinitve nosečnosti s tabletkami. Tega nisem storila zato, da bi kaj novega izvedela, saj sem o tem sama že ogromno vedela, temveč zato, ker me je zanimalo, ali zdravnica, ki nam je predavala, o tem sploh kaj ve. Izkazalo se je, da so bili njeni odgovori napačni.

Prav zato, ker na to temo nismo imeli nikakršnih predavanj, sem v okviru študentskega društva seksologov, v katerem sem delovala, organizirala konferenco na temo pravno-medicinskih vidikov reproduktivnega zdravja. Na to konferenco je prišla predavateljica, ki je pripravila predavanje o tem, kako z misoprostolom prekiniti nosečnost v primeru hudih poškodb zarodka, torej v takrat še zakonitih primerih. Seveda pa je bilo jasno, da je postopek povsem enak v vseh drugih primerih. Tako nam je uspelo to znanje vseeno predati naprej, ne le študentom, tudi drugim zainteresiranim. Predavanje je bilo izjemno obiskano.

Torej na medicinskih fakultetah prevladuje konservativno vzdušje.

Tako je. Na fakulteti so se dogajale tudi druge neprijetne situacije. Ko smo imeli predavanja na spletu, je ena od študentk ob svoji profilni sliki imela znak Poljske ženske stavke, ki se bori za pravice žensk do prekinitve nosečnosti. Ko je eden od profesorjev to zagledal, jo je začel zmerjati z morilko in kričati, da je splav umor. Rekel ji je, da ne bi smela biti zdravnica in da bi morala pustiti študij.

Aktivistke so želele govoriti o tem, da je splav možen tudi na Poljskem in da je treba govoriti o tem, kako splav poteka.

Kdaj in s kakšnim namenom je nastal Abortivni dream team?

Abortivni dream team je nastal leta 2016. Vse se je začelo s tem, da je aktivistka Natalia Broniarczyk, soustanoviteljica organizacij Abortivni dream team in Abortus brez meja, javno spregovorila o svoji izkušnji splava. Nato se je srečala z ostalimi aktivistkami, ki so že delovale v različnih drugih nevladnih organizacijah, med njimi Justyno Wydrzyńsko, Karolino Więckiewicz in Kingo Jelińska. Vse so se že prej ukvarjale s temo splava in ko so se srečale, so prišle do zaključka, da jim ni všeč diskurz okoli prekinitve nosečnosti na Poljskem. Ni jim bilo všeč, da se je govorilo zgolj o tem, kako slaba je situacija, da se tega ne da, da je to nevarno, torej je šlo v glavnem za strašenje, same pa so želele govoriti o tem, da je splav možen tudi na Poljskem in da je treba govoriti o tem, kako splav poteka. Tako so skupaj ustanovile Abortivni dream team.

Koliko ljudi dela v vaši organizaciji? Igra pomembno vlogo dejstvo, da ste sami po izobrazbi zdravnica?

Jedro organizacije predstavljajo že omenjene ustanoviteljice, tu pa je potem še kakšnih deset oseb, med njimi sem tudi sama, ki pomagamo pri odpisovanju na sporočila na družabnih omrežjih, kar predstavlja najobsežnejši del naše dejavnosti. Veliko je aktivistk, ki že več let delujejo na področju dostopnosti splava, jaz in moja sestra sva zdravnici, vendar imajo ostale povsem različne izobrazbe in enostavno želijo pomagati. Veliko aktivistk deluje tudi na drugih področjih, nekatere so aktivne pri organizaciji protestov, nekatere pomagajo beguncem, druge so vpletene v boj za pravice spolnih delavk in podobno.

Dejstvo, da sem sama zdravnica, tu nima velikega pomena, saj gre za informacije, ki jih imamo vsi in ki bi jih morali imeti vsi. Dovolj je, da si svetovalci in svetovalke preberejo usmeritve Svetovne zdravstvene organizacije glede prekinitve nosečnosti s tabletkami. Vse informacije imamo tudi na naši spletni strani, kjer si jih lahko vsi preberejo.

Kaj je tisto, kar predstavlja največ dela?

Največ dela predstavlja odpisovanje na sporočila, tako na Facebooku kot na Instagramu. To pomeni, da ljudem prek sporočil svetujemo o tem, kje lahko naročijo tabletke za splav, kako z njimi prekiniti nosečnost doma, odgovarjamo na raznorazna vprašanja, podpiramo jih med samim procesom prekinitve. Pišejo nam, da se bojijo, ker so v tem same, ali pa preprosto prosijo, da bi bili z njimi na zvezi, v primeru, da bi se jim v procesu zgodilo kaj nepredvidljivega. Pogosto potrebujejo torej zgolj podporo, saj je splav pri nas še vedno prevečkrat tabu in predstavlja določeno stigmo, zaradi česar o tem ne govorijo svojim bližnjim, lahko pa pišejo nam. Imamo tudi skupino psihologinj, na katero se osebe, ki nam pišejo, lahko obrnejo, če so v stiski.

Vsak dan dobimo tudi nekaj sporočil, v katerih se nam zahvaljujejo za podporo, v katerih nam napišejo, da so vesele, da obstajamo, kar nas izjemno razveseli.

Poleg svetovanja je za nas pomembna tudi splošna komunikacija prek družabnih omrežij, saj tam objavljamo veliko pomembnih informacij.

Lahko razložite kako ste povezani z organizacijami v tujini in drugimi organizacijami na Poljskem? Brala sem o različnih pobudah, s katerimi sodelujete – vse od Abortus brez meja, Tetke Basie, Tetke Wienie, pa do Žensk na spletu …

Mreža, v katero se povezuje Abortivni Dream Team, je zelo močna, kar je čudovito. V teh organizacijah deluje veliko ljudi, med seboj se dobro poznamo in močno podpiramo.

Ženske na spletu je denimo preprost forum, ki je nastal že davno, zagnala pa ga je naša Justyna. Na tem forumu se ženske že vrsto let podpirajo pri prekinitvah nosečnosti. Abortus brez meja je telefonska linija, ki jo lahko ljudje pokličejo v primeru, da želijo opraviti splav na klinikah v tujini in potrebujejo informacije o tovrstni prekinitvi nosečnosti. Na tej liniji natančno vedo, v katerih primerih je najbolje opraviti poseg v tujini in kje. Pri tem nato kasneje pomagajo tudi druge organizacije – Tetka Basia v Berlinu, Tetka Wienia na Dunaju, Tetka Czesia na Češkem. To so organizacije, ki pomagajo na terenu v tujini. V njih delujejo Poljakinje, ki živijo v tujini, ali pa druge osebe, ki govorijo poljsko, morda ker imajo poljske korenine ipd. Tako lahko pomagajo uporabnicam z nasveti glede določene države in s prevajanjem, saj znajo oba jezika.

Sodelujete pa tudi z Women help women, ki po pošti zagotavlja tabletke za prekinitev nosečnosti.

Women help women je mednarodna organizacija, ki deluje na Nizozemskem, kjer Poljakinje opravijo največ splavov. V klinikah na Nizozemskem nosečnost namreč vsak dan prekinejo vsaj štiri osebe iz Poljske. Omenjena organizacija pa se v največji meri ukvarja s pošiljanjem tabletk po pošti. Tudi mi osebam svetujemo, da tabletke naročijo od njih, saj je to najbolj varna in zanesljiva organizacija. Na Poljskem sicer tudi obstajajo nekatere spletne strani, ki ponujajo pošiljanje tabletk, vendar za to želijo velike vsote denarja in na ta račun služijo, obenem pa nikakor ne zavarujejo podatkov žensk, kar pomeni, da če bi v določenem trenutku takšno spletno stran pod drobnogled vzelo določeno sodišče, bi podatki vseh teh žensk lahko prišli v javnost. Pogosto pošljejo tudi napačne tabletke, namesto misoprostola pošljejo kaj tretjega.

Zato sami vedno svetujemo, da se ljudje obrnejo na Women help women, saj gre za feministično organizacijo, ki je zanesljiva. Cena, ki jo je potrebno plačati za tabletke, 75 evrov, in je za nekatere seveda še vedno izjemno visoka, je potrebna zato, da organizacija lahko obstaja – zato, da lahko plačajo ljudi, ki v njej delajo, pa tudi zato, da lahko osebam, ki si tega denarja ne morejo privoščiti, tabletke pošljejo ceneje ali pa brezplačno. Torej gre tudi za določeno solidarnost. Pogosto se namreč zgodi, da nam pišejo osebe, ki so stare petnajst, šestnajst let, torej nepolnoletne osebe. Njim tabletk ni potrebno plačati.

Nam lahko poveste, kako poteka pošiljanje tabletk na Poljsko in ali pri tem prihaja do zapletov?

Običajno te tabletke prispejo v navadni pisemski ovojnici, z običajno pošiljko, ki ni registrirana, torej nihče ne more vedeti, kaj je v njej. Težav s pošiljkami načeloma ni, ne zadržijo jih na meji ali kaj podobnega, včasih se morda zgodi, da na pošti izginejo, vendar v tem primeru Abortus brez meja brezplačno odpošlje nov paket. Včasih se zgodi, da zaradi težav poljske pošte paket potuje dolgo, ali pa se kje zatakne, vendar gre tu predvsem za problematiko slabega delovanja Pošte Poljske, ne pa za kaj pravnega. (smeh)

Oseba, ki sama prekine nosečnost, s tem ne počne ničesar nezakonitega, saj je bil zakon iz leta 1993, s katero je bil splav kot svobodna izbira prepovedan, napisan v času, ko na Poljskem še ni obstajala farmacevtska metoda prekinitve nosečnosti.

Naročanje tabletk namreč ni na noben način kaznovano, gre za povsem zakonito možnost. Na Poljskem je nezakonita prodaja tovrstnih tabletk. Če bi jih ženska, ki ima pri sebi tabletke, želela prodati naprej, bi bilo to razumljeno kot preprodaja zdravil.

Drugod po svetu, kjer je splav prepovedan, je pogosto kaznovano tudi to, da ženska sama naroči in vzame tabletke. Gre v primeru Poljske za luknjo v zakonu?

Oseba, ki sama prekine nosečnost, s tem ne počne ničesar nezakonitega, saj je bil zakon iz leta 1993, s katero je bil splav kot svobodna izbira prepovedan, napisan v času, ko na Poljskem še ni obstajala farmacevtska metoda prekinitve nosečnosti. Zato se v tem zakonu še ni upoštevalo dejstva, da lahko ženska s tabletkami nosečnost prekine sama. Zakon se je osredotočal zgolj na kirurško metodo, ki se izvaja v bolnicah ali ambulantah.

Pred nekaj meseci je na Poljskem na buren odziv naletel tudi predlog ministra za zdravje o razširitvi registra podatkov, ki jih zbira zdravstveno osebje, med drugim nosečnosti. Skrb je vzbudilo predvsem dejstvo, da bi se t.i. register nosečnosti lahko uporabil proti ženskam, ki želijo prekiniti nosečnost.

Mislim, da gre tu predvsem za zastraševanje, za to, da bi se ženske še bolj bale prekinitve nosečnosti. Še vedno je prekinitev nosečnosti, če jo ženska opravi sama, povsem zakonita in še vedno ji za to ni potrebno nikomur odgovarjati ali pa to komurkoli pojasnjevati.

Kakšni pa so pravni vidiki vaše pomoči in kaj je tisto, kar bi utegnilo biti smatrano za nezakonito?

Na Poljskem je trenutno zakon takšen, da ni dovoljeno, da bi nekdo nekomu drugemu pomagal pri prekinitvi nosečnosti. Sama kot zdravnica tega denimo ne bi smela narediti, prav tako nekomu ne bi smela predpisati ali jim kupiti tabletk za prekinitev nosečnosti. Problem se torej pojavi, če bi nekdo naročil tabletke za nekoga drugega. To bi bilo razumljeno kot pomoč pri prekinitvi nosečnosti, kar pa je že nezakonito. Dokler pa gre za podajanje informacij o tem, kje se lahko naroči tabletke ali kako jih uporabiti, je to povsem zakonito in ne spada v kategorijo pomoči, kot jo razume ta zakon. Torej to, kar počnemo mi, ni na noben način nezakonito.

Kljub vsem grožnjam na Poljskem do zdaj še ni bilo primera, da bi se preganjalo osebo, ker bi sama prekinila nosečnost. Prav tako se še ni zgodilo, da bi v zapor šel zdravnik, ker bi izvedel prekinitev nosečnosti.

Vendar pa je bila prav proti Justyni Wydrzyński iz vaše organizacije spomladi podana kazenska ovadba zato, ker je ženski priskrbela tabletke. Grozijo ji do tri leta zapora.

Tako je. Tu je šlo za specifičen primer. Oseba, ki je potrebovala tabletke za prekinitev nosečnosti, je bila ujeta v zelo nasilnem odnosu, zaradi česar sama ni mogla naročiti tabletk. Znašla se je v izjemno težki situaciji. Justyna se je odločila, da tej ženski tabletke preprosto odpošlje, saj jih je slučajno imela doma. Mož te ženske je tabletke našel in nad lastno ženo poklical policijo. Nato je ovadil Justyno, ki je te tabletke poslala neposredno njegovi ženi. Prva obravnava na sodišču je potekala aprila. Justyna je lahko povedala svojo plat zgodbe, vendar pa organizacije, ki so ji prišle nudit podporo, med njimi naša, niso smele biti prisotne.

Še vedno se dogaja, da zdravniki pokličejo policijo. Tega sicer ne bi smeli narediti, pa vendar včasih do tega pride, saj so njihova prepričanja drugačna ali pa niso dovolj izobraženi.

Zdi se mi grozljivo, da se Justyni to dogaja. Gre za osebo, ki svetuje in pomaga že vrsto let in ima ogromno praktičnih izkušenj, gre za nekoga, ki nas je naučil vsega, kar vemo, rečemo ji kar abortivna mama. Želim si, da bi vse to imelo pozitiven razplet – upam, da bo Justyna na sojenju zmagala in da bi to sojenje predstavljalo prelomnico v poljskem pravnem diskurzu ter da se po tem določene stvari spremenijo.

Justyna v tem času še naprej dela to, kar dela že leta. Na dan razprave na sodišču je, medtem ko smo sedele v pisarni po prihodu iz sodišča in protestu, odgovarjala na telefonske klice, rekoč, da jo pomoč, ki jo nudi drugim ženskam, preprosto sprošča. Mislim, da s tem delom nikoli ne bo prenehala.

Kaj se zgodi, če vam pišejo osebe, ki imajo ob prekinitvi nosečnosti doma, s tabletkami, težave in se morajo odpraviti v bolnišnico?

V situaciji, ko nam oseba piše, da se ji nekaj ne zdi v redu, da jo preveč boli in da tega ne more zdržati, ali pa da je od prekinitve nosečnosti že nekaj dni, ona pa še vedno močno krvavi, torej da se maternica ni do konca očistila, to običajno pomeni, da oseba potrebuje več misoprostola. Oditi mora v bolnišnico, kjer ji morajo dati več misoprostola ali pa, če gre za vnetje, kako drugače ukrepati. Ob tem osebam pojasnimo, da ima v bolnišnici tri možnosti. Lahko jim reče, da ne ve, kaj se je zgodilo. Da je preprosto začela krvaveti ali da ni niti vedela, da je bila noseča. Na ta način se izogne kakršnimkoli opazkam ali neprijetnim situacijam z osebjem v bolnišnici. To lahko storijo brez skrbi, saj se spontani splav v ničemer ne razlikuje od splava, ki je bil izzvan s tabletkami. Zdravnik preprosto ne more razlikovati med prvim in drugim. Težava je predvsem v tem, da ženske na ginekoloških oddelkih v poljskih bolnišnicah na sploh niso primerno obravnavane, tudi če se jim zgodi spontan splav.

Osebe lahko v bolnišnici povedo tudi, da so vzele tabletke, saj – kot sem že rekla – ni nezakonito, da ženska sama prekine nosečnost. Na žalost pa se vseeno kdaj zgodi, da zdravniki pokličejo policijo. Tega sicer ne bi smeli narediti, pa vendar včasih do tega pride, saj so njihova prepričanja drugačna ali pa niso dovolj izobraženi. Policija v teh primerih ne ukrepa, saj za to ni pravne podlage, gre torej zgolj za prazne grožnje in dodaten stres.

Ali na Poljskem obstaja tudi tako imenovano »podzemno« kirurško opravljanje prekinitev nosečnosti ali je to stvar preteklosti?

Sama se s takšnim primerom še nisem srečala, verjamem pa, da je bilo tega veliko v preteklosti, ko še niso bile na voljo tabletke in še ni bila tako močno razširjena zavest, da se ženske lahko odpravijo na klinike v tujino, pa tudi meje niso bile tako zlahka prehodne.

Če sva že pri odprtih mejah, je bilo v času pandemije zaradi situacije z zaprtimi mejami več težav z odhodi na klinike v tujino?

Največ težav so v tem času predstavljale poti na klinike v tujino, s čimer se ukvarja že omenjena organizacija Abortus brez meja, vendar so tudi v tem času poskrbeli, da so osebe lahko odpotovale na klinike. Zavedati se moramo, da bo prav vsaka, ki želi prekiniti nosečnost, storila vse, da bo to lahko naredila.

Predvidevam, da se je zaupanje v zdravstvo še skrhalo po nedavnih primerih, o katerih smo lahko brali v medijih lansko jesen in letošnjo zimo, ko so zdravniki čakali, da plodu preneha biti srce, preden bi prekinili nosečnost, in so tako raje tvegali življenja mater, zaradi česar sta v dveh primerih umrli …

Mislim, da je v ljudeh po teh dveh primerih le še več strahu. Na sploh je odnos zdravstva do žensk na ginekoloških oddelkih na Poljskem izjemno slab, tudi kar se tiče pregledov in porodov, ne le v primeru prekinitev nosečnosti. Največji problem je zagotovo ta, da se pacientk o ničemer ne informira. Ženske se obravnava skrajno popredmeteno. Pogosto slišimo o primerih, ko pacientke ležijo na bolnišničnih posteljah na ginekoloških oddelkih, saj potrebujejo določen poseg, a sploh v celoti ne vedo, za kakšen poseg gre, ker jim osebje ne zagotovi primernih pojasnil. Zdravniki skorajda ne komunicirajo s pacientkami, v dnevu imajo en obhod po oddelku in to je to.

V javnost prihaja tudi vse več zgodb o porodih, ki so bili za pacientke travmatični, saj je bilo osebje do njih nesramno, o porodih, ob katerih se niso počutile varne in niso imele občutka, da je za njih primerno poskrbljeno.

Na protestih so ljudje na transparentih imeli napisano telefonsko številko organizacije Abortus brez meja, po mestih so se začeli pojavljati grafiti z njo. Spomnim se množičnih protestov, na katerih je celotna množica skandirala njihovo telefonsko številko.

Verjetno se je obseg vašega dela ob zaostritvi zakonodaje še povečal?

Res je, k temu so pripomogli tudi odzivi javnosti na zaostritev. Na protestih, ki so sledili, so ljudje na transparentih imeli napisano telefonsko številko organizacije Abortus brez meja, po mestih so se začeli pojavljati grafiti z njo. Spomnim se množičnih protestov, na katerih je celotna množica skandirala njihovo telefonsko številko. V tem času se je začelo o prekinitvi nosečnosti v javnosti govoriti še več, veliko se je govorilo tudi o našem delu, ljudje so objavljali informacije, kako se lahko obrnejo na nas. Javnost je začela preučevati različne možnosti, ki obstajajo. O tem, da obstaja izbira.

Ste aktivistke in aktivisti vaše organizacije tudi tarče različnih konservativnih napadov?

Na sploh je atmosfera glede te teme na Poljskem trenutno precej naelektrena, to je atmosfera strahu. Zdi se, da moraš včasih paziti na to, kje se pojavljaš in kaj poveš javno. Sama sem doživela nekaj podobnega, ko me je po našem protestu, ki je sledil prvi obravnavi Justyninega primera na sodišču, posnela televizija. V službi v bolnišnici, kjer delam, mi je sodelavec rekel, da me je videl na novicah in nato dejal, da v tej državi, ker sem aktivistka, ne bom mogla opraviti specializacije.

Nekatere naše aktivistke delo opravljajo anonimno in ne želijo, da se jih v javnosti prepozna, kar popolnoma razumem, saj tovrstna pojavnost lahko pomeni raznorazne pritiske, bodisi v službi ali drugih okoljih … Še vedno pa je največ sovraštva na Facebooku, kjer pro-life aktivisti pogosto množično komentirajo objave naše organizacije ali članke, ki pišejo o nas. Ti komentarji te lahko psihično izčrpajo.

Največ sovraštva doleti na začetku omenjene ustanovne članice organizacije, ki se pogosto pojavljajo v medijih. Po Varšavi in drugih večjih mestih je na primer nekaj časa vozil tovornjak, ki je imel na svojih ceradah njihove obraze, medtem ko so iz megafona kričali, da gre za morilke in da se s splavom letno umori toliko in toliko otrok. Mislim, da zdaj sicer tovornjaka z njihovimi obrazi ni več, saj so uspeli to pravno preprečiti.

Kako v ekipi ohranjate energijo in skrbite za to, da se ne izčrpate?

Imamo čudovito ekipo. Med seboj se podpiramo in veliko pogovarjamo, si pišemo. O vseh težkih situacijah si lahko pišemo in na aplikaciji Signal bo vedno kdo od ekipe, ki bo odpisal. Ker veliko aktivistk deluje tudi na drugih področjih, včasih pride do izčrpanosti. Vseeno pa nas to delo navdaja predvsem z radostjo, osebno mi to predstavlja izjemno veselje, saj vem, da gre za neposredno, pravo pomoč. Ljudje, ki jim pomagamo, se pomoči razveselijo, izjemno hvaležni so. Vse to pretehta obremenitve in utrujenost.

Včasih gre za psihično naporne situacije, saj se nam oglasijo osebe, ki so bile žrtve spolnega nasilja, na nas so se obračale tudi begunke iz Ukrajine. Ker vemo, da nimamo vseh odgovorov in ne moremo nuditi pomoči na vseh področjih, pogosto osebe napotimo tudi do drugih organizacij.

Se begunke iz Ukrajine pogosto obračajo na vas?

K nam so prišle Ukrajinke, ki so v Ukrajini lahko brez težav opravile splav do dvanajstega tedna nosečnosti, saj je tam to zakonito. Prispele pa so v državo, kjer to ni mogoče. To je za njih lahko zelo težka situacija.

Preberite tudi: Slavenka Drakulić – Posilstva kot vojni zločin

Poleg tega so pro-life aktivisti imeli spomladi ogromno akcijo strašenja teh begunk s klasičnimi izjavami, da je splav umor in podobno. Bili so na mejah, na železniških postajah, razdajali so jim letake, na katerih je med drugim pisalo celo, da splav ubije več otrok kot vojna v Ukrajini ali pa več kot Putin. Si predstavljate? Na letakih so bile tudi izjemno nazorne fotografije krvavih zarodkov. Osebam, ki bežijo pred vojno, je to zagotovo povzročilo le še dodatne travme.

Kakšne so vaše želje za prihodnost?

Sama sem precej optimistična. Že samo dejstvo, da se je za predlog zakona, ki bi omogočil splav do dvanajstega tedna nosečnosti, zbralo vseh dvesto tisoč podpisov, me navdaja z upanjem. (Predlog zakona je bil 22. junija v parlamentu zavrnjen, op. p.) Predvsem pa upam, da to pripomore k spremembi javnega mnenja in diskurza med ljudmi. Želela bi, da bi se o splavu govorilo kot o nečem običajnem, kar je preprosto del našega življenja.

Pravzaprav bi si želela, da glede prekinitve nosečnosti ne bi bilo nikakršnega zakona. Da bi bilo vse skupaj podobno kot s tableti proti bolečinam, preprosto vzameš misoprostol in to je to. Zagotovo pa je do tam še veliko korakov.

—