One ne smejo omagati

»Mar je res vedno tako? Človek nikoli ni dorasel velikemu dogodku. Nikoli ga ni dostojen.« – Svetlana Aleksijevič, Černobilska molitev, Kronika prihodnosti

Lani, nekako ob tem času, ko je bil še čisto običajen november, tak kot mnogi pred njim – a žal popolnoma drugačen, kot bo letošnji in vsi prihodnji – sem v katakombah londonske podzemne, v enem izmed zavitih, ozkih hodnikov, po katerih sva se z Majo že navadila stopati hitro, kot to počno domačini, zastal pred rdeče modrim plakatom. Z rdeče polovice plakata me je, z zdelanim pogledom s konca nočne izmene, gledal portret utrujene temnopolte medicinske sestre, z njegove modre polovice pa me je nagovarjalo njeno sporočilo, zapisano z velikimi belimi črkami: »I CAN SAVE A LIFE BUT I CAN’T PAY MY RENT«.

Plakat projekta za izgradnjo socialnih stanovanj naju je stal tistih nekaj dragocenih sekund v lovu za prvim naslednjim vlakom, a preprosto sem ga moral brez veliko premišljanja, nekako intuitivno, šklocniti z mobilnikom in ga uvrstiti v malo londonsko zbirko fotografij v nastajanju, da tam počaka na primeren kontekst in na pravo glasbeno spremljavo. In ju je dočakal. Kontekst se je začel oblikovati konec zime in spomladi, z izbruhom pandemije; glasbeno podlago pa so pred kratkim, natanko eno leto po nastanku posnetka, zagotovili IDLES, delavski pankerji iz Bristola, s komadom Carcinogenic, verjetnim hitom njihovega novega albuma Ultra mono.

Besedilo komada je nekakšna izštevanka pojavnih oblik izkoriščanj, nepravičnosti, socialnih razlik in primanjkljajev, s katerimi se srečuje sodobno delavstvo v neoliberalno ustrojenih družbah. Kot je nekoč Dylan v svoji A hard rain’s a-gonna fall našteval različne vidike trpljenja in uničenja, nam danes Joe Talbot iz Idlesov niza verze o podplačanosti, zgaranosti in ponižanju, med katerimi je tudi verz, posvečen medicinski sestri z rdeče modrega plakata z londonske podzemne: »Over-working, working nurses and teachers / whilst you preach austerity is / carcinogenic (carcinogenic)«.

V tem kratkem, glasnem in bridkem verzu Talbot kriči o enem temeljnih protislovij današnje družbe: na eni strani povečevanje, mestoma tudi brutalno, delovne intenzivnosti na klasičnih delovnih mestih, kot je delovno mesto medicinske sestre s plakata, na drugi krčenje obsega denarnih sredstev za plačilo takšnega dela. V običajni day in, day out rutini življenja v krasnem starem neoliberalnem svetu včerajšnjega dne bi opisano protislovje lahko še naprej ostalo neopaženo oziroma privzeto kot neogibna in edina možnost – če se nam vsem skupaj ne bi zgodila pandemija nevarnega virusa, ki opisano protislovje osvetljuje s čisto novega zornega kota in ga iz domnevno edinega možnega stanja stvari spreminja v popolnoma nevzdržno.

Od marca dalje po Evropi in po svetu opazujemo, kako na območjih, kjer epidemija eksplodira v strašljivo visoke številke novo okuženih oseb, na zadnjem braniku pred njo, v zadnji liniji obrambe, v enotah intenzivne nege (pa tudi v ad hoc vzpostavljenih covid bolnicah), kjer neizogibno konča tistih deset odstotkov osmoljencev s težjim potekom bolezni, vedno znova stojijo v zelene in modre uniforme napravljene medicinske sestre in zdravstveni tehniki.

Prav one in oni se daleč preko normalnih omejitev svojih fizičnih in psihičnih zmogljivosti borijo za vsako posamezno življenje in so priče vsaki posamezni smrti. Videti je, kot da so v tem sistemu edine (in seveda tudi edini, a bom v nadaljevanju teksta namerno vztrajal pri rabi ženskega spola) – poleg zdravnic in zdravnikov, a tole ni zapis o njih –, ki nimajo privilegija reči, da ne zmorejo več, in se preprosto umakniti s svojih položajev, tako kot s(m)o pred tem omagali in se, prehitro in prelahkotno, s svojih položajev boja z epidemijo in njenimi posledicami umaknili vsi ostali.

Vse primanjkljaje poskuša oblast prikriti oziroma nadomeščati z golo avtoritarnostjo, pod okriljem katere pa skuša uresničevati izključno neke partikularne interese sebi privrženega kroga ljudi.

Tako kot je recimo pri nas v Sloveniji na začetku poletja omagala in se z epidemijo prenehala ukvarjati vladajoča politika. Resno obvladovanje epidemije, sploh v fazah postopnega odpiranja družbe (v našem primeru govorimo o poletnih mesecih), še posebej pa odpravljanje ali vsaj poskus pravične porazdelitve bremena njenih socialnih in ekonomskih posledic, pač zahtevata kompetentnost, znanje, pripravljenost na garanje in predvsem – zavezanost skupnemu dobremu, vse tisto, česar trenutni vladajoči strukturi kronično primanjkuje. Janez Janša pač ni Jacinda Ardern. Vse te primanjkljaje poskuša oblast prikriti oziroma nadomeščati z golo avtoritarnostjo, pod okriljem katere pa skuša uresničevati izključno neke partikularne interese sebi privrženega kroga ljudi.

Vladno pretvarjanje, da je epidemija le »ena od stvari« na dnevnem redu, sta potem sprejeli tudi opozicija in civilna družba (z redkimi izjemami, kot sta recimo Tadej Troha v svojih Prišepetovalcih in Alojz Ihan v svojih kolumnah v Delu) in vso moč svoje kritike in napadov na oblast usmerili na njene avtoritarne eskapade, torej na slepilne manevre, namesto da bi jo usmerili na tisto bistveno: na odsotnost njenega delovanja in pravočasnega ukrepanja v zvezi z epidemijo, ki nas kot posameznike in kot družbo neposredno in eksistenčno ogroža.

Nazadnje je zaradi pandemične utrujenosti poleti omagalo še ljudstvo in namesto naporne solidarne vzdržnosti od socialnih stikov pristalo na vlogo množičnega razposajenega prenašalca najprej turističnih bonov od proračuna do pretežno Počivalškovih hotelov (oziroma vlogo »na hrvaški obali najraje videnih gostov«), v naslednjem koraku – skupaj z naravnimi danostmi jesenske vlage in temperatur – pa še vlogo razposajenih prenašalcev nevidnega, za nekatere pa celo neobstoječega, virusa.

Matematika epidemije je neusmiljena še naprej. Ne dopušča upanja, vsaj ne na kratek rok.

Sedanja rast okužb je rezultanta vseh teh naših omaganj od maja do septembra, vseh teh vladnih nesposobnosti pravočasnega delovanja in ukrepanja, nepripravljenosti družbenih podsistemov na ples z virusom, nezmožnosti discipliniranega nošenja mask in vzdrževanja socialne distance, vseh nesposobnosti odreči se druženjem, praznovanjem rojstnih dni in porok ter videzu normalnosti s polnimi šolskimi stavbami otrok in mladostnikov brez mask, domnevne nezmožnosti državne uprave slediti okužbam in izdajati karantenske odločbe v času, ko je bilo po drugi strani spisanih kar zavidljivo število odločb o globah za sodelovanje na raznih protestih, in nenazadnje nezmožnosti odpovedati se množici in gneči kot izrazu upora.

Vse se je matematično natančno in potrpežljivo seštevalo v dnevne vsote okuženih, ki smo jim bili priča v zadnjih tednih. In matematika epidemije je neusmiljena še naprej. Ne dopušča upanja, vsaj ne na kratek rok. Ne glede na to, kako eksponentno je raslo število okuženih, ne glede na to, kako hitro se je njihov dnevni prirast podvojil, ne glede na to, koliko postelj še lahko sestavimo v opustelih športnih dvoranah in razstaviščnih halah, ostaja število medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov boleče omejena konstanta.

Če je bilo nekega dne 2.400 okuženih ljudi, jih je čez nekaj dni kakih 240 zagotovo pred vrati bolnišnic, v katerih jih bo pričakalo to isto omejeno in končno število sester in tehnikov, kot jih je bilo tam ob nekaj deset novih okužbah na dan. In sedaj vsi mi, ki smo pred tem precej zlahka omagali pri pravočasni uvedbi, izvedbi in spoštovanju ukrepov, od te iste peščice (pretežno žensk) v modrih in zelenih uniformah zahtevamo, naj ne omagajo v nobenem primeru, naj odmislijo utrujenost, strah in travmo in poskrbijo za prav vsakega od nas, ki bo upehan in kratke sape pozvonil na vratih njihovih bolnic. Od njih zahtevamo žrtvovanje in garanje, neprimerno večje od tistega, ki ga sami nismo bili ne voljni ne zmožni.

Razglasili jih bomo za herojinje.

Kot je za heroje nekdanja sovjetska oblast razglasila gasilce, likvidatorje in vojake iz Černobila.

»Slišala sem, da ravnanje gasilcev in likvidatorjev, ki so prvo noč gasili požar v nuklearki, spominja na samomor. Kolektivni samomor. Kdo so torej oni, heroji ali samomorilci? Žrtve sovjetskih idej in vzgoje? Zakaj se pozablja na to, da so oni rešili svojo domovino? Da so rešili Evropo? Samo predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi eksplodirali še trije reaktorji … Oni so heroji. Heroji nove zgodovine,« piše Svetlana Aleksijevič v svojem z Nobelovo nagrado nagrajenem romanu Černobilska molitev: kronika prihodnosti.

V njem sem si podčrtal še pasus o tem, da smo skočili »v novo realnost, za katero se je izkazalo ne le, da je onkraj našega znanja, pač pa tudi onkraj naše domišljije, pri čemer je preteklost postala popolnoma nekoristna, saj v vsevednem arhivu človeštva ni najti ključa za ta vrata in mi več ne moremo, kot Čehovovi junaki, verjeti, da bo človek čez sto let čudovit, da bo življenje čez sto let čudovito.« Danes se vse skupaj sliši in bere popolnoma drugače kot se je bralo in slišalo še konec lanskega leta.

One ne bodo omagale, pa ne zato, ker bi bili mi, vsi ostali, kakorkoli upravičeni to zahtevati od njih. One ne bodo omagale, ker jim plitko dihanje in strah v očeh njihovih pacientov tega ne bosta dopustila.

Roman o pretekli katastrofi se bere kot opis vseh prihodnjih. Tudi černobilska katastrofa ni bila zgolj tragična nesreča, temveč tudi politična nesreča, nesreča slabega vzdrževanja in vodenja, prikrivanja in prevalitve krivde in odgovornosti. Potreba po herojih je prišla šele na koncu tega niza. Roman o nekem propadlem nedemokratičnem režimu se bere kot opis družbe, v kateri živimo danes. Družbe, ki naj bi bila za razliko od sovjetske demokratična in liberalna. Zakaj je potem danes, tako kot je bila takrat sovjetska, tako odvisna od herojstva in žrtvovanja peščice, ki ga – v domnevni kritiki vlade – anticipira in pričakuje celo vodja progresivne Levice, ko sprašuje, kje so nove postelje in novi respiratorji. Namesto da bi pred tem uspel držati fokus na epidemiji kot velikem dogodku in pravočasno plediral za ukrepe, ki bi omejili širitev okužbe in potrebo po posteljah in respiratorjih (in prav s tem, kot pravi Troha, »povečal« njihovo število), očitno pričakuje, da bo to domišljijsko veliko zadostno število postelj, respiratorjev in bolnikov na njih oskrbovalo tisto končno in omejeno število medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, s čim drugim kot s svojim herojsko neomejenim fizičnim in psihičnim naporom.

Ampak, lahko smo brez skrbi. One ne bodo omagale, pa ne zato, ker bi bili mi, vsi ostali, kakorkoli upravičeni to zahtevati od njih. One ne bodo omagale, ker jim plitko dihanje in strah v očeh njihovih pacientov tega ne bosta dopustila. One ne bodo omagale, ker nimajo privilegija videti težo nove bolezni, njeno nalezljivost in smrtonosnost, abstraktno skozi številke, odstotke in povprečja starosti prizadetih. One ne bodo omagale, ker bodo s svojo žrtvijo in pogumom reševale tudi našo človeškost. One bodo držale svoj položaj, čeprav bo število pacientov v naslednjih tednih iz dneva v dan bolj presegalo dejansko in realno zmogljivost njihove številčno omejene zasedbe. Ne samo pri nas, enako bo povsod.

Povsod po Evropi jih je premalo, vendar se njihovo število tako relativno kot absolutno še dodatno manjša kakor se s pogledom iz jedrne Evrope premikamo proti njeni periferiji, proti njenemu vzhodu in jugu. Veliko čeških, hrvaških, slovaških sester, pa tudi slovenskih (da o srbskih, romunskih in bolgarskih niti ne govorimo), svojih deset odstotkov okuženih s težjim potekom bolezni pričakuje v nemških, avstrijskih in nizozemskih bolnicah, v bolnicah njihovih matičnih držav pa na njihovih mestih namesto nadomestnih sester in zdravstvenih tehnikov beležijo zgolj kadrovske primanjkljaje. V jeziku še vedno prevladujoče neoliberalne ideologije bi rekli, da povpraševanje po njih močno presega ponudbo. Redke so kot litij. Ali pa kot so bile zaščitne maske spomladi.

Dobro, samo zakaj potem … ne raste vrednost njihovega dela oziroma višina plačila zanj?

Tako kot zraste vrednost vsemu drugemu, česar na trgu primanjkuje, pa bi vsi imeli? Ko je zmanjkovalo mask in respiratorjev, jim je cena rasla premo sorazmerno s povpraševanjem po njih, zakaj na enak način ne raste vrednost dela medicinskih sester? Odgovor je enostaven in tudi sistemski. Po eni strani bi višje plačilo dela medicinskih sester v resnici pomenilo investicijo v javno službo oziroma v skupno dobro, kar pa ni nekaj, česar sta trenutni politično ekonomski model in vladajoča neoliberalna ideologija ravno vajena, poleg tega pa so sistemsko zaprte poti do finančnih sredstev, ki bi tovrstno financiranje v potrebni višini omogočale.

Vedno bolj »vitka« socialna država se mora sedaj namesto z davki in prerazdelitvijo financirati z zadolževanjem od istega finančnega sektorja, ki se izmika obdavčitvi, v resnici pa gre za izposojanje od prihodnjih generacij, kar je seveda dolgoročno nevzdržno.

Kot nam v svoji knjigi After Europe nazorno pokaže Ivan Krastev, se je evropska država blaginje oziroma socialna država, ki je bila v središču političnega konsenza od konca II. svetovne vojne pa do 1980-ih, lahko dolgoročno vzdržno financirala izključno s prerazdelitvijo davčnih prihodkov od bogatih proti revnejšim delom družbe, torej z redistribucijo obstoječega bogastva. Evropski model socialne države pride v krizo, ko se od 1970-ih let dalje, še posebej pa v 1980-ih, ko sta vajeti prevzela Ronald Reagan in Margaret Thatcher, kapital začne vedno uspešneje izmikati političnim institucijam, regulaciji in obdavčitvi, toliko hvaljena evropska »davčna država« pa se posledično spremeni v »državo zadolževanja«.

Vedno bolj »vitka« socialna država se mora sedaj namesto z davki in prerazdelitvijo financirati z zadolževanjem od istega finančnega sektorja, ki se izmika obdavčitvi, v resnici pa gre za izposojanje od prihodnjih generacij, kar je seveda dolgoročno nevzdržno. Na ta način neoliberalni kapitalizem, ki ga vedno bolj intenzivno živimo zadnja desetletja, razbija in uničuje vse, kar je namenjeno delovanju v skupno dobro.

Jasno: skupnost je nekaj, kar po neoliberalni dogmi pravzaprav ne obstaja, zanj obstajajo zgolj posamezniki in njihove družine. Poleg tega, da mu torej ni ravno lastno financiranje javnega dobrega, pa rast vrednosti dela medicinskih sester onemogoča še tista njegova osnovna značilnost, da skozi delovno intenzivnost in prenizko plačilo za delo črpa sredstva od spodaj navzgor, od podplačane in izkoriščane večine spodaj navzgor v žepe in trezorje nesmiselno in nepredstavljivo bogate manjšine. Povrh vsega pa imajo, kot je v svojem intervjuju za Disenz povedal David Graeber, medicinske sestre in zdravstveni delavci še dodatno »smolo« s svojo delovno etiko, ki jim ne dopušča svojih zahtev po boljših plačah in pogojih postaviti takrat, ko bi imeli najboljše možnosti za njihovo uveljavitev – recimo prav zdaj, med epidemijo, ko je njihova pomembnost za družbo najbolj vidna.

O vsem tem v zgoraj citiranem verzu kričijo Talbot in Idlesi. Pojejo o točki preloma in morebitnega zloma naše in zahodnih družb na sploh, h kateri nas aktualna epidemija zgolj pospešeno poganja. Razgradnja javnih zdravstvenih in za njimi še izobraževalnih, socialnih in kulturnih podsistemov na družbo resnično deluje kot karcinom, ki se med epidemijo po njenem tkivu širi še hitreje kot pred njo. Žrtev medicinskih sester in zdravstvenega osebja je namreč samo prva, ki jo bo zahteval obstoječi družbeni red za odpravo neposrednih zdravstvenih posledic pandemije.

Naslednje žrtve, ki jih bo neprimerno več, pridejo v naslednjem koraku, ko se bodo odpravljale njene ekonomske in socialne posledice, če jih bomo skušali odpravljati znotraj aktualne neoliberalne naracije. Kakor samega širjenja epidemije ni bilo in ni mogoče ustaviti z nekimi zmernimi in zgolj minimalnimi posegi v naš način življenja in dela, tako tudi njenih ekonomskih in socialnih posledic ne bo mogoče odpravljati znotraj obstoječe paradigme »tam so banke, tam si sposodite denar za preživetje«, pač pa bi se bilo treba vrniti k modelu prerazdeljevanja obstoječega bogastva.

Politika bi morala preko obdavčitve denar preprosto vzeti tam, kjer je ta že danes v ogromnih presežkih (menda da ima Jeff Bezos nekih 180 milijard dolarjev viška) in ga prerazdeliti po družbi, če želi vsaj za silo ublažiti in umiriti socialne napetosti in razgradnjo družbenih vezi. Seveda se finančni kapital in milijarderji s tem ne bodo strinjali, ampak kot pravi Thomas Piketty – zakaj bi jih politika sploh spraševala za mnenje (»Ali mislite, da je Roosevelt vprašal milijonarje, ali so pripravljeni plačevati 91-odstoten davek?«), še posebej zato, ker je na dolgi rok takšna prerazdelitev tudi v njihovo korist, vsaj dokler si za življenje ne usposobijo nekega planeta B. Vsi ti ljudje, ki bodo ekonomske žrtve te pandemije, namreč prekleto dobro vedo, kje je denar, maske pa imajo že tako ali tako na obrazih.

—