Osamosvojitev od osamosvojitvenega mita

»/…/ verjamem, da mi vsi trpimo na izčrpavajoči zgodovinski vročici in bi morali spoznati vsaj to, da trpimo zaradi nje«.

Friedrich Nietzsche, O koristi in škodi zgodovine za življenje

Današnji krizni trenutek, s katerim se je gotovo dokončno prelomila dogma o koncu zgodovine, se na prvi pogled zdi povsem neprimeren za zgodovinske razmisleke. To velja vsaj za razmisleke, ki bi preteklo zgolj reflektirali in ne bi predstavljali nikakršnega pomena za dogajanje in delovanje v sedanjosti. Predstavljajte si denimo absurdnost situacije, v kateri bi nekdo sredi apokaliptične zombijade, s katero bi lahko primerjali trenutno covid situacijo, v roke vzel zgodovinsko knjigo. Toda nekaj povsem drugega je, tako trdi Nietzsche, raba zgodovine, ki je neposredno povezana z delovanjem v sedanjosti, četudi ne nujno na poenostavljajoč način ponavljanja in izrabljanja preteklih izkušenj, sledeč reklu Historia est Magistra Vitae (zgodovina je učiteljica življenja). Nietzsche namreč ne poziva k ponavljanju preteklosti, temveč prav nasprotno, k »času neprimernemu razmišljanju«, ki je zmožno usmerjati delovanje zato, ker skozi zgodovino misli proti-zgodovinsko ter posledično dekonstruira dogme in vrednote, ki izhajajo iz slavljene preteklosti; to so tudi vrednote, na katerih temelji sedanjost.

Stava na politični mit osamosvojitve ni naključen ali nepomemben del vladne ideologije in njene samo-legitimacije. S performativnim ponavljanjem namreč Janša obenem afirmira svojo vlogo v sedanjosti in v preteklosti.

Raba zgodovine kot političnega orodja v sedanjosti vsekakor ni tuja trenutni vladi, čeprav gre za metodo, ki je več kot očitno povsem nasprotna Nietzschejevi: zgodovino hočejo namreč prisilno in dobesedno ponavljati, kar se očitno kaže v poskusih vzporejanja korona krize in slovenske osamosvojitve, ki jih konkretno najbolj uteleša podoba istega vladnega govorca, Jelka Kacina. Tudi Janez Janša enega izmed prvih javnih nagovorov ob prevzemu vlade začne z besedami: »od osamosvojitve Slovenije še nikoli nismo bili v težjem položaju /…/«. Stava na politični mit osamosvojitve ni naključen ali nepomemben del vladne ideologije in njene samo-legitimacije. S performativnim ponavljanjem namreč Janša obenem afirmira svojo vlogo v sedanjosti in v preteklosti. Tako kot nam je bila usojena osamosvojitev, ki predstavlja nujno dovršitev tisočletnih zgodovinskih sanj, nam je usojeno tudi to, da nas kot narod v njegovi drugi najtežji preizkušnji vodi isti junak, isti Kralj Matjaž, ki je bil sicer v vmesnem času zaradi notranjih izdajalcev začasno vržen s prestola. In zgodovina se ciklično ponavlja in ponavlja (o vsem tem zgovorno priča tudi še povsem svež Janšev tvit) …

Osamosvojitveni mit v Sloveniji še zdaleč ni presežen. Četudi ta mit imanentno favorizira Janšo na podoben način kot na videz nevtralna in striktno državotvorna ideologija, kakršno v svojem predsedniškem delovanju reprezentira denimo Borut Pahor, v svoji novinarski objektivnosti pa Rosvita Pesek, nanj namreč pristaja tudi liberalna tranzicijska levica, ki prav tako svoj mitski izvor uvidi v civilnodružbenih gibanjih osemdesetih let. Afirmacija sedanjosti (trenutne državne ureditve) in preteklosti (osamosvojitve) ter samih sebe kot produkta tega dogajanja (kot Slovencev) namreč potrjuje narativ, v katerem je Janša junak, ki narod popelje iz primeža totalitarnega režima k narodni zgodovinski dovršitvi, v post-zgodovinski demokratično-domačijski raj.

Antijanšizem je zgolj drugo ime za odsotnost pozitivne ideologije in odsotnost alternativnega političnega mita, znotraj katerega bi levica želela udejanjati lastne politične težnje.

Prav zaradi te očitne pristranskosti osamosvojitvenega mita je več kot zanimivo, da nasprotniki Janše ne ponudijo nobenega alternativnega mita, nobene bistveno drugačne razlage zgodovinskega razvoja in nobene radikalno drugačne ideološke utemeljitve lastnega političnega udejstvovanja. Nasprotno, Janši se zoperstavljajo predvsem z anti-janšizmom. Četudi je ta v danem trenutku še kako smiseln in logičen kritični refleks, pa je sam po sebi nezmožen tvorjenja pozitivnega političnega programa. Antijanšizem je v tem kontekstu zgolj drugo ime za odsotnost pozitivne ideologije in odsotnost alternativnega političnega mita, znotraj katerega bi levica želela udejanjati lastne politične težnje. Drugi nadomestek učinkovitega narativa, zmožnega politične mobilizacije levice, predstavlja jugonostalgija, ki sicer lahko ponudi občutek pripadnosti drugačni skupnosti, a je ta povsem ločen od politične aktualnosti.

Rečeno drugače: čeprav slovensko politiko danes nedvomno zaznamuje razdvojenost, obe strani tega razkola stavita na isti mit. Osamosvojitveni čas z obeh strani kolektivne imaginacije namreč predstavlja nasprotje današnjega časa, idealizirano prvinsko enotnost in brezmadežnost. Zaradi tega skupnega imenovalca si obe strani trudita prisvojiti zasluge za dogodke v osemdesetih letih, zaradi česar je naprezanje vsake izmed njiju, da bi pokazala, da je od svojega nasprotja povsem drugačna, po navadi vsaj delno neuspešno. Vsemu distanciranju navkljub, s perspektive tranzicijske levice Janša denimo ne more biti dojet kot povsem klasičen negativni lik, ki je bil od nekdaj na drugi, zlobni strani, temveč prej kot nekakšen Darth Vader ali padli angel, nekoč »čudežni deček«, ki je utelešal drznost in odločnost progresivne mladine osemdesetih let. (To »nadležno zlepljenost« je dobro ponazoril Smetnjak v enem izmed svojih nedavnih memov, ki prikazuje Janšo kot vrh ledene gore politike Zveze socialistične mladine Slovenije.)

Na drugi strani so strukturno nujno neuspešni tudi vsi Janševi poskusi, da bi levico delegitimiral na način, da bi vzpostavil njeno kontinuiteto s prejšnjim režimom. Pravkar napadene nevladne organizacije z Metelkove 6 svojo obrambno strategijo denimo gradijo tudi na participaciji v civilnodružbenih gibanjih osemdesetih let in na vrednotah, ki naj bi jih nekoč, pred veliko izdajo, zastopal tudi Janša. Tudi nasploh vse pogosteje napadi na Janšo stavijo na njegovo domnevno partijsko mentaliteto, tako da včasih ni več jasno, ali je glavni problem ta, da se je Janša od zgodnjih osemdesetih let naprej spremenil, ali ta, da je ostal povsem zvest samemu sebi. Tudi vse glavne institucije »leve« civilne in kritične družbe (denimo Mladina, Radio Študent, velik del umetniške, kulturniške in nevladniške scene itd.) kot najbolj bleščeč del svoje zgodovine vidijo ravno osemdeseta leta (glej tvit uporabnika Zupsa).

V vsakem primeru ostaja osamosvojitev kot dovršitev demokratizacije in liberalizacije v osemdesetih letih sveto dejanje. Vrednot, iz katerih izhajamo in na katerih stojimo, se ne preizprašuje, saj se zdi, da bi tovrstna gesta zahtevala preveliko destabilizacijo in preveč kaotično premešanje kart, kar bi ogrozilo pozicijo vseh tistih, ki na vrednotah osamosvojitve in demokratizacije družbe pridobivajo realni in kulturni kapital. To je prišlo posebej do izraza v nedavnih intervjujih s petimi slovenskimi osamosvojitelji, ki so bili v sklopu bližajoče se tridesete obletnice velikega dogodka predvajani na RTV. Navkljub temu, da so bili intervjuji kompleksni in poglobljeni ter korektno izpeljani, je v oči bodlo, kako popolnoma izven horizonta sta ostala dvom o brezmadežnosti, plemenitosti in nujnosti slovenske osamosvojitve in dvom o tem, ali je smiselno, da tudi levica participira pri diskurzu pripisovanja zaslug zanjo. Ta »državotvorni« dispozitiv, značilen za pristop Rosvite Pesek, je namreč tisti, ki tudi drugod po Vzhodni Evropi in na Balkanu povzroča, da politiko zanaša vse bolj v smeri desnega avtoritarizma. Popolna podreditev družbe, ki je recimo uspela Orbanu, namreč temelji ravno na politični apropriaciji mitov preteklosti in vzpostavitvi enačaja med državo in trenutno vladajočo politično opcijo, ki pod pretvezo demokratičnega pristajanja na vrednote večinske populacije pravzaprav preprečuje kritiko in dvom v obstoječo oblast.

Dvom o vrednotah preteklosti je predpogoj prevrednotenja in v prihodnost usmerjene politike, vendar sam po sebi še ne ponudi novih vrednot in alternativne razlage zgodovine. Tovrsten dvom je bil konstitutiven tudi za samo politiko osemdesetih let, ki je bila zmožna preizprašati brezmadežnost narodnoosvobodilnega boja (kot svetega zgodovinskega momenta Jugoslovanskega režima) in izzvati splošno sprejete vrednote svojega časa, kot sta avantgardna pozicija partije in JLA. Dvom in upor proti mitu osamosvojitve je tako torej obenem ultimativno zavračanje in potrditev politike osemdesetih let, v kolikor se je tudi ta začela s punkom, provociranjem in svobodomiselnostjo, torej s praznim, negativnim uporom proti obstoječim vrednotam svojega časa. Vendar je iz razpleta osemdesetih let jasno tudi to, da ni nikakršne strukturne zgodovinske nujnosti, da proces razvrednotenja vrednot proizvede pozitivne rezultate in boljšo družbo; progresivni osemdesetaši, ki jih morda najbolje reprezentirajo takratni Laibachi, se tako na očitek, da so botrovali k razrastu problematičnega identitarnega nacionalizma, pogosto odzovejo povsem podobno kot internetni začetniki sodobne alternativne desnice (»mi smo se želeli samo malo zabavati in provocirati oblast, nič nimamo skupnega s temi identitarnimi radikalci in s tem, kar je iz našega gibanja nastalo pozneje…«).

Procesi ob razpadu Jugoslavije tako morda najbolje ponazarjajo, da stava na neposredno demokracijo, referendume, voljo ljudstva, antielitizem in svobodo govora ne vodi nujno v progresivne in internacionalistične politične projekte.

Njihovo distanciranje je neprepričljivo, saj je eden izmed izrazov »nadležne zlepljenosti« tudi ta, da je nemogoče povsem enostavno razločiti napredne in nazadnjaške elemente osemdesetih let. Ravno antisocialistična oziroma prokapitalistična (liberalna) oblika demokratizacije, ki implicira pristajanje na svobodno izražanje civilne družbe in voljo ljudskih množic, ki se zoperstavlja odtujenemu partijskemu aparatu, je namreč omogočila tudi razrast nacionalizma. Politična dovršitev dogajanja v osemdesetih letih je bila osamosvojitev. Civilna družba, tudi tista, ki se danes razglaša za progresivno, ni proizvedla nobene alternativne politike, ki bi se zoperstavljala osamosvojitvenim težnjam. Zaradi tega je vprašanje, ki sem ga sam večkrat zastavil tistim, ki so na svoji koži bolje razumeli tiste čase – »Zakaj se niste zavzemali za demokratizirano in progresivno Jugoslavijo, zakaj je bilo potrebno podpihovanje nacionalizma, separatizma in identitetnih politik?« – že v izhodišču napačno. Procesi ob razpadu Jugoslavije tako morda najbolje ponazarjajo, da stava na neposredno demokracijo, referendume, voljo ljudstva, antielitizem in svobodo govora – kar se ponovno izkaže z vzponom desnega populizma v zadnjih letih – ne vodi nujno v progresivne in internacionalistične politične projekte. Rečeno drugače: podivjana demokratičnost pod vplivom reakcionarnih sil kapitala v sebi nosi tudi potencial iliberalnega majoritarizma, ki se razrašča širom Vzhodne Evrope, saj se včasih ljudstvo najbolj poenoti takrat, ko gre za ločevanje, vzpostavljanje mej, grajenje zidov in iskanje notranjih sovražnikov. In tudi pregovorna enotnost (danes razdeljenega naroda) v času osamosvajanja ni bila nič drugega kot enotnost v razcepljanju, deljenju in distanciranju.

Procesi, ki so v tem času potekali v Sloveniji, predstavljajo eno izmed variacij zgodovinskega dogajanja, ki je potekalo tudi v drugih državah bivše Jugoslavije. Vendar pa se zdi, da se je v nekaterih drugih državah (tudi v tistih, ki jih radi dojemamo kot bolj konservativne in zaostale) proces soočenja s preteklostjo osemdesetih let in tranzicijskega obdobja zgodil bolj izrazito in prej kot pri nas, čemur najbrž botrujejo tudi večja travmatičnost dogajanja, ki je sledilo v zgodnjih devetdesetih letih, in medijsko odmevni sodni procesi v Haagu. Vprašanje pa je, v kolikšni meri je ugodnejšemu razpletu v našem lokalnem okolju res botrovala nekakšna bolj civilizirana ter evropeizirana variacija nacionalizma in ne zgolj zgodovinsko naključje, da je področje Slovenije pretežno monokulturno in mononacionalno. Povsem isti procesi, ki jih pri nas bolj ali manj nezadržno slavimo (vzpon nove generacije ne-partijskih politikov, referendumi in ulični shodi, afirmacija provincialne identitete, oboroževanje civilnega prebivalstva, predvsem pa princip »en narod – ena država«), so namreč tisti, ki so bili v veliki meri odgovorni za balkanske vojne v devetdesetih letih, kakor tudi za to, da še danes na Balkanu in drugod po Vzhodni Evropi živimo v preveč utesnjenih nacionalnih mehurčkih, ki so praviloma nenaklonjeni obstoju kritične civilne družbe, progresivne kulture in konstruktivne javne sfere.

Kučan bi morda lahko, namesto izmikanja in participacije pri pripisovanju osamosvojitvenih zaslug, enostavno priznal: »Da, bil sem v dvomih in še vedno sem v dvomih; nisem prepričan, ali živimo sanje ali nočno moro.«

Da osamosvojitev ni povsem brezmadežna, je mogoče najlažje ponazoriti z dejstvom, da se v bežnih trenutkih čudovite poenotenosti slovenske politike, v katerih se v osamosvojitvenem zanosu Janša in Kučan strinjata, z njima strinja tudi Milošević (kot se to izkaže med drugim na njegovem soočanju s Kučanom v Haagu), ki se (glej glej) prav tako v istem času navdušuje nad tem, da mora narod živeti v svoji, samo svoji državi. Še bolj simptomatičen pa je način, na katerega se je Kučan vedno znova prisiljen zagovarjati pred očitki zaradi izjave, da osamosvojitev »ni bila njegova intimna opcija«, in pred Janševo interpretacijo slavnega izreka »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan« (ki naj bi pravzaprav izražal računico, »da bo samostojna Slovenija sicer evforično razglašena, ne pa tudi udejanjena«). Kučan (ki v tem kontekstu simbolizira širše pozicioniranje levice), bi morda lahko, namesto izmikanja in participacije pri pripisovanju osamosvojitvenih zaslug, enostavno priznal: »Da, bil sem v dvomih in še vedno sem v dvomih; nisem prepričan, ali živimo sanje ali nočno moro.«

Navkljub temu, da so bile posamične temačne plati osamosvojitve – denimo trgovina z orožjem, afera »izbrisani« in divja privatizacija –, že večkrat razgaljene, smo večino neželenih stranskih učinkov, od katerih se žal ne bomo mogli nikoli povsem distancirati, potlačili ali pustili zunaj slovenskih meja. Prav tako v veliki meri ostajata mita o civilno-družbenem gibanju osemdesetih let in osamosvojiti povsem zlepljeni vrednoti, v kateri se ne glede na politično orientiranost, vsaj v njuni osnovi, ne dvomi. Toda ravno tovrsten dvom, ki je bil sicer konstitutiven prav za politiko v osemdesetih letih, je tisti, ki odpre možnost za politiko, ki je usmerjena v prihodnost; politiko, ki je, tako kot politika v osemdesetih letih, zmožna formirati nekaj še ne videnega. Slovenija in način, kako se identificira njena populacija, kot jo poznamo danes, namreč ni nekaj večnega, nespremenljivega in od Boga danega; nič manj umetna ali naravna ni kot je bila Jugoslavija.

—