»Osebno je politično«: od radikalnega feminizma drugega vala do danes

Kot zapiše Carol Hanisch v kasnejšem Uvodu k besedilu Osebno je politično, to besedilo ni zraslo izključno na njenem zelniku. Avtorstvo večine vsebinskih in konceptualnih poudarkov, ki jih vsebuje, je namreč kolektivno: nastalo je iz gibanja in za gibanje, natančneje, iz avtoričinega delovanja v pro-ženskem ali ženskam naklonjenem krilu zgodnje ženske skupine New York Radical Women, ki sta jo ustanovili Shulamith Firestone (študentka slikarstva in kasneje avtorica dela Dialektika spola: zagovor feministične revolucije) in Anne Koedt (novinarka, kasneje avtorica spisov The Myth of the Vaginal Orgasm in Lesbianism and feminism). Pripadnice pro-ženskega krila te skupine s svojimi akcijami in pamfleti niso želele udrihati po drugih ženskah (tistih, ki niso del gibanja in ki morda živijo bolj tradicionalna življenja ter utelešajo bolj konservativna pojmovanja ženskosti), temveč so svoje kritike raje uperile v institucionalizirani seksizem in v tiste, ki imajo od njega največ koristi – moške.

To je spremno besedilo k prevodu kultnega eseja “Osebno je politično” Carol Hanisch, ki si ga lahko preberete TUKAJ.

Tudi druga članica te skupine, Kathie Sarachild – sicer ena glavnih zagovornic in teoretskih utemeljiteljic tako imenovanega pristopa »ozaveščanja« (consciousness raising) – v svojem spisu Consciousness-Raising: A Radical Weapon (1978) potrjuje »kolektivno avtorstvo« gesla in besedila C. Hanisch. Sarahchild poroča, da je večina tedanje feministične teorije pravzaprav vzniknila iz spoznanj, ki so jih avtorice pridobile na srečanjih »ozaveščanja«, kar vključuje besedilo Osebno je politično. Slednje je bilo objavljeno v letnem zborniku spisov ženskega gibanja Notes from the Second Year: Women’s Liberation in 1970, urednici Firestone in Koedt pa sta ga naslovili po sloganu, ki je tedaj krožil v ženskih skupinah. S to besedno zvezo so ženske izpostavljale politično naravo t.i. »osebnih« (partnerskih, skrbniških, seksualnih) odnosov, utemeljevale legitimnost naslavljanja specifičnega zatiranja, ki so ga deležne kot ženske, tudi v okviru teh odnosov, in s tem kljubovale kritičarkam_kom, ki so srečanja njihovih skupin označevale_i za »apolitična«. »Osebno je politično« torej ni slogan, ki bi ga izumila avtorica besedila s tem naslovom, ali katerakoli druga posameznica; zaradi njegovega kolektivnega vznika, rabe in neizmerne razširjenosti, pa tudi daljnosežnega konceptualnega vpliva, ga lahko imamo za neke vrste krovni moto radikalnega, in kasneje tudi drugih struj feminizma drugega vala v ZDA. Ravno tako gre za eno temeljnih predpostavk sodobnih feminističnih in marsikaterih drugih emancipatornih gibanj in teorij.

Političarke in radikalke

Besedilo Osebno je politično je Carol Hanisch sicer napisala februarja 1969 kot poročilo, namenjeno ženski sekciji fundacije za državljanske pravice temnopoltih, pri kateri je bila tedaj zaposlena in v okviru katere je skušala organizirati skupino, ki bi naslavljala pravice žensk na jugu ZDA. S tem besedilom se je odzvala na poročilo druge zaposlene pri tej fundaciji, Dottie Zellner, v katerem je ta vznikajoče gibanje za osvoboditev žensk (Women’s Liberation Movement ali WLM) označila za »apolitično«, predvsem zaradi srečanj ozaveščanja. Ta srečanja je Zellner imela za »zgolj terapijo« in obliko »samozaverovanosti«, bila pa so osrednjega pomena za mnoge feministične skupine tistega časa.

Mnoge aktivistke so na svoji koži občutile trdoživi in pogosto neozaveščeni seksizem, včasih celo mizoginijo vodij, članov in pravzaprav celotnih modusov operandi levih, študentskih, antikapitalističnih skupin.

Domala vse pionirke feminizma drugega vala v ZDA so izhajale iz aktivističnih krogov nove levice in/ali so se politično kalile v še nekoliko starejšem gibanju za državljanske pravice temnopoltih. A kot v svoji knjigi Daring to be Bad izpostavlja Alice Echols, zgodovinarka radikalnega feminizma v ZDA, je feministično gibanje drugega vala že od samih začetkov razdvajalo vprašanje odnosa med vznikajočim ženskim gibanjem in siceršnjimi levimi (protivojnimi, študentskimi, antiimperialističnimi, antikapitalističnimi) skupinami in skupinami za državljanske pravice temnopoltih, torej vprašanje (ne)možnosti in (ne)legitimnosti relativne avtonomije ženskega gibanja. D. Zellner je bila med tistimi, ki so ženski aktivizem videle kot integralni, a neavtonomni in po ciljih nujno podrejeni del tedanjih antiimperialističnih in antikapitalističnih skupin. Struja v ženskem gibanju, ki ji je pripadala, je ženske nagovarjala predvsem kot potrošnice modnih, kozmetičnih in gospodinjskih produktov ter kot tiste, ki primarno skrbijo za reprodukcijo delovne sile in se je zavzemala za njihovo organiziranje zlasti v podporo siceršnjemu levemu gibanju. Kakršnokoli povezovanje žensk, katerega cilj ni bilo novačenje žensk za to gibanje, ali ki žensk ni nagovarjalo zgolj v vlogi, ki jo igrajo v kapitalistični družbi in še zlasti kakršnokoli povezovanje na podlagi zatiranja, ki ga ženske doživljajo v okviru tega, kar je tedaj veljalo za ‘osebno’ sfero (v partnerskih odnosih, seksualnosti, domačem delu, vzgoji otrok, spolno diferencirani vzgoji in normah obnašanja in videza itn.), je ta struja imela za »samozaverovano«, za »zgolj terapevtsko« in (v odnosu do siceršnje leve politike) za »apolitično«. Verjetno se jih je prav zaradi tega prijel vzdevek »političarke’« (politicos).

V nasprotju s to strujo so začetnice radikalno feminističnih ženskih skupin, ki so feminističnemu gibanju v ZDA dale masovni zagon konec 60ih let prejšnjega stoletja, verjele, da ženske ne doživljajo izkoriščanja samo s strani »sistema«, tj. kot manj plačane delavke, zavedene potrošnice in reproducentke delovne sile. Mnoge aktivistke so na svoji koži občutile trdoživi in pogosto neozaveščeni seksizem, včasih celo mizoginijo vodij, članov in pravzaprav celotnih modusov operandi levih, študentskih, antikapitalističnih skupin: k tem so pristopile v želji po aktivnem, intelektualno-političnem delovanju, nato pa večino časa preživljale kot tajnice, tipkarke, kuharice kave in pripravljalke prigrizkov, organizatorke srečanj, čistilke prostorov in pogosto tudi kot kolektivna spolna lastnina. Naveličane dvoličnosti aktivistov, ki so se zavzemali za emancipacijo vseh, razen svojih partnerk in tovarišic, so se začele zbirati same, v manjših skupinah, brez moških.

Ozaveščanje (consciousness raising)

Na enem zgodnjih srečanj je Anne Forer, hči komunistov, učiteljica in aktivistka nove levice, predlagala, naj vse ženske na podlagi lastnih izkušenj povejo, kako menijo, da so kot ženske zatirane. Izhajajoč iz tega, kot je sama dejala, kar se pogosto poudarja na levici, da je potrebno spodbujati delavce k ozaveščenju njihovega izkoriščanja s strani kapitala oziroma gojiti njihovo »revolucionarno zavest«, je tudi cilj njenega predloga bil to, da bi sama poglobila oziroma razširila svoje zavedanje o zatiranju žensk. Ta predlog je sprožil dolgo razpravo o različnih vidikih zatiranja po spolu, ki so jih udeleženke doživljale v svojem vsakdanjem življenju; srečanje je bilo tako plodno, da so se odločile s tovrstnimi srečanji redno nadaljevati.

Ko boleče osebne izkušnje postanejo predmet skupne razprave, ko so sopostavljene sorodnim izkušnjam drugih udeležencev, je možno iskati skupne točke in strukturne vzroke doživetega onkraj posamičnega trpljenja.

Tako so, kot piše zgodovinarka Alice Echols v knjigi Daring to be Bad, v zgodnje feministične skupine drugega vala uvedle pristop, v duhu podoben praksam, s katerimi so se seznanile kot aktivistke v gibanju za državljanske pravice temnopoltih, med drugimi pa je ta pristop uporabljalo tudi kmečko prebivalstvo v času Kitajske revolucije in gverilske revolucionarne skupine v Gvatemali. Gre za tako imenovane speak out prakse oziroma prakse izrekanja bolečine, osebnih izkušenj travm in trpljenja, ki naj bi, med drugim, imele tudi učinek razvoja politične zavesti udeležencev. Ko boleče osebne izkušnje postanejo predmet skupne razprave, ko so sopostavljene sorodnim izkušnjam drugih udeležencev, je možno iskati skupne točke in strukturne vzroke doživetega (rasizem, kolonializem, kapitalizem) onkraj posamičnega trpljenja, onkraj posamične dinamike rabelj-žrtev.

Zanimivo je, da je v trenutku, ko so zgodnje feministične aktivistke podoben pristop uvedle v žensko gibanje, bil ta deležen močnega zavračanja, posmeha in nasprotovanja s strani večine moških aktivistov nove levice, pa tudi mnogih žensk ki, tako kot Dottie Zellner, v tem pristopu niso videle ničesar »političnega« (to je ničesar, kar bi podpiralo razredni in antiimperialistični boj). Kljub zavračanju se je ta pristop ob vnosu v feministično gibanje izkazal za neverjetno uspešnega: pritegnil je množico žensk, ki so v obelodanjenih izkušnjah drugih prepoznale svoje lastne, in na ta način prispeval k masovnemu širjenju feminističnega gibanja v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Kot piše Echols, se je ta pristop kmalu razširil na večino radikalno feminističnih skupin, kasneje pa so ga prevzele celo skupine »političark«, kot je bila W.I.T.C.H. z Robin Morgan na čelu; prevzela pa ga je tudi bolj liberalna, večinska skupina Narodna organizacija žensk (National Organisation of Women oziroma NOW, ki jo je ustanovila Betty Friedan in v okviru katere je delovala tudi Gloria Steinam). Ta pristop je po zgoraj omenjenem srečanju dobil oznako consciousness raising, ki bi jo v slovenščino lahko prevedli kot ozaveščanje, ali pa tudi večanje/poglabljanje zavedanja (o zatiranju žensk ali kake druge skupine).

Prav dejstvo, da so se udeleženke na teh srečanjih osredotočale tudi na zatiranje, ki so ga doživljale v okviru tega, kar je veljalo za »osebno sfero« – v partnerskih odnosih, zakonu, spolnih odnosih, vzgoji otrok, delitvi domačega dela itn. – in da so se pri tem spraševale o vzrokih tega zatiranja, torej o tem, kdo ima neposredne koristi od njihovega podrejenega položaja, je stopilo na žulj mnogim. Te_i so vztrajale_i, da so tovrstne težave zgolj stvar osebnega dogovora med posameznico in njenim partnerjem oziroma družino; da se mora posameznica zgolj dovolj jasno postaviti zase in tako rešiti svoje »osebne« težave – tiste težave in neenakosti, ki pa bodo kljub temu vztrajale, bo tako odpravila »revolucija«, »če bodo le utihnile in opravile svoje delo«, kot ta diskurz karikira C. Hanisch v svojem Uvodu. Vztrajanje žensk pri ukvarjanju ne le z njihovo diskriminacijo na trgu delovne sile ali z njihovo vlogo potrošnic, temveč tudi z zatiranjem, ponižanjem, spolnim nasiljem, nadlegovanjem in objektifikacijo, izkoriščanjem neplačanega dela itn., kar so kot ženske doživljale od svojih partnerjev, družine, aktivističnih tovarišev in prijateljev, so tako kritičarke in kritiki tega pristopa imele_i za »zgolj terapijo«. Terapija pa seveda velja za »meščansko« prakso: je vse preveč individualistična, vse preveč pozornosti posveča posameznicam in njihovim »zgolj osebnim« težavam, namesto da bi jih angažirala za sodelovanje v »resnično političnih« akcijah, ki naslavljajo edinega resničnega krivca za vsakršno obliko izkoriščanja, zatiranja in nasilja: tako imenovani »sistem«.

Kolektivno spoznanje in delovanje

Proti tovrstnemu pojmovanju ozaveščanja kot primarno terapevtskih srečanj C. Hanisch v svojem spisu trdi, da na ta srečanja nikakor ne hodi, ker bi pričakovala pomoč pri reševanju osebnih težav, temveč da pridobi »poglobljeno razumevanje«situacije žensk in specifik njihovega zatiranja, ki ga ni mogla pridobiti z branjem nobene obstoječe teorije ali z izvajanjem kakršnihkoli političnih akcij. Morebitni »terapevtski učinki« teh srečanj (ki jih avtorica imenuje »politična terapija« v nasprotju z »zgolj [psihološko] terapijo«) – denimo morebitna osvoboditev od občutkov nezadostnosti in krivde zaradi svoje nemoči ali pridobitev trdne teoretske podlage za zavzemanje zase in izboljšanje lastne situacije – so možni, a ne nujni stranski proizvod teh srečanj. Prvotni namen srečanj je namreč spoznavne in politične, ne pa terapevtske narave: pridobitev in širitev uvida v situacijo žensk ter poglobitev razumevanja sistemske narave njihovega zatiranja. Prav zato bi morale, kot pravi avtorica, prisluhniti ženskam, ki jih nemara imamo za »apolitične« – se pravi ženskam, ki niso del gibanja in ki živijo drugačna, nemara tudi bolj konvencionalna življenja, kot jih želimo živeti same. Ne zato, da bi jih »politizirale« in pridobile za »gibanje« (s čimer je mišljeno zlasti tedanje protivojno, protiimperialistično gibanje) – oziroma vsaj ne primarno za to. Še manj bi jim morale prisluhniti zato, da bi jim pomagale ali jih »odrešile« z našim domnevno superiornim poznavanjem leve teorije in političnim zavedanjem. Nasprotno, prisluhniti jim moramo, da se iz tega same kaj naučimo o situaciji žensk – da razširimo ali poglobimo svojo »zavest o zatiranju žensk«, kot bi rekla Anne Forer. Pri tem je pomembno poudariti, da so si prav prek srečanj ozaveščanja ženske vzele pravico presojati o temah, ki jih najbolj neposredno zadevajo, kot so kontracepcija, umetna prekinitev nosečnosti, domače delo, ženska seksualnost in drugo. Srečanja ozaveščanja, ter spoznanja, ki so jih prinesla, so torej sporočala, da ko gre za njihova lastna življenja, so ženske absolutno nezanemarljiva spoznavna avtoriteta – da o teh temah ne morejo presojati strokovnjaki (tedaj skoraj izključno moškega spola), ne da bi v pogovor vključili tiste, ki jih te teme najbolj neposredno zadevajo (kar se je sicer večinoma dogajalo – kot denimo ob zloglasnem zakonodajnem zaslišanju o morebitni dekriminalizaciji abortusa v zvezni državi New York leta 1969, na katerega so bili kot priče povabljeni izključno moški strokovnjaki, z izjemo ene ženske, ki je bila katoliška nuna).

Ženske spoznavajo, da za nezadovoljstvo, frustracijo, obup, ki ga morebiti občutijo, in za čustveno, verbalno, psihološko ali fizično nasilje, ki ga morebiti doživljajo, niso same krive.

Drugi pomemben vidik srečanj ozaveščanja je političen. Ko ženske govorijo o tem, na kakšne načine doživljajo zatiranje v spolnih in partnerskih odnosih, v zakonu, v prevzemanju večinske odgovornosti za vzgojo otrok in skrbi za bolne in starejše družinske člane, na pogosto slabše plačanih delovnih mestih, v domačem delu, kako so jo doživljale v lastni vzgoji in kako izkušajo družbene pritiske k ženstvenemu obnašanju in popolnemu videzu, ženske spoznavajo, da za nezadovoljstvo, frustracijo, obup, ki ga morebiti občutijo, in za čustveno, verbalno, psihološko ali fizično nasilje, ki ga morebiti doživljajo, niso same krive. Spoznavajo, da gre za globoko vkoreninjene, institucionalno podprte in z navadami utrjene mehanizme družbenega delovanja, ki ženske postavljajo v podrejeni, odvisni in manjvredni položaj. Boj posameznice za izboljšanje njene lastne situacije, njeno osebno pogajanje o konkretnem razmerju, delitvi dela ali delovnih pogojih ji lahko, ali pa tudi ne, prinese izboljšanje njene osebne situacije; a ko gre za sistemske probleme, je več kot verjetno, da se bodo težave ob morebitni menjavi partnerja, delovnega mesta ali družabnega okolja ponovile. Kot zapiše C. Hanisch, če je temeljno spoznanje srečanj ozaveščanja, da je »osebno politično« – da so ženske »tlačene, ne pa trčene« – potem je politična posledica tega spoznanja lahko samo, ali vsaj predvsem, kolektivno delovanje za spremembo institucij, navad in zakoreninjenega mišljenja, ki ženske postavlja v manjvredni položaj. In prav uvid v mehanizme zatiranja po spolu, ki je posledica srečanj ozaveščanja, lahko omogoča bolj premišljeno izbiro javnih akcij in tehtnejšo organizacijo političnega delovanja.

Osebno je politično vse do danes

Temeljno spoznanje srečanj ozaveščanja, da so sfere, ki sicer obče veljajo za »osebne«, pravzaprav poligon (spolno zaznamovanih in drugih) razmerij moči, je sčasoma preraslo svojo artikulacijo v radikalnem feminizmu drugega vala v ZDA in postalo domala utemeljitvena predpostavka sodobnih feminističnih gibanj in teorij. Seglo je tudi onkraj meja feminističnih bojev in postalo osrednjega pomena še za mnoga druga gibanja, od gejevskega in lezbičnega gibanja do gibanja za pravice transspolnih in interspolnih oseb, pomembno mesto pa je dobilo tudi v črnskem gibanju v ZDA, kot trdi utemeljiteljica pojma presečnosti oz. intersekcionalnosti Kimberlé Crenshaw. Brez tega spoznanja bi si težko zamišljali številne sodobne emancipatorne boje: od gibanj #MeToo (in pri nas #jaztudi) proti spolnemu nadlegovanju in nasilju v različnih nacionalnih kontekstih, do južnokorejskega gibanja »4 Ne-ji«, s katerim se dekleta upirajo močno tradicionalističnim pričakovanjem družbe, do gibanja #NiUnaMenos v Latinski Ameriki, ki v nasprotju s splošno razširjenimi diskurzi o množičnih umorih žensk, ki te obravnavajo kot tragične osebne zgodbe in uboje iz strasti, izpostavlja politično razsežnost femicidov: poudarja, da njihov izvor leži v mizogini kulturi in seksističnih družbenih navadah in institucijah, ne v osebnih težavah, patologijah, tragičnih naključjih.

Ne glede na to, ali smo aktivistke_i ali ne, pa je domet radikalno-feministične artikulacije osebnega kot političnega tako daljnosežen, da si brez njega danes marsikje težko predstavljamo naš vsakdan. Da sfere, kot so intimni odnosi, zdravje in skrb niso zgolj stvar posameznic_kov, ampak tudi poligon odnosov moči in posledično pogosto odgovornost družbe kot celote, je pravzaprav tudi (eksplicitna ali implicitna) predpostavka zakonov in socialnih politik, ki regulirajo in/ali omogočajo načrtovanje družine, prekinitve nosečnosti, dostopno kontracepcijo, reproduktivno zdravje, preprečevanje in sankcioniranje družinskega in partnerskega nasilja ter nasilja nad otroki, sankcioniranje spolnega nasilja in zlorab, organizacijo javno dostopnega varstva otrok in skrbi za starejše, spolno vzgojo, enakopravne možnosti dodelitve skrbništva ob ločitvah in posvojitvah, enakopravne možnosti koriščenja starševskega dopusta, umetno oploditev itn. To je seveda daleč od temeljite reorganizacije skupnostnega življenja, kot so si jo zamišljale radikalne feministke; domet in učikovitost zakonske in politične implementacije mišljenja »osebnih« sfer kot političnih pa se seveda močno razlikuje v različnih kulturnih in političnih kontekstih. In vendar ni moč zanikati, da je to spoznanje, ki je bilo eksplicitno artikulirano in teoretsko podprto v okviru radikalnega feminizma v ZDA, radikalno spremenilo sodobno dojemanje tega, kaj velja za politično, kaj velja za polje legitimne politizacije s strani družbenih gibanj in regulacije s strani družbe in države. Z ozirom na tako globinski vpliv tega spoznanja na sodobno družbeno življenje bi nemara mislili, da (na srečo?) ni več poti nazaj. Žal pa številne nedavne politike vlad mnogih držav, tudi na globalnem severu, kažejo nasprotno – kaj hitro se utegne zgoditi, da bo pretepanje otrok in partnerk »pravica« vsakega državljana, posilstvo v zakonu kot pojem pa bo izbrisan iz marsikaterega kazenskega zakonika. Zdi se torej, da je tudi to spoznanje ena od tistih dragocenih, a žal relativno trhlih feminističnih pridobitev, za katero se bo treba še kako boriti.

—