Osebno je politično

Februar 1969

V tem prispevku se želim držati vidika razprave na levici, o katerem se pogosto govori – in sicer vprašanja »terapije« proti »terapiji in politiki«. Drugo ime zanj je »osebno« proti »političnemu«, ima pa tudi druga imena, domnevam, kolikor se je razvil širom države. Ni mi še uspelo obiskati skupine v New Orleansu, vendar pa že več kot leto dni sodelujem v skupinah v New Yorku in Gainesvillu. Ženske, ki se imajo za »bolj politične«, so ti skupini imenovale »terapevtske« in »osebne« skupine. O tako imenovanih terapevtskih skupinah moram torej govoriti iz lastne izkušnje.

Spremno besedilo k prevodu eseja “Osebno je politično” si lahko preberete TUKAJ. Napisala ga je avtorica prevoda Katja Čičigoj.

Sama beseda »terapija«, če jo privedemo do njenega logičnega zaključka, je očitno neustrezna oznaka. Terapija predpostavlja, da je nekdo bolan in da obstaja zdravilo, npr. osebna rešitev. Kot prvo me neizmerno žali, da se meni ali katerikoli drugi ženski pripisuje, da nam je potrebna terapija. Ženske so tlačene, ne trčene! (Women are messed over, not messed up!) Spremeniti moramo objektivne pogoje, ne pa se jim prilagoditi. Terapija pomeni prilagoditi se svoji slabi osebni alternativi.

V skupini se nismo prav veliko ubadale s poskusom reševanja neposrednih osebnih težav žensk. Teme smo večinoma izbirale po dveh metodah. V majhni skupini se lahko izmenjujemo pri zastavljanju vprašanj na srečanjih (kakor denimo »Kaj imaš/si imela raje, deklico, dečka ali nobenih otrok in zakaj? Kaj se zgodi z vajinim odnosom, če tvoj moški zasluži več kot ti? Manj kot ti?«). Nato izhajajoč iz osebnih izkušenj po vrsti odgovarjamo na vprašanja. Vse govorimo na ta način. Na koncu srečanja skušamo povzeti in posplošiti, izhajajoč iz tega, kar je bilo povedano ter ustvarjati povezave.

Na teh sestankih ne sodelujem zato, da bi rešila kakršnekoli osebne težave. Ena od prvih stvari, ki jih v teh skupinah odkrijemo, je, da so osebne težave politične težave.

V tem trenutku verjamem, in morda bo tako še dolgo, da so ta analitična srečanja oblika političnega delovanja. Na ta srečanja ne hodim zato, ker bi morala ali želela govoriti o svojih »osebnih težavah«. Pravzaprav raje ne bi. Kot ženska iz gibanja sem bila podvržena pritisku, naj bom močna, nesebična, osredotočena na druge, požrtvovalna in nasploh naj imam svoje življenje bolj ali manj pod nadzorom. Priznati, da imam v svojem življenju težave, pomeni obveljati za šibko. Želim torej biti močna ženska, z vidika gibanja, in ne priznati, da imam kakršnekoli resnične težave, za katere ne morem poiskati osebne rešitve (z izjemo tistih, ki so neposredno povezane s kapitalističnim sistemom). Na tej točki je politično dejanje, če stvari poimenujemo z njihovim imenom, če povem to, kar resnično verjamem o svojem življenju, namesto tega, kar so mi vselej naročali, naj rečem.

Na teh sestankih torej ne sodelujem zato, da bi rešila kakršnekoli osebne težave. Ena od prvih stvari, ki jih v teh skupinah odkrijemo, je, da so osebne težave politične težave. V tem trenutku ni osebnih rešitev. Je zgolj kolektivno delovanje za kolektivno rešitev. Na ta srečanja sem šla in še vedno hodim, ker sem s tem pridobila politično razumevanje, ki mi ga vse branje, vse moje »politične razprave«, vse moje »politične akcije«, vsa moja približno štiri leta v gibanju niso dala. Prisiljena sem bila sneti rožnata očala in se soočiti z grozno resnico o tem, kako bridko je dejansko moje življenje ženske. Pridobivam nagonsko razumevanje vsega, v nasprotju z ezoetričnim, intelektualnim razumevanjem in občutki plemenite dolžnosti, ki sem jih imela glede bojev »drugih ljudi«.

Najpomembneje je, da se znebimo občutkov krivde. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se ženske, črnci in delavci prenehali kriviti za svoje žalostno stanje?

S tem ne želim zanikati, da imajo ta srečanja vsaj dva terapevtska vidika. Celo ta vidik raje imenujem »politična terapija« v nasprotju z osebno terapijo. Najpomembneje je, da se znebimo občutkov krivde. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se ženske, črnci in delavci (moja definicija delavca je kdorkoli, ki mora delati za preživetje, v nasprotju s tistimi, ki jim ni treba. Vse ženske so delavke.) prenehali kriviti za svoje žalostno stanje? Zdi se mi, da celotna država potrebuje to vrsto politične terapije. To je tisto, kar na svoj način počne črnsko gibanje. Me bomo to počele na svoj način. Šele začenjamo opravljati z občutki krivde. Poleg tega imamo tudi občutek, da prvič v življenju mislimo z lastno glavo. Kakor pravi strip v Lilithu: »Spreminjam se. Moj um pridobiva mišice.« Tistim, ki menijo, da imajo Marx, Lenin, Engels, Mao in Ho edino in zadnjo »dobro besedo« na to temo in da ženske nimajo kaj dodati, se takšne skupine seveda zdijo potrata časa.

Skupine, v katerih sama delujem, se tudi ne zanimajo za »alternativne življenjske sloge« ali za to, kaj pomeni biti »osvobojena« ženska. Zgodaj smo prišle do sklepa, da so vse alternative pod trenutnimi pogoji slabe. Bodisi, da živimo z moškim ali brez, v komunah, v parih ali same, da smo poročene ali neporočene, da živimo z drugimi ženskami, se odločimo za svobodno ljubezen, samskost ali lezbištvo ali katerokoli kombinacijo zgoraj naštetega, obstajajo zgolj dobre in slabe plati vsake slabe situacije. Nikakršne »bolj osvobojene« poti ni; so zgolj slabe alternative.

Nič slabše ni biti prikovana doma, kot se pehati za uspehom v poklicnem svetu. Oboje je slabo.

To je del ene najbolj pomembnih teorij, ki jih začenjamo artikulirati. Imenujemo jo »ženskam naklonjena usmeritev«. Ta v osnovi pravi, da so ženske prav v redu ljudje. Slabe stvari, ki jih govorijo o nas kot ženskah, so bodisi miti (ženske so neumne), taktike, ki jih ženske uporabljajo za samostojni boj (ženske so psice), ali pa so to dejansko stvari, ki jih želimo prinesti v novo družbo in želimo, da jih delijo tudi moški (ženske so razumevajoče, čustvene). Kot zatirani ljudje ženske delujejo iz potrebe (v prisotnosti moških igrajo tepke), ne po lastni izbiri. Ženske so zavoljo lastnega preživetja razvile sijajne trike (bodi čedna in se smehljaj, da pridobiš ali ohraniš delovno mesto ali moškega), ki naj se jih uporablja po potrebi do tedaj, ko jih bo lahko zamenjala moč enotnosti. Ženske ravnajo modro, ko se ne bojujejo samostojno (tako kot črnci in delavci). Nič slabše ni biti prikovana doma, kot se pehati za uspehom v poklicnem svetu. Oboje je slabo. Ženske, tako kot črnci, delavci, moramo prenehati s tem, da sebe krivimo za lastne »neuspehe«.

Potrebnih je bilo kakih deset mesecev, da smo prišle do točke, ko smo lahko te stvari artikulirale in jih povezale z življenjem sleherne ženske. To je pomembno z vidika vprašanja, kakšne vrste akcije se bomo lotile. Ob začetku naše skupine, skladno z mnenjem večine, bi nas našli na ulicah, kako demonstriramo proti poroki, proti rojevanju otrok, za svobodno ljubezen, proti ženskam, ki se ličijo, proti gospodinjam, za enakost brez pripoznanja bioloških razlik in bog ve kaj še vse. Sedaj imamo vse to za »osebno rešiteljstvo«, kot temu pravimo. Mnoge akcije, ki so jih izvajale »akcijske« skupine, so se gibale v tej smeri. Ženske, ki so izvajale protiženske stvari na izboru za Miss America so bile tiste, ki so zahtevale akcijo brez teorije. Članice ene od skupin hočejo ustanoviti zasebni center za varstvo otrok brez vsakršne dejanske analize tega, kaj bi lahko naredile, da bi bilo deklicam bolje, kaj šele kake analize tega, kako bo ta center pospešil revolucijo.

To seveda ne pomeni, da ne bi smele izvajati akcij. Nemara obstajajo dobri razlogi, zakaj ženske v skupini trenutno nočejo ničesar narediti. Eden od razlogov, ki ga imam pogosto sama je, da mi je to tako pomembno, da želim biti zelo prepričana, da bomo to storile na najboljši način, ki smo ga sposobne in da je to »prava« akcija, v katero sem prepričana. Zavračam, da bi »proizvajala« za gibanje. V naši newyorški skupini smo bile velikokrat v navzkrižju glede tega, ali naj izvajamo akcije. Ko je nekdo predlagal protest ob izboru za Miss America, ni bilo dvoma, da to želimo storiti. Mislim, da je to bilo zato, ker smo vse videle, kako je to povezano z našimi življenji. Čutile smo, da je to dobra akcija. V tej akciji so bile stvari, ki so bile napačne, a osnovna ideja je bila prava.

To je bila moja izkušnja s skupinami, ki se jim očita, da so »terapevtske« ali »osebne«. Nemara nekatere skupine dejansko poskušajo izvajati terapijo. Odgovor nemara ni zatreti metodo analize iz osebnih izkušnj v prid neposrednim akcijam, ampak ugotoviti, kaj lahko naredimo, da bi te delovale. Nekatere med nami so nekoč začele pisati priročnik o tem, a so se ustavile pri osnutku. Ponovno delamo na tem in upamo, da ga bomo lahko izdale najkasneje v enem mesecu.

Mislim, da moramo prisluhniti temu, kar nam imajo povedati tako imenovane apolitične ženske – ne zato, da bi jih lahko bolje organizirale, ampak ker smo skupaj množično gibanje.

Res je, da se moramo vse naučiti, kako bolje sklepati iz izkušenj in občutkov, o katerih govorimo, in kako ustvarjati vse mogoče povezave. Nekatere od nas niso bile prav uspešne pri posredovanju sklepov in povezav drugim.

Še nekaj: mislim, da moramo prisluhniti temu, kar nam imajo povedati tako imenovane apolitične ženske – ne zato, da bi jih lahko bolje organizirale, ampak ker smo skupaj množično gibanje. Mislim, da smo tiste, ki smo polno zaposlene v gibanju, nagnjene k temu, da postanemo zelo ozkoglede. Sedaj se dogaja, da ko se ženske, ki niso del gibanja, ne strinjajo z nami, predpostavljamo, da je to zato, ker so »apolitične«, ne zato, ker bi lahko bilo kaj narobe z našim razmišljanjem. Ženske so v trumah zapustile gibanje. Očitni razlogi so, da smo naveličane biti spolne sužnje in opravljati usrana dela za moške, ki so tako frapantno dvolični v svojih političnih stališčih podpore osvoboditvi vseh (ostalih). Vendar gre pri tem še za veliko več. Tega ne morem še prav izraziti. Mislim, da imajo »apolitične« ženske zelo dobre razloge, da niso v gibanju in tako dolgo, kot bomo govorile »moraš misliti tako kot me in živeti tako kot me, da se lahko pridružiš naši kliki«, nam bo spodletavalo. Kar skušam povedati je, da so v zavesti »apolitičnih« žensk (meni se zdijo zelo politične) stvari, ki so vredne prav toliko kot karkšnakoli politična zavest, ki si jo pripisujemo. Morale bi ugotoviti, zakaj mnoge ženske nočejo izvajati akcij. Nemara je kaj narobe v predlagani akciji ali v tem, zakaj hočemo izpeljati neko akcijo, ali pa si analize, zakaj je neka akcija potrebna, nismo dovolj razjasnile.

—

Iz angleščine prevedla: Katja Čičigoj