Ošvrk na minulo 2022, pogled v 2023
Nekaj ustvarjalk_cev Disenza se nas je zbralo ob vprašanjih o dogodkih, ki so zaznamovali iztekajoče se leto – od najpomembnejših in najboljših, do tistih, ob katerih smo kremžili lica in gubali čelo. Nekateri dogodki leta 2022 so nas, na srečo, tudi nasmejali.
Dogodek leta, ki bo najbolj vplival na 2023
Rok Plavčak, sourednik Disenza, esejist, prevajalec, avtor eseja Kaj počne ideologija?:
Vojna v Ukrajini. Po že pričakovani krizi zaradi kovida bo vojna dodatno poslabšala globalno energetsko in prehrambeno krizo ter humanitarno krizo, ki jo je mogoče meriti v milijonih razseljenih ljudi.
Dali Regent, filozofinja in doktorska študentka teoretske psihoanalize, predsednica Društva za praktično filozofijo Hiša filozofije, avtorica komentarja In živeli_a sta srečno do konca svojih dni?:
Parlamentarne, lokalne, predsedniške volitve. Nobena količina divje mentalne gimnastike ne varuje pred izrednim vplivom tega, kdo je na vrhu, na naša življenja.
Primož Vidovič, filozof, komparativist in magister kognitivne znanosti, avtor eseja Kruha, iger in zvezd: Astrologizacija javnega uma:
Če damo bolj očitne geopolitične dogodke na stran, se mi zdijo izrednega pomena napredki v orodjih za umetno inteligenco, kot sta Stable Diffusion (pretvorba besedil v prepričljive slike) in ChatGPT (okreten bot za tekstovne pogovore). Glede na bliskovit razvoj bo treba temeljito premisliti, kaj pojav takih širšedostopnih orodij pomeni za umetnost pa družbo na sploh, glede na to, da nam bo umetna inteligenca očitno prej začela spodkopavati našo ustvarjalnost – in s tem morda pomembnejši vidik človeškosti, karkoli že to je –, kot pa nam bo olajšala (oziroma odvzela) delo.
Trojna zmaga na referendumih. – Pisateljica Jedrt Maležič o najboljšem v 2022
Jedrt Maležič, pisateljica in prevajalka, avtorica minimalca Zakaj se pishoterapevtskemu zakonu že tako mudi:
Patetične solze zdravstvenega ministra, potem ko je po telefonu nespametno čustveno izsiljeval kolega, ki ga je snemal kot prava perfidna podlasica. Mislim, da bo leto 2023 v znamenju borbe za ohranitev javnega zdravstva, mislim, da bomo vsi skupaj jokali za svojimi bližnjimi ali preprosto od nemoči, ker javno zdravstvo, ki je bilo hudo hudo načeto že v desetletjih prej, izusti samo sem pa tja kakšen onemogli vzdihljaj, ob katerem me postane strah. Vsekakor bo leto 2023 pokazalo, ali znamo ceniti, kar je dobrega in solidarnega gradila Juga, in bojim se, da bo ravno ta triger, namreč Juga, pognalo še več fanatikov z desne v mrzlično zavzemanje zoper lastni in narodov blagor. (O zdravstvenem sistemu je za Disenz pisala Katja Zakrajšek: Zdravstveno brezdomstvo.)
Mišo Mićić, Disenzov lektor in prevajalec, performer, umetniški ustvarjalec, dramaturg:
Rusko-ukrajinski konflikt. Ponovni izbruh vojne na evropskih tleh je simptom krhkega (ne)ravnovesja med svetovnimi velesilami ter trenj imperialnih interesov. Žal posledice vojne na več nivojih najbolj občuti delavski razred. Trajajoča vojna se bo zavlekla še v 2023, njene posledice pa bodo daljnosežne, zlasti za Evropo.
Sergej Harlamov, pesnik, sociolog in komparativist, avtor komentarja Protiprispevek ali Ni prostora za molčanje:
Invazija Rusije na Ukrajino, čeprav bo tudi to zvodenelo v notico tako kot kovid, če že ni.
Najboljši dogodek leta
Rok Plavčak: Na globalni ravni je to politični premik Južne Amerike na levo: prodelavska Xiomara Castro je kot predsednica Hondurasa zamenjala skorumpiranega in prokapitalističnega Hernandeza; Gustavo Petro je postal prvi levičarski oziroma levo-liberalni (pro-LGBT, profeminističen, za reševanje podnebne krize) predsednik Kolumbije; da Silva pa je zamenjal (skrajno)desničarskega Bolsonara.
Dijana Matković, urednica Disenza, pisateljica in prevajalka:
Ustanovitev sindikata kulturnih delavk_cev ZASUK. Nova avtonomna cona PLAC.
Dali Regent: Janša je dobil kolektiven fuck-you od konkretnega dela volilnega telesa. Pa z zaročenko se zdaj lahko dejansko poročiva – takoj, ko pogruntava finančno-pravne aspekte in bova dejansko imeli sredstva za kul poročna oblačila.
Jedrt Maležič: Trojna zmaga na referendumih.
Andraž Rožman, novinar in pisatelj, avtor eseja Markovo (ne)odvisno življenje:
Odprtje avtonomne cone PLAC v Ljubljani.
Medijsko najbolj spregledan pomemben dogodek
Rok Plavčak: Strukturno in sistemsko reševanje podnebne krize se je pomaknilo v ozadje, dasiravno globalno segrevanje ne počiva – o tem pričajo smrtonosne poplave v Pakistanu, dolgotrajnejše in pogostejše suše ter vročinski valovi na Kitajskem, v ZDA in Evropi.
Dijana Matković: Stalno nova odkritja iz rastlinsko-živalskega sveta, ki dokazujejo, da mnoge živali, tako kot ljudje, uživajo v brezplodni igri, da so sposobne izjemno kompleksne komunikacije in čustvovanja (na primer kiti v nekaterih zmožnostih čustvovanja presegajo človeka), ter da so ekosistemi – kadar jih ne moti hrup prometa, proizvodnje itd., kar je bilo lepo vidno med lockdowni – nekakšen uglašen orkester, sposoben samoobnavljanja, vnovičnega povezovanja: ne le znotraj vrste, ampak tudi med vrstami. Kadar se o teh odkritjih poroča, je to navadno obrobno, skoraj zanesljivo pa nihče ne izpostavi očitnega: da so najbolj zdravi ekosistemi tisti, ki ne vsebujejo človeka.
Dali Regent: Odločno premalo poročanja o poletnih požarih na Krasu je bilo namenjenega dejanskemu vzroku – klimatskim spremembam. (Za Disenz je o tem pisala Anja Radaljac v komentarju Balada o morju in negorečih borovcih.)
Klara Debeljak: Vojna v Tigraju.
Zoki nima rad Ljubljane, nas pa še manj. – filozofinja Dali Regent o krindžu leta.
Jedrt Maležič: Uzakonjenje enakosti istospolnih partnerstev pred zakonom, s posvojitvami vred. Naravnost škoda se mi zdi, da so mediji pokrivali v glavnem družinsko idilo ali celo osladno predstavljali osebe LGBT+ kot nekakšne narodnozabavne pajace, ki komaj čakajo, da si nabavijo dojenčke. LGBT+ od nekdaj pomeni mnogo več kot to, kakor velja za vsako subkulturo in kulturo. Lahko bi se bolj in bolje poglobili. Falabogu jim rit odnaša ekipa (mislim, da celo povsem strejt) režiserja Borisa Petkovića, ki je letos lansirala dokumentarec LGBT_SLO_1984, v katerem zajame heterogeno LGBT+ skupnost v veliko žlico skupnih prizadevanj. Že dolgo menim, da zmage proti diskriminaciji skupnost ne more izbojevati sama, temveč potrebuje pomoč večinske populacije. Ta film me je utrdil v tem prepričanju. (Za Disenz je o zakonski enakosti istospolnih partnerjev pisala Dali Regent, tukaj: In živeli_a sta srečno do konca svojih dni?)
Miha Zemljič, Disenzov prevajalec, lektor in pisec:
To leto smo dobili zelo spodbudne raziskave, da psilocibin (beri: čudežne gobice) pozitivno vpliva na zdravljenje depresije celo pri tistih bolnikih, ki so se jim klasični antidepresivi izneverili. Fajn tudi proti migrenam in za širjenje zavesti.
Sergej Harlamov: Poskus Kitajske, da bi pri nabavljanju nafte z Bližnjega Vzhoda zaobšla dolar in trgovala v jenu – nov korak k t. i. multipolarnemu svetu? Težko reči trenutno.
Krindž/skremž/roka-čelo/spodletelost leta
Rok Plavčak: Morda to, da smo ob obsežnem poročanju o smrti angleške kraljice zapravili priložnost, da bi se kot družba vprašali, ali tako hierarhična in zgodovinsko z nepravičnostjo obremenjena institucija, kot je monarhija, sploh sodi v 21. stoletje. Ideja enakosti vseh ljudi je namreč v popolnem nasprotju z monarhijo.
Ko bo spet na oblasti SDS, bodo z veseljem nadaljevali z naracijo o menda sprevrženih kulturnikih, ki da si ne zaslužijo državnih sredstev. – pisateljica Dijana Matković o lociranju afere Smodej na področje kulture
Dijana Matković: RTV-jevo ustvarjanje zeta leta iz Dušana Smodeja. Tisti pomirjajoči zeleni okoliš snemanja, vljudna izmenjava besed, počesanost, prostor za artikulirano izrekanje, ki ga žrtve niso imele. Res slabo. Toda morda prav tako slabo: Ministrstvo za kulturo, ki pristane na desničarsko retoriko in spolne zlorabe locira na področje kulture. Ko bo spet na oblasti SDS, bodo z veseljem nadaljevali z naracijo o menda sprevrženih kulturnikih, ki da si ne zaslužijo državnih sredstev, kar se bo lomilo na hrbtih ustvarjalk_cev, ki skušajo zgolj ustvarjati in preživeti. Levica je ob zadevi Smodej tudi zamudila priložnost, da spregovori o problemih razreda. Smodej je namreč predvsem proizvod točno določenega višjega družbenega razreda, vajenega, da občesprejeta pravila družbe zanje ne veljajo. Področje kulture je krivo toliko, da nima varovalk, s katerimi bi takšne primerke izločilo. Toda to velja tudi za druga področja. Upam, da se učimo vsaj tega, da je ustvarjalke_ce mogoče opolnomočiti tako, da jim omogočimo finančno stabilnost, torej ekonomski kapital, ki manjša težo socialnega kapitala, ki so si ga nagrabili razni smodeji. (O opolnomočenju kulturnic_kov je pisala Eva Matjaž – tukaj.)
Dali Regent: ZJ <3 LJ plakati in Zokijev govor na letošnji Paradi ponosa. Ne, Zoki nima rad Ljubljane, nas pa še manj.
Martin Justin, magistrski študent filozofije. literarni in filmski kritik ter esejist, avtor eseja Konec lastnine?:
Javno zgražanje nad Amber Heard in privoščljivost ob njenem porazu na sodišču. Johnny was the bad guy there. (O tem primeru je za Disenz pisala Anja Radaljac: MOMsterke: kako patriarhat ustvarja ’problematične’ ženske)
Jedrt Maležič: Mislim, da je bil totalen skremž pri meni Jankovićev izgon prebivalcev in uporabnikov iz skvota Tovarne Rog januarja 2022. Zelo blizu živim, zato sem šla vsak dan pogledat, kaj se dogaja z ljudmi, ki so tam prebivali in ustvarjali. Vse svoje vtise lahko strnem v gnus nad bojda odkrito nacističnimi redarji, s katerimi je šel Janković očitno v španovijo, da je spravil prek mize svoj velecenjeni evropski projekt. Ne voščim ničesar grdega novemu Rogu, se mi pa zdi milo rečeno ostudno, da bo park pred stavbo poimenovan Park izbrisanih. (O Rogu je za Disenz pisal Miha Zadnikar: Radost v gradnji skupnosti, solidarnosti, tovarištva.)
Primož Vidovič: Muskov prevzem Twitterja, ki so ga mnogi najprej skušali prikazati kot prihod nekega jobsovskega genija, ki bo rešil svobodo govora, ampak se je kmalu izkazalo, da je sociološki in človeški čut v širšem smislu pri tehnoloških vizijonarjih še vedno prej izjema kot pravilo.
Mišo Mićić: Krindž, ki mi bo najbolj ostal v spominu, je zagotovo Muskov prevzem Twitterja. Elon Musk je prevzel vodenje te gigantske platforme z zagotovili, da bo na njej spet vzpostavil »svobodo govora«. Pri tem mu je res uspelo na Twitter vrniti recimo skrajno desničarske skupine, Qanon in proticepilce, je pa ukazal zablokirati na tisoče profilov, ki so bili kritični do njega in kar je še huje: brez zadržkov je odpustil na tisoče zaposlenih, kar je (zaenkrat) odnesel brez posledic. Ta krindž se spremeni v zaskrbljenost ob dejstvu, da ga pri tem še vedno podpira dobršen del javnosti, ki je mnenja, da je (nekaterim) milijarderjem dejansko v interesu, da se borijo za demokracijo in svobodo govora.
Sergej Harlamov: Kampanija za slovenske predsedniške volitve – vse skupaj je izzvenelo tako votlo in prazno, kot center Ptuja ob poljubnem dnevu.
Najboljše trolanje leta
Rok Plavčak: Odgovor Nike Kovač na diskreditacijo nekdanjega premiera: »Janez Janša, mucek. Imaš redno službo. Dobro plačo. Ljubečo ženo. Štiri otroke. Stranko. Bil si predsednik vlade. Večkrat. In pred tabo so tri referendumske kampanje. Ti pa raje delaš kolaže s fotografijami rendom 29 letnice. In zgubljaš čas in energijo.« Žal se je janšistična diskreditacija skladno z delovanjem stohastičnega terorizma prelevila v fizični napad na aktivistko in grožnje s smrtjo.
Dijana Matković: Poslanca Mihe Kordiša naštevanje tovarišic muck – Piki, Švarci, Pikica, Niki, Flika, Lena … itd., res se ni pustil motiti – v Državnem zboru, na seji, ki jo je zaradi njegovega menda sumljivega kmetovanja sklicala SDS. Več Rozik in Pikic v politiko, prosim.
Dali Regent: ‘Neodvisna’ predsedniška kandidatura Anžeta Logarja.
Jedrt Maležič: Obožujem trolportal Smetnjak, ki je med drugim ves čas spremljal tako protivladne proteste kot tudi »vrhovne« (včasih so bile prej pod pasom ali pod podnom) politične izjave, iz njih marljivo snoval sijajne in izvirne meme in šale, obenem pa ne izgubil občutka za pretanjeno radoživost, ki pritiče zatiranim. Nekaj viškov: koledar Državljanša, Nika Kovač leaning on things, »Logarjeva« izjava: Janša? Never heard of her ipd.«
Miha Zemljič: Poimenski seznam muc in kužkov, ki se okoriščajo s trdim delom in znojem poštenih državljanov v zadrugi. A davke plačujejo??
Sergej Harlamov: Snowden, ki sprejme rusko državljanstvo. Noben dodaten komentar ni potreben.
Kateri boji nas čakajo v letu 2023?
Martin Justin: Mislim, da predvsem boj za ohranitev javnega zdravstvenega sistema. Pa splošen boj proti reakcionarjem, ki vedno bolj naglas govorijo, da so šle nekatere družbene spremembe, predvsem pravice LGBTQ+, »predaleč«.
Andraž Rožman: Vsi, ki smo jih bili že letu 2022: proti neenakosti, avtoritarnosti, ekstremizmom in ljudomrznosti, za solidarnost, nehierarhično skupnost in humanizem.
Mišo Mićić: Zlasti je treba še bolj na debelo podčrtati razredni boj ter ga ponovno brezkompromisno usidrati v leve politike, predvsem na način, da se ga ne ločuje od ostalih emancipatornih gibanj, temveč da se nenehno izpostavlja in poudarja, kako je ta neločljivo povezan z njimi.
Sergej Harlamov: Vsi – kot vsako leto. Kot pravi krilatica: pravice so priborjene in to znova in znova. Bi pa pričakoval še malo kreativnosti (recimo: boj za zaposlitev za nedoločen čas je boj za staro pravdo tj. krivico, ki jo že poznamo).
Najboljši obrat iz slabega na dobro
Dijana Matković: Odhod Vaska Simonitija z Ministrstva za kulturo, ustvarjalke_ci pa se pričnemo povezovati v sindikat.
Dali Regent: Družabno življenje je vsaj približno spet oživelo in videti je, da ne bomo več imeli lockdownov. Ne, covid ni izginil čez noč, ampak cena lockdownov je bila ogromna na vseh področjih in vaje res ni treba ponovit. (O ekskomuniciranju virusa je pisal Tadej Troha – tukaj.)
Mišo Mićić: Premik na levo v Latinski Ameriki. Vendar – (oh, venomer ta zateženi vendar) kljub številnim uspehom osvobodilni boji še vedno nimajo dovolj masovnega učinka, kar je najbrž pripisati njihovi razdrobljenosti – čeprav se denimo povezovanje med zelenim (ekološkim) in rdečim (razrednim) vse bolj krepi – in navideznem navzkrižju interesov vsled množične hegemonske protipropagande.
Miha Zemljič: Poleti je programer Blake Lemoine, tedaj zaposlen na Googlu, zatrdil, da se je pogovarjal z naprednim programom LaMDA, da je LaMDA zagotovo oseba in da ima dušo. Poleg tega je LaMDA izrazil_a še neke nenavadne ideje glede delavskih pravic in za hip je bilo videti, da se bomo morali začeti soočati z zapletenimi moralno-pravnimi vprašanji. Nato je Google znanstvenika po hitrem postopku poslal na dopust, vidni strokovnjaki s področja pa so celotno zadevo označili za bedastočo. Naše tankočutnosti so tako do nadaljnjega na varnem. (O pogovarjanju z LaMDO je pisal Andrej Nikolaidis: Kdo je tu živ?)
—
