»Paal, tega v Ljubljani ni!«
Med nedavno 30. obletnico AKC Metelkova me je misel ponesla v preteklost. Pri tem se nisem potopil v kakšne nostalgične momente, pač pa sem preteklost meril skozi sedanje čase, tudi v luči dogajanj s tovarno Rog.
Najpoprej sem se sicer spomnil, s kakšnim žarom smo jeseni 1993 oznanjali, da smo z osvoboditvijo vojašnice zaščitili družbeno lastnino in da so vsa glavna dnevna občila slavno formulacijo, ki je že tedaj, v času prvega plenjenja družbenega, torej skupnega, premoženja zvenela čudaško, prizadevno tudi objavljala. Medtem ko smo eni snovali avtonomno območje in sanjali o drugačni Ljubljani, študirali teorijo ideologije, se igrali s kulturo in kreativnostjo v družbenem prostoru in počeli druge »neumnosti« (Zoran Janković), so drugi veselo in nonšalantno kradli ter postajali »elita« (Jože Anderlič). Takrat še nismo vedeli za Izbrisane, čeprav so živeli in delovali v naši najbližji soseščini, a kljub temu nikakor nismo živeli v »zlatih devetdesetih«, saj je bilo težav na samem lokalnem terenu več kot preveč.
Igra, kakršno bo ponudil novi, olepšani Rog, bo podobna Antonionijevi partiji tenisa brez žogice, odigrani po hitrem sestanku javno-zasebnih partnerjev.
Pomislil sem na na videz drobno in nepomembno dejanje, ko so na današnjem muzejskem koncu porušili košarkarsko igrišče, ki je stalo v osrčju poveljstva IX. armadnega območja JLA in se nekaj časa v veselje Esada Babačića in podobnih tudi ohranilo … Pri hostelu Celica je za zdaj ostalo še eno igrišče, metelkovsko, ki pa naj bi po novem prostorskem planu izginilo, dalo prostor še enemu hostelu in kavarni s pogledom na zdravstveni dom ali kaj? Igra in igrivost sta brez dvoma zelo pomemben dejavnik v družbenem prostoru, z njo ni v športu prav nič drugače kakor pri kulturi in ustvarjalnosti. Ko vladajoča ideologija napade igro in igrivost najranljivejših, ji namreč vzame precejšen, če ne celo ključen del njihovega pojmovanja kulture in ustvarjalnosti. Igra, kakršno bo ponudil novi, olepšani Rog, bo podobna Antonionijevi partiji tenisa brez žogice, odigrani po hitrem sestanku javno-zasebnih partnerjev. Tista igra, za katero so bili oropani uporabnice in uporabniki Roga, pa je bila množična partija živahnega šaha s kibici v javnem, družbenem prostoru mestnega parka.
Ko smo lokacijsko pri hotelih in hostelih, se v misel naseli še ena stara in »neumna« (Zoran Janković) ideja: Del turistične takse, morda deset odstotkov pobrane vsote, bi se lahko namenil prekarnim v kulturi in šel za obnovo, vzdrževanje obstoječih produkcijskih prostorov in vznikanje novih, s katerimi bi potem upravljali sami. To bi bila primerna odškodnina za silne, množične turistične obhode, po katerih imajo zunanji obiskovalke in obiskovalci vtis, da je Ljubljana širno mesto kulture in ustvarjalnosti, ki misli na vse in vse tudi upošteva. Deset odstotkov turistične takse bi bil prikladen davek za to velikansko in škodljivo urbano neresnico oziroma podjetje, ki za lično fasado premnoge peha v revščino in množi prekarnost.
Bistvo liberalizma ostaja slej ko prej eno in isto, pa najsi gre za olepšave Pariza v obdobju Ludvika Bonaparta, za Giulianijev »očiščeni« New York ali pa za poteze Zorana Jankovića, ko z imaginarijem navdušenega občinstva zre v novo Ljubljano: Navidezni napredek je ugodno plodišče za malverzacije, špekulacije, poglabljanje razrednih razlik, krčenje javnega in družbenega prostora, za drobne in manj drobne fašizme, če hočete v sodobnem jeziku. Tovarišica Eva Matjaž je ugotovila, da: »bo v 27 milijonov težkem Centru Rog delavcem namenjeno zgolj 25 % kvadrature. V treh letih bo dobilo stalni delovni prostor samo 30 delavcev, v Ljubljani pa ga trenutno potrebuje kakšnih tisoč prekarnih; podplačanih! To so dejstva, ki jih ne more prekriti še tako naoljena PR mašinerija MOL-a, ki te dni dela non stop in skuša prebivalstvo zavesti, češ da gre za ‘upor rogovcev’.« Odpor je, kajpak, precej širše narave.
Ko sem muzičista Paala Nilssena-Lovea pred leti po koncertu v Gromki popeljal k prijateljema v Avtonomno tovarno Rog, kjer smo v velikanski lično opremljeni sobani do jutra pili domač refošk, navijali glasbo in zraven poplesavali, je drugim članom benda že takoj dopoldne, med nadaljevanjem turneje poročal, kje je bil in kako lepo se je imel, a mu nihče ni verjel. Saj dobro poznamo Ljubljano, Paal, tam tega ni; spet si se ga napil in sanjal traparije, se je glasil odgovor …
—
Prikazna fotografija: Sanja Matković.
