Pandemične sanje: Naša hiša

V tem besedilu ne bom pisala o pandemičnih nočnih morah, nočem jih deliti z vami. Zakaj, navsezadnje, bi jih: zgoščene in nadrealne sanje mojih prijateljev in znancev so si v marsičem podobne.

Moje najlepše pandemične sanje nimajo zares zahtevnega dogajanja, ne ponašajo se z živopisnimi liki iz resničnega in virtualnega sveta. Imenujejo se Skupnost. Odkimavate ali vzdihujete, besedo ste že tolikokrat slišali na družabnih omrežjih in nekje na internetu: iz ust politikov in aktivistov, sociologov, voditeljev televizijskih poročil …

Vztrajno in dosledno me preganja ista misel: ali bomo lahko nekoč v prihodnosti živeli skupaj? Ali bomo kdaj poskusili oživiti Našo Hišo?

Nahajamo se v hiši, ki po svojem svetovnonazorskem okviru nekoliko spominja na tisto iz kultnega komada »Zemlja« Ekatarine Velike, po vzdušju pa na hišo iz filma »Pokliči me po svojem imenu«.

Naša Hiša ni družinsko-kmetijsko gospodarstvo, ne ukvarjamo se z biodinamično pridelavo in prodajo zelenjave ali sadja. Morda posadimo nekaj zelenjave za lastne potrebe, postavimo gugalnico ali balinišče, teren za košarko. Verjetno na trenutke spominjamo na enega tistih levičarskih poletnih kampov ali romantično-patetična društva mrtvih pesnikov in filozofov. A to so zgolj asociacije na poznano, tu gre vendarle za nekaj drugačnega.

Te sanje sem začela sanjati jeseni leta 2020. Bili smo ravno na začetku drugega vala epidemije koronavirusa. Dan za dnem sem sedela sama v majhnem najemniškem stanovanju v predmestju Zagreba. Pri tem ne gre za nobeno socrealistično sliko: to je bilo (in še vedno je) udobno in lepo majhno stanovanje, v katerem je na voljo vse, kar samska oseba potrebuje za življenje. Vendar pa vsakodnevno sobivanje z lastnimi mislimi, ki jih ne prekinja prisotnost Drugega, v meni vzbuja tesnobo in nemir, mi odvzema možnost, da svoje strahove razdrobim in recikliram, jih podelim z nekom, ki živi z mano v istem gospodinjstvu, ali pa jih na kakršenkoli način izkoristim za ustvarjalno delo oziroma osebno rast.

Sanje se ponavljajo, nekaj dni jih sanjam vsako noč zaporedoma, potem se nehajo in jih priklicujem. Uspeva mi vrniti se vanje, zjutraj sem vesela, ko dojamem, da sem spet sanjala Našo Hišo. Zvečer se z užitkom naslonim na blazino in zaspim. Domov grem.

Čakajo me moji ljudje. Minilo je 16 ur služenja kapitalizmu, 16 ur boja za mir, 16 ur iskanja nekoga, ki mi bo prisluhnil ali me razumel, nahranil moj ego, zmanjšal krivdo in ostale destruktivne misli.

Naša Hiša je tista zaželena zbrana »izbrana družina«, nasprotno od bioloških družin, v katerih smo kot seksualne, etnične in druge manjšine preživeli travme nesprejemanja, zavrnitve in/ali nasilja.

V Naši Hiši se nam ni treba boriti za pozornost drugih. Naša Hiša je prijetna utopija, ki je še nismo ostvarili, o njej še vedno sanjarimo. Če nam jo uspe zgraditi, bo videti drugače kot tista v mojih sanjah. Sobivanje bo proces: prišli bodo zajebani dnevi, nekdo bo hotel oditi, nekdo se bo vrnil, nekdo se bo kljub vsemu počutil, da je še vedno sam in nerazumljen. Naša Hiša je tista zaželena zbrana »izbrana družina«, nasprotno od bioloških družin, v katerih smo kot seksualne, etnične in druge manjšine preživeli travme nesprejemanja, zavrnitve in/ali nasilja.

Leta življenja v najemniških stanovanjih in prostorih, kjer vladajo hierarhije in »teror lastništva«, so moje sanje s področja spekulacije v zadnjem času potisnila v prostor tihega načrtovanja. Postajam vse bolj pripravljena na korake v smeri uresničitve te ideje. V tem me utrjuje umetnica in pesnica Lora Mathis, ki s sintagmo »radical softness« precizno govori o tistem, česar nam primanjkuje v odnosih z bližnjimi, a tudi s samim seboj. Radikalna nežnost je zanjo dragoceno orožje v boju za ohranitev duševnega zdravja.

Nekatere svoje prijatelje sem povprašala o tej temi. Ni me presenetilo, da večina njih sanja o neki vrsti podobne skupnosti. Razlikujejo se šele v detajlih, ki se navezujejo na geografsko lokacijo, ureditev prostora, število članov gospodinjstva, a zame vznemirjujoča podrobnost se pojavlja v skoraj vseh njihovih izjavah: večina jih skupno življenje v skupnosti odlaša na čas upokojitve oziroma čas, ko bodo vstopili v tretje življenjsko obdobje. Sprašujem se, o čem dejansko govori to odlašanje?

Kamera nas je ujela v trenutkih priprave na odločitev glede spremembe življenjskega okolja. Selitev iz predragih in prehrupnih mest in krajev si ne predstavlja vsak enako.

Številni moji prijatelji med pandemijo trpijo, so anksiozni, imajo relapse prejšnjih duševnih motenj, njihova intimna partnerstva so na resni preizkušnji.

Moje prijateljice lezbijke, geji, transspolne osebe, heteroseksualci – vsi živijo partnerske odnose in solo življenja, ki jih, kot pravijo, izpolnjujejo. Lepo jim je, težava je, pogosto pravijo, šele nasilje zunanjega sveta, ki se mu je nemogoče povsem izogniti. Sanjarijo o selitvi iz mesta v podeželsko hišo, v gozdu, v zalivu na otoku. Nekateri so dovolj vešči in premožni, da lahko ostvarijo svoje sanje, nas vabijo v goste, mi jih obiščemo in skupaj preživimo nek določen čas. Vse je kot v raju, bilo bi cinično in zlonamerno v zgodbo riniti famozni »ampak«. Toda vseeno se v sebi sprašujem: je to vse, kar lahko storimo? Kaj je s tistimi drugimi, s tistimi, ki nimajo denarja, s katerim bi lahko ustvarili zaseben in prijeten raj?

Številni moji prijatelji med pandemijo trpijo, so anksiozni, imajo relapse prejšnjih duševnih motenj, njihova intimna partnerstva so na resni preizkušnji. Nekateri pijejo, kadijo ali jedo več kot prej, v prekarnih pogojih težko prigarani denar vlagajo v psihoterapijo. Skrbimo drug za drugega, komuniciramo po klepetalniku, z videoklici, preko elektronske pošte. Ni dovolj, čutim, da je moja pomoč jalova, gasim(o) majhne požare, veliki še naprej pustošijo. Vsak je sam v svoji škatli, v svojem zadimljenem, zaklenjenem gospodinjstvu. Spomnim se verzov pesmi »Sami«, benda »Letu štuke«, v kateri njen avtor Dino Šaran poje: »Penicilin napada hladilnik, čas mineva, niti kam gremo niti nas kdo obišče …«

Redki pandemični obiski mojih prijateljev se končujejo s čustvenimi poslavljanji in skoraj vsakokrat začutim brezno, ki se odpre po tem, ko jih ob odhodu objamem in se od njih poslovim, vame z bojnimi tanki prihrumi žalost kot še nikoli poprej v »mirnih« predpandemičnih časih. Osupla in osramočena ostanem spričo količine melanholije, ki v hipu zapolni prostor mojega stanovanja, potem ko odidejo. Poskušam brati ali opraviti kakšno hišno opravilo, ki se ne dela po polnoči. Vztrajno in dosledno me preganja ista misel: ali bomo lahko nekoč v prihodnosti živeli skupaj? Ali bomo še kdaj poskusili oživiti Našo Hišo?

Po tem, ko nam je uspelo realizirati svoje spolne identitete, se uresničiti na profesionalnem področju, zasnovati istospolne skupnosti, doseči pravico do starševstva, institucionalizirati kvirovsko ljubezen … Kaj zdaj? Je to konec bojev, je treba gnjaviti še naprej ali je zdaj končno čas za holesterol in visok krvni tlak, krizo srednjih let, skrivne afere na aplikacijah za zmenke, tekaške polmaratone, neskončna tekmovanja v pripravi sušija, juhe ramen in nekvašenega kruha …

A sarkazem in ironijo na stran: povedala vam bom tudi kako dejansko, v resnici vidim Našo Hišo.

Naše družine, naše razpršene kvirovske družine, ki se srečujejo na skupnih poletnih počitnicah, protestnih shodih in paradah ponosa, večerjah, zabavah, izletih, projektnih potovanjih, želim videti v isti hiši. Naši Hiši.

Najpomembnejše je, da ima vsakdo svoj lasten prostor, neko manjšo stanovanjsko enoto, pa čeprav je to samo spalnica z majhnim delovnim ateljejem, prostorom. Vse ostalo so skupni prostori: kuhinji, jedilnica, prostor za vadbo in igre, kopalnice in stranišča. Kuhinji omenjam v dvojini zato, ker vem, da vegani potrebujejo svojo, vsejedi pa svojo, ne predstavljam pa si izključevanja na podlagi prehrane. Sodelovanje med tema dvema kuhinjama pa si. Na primer: danes ne bom jedla piščanca, temveč tofu in nekaj rastlinskega, zato grem k veganom. Skratka: so stvari, ki jih delamo skupaj in so tudi stvari, ki jih delamo samostojno, brez vplivov kolektiva. To v Naši Hiši ni strogo predpisano, obstaja pa spoštovanje do prostora drugega. Pogoj je, da drug za drugega skrbimo, da nismo »tujci«, ki si samo delijo bivalni prostor. In pa da si delimo lepa vzdušja, da vskočimo, kadar je komu grozno in tesnobno. Da med nami kot ljudmi in stvarmi, ki jih delimo v kulturnem in umetniškem smislu, obstaja globlja povezanost. Vizije skupnega življenja me ne zapuščajo. Naše družine, naše razpršene kvirovske družine, ki se srečujejo na skupnih poletnih počitnicah, protestnih shodih in paradah ponosa, večerjah, zabavah, izletih, projektnih potovanjih, želim videti v isti hiši. Naši Hiši.

Potrebujemo prostor za dihanje, tolažbo, toleranco ter prostor za radikalno nežnost in mehkobo!

To je priložnost, da se prekine obup in negotovost brezdomstva in se začne nova izkušnja, s katero preko deljenja istih ali podobnih življenjskih in svetovnonazorskih vrednot rastemo kot ljudje. Ni potrebe po tem, da še naprej okolišim in odlašam ter vam pred nos nastavljam citate iz teorije: Naša Hiša je družina, ki jo gradimo z lastnim emocionalnim kapitalom, skrajno utelešenje koncepta izbrane družine, ki ga tako pogosto omenjamo v skupnosti LGBT.

Ostvarimo jo in prenehajmo z odlašanjem!

—

Prevedel: Mišo Mićić

Foto: Lora Mathis