• English
  • Hrvatski

Konec lanskega leta sta Evropska unija in Združeno kraljestvo po več letih pogajanja podpisala dokončno »ločitveno pogodbo« – sporazum o prihodnjem gospodarskem sodelovanju med EU in državo, ki je po 47 letih izstopila iz te skupnosti. Britanski državljani so namreč leta 2016 na referendumu glasovali za izstop iz EU, kar je presenetilo tako zagovornike kot nasprotnike »brexita«.

Kaj je prepričalo večino udeležencev izstopnega referenduma? Je šlo za upor revnejših delavskih in podeželskih predelov proti Londonu? Podcenjevanje desnega nacionalizma? Uspešno propagandno kampanjo, ki so jo na družabnih omrežjih vodili zagovorniki britanskega izstopa?

O razlogih za brexit in njegovih posledicah smo se pogovarjali z britanskim političnim aktivistom, predavateljem, komentatorjem, novinarjem ter dolgoletnim urednikom na britanskih televizijah BBC in Channel 4 Paulom Masonom.

Za Masona je bil brexit predvsem velik poraz britanske laburistične politike, ki že več desetletij nima pravega stika z nekdanjo volilno bazo: britanskim delavstvom. V svojih analizah je pogosto opisoval položaj britanskega delavskega razreda, na katerega je politika – zlasti leva – popolnoma pozabila. To pa so še zlasti po globalni finančni krizi po letu 2008 najbolje izrabili desni populisti. Z Masonom sta se v Udesinovem pogovornem večeru pogovarjala Sašo Slaček in Dino Bauk.

Paul Mason

Je že mogoče oceniti, kakšne so po enem letu posledice britanskega izstopa iz EU?

Zagovorniki brexita so na referendumu zmagali z majhno večino, vendar je imel brexit uničujoče posledice za levo politiko, kar se je pokazalo na parlamentarnih volitvah leta 2019. Politična dinamika se je po brexitu popolnoma spremenila.

Najbolj presenetljiva je naglica, s katero se je britanska politika odmaknila od brexita in se posvetila drugim temam. Takšna tema je denimo kriza naše ribiške industrije. Številna ribiška mesta so samo v zadnjih nekaj mesecih popolnoma propadla, pri čemer je bil prav britanski ribiški lobi velik zagovornik brexita.

Toda predstavniki leve in liberalne politike so ugotovili, da se proti močnemu desnemu nacionalizmu ni mogoče boriti samo z nenehnim nasprotovanjem brexitu in opozarjanjem na njegove posledice. Zato so začeli iskati druge teme. Med njimi že omenjeno problematiko britanskega ribištva.

V sedemdesetih letih smo bili visoko industrializirana družba z organiziranim delavskim gibanjem. Toda z razkrojem naših skupnosti je razpadlo tudi delavsko gibanje.

Zdi se, da se je po letu 2015 dramatično spremenila tudi britanska družba. Kako je celotna epizoda z brexitom po vaši oceni vplivala na te spremembe?

Velika Britanija je bila poleg Čila prvi neoliberalni družbeni eksperiment. Sam izhajam iz manjšega industrijskega kraja, ki je temeljil na predelavi bombaža in premogovništvu. Toda v štiridesetih letih mojega odraslega življenja je bila ta skupnost popolnoma uničena, kar se je zgodilo v številnih podobnih industrijskih okoljih po vsej Veliki Britaniji.

Uničena?

V sedemdesetih letih smo bili visoko industrializirana družba z organiziranim delavskim gibanjem. Toda z razkrojem naših skupnosti je razpadlo tudi delavsko gibanje. Zelo podobno se je zgodilo tudi s tako imenovanimi »zarjavelimi« industrijskimi področji v ZDA (»rust belt«). Industrijska okolja so sprejela neoliberalno ideologijo, ko so ljudje spoznali, da se proti njej ni več mogoče boriti. Zato so privzeli različne preživetvene strategije, ki so prinesle postopen razmah prekarnih zaposlitev in razvpitih »bullshit« delovnih mest.

Socialna demokracija ni mogla preprečiti tega trenda. Laburistični premier Tony Blair je recimo izjavil: dobra delovna mesta se ne bodo več vrnila v takšna okolja. Računamo lahko le na davčne reforme in na učinke »trickle-down« ekonomske politike.

Da bo imelo znižanje davkov za najbogatejše pozitivne učinke tudi za revnejše, ker se bodo večji prihodki bogatih prelili v povečanje zasebnih naložb in posledično v višjo gospodarsko rast ter več delovnih mest? Zdaj vemo, da se to ni zgodilo.

Edino dobro službo si lahko dobil v knjižnici, v šoli, v bolnišnici, v sistemu višjega izobraževanja. Na vrhuncu neoliberalnega obdobja, tik pred globalno gospodarsko krizo, je velik del prebivalstva v nekdanjih industrijskih območjih preživel zaradi služb, ki jih je ustvarjala država. Toda gospodarska kriza je najbolj prizadela prav takšno socialnodemokratsko politiko, ker je zmanjkalo denarja za vzdrževanje teh državnih delovnih mest.

Ko so bili laburisti leta 2010 poraženi na volitvah, je nova konservativna vlada nadaljevala z enako ekonomsko politiko zniževanja davkov, pri čemer je poskušala ekonomijo zagnati še s povečanjem priseljevanja. Prispeli so poljski in romunski priseljenci ter začeli odpirati svoje trgovine in delavnice. To ni spodbudilo gospodarske rasti. Je pa prineslo nove spremembe v nekdanjih industrijskih skupnostih, ki so bile večinoma bele in konservativne. To je bil nov pretres za te skupnosti, kar sem lahko spremljal kot novinar. Zato me ni presenetilo, ko so začeli britanski mediji objavljati vse več protimigrantskih zgodb.

Če ste okrog leta 2010 skoraj kogar koli vprašali, kaj je zanj največji družbeni problem ali kaj ga najbolj skrbi, je bil odgovor: priseljevanje. Če je bil rasizem v Veliki Britaniji do takrat usmerjen predvsem v temnopolte, so ga bili od takrat deležni tudi Vzhodnoevropejci. Vse to je povzročilo ustanavljanje desnih populističnih gibanj in političnih strank.

Med kampanjo okrog brexita smo videli, da so zagovornike britanskega izstopa iz EU povezovala predvsem protimigrantska čustva. Brexit je zato predvsem simptom, ki je pokazal, da pri današnji politiki ne gre več za ekonomijo, temveč za identiteto.

Med zagovorniki članstva Velike Britanije v EU so prevladovali univerzitetni profesorji, učitelji, zdravniki, pravniki in njihovi otroci.

Kakšna je bila potem identiteta nasprotnikov brexita, ki so glasovali proti izstopu Velike Britanije iz EU? Je bila njihova identiteta še vedno britanska ali bolj nadnacionalna?

Identitete niso edina delitev v britanski družbi. Podobnih demografskih prelomov je več. Več kot milijon ljudi je na ulicah protestiralo proti brexitu in teh protestov ni organizirala politična levica. Ti protesti so me spominjali na tiste v Kataloniji, ki so se jih udeleževali progresivni in izobraženi pripadniki srednjega razreda. Tudi med zagovorniki članstva Velike Britanije v EU so prevladovali univerzitetni profesorji, učitelji, zdravniki, pravniki in njihovi otroci. Vsi so bili iskreno angažirani in so se trudili ustaviti brexit.

Številni med njimi so bili najbrž tudi volivci laburistične stranke, vendar se vodstvo stranke ni nikoli uradno povezalo s protestniki ali jih podprlo. Sam sem se aktivno udeležil kampanje za drugi referendum, na katerem bi še enkrat glasovali o izstopu. In med glavnimi organizatorji so bile banke, pravne pisarne in premožni novinarji.

Izkazalo se je, da je mogoče mobilizirati milijon ljudi na mirnih in zelo vljudnih demonstracijah. Toda hkrati ni bilo nikakršnega dialoga med protestniki in med delavskimi skupnostmi, ki so podpirale brexit. To je velik problem, saj na ta način ni mogoče izoblikovati zavezništva, ampak se razvije kulturni boj.

Vendar pa so volitve leta 2019 pokazale, da nasprotovanje brexitu ni bila dovolj močna identiteta, zato je gibanje nasprotnikov bolj ali manj zamrlo. Tudi zaradi razočaranja nad volilnim rezultatom.

Ker so prepričljivo zmagali konservativci na čelu z Borisom Johnsonom, enim izmed najvidnejših zagovornikov brexita. Kaj pa se je po teh volitvah zgodilo z britansko levico? Pri čemer ne mislimo nujno na laburistično stranko in na njeno vodstvo?

Premagate lahko celotno generacijo razredno ozaveščenih delavcev, kar se je zgodilo moji generaciji. Vendar nismo izumrli, ampak smo številni še zelo živi. To se odraža tudi na laburistični stranki, odkar jo je prevzel Jeremy Corbyn.

Corbyna je poskušala najprej onemogočiti neoliberalna struja znotraj stranke in ga izločiti. To jim ni uspelo, saj je članstvo v stranki zaradi Corbyna zraslo, oni pa so postali manjšina. Nato je začela Corbyna napadati še desnica in članstvo v stranki se je v dveh letih skoraj podvojilo – z nekdanjih 250.000 na sedanjih skoraj 450.000 članov.

Od kod so prišli novi člani stranke?

V prvi skupini so bili nekdanji poraženi delavci in sindikalisti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja: nekdanji rudarji in njihove soproge. Ti so si rekli: takrat ste nas izvrgli iz laburistične stranke in uničili naše sindikate, zdaj pa se vračamo v politiko. Zanje je značilno, da so bili v prejšnjih aktivističnih časih izpostavljeni marksističnim idejam, kar še danes vpliva na njihovo politično prepričanje.

V današnji politiki gre za boj za kulturne vrednote, tega boja pa se moramo udeležiti na bolj inteligentne načine kot doslej.

Drugo skupino predstavljajo študentska in okoljska gibanja, ki so se začela razvijati okrog leta 2010. Številni med njimi so bili najprej anarhisti, ki so nato postali socialni demokrati in se pridružili laburistični stranki. Gre za mlade ljudi, ki niso več predvsem pripadniki srednjega razreda, kar je bilo značilno za študentska gibanja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes so to pripadniki revnejših slojev, vendar so zelo progresivni in dobro povezani posamezniki, ki jih skrbi za prihodnost planeta in so proti rasizmu.

Ali je tudi za Veliko Britanijo značilna politična delitev med mesti in podeželjem?

Med družbeno realnostjo velikega mesta in malega kraja je ogromna razlika. Današnja laburistična stranka je postala stranka velikega mesta. V manjših krajih, kakršne komaj najdete na zemljevidu in od koder izhajam tudi sam, ni nikakršne priložnosti za recimo kakršno koli dodatno izobraževanje po šestnajstem letu. Če hočete nadaljevati šolanje, se morate preseliti v večji kraj, saj doma ni nikakršne višje izobraževalne ustanove. Ni visokih šol in univerz, ni študentske infrastrukture, ni kavarn in kulture pitja kapučina.

Tudi v manjšem kraju lahko sicer še vedno najdete kako progresivno skupino aktivistov in agitatorjev, vendar zanje ni nobenega javnega prostora, kjer bi lahko delovali. Nočem biti pesimist glede prihodnosti levice in levih gibanj pri nas, vendar se mora levica začeti zavedati, za kaj zares gre v današnji politiki. Da gre za boj za kulturne vrednote, tega boja pa se moramo udeležiti na bolj inteligentne načine kot doslej.

Liberalnega centra pri nas ni več. Boris Johnson je očistil konservativno stranko vseh sredinskih konservativcev.

Če levičarje opisujemo kot nemogoče sanjače in levice ne priznavamo kot resne politične opcije, kakšna je potem vloga liberalnega centra v britanski politiki?

Liberalnega centra pri nas ni več. Boris Johnson je očistil konservativno stranko vseh sredinskih konservativcev. Vidna mesta so prevzeli beli nacionalisti, desničarji, rasisti in zagovorniki brexita. Na žalost pa so liberalni centristi še vedno močni v vplivnih množičnih medijih kot sta naša Independent in Guardian ali ameriški New York Times.

Zakaj na žalost?

Zato ker prav njihovi kolumnisti in komentatorji ves čas napadajo levico, češ da zagovarjajo neuresničljive, utopične in propadle ideje ali pa jih obtožujejo antisemitizma. Razmere so zato prav bizarne. V politiki liberalnega centra tako rekoč ni več, v medijih pa je še vedno zelo močno navzoč. Hkrati pa niti en tak medij ne podpira Jeremyja Corbyna ali delavskega gibanja, ampak namesto tega nostalgično zagovarjajo dobre čase neoliberalizma pred gospodarsko krizo.

Zelo bi potrebovali delavske medije, vendar jih nimamo.

Se bo morala levica sprijazniti s takšno medijsko obravnavo? Ali je možna tudi kaka sprememba v medijskem sistemu?

Tu imamo sicer veliko manjših medijev, vendar ti ne morejo tekmovati z velikimi hegemonskimi medijskimi institucijami, ki so v lasti zasebnih milijarderjev. Nedavno sem se na Hrvaškem udeležil nekega festivala v Šibeniku, ki ga je organizirala hrvaška levica. Uspeli so zbrati nekaj denarja za promocijo festivala, za plakate in podobno. Kaj takega pri nas ni mogoče, saj je vse v lasti bodisi liberalnega centra bodisi nacionalistične desnice. Pa tudi zato, ker so sindikati v Veliki Britaniji preveč birokratski in ne bi nikoli finančno podprli neodvisnega medija. Prav tako nimamo lastnih milijarderjev. Seveda bi zelo potrebovali delavske medije, vendar jih nimamo.

Fašizem je zapolnil ideološko vrzel pri številnih običajnih nevednih belih rasistih. In to se je zgodilo v samo petih letih.

Tudi v liberalnem centru lahko spremljamo vse več rasizma in nacionalizma. Ali je mogoče poiskati kake zgodovinske vzporednice z nekdanjim vzponom fašizma? Se lahko iz zgodovine česa naučimo? To je namreč tudi tema vaše prihodnje knjige.

V tej knjigi se ukvarjam prav z vprašanjem, kako pravočasno ustaviti vzpon fašizma, kar je tudi njen delovni naslov. Okoli leta 2014 sem opazil, da lahko na eni strani spremljamo porast desnega avtoritarnega populizma, na drugi strani pa vse več nasilnih in odkrito fašističnih gibanj, ki zaenkrat še večinoma delujejo izven zakona.

Dogajanje v večini zahodnih družb lahko opišem takole: če bi pred petimi leti sedeli v naključni britanski gostilni, bi se gosti večinoma pogovarjali o priseljencih. Če bi se v takšno gostilno usedli danes, bi slišali pogovor o belem genocidu ali etničnih vojnah. To pomeni, da je fašizem zapolnil ideološko vrzel pri številnih običajnih nevednih belih rasistih. In to se je zgodilo v samo petih letih.

Takšna fašistična ideologija je sistematična. Pri ljudeh je začela povezovati predsodke in negativne čustvene reakcije ter jih osmišljati. Britanskih okoliščin sicer ni mogoče neposredno primerjati s klasičnim fašizmom v Italiji. Vendar bi se morala levica naučiti vsaj nekaterih najpomembnejših lekcij iz tridesetih let prejšnjega stoletja.

Katerih?

Denimo tega, da ne sme biti cinična do zmernih političnih strank. Brez zmernih političnih strank – naj so bile še tako problematične in gnile – v Franciji in Španiji leta 1936 ne bi bilo levih vlad. V obeh primerih je šlo za politično zavezništvo, s katerim so poskušali ustaviti fašizem.

Slišim, da imate tudi v Sloveniji podobne dileme: ali je kljub razlikam in razhajanjem čas za izoblikovanje progresivne koalicije. Morda vam lahko odgovorim z ameriškim primerom, kjer takšno zmerno sredino predstavlja demokratska stranka.

Ameriška levica, kamor uvrščam tudi bolj levi del demokratske stranke, je bila prav tako v zadregi, ali naj sklene koalicijo z demokrati in se s tem odreče nekaterim najbolj demonstrativnim levim stališčem in zahtevam. A so se kljub temu znali organizirati tako, da Donaldu Trumpu in njegovim privržencem niso dali povoda, da bi začeli državljansko vojno, ki so si je slednji želeli. Uspeli so prepričati celo nekatere radikalne skupine, da so se umaknile z ulic ter s pravnimi sredstvi nadaljevale boj proti Trumpovim podpornikom in skrajnim desničarjem.

Za takšno delovanje pa je treba razmišljati strateško.