Pet do polnoči
Ura je pet do polnoči. Spati bi moral, ampak zbiram misli in se trudim pisati. 24 ur in pet minut pred praznikom dela. Praznikom, ko naj bi slavili pridobitve preteklih delavskih bojev: osemurni delavnik, redno in pošteno plačo, bolniško nadomestilo, dopust, regres in druge. Pravice, ki jih nikoli nisem užival, saj nikoli nisem bil redno zaposlen. Država me ne dojema kot delavca, ampak kot delodajalca, ker imam po statusih študenta, dijaka in honorarca zdaj status samozaposlenega v kulturi. S preteklim zastonjskim in podplačanim delom sem si priboril vsaj pravico do plačanih prispevkov (v višini prispevkov za 60 odstotkov povprečne slovenske plače), a v naravi mojega dela to ni veliko spremenilo. Večino časa sem še vedno svoj lastni računovodja, tajnica, tehnična podpora, šofer, načrtovalec, čistilka … To delo praktično nikoli ni všteto v končni račun, saj večina naročil mojega dela poteka po principu »vzemi ali pusti«, s s strani naročnika vnaprej, včasih pa celo za nazaj določenim honorarjem.
Še vedno vsak mesec sproti – razen redkih obdobij nekoliko daljšega angažmaja – največ energije porabim za to, da si zagotovim delo za naslednji mesec ali mesece. To ne pomeni, da si delo dajem, da sem delo-dajalec, ampak da dajem samega sebe na trg dela in se potegujem pri naročnikih, da bo dela dovolj za preživetje. Zadnji mesec sem tako predvsem izpolnjeval razpise, imel številne sestanke, pisal poročila in uskladitve. Še kar nekaj časa ne bom vedel, kaj od tega mi bo prineslo kakršenkoli dohodek, pa tudi če mi ga bo, doslej opravljeno delo prijavljanja, sestankovanja in poročanja praviloma ne bo všteto v končni račun. Ko sem na sestanku za izjemno uspešen projekt, ki ga s svojim strokovnim znanjem kontinuirano soustvarjam že leta, ob kritiki partnerja – javnega zavoda –, češ da sem za svoje delo plačan preveč, omenil, da trenutno v svojem prostem času sestankujem z ljudmi, ki sestankujejo v svojem delovnem času, sem naletel na izbruh zgražanja. Menda smo nevladniki zelo »entitled«, medtem ko so zaposleni v javnem zavodu tako požrtvovalni za naš skupni projekt. Slednjega sploh nisem tajil, le opozoril sem na veliko razliko med nami. In to ni bilo prvič, čisto isto se mi je že zgodilo na sestanku z uradniki in uradnicami, ki naj bi urejali področje kulture. Ja, res se počutimo »entitled«, do osnovnih delavskih pravic, do pravičnega plačila za opravljeno delo. In to naj bi bilo problematično?!
Še vedno vsak mesec največ energije porabim za to, da si zagotovim delo za naslednji mesec ali mesece. To ne pomeni, da si delo dajem, da sem delo-dajalec, ampak da dajem samega sebe na trg dela in se potegujem pri naročnikih, da bo dela dovolj za preživetje.
Pred kratkim smo na delavnici sindikata Zasuk za kolektivno pogodbo za samozaposlene v kulturi računali, v kolikšni meri je plačilo za naše opravljeno delo pravično, če so vanj všteti tudi vsi stroški, ki nastanejo ob opravljanju dela: bolniške odsotnosti, regres, najem pisarne, delovna sredstva, malica, potni stroški, izobraževanja, nagrade, delovna doba in vse drugo, kar imajo zaposleni v javnem sektorju – tudi zgražajoči se direktorici – bolj ali manj pokrito iz naših skupnih, javnih sredstev. Moj izračun me je krepko razjezil – kar slabo mi je postalo –, saj sem ugotovil, da sem bil za članek za javno institucijo plačan kar sedemkrat premalo. Ko sem se hotel potolažiti, da pač naslednjič takšnega dela ne bom sprejel, sem skozi nadaljnje izračune ugotovil, da je bilo tudi najbolje plačano delo plačano trikrat premalo. Tudi če k temu prištejem prispevke, ki mi jih za status iz proračuna krije država, sem v najboljšem primeru plačan vsaj dvakrat premalo.

Če sem že pri statusu, moram dodati, da ta nikakor ni podarjen, saj ga moram s svojimi dosežki vsakih pet let dokazovati in v to vložiti več dni (neplačanega) dela. Zdi se mi, da se marsikatera javna institucija z državo na čelu pri sodelovanju s samozaposlenimi tega tudi dobro zaveda, namreč, da bomo sodelovanje z njo potrebovali pri podaljševanju statusa in da bomo zato pripravljeni sprejeti tudi krepko podplačano delo. Torej po principu: »plačamo« (saj država prispevkov v resnici ne plačuje, ampak številke z enega računa premešča na drugega) ti nekaj, da te bomo drugje dejansko podplačali in s tem še naprej vzdrževali status quo izkoriščevalskega kastnega sistema v kulturi. To dokazujejo izračuni vseh udeleženk in udeležencev na delavnici, saj so vsi – razen ene izjeme, ki je opravljala delo za zasebni sektor – ugotovili, da so za svoje delo za javne institucije plačani vsaj dva- do trikrat premalo. Oprostite, ampak to ne more biti naključje. Ne namigujem na teorijo zarote, ampak uravnilovka v ozadju je očitna. Država s tem, ko nas drži na robu revščine – s cenzusom okrog 20.000 evrov za bruto bruto letno plačo –, v resnici privarčuje, saj nas za naše dejansko delo toliko podplača, da se ji kritje naših tako rekoč minimalnih prispevkov pod črto izplača.
Kar me je presenetilo, je bil občutek opolnomočenja, in ne obupa ob tem, ko sem videl, da smo vsi v istem »zosu«, in ko smo ugotovili, da nam drugega kot skupen boj za osnovne delavske pravice ne preostane. Najprej si bomo morali očitno šele izboriti pravico do kolektivnih pogajanj, nadalje si bomo morali izpogajati osnovne delavske standarde, ki so za tiste na drugi strani mize samoumevni, pravi boj pa nas, sodeč po miselnosti javnih uslužbencev, čaka šele pri uveljavitvi izpogajanega v praksi. Resda nismo v razmerah, ki so jih trpeli naši predhodniki v tovarnah 19. in 20. stoletja in ki jih še danes trpijo v »ekonomskih conah« oziroma »švicfabrikah« po svetu, a vedno hujše izkoriščanje nas tja neizbežno vodi, o čemer pričajo tudi vedno številnejši primeri izgorelosti in revščine med kulturnimi delavci in delavkami. Prvi maj zato za nas mogoče res ni praznik, saj mnogi izmed nas takrat delamo. Z vidika delavskih pravic in pogojev dela nimamo niti kaj dosti praznovati, je pa praznik lahko odličen navdih za ponoven klic na barikade. Delavskih pravic, pravičnega plačila in človeka dostojnih pogojev dela nam ne bodo podarili, morali si jih bomo izboriti! Kolikor je to zavedanje težko, je hkrati osvobajajoče. In to, da se ponovno združujemo za praznik dela na protestu, je dober prvi korak za počastitev slavne delavske preteklosti in hkratno ponovno brušenje kos in srpov za boje, ki nas čakajo v prihodnosti. Se vidimo na Kongresnem trgu ob 16.00!
Prikazna fotografija: Banksy, 2010. Tukaj.