Po enajstem septembru

Dan po napadih enajstega septembra 2001 nismo zapustili stanovanja, saj nas je skrbelo, da bodo Američani, jezni na muslimane, napadli mojo svakinjo, ker je nosila hidžab. Takrat sva z (zdaj že bivšim) možem živela v Seattlu in pri nama sta bila na obisku moj brat in njegova žena.

Dva dni po enajstem septembru je eden takšnih jeznih Američanov poskušal zanetiti požar na parkirišču pred lokalno mošejo. Ko sta ga dva muslimana, ki sta prišla z nočne molitve v mošeji Idris, pokusila ustaviti, je moški – ki je bil pijan – streljal nanju, zgrešil, pobegnil z avtomobilom in se zaletel v drevo.

Ko smo slišali, kaj se je zgodilo, smo se odpeljali do mošeje in pred vhodom ganjeni videli rože ter sporočila podpore. Od tiste noči dalje in še več tednov po tem so ljudje iz soseske, ki so nosili napise »Muslimani so Američani«, varovali mošejo štiriindvajset ur na dan.

Sočutje ni bilo enostransko. Issa Qandil, jordanski priseljenec palestinskega porekla, ki je bil eden od dveh muslimanskih moških, na katera je streljal nesojeni požigalec, je oblastem povedal, da želi umakniti obtožbe, ker verjame, da je odpuščanje način, kako se približati Bogu.

Muslimanskih Američanov nismo iznašli enajstega septembra 2001. Naša zgodovina v New Yorku in preostali državi je daleč starejša od teh napadov. Nekateri najstarejši prišleki so bili na suženjskih ladjah, ki so prečkale Atlantik.

Qandil je moškega obiskal v zaporu in mu povedal, da razume, zakaj je to storil, in da mu je odpustil. Qandil je na zaslišanju celo pričal, da je maščevanje nekoristno, in sodišče prosil za prizanesljivost. Obtoženi je namesto petinsedemdeset let zaporne kazni dobil šest let in pol. Na roke je napisal štiristransko opravičilo mošeji, v katerem je omenil »dva pogumna moška vaše skupnosti«. Poskus napada na mošejo v Seattlu se je končal brez škode, toda drugi napadi so bili uspešni.

Dva tedna po enajstem septembru je skupina mladeničev vprašala belega ameriškega moža pakistansko-ameriške ženske, ki sem jo poznala: »Kako je fukati teroristko?«

Dva meseca po enajstem septembru se je posebni agent FBI oglasil na domu mojega brata na srednjem zahodu in ga vprašal, ali »pozna koga, ki je proslavljal napade«.

Leto po enajstem septembru sem zapustila moža. Ne ker je bil Američan, jaz pa Egipčanka, to ni imelo opraviti ničesar s kulturo ali religijo; ničesar z enajstim septembrom. Drug iz drugega sva izvabljala najslabše.

Leto pred enajstim septembrom je bil on razlog, da sem se preselila v Združene države, v državo, ki ni bila zame nikoli nič več kot oddaljeni spomin na počitnice. Ko sem podpisala papirje za razvezo, sem spakirala za novo službo in življenje v New Yorku in se z avtom odpravila na pot. Osemnajst dni – samo Amerika in jaz. In paranoja: tik preden sem odšla, so na avtocesti ustavili skupino muslimanov. Stranka v restavraciji, v kateri so bili, jih je slišala govoriti arabsko (Kako je sploh vedela, da govorijo arabsko, saj večina Američanov ne razlikuje arabščine od, recimo, svahilija?) in poklicala policijo, ker naj bi se obnašali »sumljivo«.

Leto in pet mesecev po enajstem septembru sem začela zvezo s temnopoltim Američanom v New Yorku. Skupaj sva živela tri leta, ta čas pa bojkotirala trgovino v lasti Arabcev v naši soseski na Manhattnu zaradi rasizma moških za pultom. Ljudje pogosto domnevajo, da sem latinskoameriškega porekla. Arabci v trgovini niso vedeli, da govorim arabsko in da lahko razumem grde stvari, ki so jih govorili o Marcusu. Z njimi sem se soočila besna zaradi fuknjenosti, da so bili muslimani, ki so bili proti črncem v času, ko so bili muslimani podvrženi fuknjenosti rasnega profiliranja. Muslimanskih Američanov nismo iznašli enajstega septembra 2001. Naša zgodovina v New Yorku in preostali državi je daleč starejša od teh napadov. Nekateri najstarejši prišleki so bili na suženjskih ladjah, ki so prečkale Atlantik. Mnoge nečrnske muslimane je enajsti september potisnil v neprijetno in nevarno vidljivost. Črni muslimani so bili tu že ves čas, soočeni z rasizmom – vključno s strani nečrnskih muslimanskih sovernikov – in islamofobijo že leta pred enajstim septembrom.

Enajstega septembra, ko smo v živo na televiziji gledali, kako se rušita dvojčka, sem bratu in svakinji rekla: »Če je to delo muslimanov, nas bodo zgnali na kup in zaprli v taborišča.«

Leto in pol po enajstem septembru, medtem ko sta z ženo pričakovala svojega prvega otroka, se je moral moj brat podrediti »posebni registraciji« v okviru Registracijskega sistema nacionalne varnosti za vstop in izstop iz države (NSEERS), ki ga je Busheva administracija sprejela 10. septembra 2002. Fotografirali so ga, mu vzeli prstne odtise in ga zaslišali za bazo podatkov, ki bo evidentirala in nadzirala več kot 80 000 muslimanskih in arabskih moških in fantov. Za več kot 13 000 registriranih so se začeli postopki deportacije. Posebna registracija je bila namenjena začasnim tujim obiskovalcem, ki predstavljajo »povečano skrb za nacionalno varnost«.

Enajstega septembra, ko smo v živo na televiziji gledali, kako se rušita dvojčka, sem bratu in svakinji rekla: »Če je to delo muslimanov, nas bodo zgnali na kup in zaprli v taborišča.«

Devetinpetdeset let pred enajstim septembrom, kmalu zatem, ko je Japonska napadla Pearl Harbor, so ZDA v koncentracijska taborišča zaprle ljudi japonskega porekla, vključno z ameriškimi državljani. In zdaj je taista država ustvarjala bazo podatkov, preiskovala, pridrževala in deportirala. In polnila taborišče v Guantanamu z muslimanskimi moškimi, ki niso bili obtoženi in niso imeli sojenja.

Desetletje po enajstem septembru je administracija predsednika Baracka Obame suspendirala NSEERS. Več kot petnajst let po enajstem septembru je ukinila program, med rezultati katerega ni bilo niti ene same obsodbe zaradi terorizma.

Eno leto, devet mesecev in dva tedna po enajstem septembru sta moj brat in njegova žena dobila prvega otroka, hčerko – prvo Američanko v naši družini.

Enajst let po enajstem septembru, ko je bila stara devet let, se je z bratom, ki je le pet dni pred tem dopolnil šesto leto, in dvojčkoma, ki sta bila stara štiri leta, udeležila nedeljske šole v mošeji na srednjem zahodu, le nekaj ur preden je stavbo zažgal nek moški. Enajst let po neuspelem požaru v moji lokalni mošeji v Seattlu je sto kilometrov stran uspelo islamofobnemu belemu supremacistu požgati lokalno mošejo mojega brata.

Osemintrideset let pred enajstim septembrom so bila v bombnem napadu na baptistično cerkev v Birminghamu ubita štiri mlada temnopolta dekleta, ki so ravno odhajala od verouka.

»Želela sem iti ven in nekoga ubiti,« je o svoji reakciji povedala Nina Simone. »Nisem še vedela natanko, koga, toda nekoga, za katerega bi menila, da stoji napoti mojim ljudem.« Eno uro je potrebovala, da je napisala »Mississippi Goddam«.

Alabama’s got me so upset

Tennessee makes me lose my rest

And everybody knows about Mississippi Goddam!

Tri leta in pol po enajstem septembru je temnopolta ameriška feministična islamska učenjakinja, dr. Amina Wadud, postala prva ženska imaminja, ki je vodila petkovo kongregacijsko molitev mešanih spolov – sto ljudi, petdeset žensk in petdeset moških. To je bil eden najbolj ganljivih trenutkov v mojem življenju. Molitev je sponzorirala tudi (zdaj propadla) Progresivna muslimanska zveza Severne Amerike (PMUNA), katere članica odbora sem bila.

Neka džihadistična spletna stran je pozivala Osama bin Ladna, naj nad nami izreče fatvo in nas obsodi na smrt, medtem ko se je zdaj že pokojni libijski voditelj Moamer Gadafi pritožil na srečanju Arabske lige, da bo naša molitev ustvarila milijone bin Ladnov. Ženska, ki vodi sto ljudi v molitvi, bo ljudi navdihnila za ekstremistično nasilje, in ne zatiranje, mučenje in korupcija takšnih režimov, kot jih vodijo Gadafi in njegovi prijatelji diktatorji s tistega srečanja Arabske lige.

Režiser dokumentarnih filmov z BBC mi je povedal, da je med svojim intervjujem z iraškim klerikom Moktado al Sadrom – ki ga v zahodnih medijih navadno opisujejo kot »gorečega« in »neomajnega« – Sadra vprašal, kaj je najhujša stvar, kar so jo naredile ZDA. Ne pozabite, moj_a bralec_ka, da nas je Amina Wadud vodila v molitvi v New Yorku leta 2005, dve leti po tem, ko so ZDA v maščevalni vojni za enajsti september – istočasno je potekala tudi vojna proti Afganistanu – napadle Sadrovo domovino Irak, kar je neposredno in posredno povzročilo smrt skoraj pol milijona iraških civilistov. Sadr je odgovoril: »Dovolile, da vodi molitev ženska.«

PMUNA je nastala po enajstem septembru kot del živahnih muslimanskih notranjih sporov in razprav, ki so jih ti strašni napadi pretresli v obstoj. Ne pozabite: Al Kaida je ubila več muslimanov kot nemuslimanov. Nobena mošeja ni dovolila naše molitve mešanih spolov pod vodstvom ženske. Umetniška galerija, ki nam je ponudila prostor, je umaknila ponudbo zaradi grožnje. Katedrala svetega Janeza Božanskega nam je za našo molitev prijazno odstopila laično zgradbo.

Enajst let po enajstem septembru in na nečakov šesti rojstni dan so me aretirali v New Yorku, ker sem presprejala rasističen in nestrpen pro-Izraelski oglas.

Štiri leta po enajstem septembru sta se moj brat in svakinja preselila v manjši kraj na srednjem zahodu – 8200 prebivalcev –, kjer je ona začela delati kot edina ženska doktorica ginekologije in porodništva. Bili so edina muslimanska družina v celem mestu. Nekega dne sva gledala eno tistih medicinskih dram, ko mi je rekla: »Zadnjič sem pomagala pri porodu in oče je gledal preko Skype kamere. Bil je vojak v Afganistanu. In sem pomislila: tukaj sem, muslimanska zdravnica z ruto, ki pomaga rojevati otroka, čigar oče je ameriški vojak v Afganistanu, muslimanski deželi.«

Enajst let po enajstem septembru in na nečakov šesti rojstni dan so me aretirali v New Yorku, ker sem presprejala rasističen in nestrpen pro-Izraelski oglas. Ko sem v celici na policijski postaji predajala svoje premoženje, sem se spomnila, da še nisem poklicala nečaka in mu čestitala za rojstni dan.

Pet dni zatem je požigalec zažgal bratovo lokalno mošejo. To je bila naključna korelacija. Moj brat je živel z družino v večjem mestu, kjer niso bili več edina muslimanska družina, toda sovraštva ni mogoče zadržati. Rdeča nit je bila islamofobija in navsezadnje rasizem. Od oglasa, ki sem ga uničila, ker je enačil muslimane in Palestince z »divjaki«, do požigalca, ki je rekel, da je zažgal bratovo mošejo, ker je na Fox News videl, da »muslimani ubijajo Američane v tujini.« Od požigov mošej zaradi enajstega septembra do bombnih napadov na črnske cerkve. Od baze podatkov o muslimanih in pridržanj brez sojenj do internacije japonskih Američanov.

Moji nečak in nečakinje ne bodo odraščali prestrašeni in se morali opravičevati, ker so muslimani, Egipčani ali temnejše polti. Ne bodo odraščali z občutkom, da bi se morali opravičevati za nekaj, s čimer nimajo opraviti ničesar.

Ta jebeni oglas sem presprejala, ker sem imela dovolj ustrahovanja in črnenja ameriških muslimanov. Ta jebeni oglas sem presprejala za svoje nečake in nečakinje. Ne bodo odraščali prestrašeni in se morali opravičevati, ker so muslimani, Egipčani ali temnejše polti. Ne bodo odraščali z občutkom, da bi se morali opravičevati za nekaj, s čimer nimajo opraviti ničesar, in ne bodo odraščali primorani skrivati katerikoli del svoje identitete ali izbrati eno identiteto pred drugo.

Dvajset let po enajstem septembru, na dvajseto obletnico tega dne, je moja najstarejša nečakinja, ki se je pravkar preselila v internat, da začne s študijem na univerzi, poslala svojemu očetu, mojemu bratu, tole sporočilo: »prjat a mi lahk pošljete moj liverpoolski dres lol ti kekci so za man u in druge ekipe in moram zastopat.«

V svoji družini navijačev Liverpoola sem edina, ki navija za Manchester United. Kljub temu sem si, ko je moj brat delil nečakinjin tekst v družinski WhatsApp skupini, oddahnila. Dnevi pred vsakoletno obletnico enajstega septembra so vedno obteženi s travmo – z dvajset let travme.

Moj brat je kardiolog v deželi, ki noče obmirovati in pustiti, da se ji zaceli srce, in ki namesto tega izbira maščevanje in množično uničevanje. Moja svakinja pomaga rojevati dojenčke v deželi, ki ji njeno lastno izjemništvo ne dovoli, da porodi boljšo različico sebe.

In tako je vsak dan vedno dan po enajstem septembru.

—

Prevedel: Rok Plavčak