Slovenska vlada je po zgledu nekaterih drugih držav predlagala uvedbo posebne mobilne aplikacije za spremljanje stikov. Razmišljanje je tehnicistično. Velika večina državljanov ima pri sebi mobilnik, mobilnike pa je mogoče spremljati in nanje zapisovati podatke. Torej je mogoče spremljati tudi njihove lastnike in jih označiti, ko postanejo prenašalci novega koronavirusa covid-19.

Po idealnem scenariju delovanja aplikacije naključni državljan po nekaj dneh slabega počutja in značilnih simptomih posumi, da je morda zbolel za covidom. Odloči se za testiranje in dobi pozitiven rezultat. V mobilniku si takoj spremeni status v »okužen«. Nameščena aplikacija za spremljanje stikov takoj ugotovi, s katerimi drugimi osebami je bil v preteklih dneh v stiku kot verjetni prenašalec virusa: s kom vse se je od blizu srečal za več kot nekaj minut. Nato aplikacija pošlje obvestilo na vse izpostavljene mobilnike in napoti njihove lastnike na testiranje.

Tako si novo orodje predstavljajo epidemiologi, da bi laže spremljali širjenje virusa in ga zamejili, preden povzroči novo epidemijo. Ti tudi v Sloveniji poudarjajo, da bi takšna aplikacija zgolj olajšala njihovo delo. Da bi bila njena uporaba prostovoljna in anonimna. Da bi bila namenjena izključno varovanju javnega zdravja in podatkov ne bi bilo mogoče uporabiti v druge namene. Toda vsako novo aplikacijo za zbiranje osebnih podatkov in spremljanje gibanja državljanov je treba razumeti predvsem politično.

Zakaj politično?

Predlagatelji omenjene aplikacije vedo – ali bi vsaj morali vedeti –, da aplikacija v sedanji obliki niti tehnično ne more opraviti naloge, zaradi katere naj bi jo vlada uvajala: pomagati stroki, slediti širjenju virusa in zamejiti prihodnjo epidemijo.

Predlagatelji aplikacije vedo – ali bi vsaj morali vedeti –, da uporaba aplikacije po idealnem scenariju ne more biti prostovoljna.

Praksa namreč kaže, da državljanov ni mogoče preprosto izenačiti z njihovimi telefoni. Mobilnik lahko ostane doma, morda ga uporablja druga oseba, posamezni uporabnik ima lahko tudi po več mobilnih naprav. Prav tako ni mogoče izenačiti fizičnega stika dveh oseb in radijskega stika dveh telefonov. Dve napravi sta se morda nahajali vsaka v svojem avtu med čakanjem na semaforju. Lahko sta bili vsaka v svojem stanovanju in ločeni s steno. Takšnih napačnih pozitivnih prepoznav ni mogoče omejiti niti z natančnejšo opredelitvijo »tveganega stika« –- da bi se morala dva mobilnika približati na en meter in v takšni bližini vztrajati vsaj petnajst minut. Zato bi samodejna obvestila med uporabniki zelo verjetno povzročila več panike kot smiselnih opozoril.

Predlagatelji omenjene aplikacije prav tako vedo – ali bi vsaj morali vedeti –, da uporaba aplikacije po idealnem scenariju ne more biti prostovoljna.

Epidemiologi ocenjujejo, da bi si moralo aplikacijo za sledenje stikom namestiti najmanj 60 odstotkov vseh državljanov, preden bi jo bilo mogoče učinkovito uporabljati za spremljanje in omejevanje širjenja virusa (bolj realne ocene predvidevajo 80-odstotno uporabo). To pomeni, da bi jo morali prostovoljno namestiti skoraj vsi lastniki pametnih mobilnikov, ki sploh omogočajo uporabo takšne aplikacije. Vendar je uporabnike mobilnikov zelo težko prepričati, da sami namestijo nove mobilnih storitve, saj velika večina uporablja samo peščico aplikacij, ki so bile nameščene že ob nakupu telefona: družabna omrežja, fotoaparat, igre in osnovna komunikacijska orodja (kratka sporočila, klepeti).

To kažejo tudi dosedanje izkušnje nekaterih držav, ki so zaradi covida-19 že uvedle prostovoljno nameščanje sledilne aplikacije na mobilnike – od Italije, Nemčije in Francije do Avstralije, Južne Koreje in nekaterih zveznih držav v ZDA –, saj je aplikacijo v najbolj uspešnih primerih naložila do četrtina državljanov (sicer pa manj kot desetina), kar je bistveno premalo za učinkovito sledenje okužbam. Četrtina se zato zdi zgornja meja v okoljih, kjer državljani najbolj zaupajo svojim oblastem. Za večji delež uporabe bi morale države aplikacijo predpisati in se odreči ideji prostovoljnosti.

In tretjič: predlagatelji omenjene aplikacije vedo – ali bi vsaj morali vedeti –, da pri uporabi takšne aplikacije ne bodo mogli zagotoviti anonimnosti.

Zagovorniki sledenja stikov zagotavljajo, da je uporaba »anonimna« in uporabniki »anonimizirani« – da upravljavci zbirke podatkov po stikih ne bodo mogli prepoznati posamičnega državljana. V resnici je anonimnost v dobi elektronskih podatkov izjemno težko zagotoviti. Vsak uporabnik pametnega mobilnika že brez takšne aplikacije pušča svoj unikatni elektronski prstni odtis, ki je značilen samo zanj. Nihče drug nima enakega vzorca gibanja, mreže stikov in komunikacijskih navad. Posamične uporabnike aplikacije je sicer mogoče skriti v neprepoznavno šifro, a to še ni dovolj. Iz specifičnega obnašanja vsake takšne šifre se namreč lahko razbere konkretno ime in priimek, če obstajata motiv in interes. Motiv in interes pa zagotovo obstajata, ko hoče v zbrane podatke o uporabnikih pogledati policija ali kateri koli drug represiven organ.

Ta možnost ni samo hipotetična.

Aprila je bil v uradnem listu objavljen sklep o izmenjavi osebnih podatkov med Nacionalnim institutom za javno zdravje – skrbnikom aplikacije za sledenje stikom – in policijo. Omenjeni sklep sicer precej natančno opredeljuje in določa izmenjavo podatkov o obolelih s covid-19, a ga je vlada pripravila sama, brez posvetovanja s stroko in brez mnenja informacijskega pooblaščenca. Prav tako ni utemeljila, zakaj bi morala biti »prostovoljna in anonimna« zbirka zdravstvenih podatkov o državljanih – ki naj bi bila uradno namenjena izključno epidemiologom – sploh na voljo tudi policiji.

Slovenska policija je v preteklosti izrabila vsako novo tehnologijo tudi kot priložnost za širjenje policijskih pooblastil in legalizacijo posega v zasebnost državljanov: sledenje telefonom, prepoznavanje obrazov ali zbiranje podatkov na družabnih omrežjih.

Takšno stališče je vlada ohranila tudi v predlogu Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val covid-19, ki predpisuje obvezno uporabo aplikacije za okužene posameznike in tiste v karanteni. S tem predlogom si želi vlada vnaprej – še preden je sploh predstavila aplikacijo za sledenje stikom – zagotoviti pravno podlago za dostop do identifikacijskih in lokacijskih podatkov, so opozorili pri informacijskem pooblaščencu. Kar je po njihovi oceni nesprejemljivo.

Takšna odločitev sicer ne preseneča. Slovenska policija je v preteklosti izrabila vsako novo tehnologijo tudi kot priložnost za širjenje policijskih pooblastil in legalizacijo posega v zasebnost državljanov: sledenje telefonom, prepoznavanje obrazov ali zbiranje podatkov na družabnih omrežjih. Med najbolj znanimi primeri je bil nakup in uporaba mobilnih baznih postaj za prestrezanje komunikacij med mobilniki (lovilcev IMSI), ki jih je policija uzakonila več let po tem, ko jih je že kupila in uporabljala. Vlade so ji pri tem večinoma ustregle – ne glede na njihovo ideološko usmeritev. Politika ni nikoli okrepila nadzora nad delovanjem policije in zlorabami pooblastil. Slovenija pa razen informacijskega pooblaščenca nima močnih regulatorjev ter dobro organiziranih nevladnih organizacij in aktivističnih skupin za varovanje elektronske zasebnosti.

Na morebitne nepravilnosti zato opozarjajo le nekateri posamezniki, ki nimajo vpliva na sprejemanje zakonov in ne morejo preprečiti morebitnega spornega početja policije.

Cilj pri uvajanju aplikacije naj bi bila skrb za javno zdravje. Toda dosedanja ravnanja slovenske vlade kažejo, da so pri uvajanju aplikacije prevladali politični in ne strokovni argumenti, saj se zdi zdravje pripraven izgovor za uvajanje novih oblik represije in nadzora.

Vse to je treba upoštevati, kadar aplikacijo za sledenje uporabnikom uvaja ali predpisuje država – še zlasti država, ki je naklonjena širjenju policijskih pooblastil. Ta elektronskega sledenja v nasprotju z zasebnimi tehnološkimi podjetji ne uvaja zaradi dobička – da bi bolj učinkovito analizirala potrošniške navade uporabnikov in jih prodala oglaševalcem. Njen cilj pri uvajanju aplikacije naj bi bila skrb za javno zdravje. Toda dosedanja ravnanja slovenske vlade kažejo, da so pri uvajanju aplikacije prevladali politični in ne strokovni argumenti, saj se zdi zdravje pripraven izgovor za uvajanje novih oblik represije in nadzora.

Ko je slovenska vlada med pomladnim valom epidemije prvič predstavila načrte za uvajanje sledilne aplikacije, so njeni predstavniki vztrajali, da bo uporaba aplikacije prostovoljna, a so takoj dodali nekatere izjeme. Za državljane, ki morajo ostati v karanteni, bi postala obvezna. Prav tako za tiste, ki bi hoteli prehajati med občinami. Takšno pogojno prostovoljnost je mogoče poljubno širiti in država se lahko odloči, da državljane postavi pred zelo problematično izbiro: prostovoljno si namestite aplikacijo in sprejmite sledenje ali ostanite doma. Čeprav s tem najbrž tvegate izgubo službe (oziroma prihodka) in se odrečete družabnemu življenju.

Še bolj sporna bi bila obvezna uporaba sledilne aplikacije za državljane, ki so jim odredili karanteno, kar hoče z zakonom predpisati slovenska vlada (v nasprotnem jih čaka kazen). V tem primeru postane aplikacija nekakšna elektronska zapestnica, kakršno v nekaterih državah uporabljajo za obsojene zapornike v hišnem priporu. Če država izenači begosumnega zapornika in okuženega posameznika, potem ni več mogoče govoriti samo o varovanju javnega zdravja, temveč o represiji in temeljnem nezaupanju do državljanov, ki jih je mogoče samo z nadzorom prisiliti v odgovorno obnašanje. Ob represiji pa je pri vsaki nalezljivi bolezni zelo velika tudi možnost stigmatizacije ali diskriminacije, če upravljavci podatkovne zbirke ne zavarujejo identitete okuženih, kar je skoraj nemogoče.

Želje po represiji in nadzoru pa ne kažejo samo odnos do okuženih in izmenjava zdravstvenih podatkov s policijo, ampak tudi pričakovanje nekaterih vidnih predstavnikov vlade, da bo policija z elektronskim nadzorom branila njene interese.

Takšna pričakovanja je na twitterju aprila nedvoumno ubesedil zdaj že bivši minister za notranje zadeve Aleš Hojs. Ob prvih protivladnih protestih v Ljubljani in Mariboru je zatrdil, da so protestniki zagrešili »kaznivo dejanje ogrožanja zdravja«. Od policije pa pričakuje, da bo »policija za identifikacijo udeležencev shoda uporabila vse javno objavljene fotografije, tudi tiste z družbenih omrežij in s prispevkov medijev«.

Tega policija ne bi počela ročno, saj je v zadnjih nekaj letih uzakonila več orodij za nadzor javnih dogodkov – od mobilnih baznih postaj in kamer na brezpilotnih letalnikih do zajemanja podatkov z družabnih omrežij in tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov. Prav slednjo je sprva (uradno) uvajala zgolj za uspešnejše prepoznavanje domnevnih storilcev kaznivih dejanj in pomoč pri prepoznavanju fotorobotov, a je enako uporabna tudi za nadzor državljanov in preprečevanje protestov. Podobno velja za novo sledilno aplikacijo.

Vse to so razlogi, zakaj predlagane državne aplikacije za nadzor stikov v Sloveniji ne bi smeli uvesti. Ne le, da v sedanji obliki ne more izvršiti namena, zaradi katere jo predlagajo epidemiologi: namreč pomagati pri učinkovitejšem spremljanju okuženosti z virusom in pri njegovi zajezitvi. Prevelika so tudi tveganja, da bi država v sedanjem družbenem in političnem okolju že v naslednjem koraku zapovedala njeno uporabo, državljanom odrekla anonimnost in jo zlorabila za nadzor, na kar napeljuje tudi njen predlog drugega protikoronskega zakona.

Prvi val pandemije novega koronavirusa je povsod po svetu pokazal, da virusa niso zamejili politiki (prej nasprotno), ampak državljani, ki so odgovorno upoštevali navodila zdravstvenih delavcev.

Država bi morala pri kakršnem koli dodatnem zbiranju zdravstvenih podatkov delovati predvsem v duhu boljše obveščenosti stroke in večje emancipacije državljanov. Prvi val pandemije novega koronavirusa je povsod po svetu pokazal, da virusa niso zamejili politiki (prej nasprotno), ampak državljani, ki so odgovorno upoštevali navodila zdravstvenih delavcev. Tega pa niso počeli predvsem zaradi sebičnosti, prisile in strahu pred kaznijo. Takšno partnersko sodelovanje bi morala država spodbujati in zaupati državljanom, da lahko – opremljeni s pravimi informacijami – tudi sami poskrbijo zase in za druge. Brez nadzora in avtoritarnega odločanja v »njihovem interesu«.

Napačno je tudi prepričanje, da se sledenju zaradi razvoja podatkovnih orodij v nobenem primeru ne bo mogoče izogniti – saj da nam že brez nove državne aplikacije sledijo vsi komercialni tehnološki velikani –, ali da je epidemijo sploh mogoče zajeziti z nekakšnim tehnološkim popravkom. Še tako napredna in premišljeno zastavljena aplikacija ne more nadomestiti preventive, množičnega testiranja in človeških epidemiologov. Prav tako ne more odpraviti težav, ki jih prinaša podhranjenost javnega zdravstva in preobremenjenost zdravstvenih delavcev, za kar so prav tako krive politične odločitve v preteklosti. Prave rešitve za zmanjševanje posledic prihodnjih bolezenskih izbruhov so drugje: v krepitvi javnega zdravstva, zmanjševanju neenakosti in odpravljanju revščine, povrnitvi zaupanja v stroko in institucije ter boju proti korupciji, ki je v Sloveniji spremljala nabavo zaščitne opreme med prvim valom epidemije.

Vse to so politike, ki bi državljanom dejansko pomagale pri obvladovanju prihodnjih epidemij in jih v nasprotju z aplikacijo za sledenje stikom ni mogoče zlorabiti. In o takih protikoronskih politikah – ne o represiji in nadzoru – bi morali odločati tudi poslanci v državnem zboru, ki še edini lahko zavrnejo uvajanje sporne aplikacije.

Prikazna fotografija: Max Jackson, Birds Eye Survelliance / Flickr