Politična nuja ranljivosti v nekrocenu
Na pobudo Marine Gržinić, ki je tematiko nekropolitike uvedla tudi v slovenski prostor, v organizaciji Filozofskega inštituta ZRC SAZU in novonastalega kolektiva Roza_ZRC+, ki ga trenutno sestavljajo Boris Kern z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, Maja Gostič z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ter Vesna Liponik s Filozofskega inštituta, je v ponedeljek, 15. maja, potekal prvi letošnji dogodek (in prvi v tej formaciji kolektiva): predavanje profesorice, avtorice in umetnice Jill H. Casid, Doing Things with Being Undone in the Necrocene oziroma, kot je bilo predavanje poslovenjeno: Kako napraviti kaj z razveljavljanjem v Nekrocenu.
Roza_ZRC+ je nastal z namenom organizacije različnih dogodkov, s katerimi želijo nasloviti vprašanje pravic, življenja, kulture in umetnosti LGBTIQ+ oseb in s tem prispevati k vidnosti in senzibilizaciji ne le v širši javnosti, temveč tudi v akademski skupnosti, hkrati pa omogočiti promocijo dela znanstvenic_kov in umetnic_kov, ki delujejo na področju queer teorije, feministične filozofije, študij spolov itd. Cilj Roza_ZRC+ je spodbuditi razpravo o vprašanjih LGBTIQ+ kot razpravo akademske skupnosti, kot razpravo, ki zadeva njeno prihodnjo, sedanjo in preteklo realnost, pravijo.
Predavanje Jill H. Casid Doing Things with Being Undone in the Necrocene se v ta program umešča na način razmrežitve, ki nazorno izriše intersekcije med kolonializmom, ekološko krizo in transfobijo, pri čemer, kot je v svojem komentarju na predavanju opozorila Vesna Liponik, že nastavi izhodišča ne le kritični animalistiki, temveč tudi kritičnim rastlinskim študijam. Če skušajo prve, oprte na kritične študije, mapirati vprašanje ne-človeških živali kot široko in vseprisotno politično vprašanje, skušajo druge kot politične entitete razumeti (tudi) rastline.
Nekrocen je geološko-politična epoha, ki jo temeljno določa človek kot okoljski in podnebni dejavnik in kapitalizem kot ekonomsko-politični sistem, ki temelji na nekropolitiki in razpolaganju s telesi ter smrtmi ljudi, pa tudi čezčloveških entitet.
Casid predavanje otvarja z vzpostavitvijo pomembnega loka, spenjanja antropocena in nekropolitike kot kapitalistične politike, ki izrablja družbeno in politično moč za razpolaganje z življenji, za odločanje, kateri ljudje lahko živijo in kateri umrejo. Iz tega spoja Casid izpelje nekrocen kot geološko-politično epoho, ki jo temeljno določa človek kot okoljski in podnebni dejavnik in kapitalizem kot ekonomsko-politični sistem, ki temelji na nekropolitiki in razpolaganju s telesi ter smrtmi ljudi, pa tudi čezčloveških entitet.
Začetek antropocena tako umesti v obdobje začetka sedemnajstega stoletja, v čas razmaha kolonizacije; opozarja namreč, da se prav tedaj začno odvijati ključni procesi, ki vzpostavijo človeka kot okoljski dejavnik, po drugi strani pa v taistem obdobju pride do vznikanja kapitalističnih modusov delovanja, ki jih je mogoče razumeti kot nekropolitične. S kolonizacijo se tako na eni strani odvijajo genocidi ter zasužnjevanje, obenem pa tudi preseljevanje in razseljevanje rastlinskih in ne-človeških živalskih vrst, kar začne temeljno spreminjati celotne ekosisteme in njihovo delovanje. Kolonialistična politika narekuje, kdo lahko živi in kdo mora umreti – in na kakšen način; pokoli staroselske populacije v Amerikah so tako izraz nekropolitike, medtem ko je razseljevanje rastlin in nečloveških živali, do katerega množično pride prav v tem istem procesu, velik poseg v okolje – danes denimo vemo, da so prav razselitve vrst terjale številna izumrtja – s čimer imamo na istem mestu tudi vznik antropocena.
S kolonizacijo se na eni strani odvijajo genocidi ter zasužnjevanje, obenem pa tudi preseljevanje in razseljevanje rastlinskih in ne-človeških živalskih vrst, kar začne temeljno spreminjati celotne ekosisteme in njihovo delovanje.
Casid pri tem opozarja, da nas termin in idejno ozadje, ki se pripenjata na ustaljeno razumevanje antropocena, pogosto premeščata bodisi v preteklost, kjer so se zgodili ključni premiki, ki so privedli do okoljskih sprememb, ali v apokaliptično prihodnost; spregledana pa ostaja sedanjost, v kateri se pravzaprav vsi ti procesi že odvijajo in smo – osebe različnih družbenih skupin na različne, a obenem tudi medsebojno prepletene načine – povezane_i v procesnosti umiranja, ki temeljno zaznamuje nekrocen in ki ga ključno določa prav ta presek antropocena in nekropolitike. Ta naš položaj je položaj ranljivosti umirajočih. Smo v stanju umiranja, ki pa nam, tako Casid, ponuja tudi možnost aktivnosti. Ranljivost naše pozicije, pozicije umirajočih, je pri tem pomembno pripoznati zato, ker je to pozicija ne-zanikanja dejanskega stanja in razumevanja prepletenosti med kapitalističnimi izkoriščanji teles, razpolaganjem z življenji, telesi in smrtjo ter kapitalističnim zajedanjem, razpolaganjem z in izkoriščanjem okolja, naravnih virov in poseganja v življenja ne-človeških vrst. Obenem je to tudi pozicija, ki s potopljenostjo v sedanji trenutek navaja k aktivnemu delovanju in iskanju novih, bolj opolnomočujočih načinov razumevanja smrti. Če torej antropocen (navadno) opisuje neko od nas odvezano stanje, nekaj, kar se dogaja na distanci do »mene in tebe«, če opisuje zgolj neko delovanje abstraktnega človeštva, ki naj bi imelo svoje ključne – in najgloblje – posledice šele v nekem prihodnjem trenutku, se nekrocen prav preko tega spoja z nekropolitiko, ki je mnogo bolj visceralna, naveže na telesa, ki so tukaj in zdaj – moje, tvoje, njihova. Nekrocen nas s tem postavi v neposreden stik s smrtjo, z lastnim umiranjem in smrtjo kot določujočim faktorjem sedanjega trenutka. Omogoča nam, da vidimo, kako kapitalizem in kolonializem smrt uporabljata kot sredstvo lastne nadvlade – a tudi, kako je mogoče smrt uporabiti kot sredstvo odpora.
Casid nam v ta namen v svojem predavanju predstavi več »scen« ali prizorov. Pri tem ni nepomembno, da se v angleščini nekrocen zapiše kot necrocene, zadnji del besede pa je blizuzvočnica besed »scene« in »seen«; necrocene je torej tudi tisto, kar razkriva, dela vidne nevidne scene, ki so prizorišča smrti, obenem pa so to tudi prizorišča, ki nam razkrivajo idejne okvire naših kapitalističnih družb, ki držijo v primežu tako človeka kot tudi vse čezčloveške (v angl. »more than human«) entitete: živalske, rastlinske in okoljske (npr. reke, gore, puščave, gozdove ipd.).
Na kak način kapitalizem smrt povezuje s kolonizacijo v odnosu do okolja, opozarja med drugim ideja tihožitja oziroma angleško »still life«; Casid izpostavi, da gre tu navadno za »mrtvo naravo«, zamrznjeno v nekem stanju mirovanja, neaktivnosti, ki je popolnoma obvladana, aranžirana; enako kot se v kapitalizmu ubija in aranžira/arhitekturira pokrajine, s čimer prihaja do poskusa (poskusa zato, ker se vselej nekaj izmuzne našemu predvidevanju in nam stvari uhajajo iz rok na najbolj destruktivne načine) nadzora njihovega delovanja in destrukcije ekosistemov. V tem smislu je tudi slovenski termin »tihožitje« pomenljiv, saj pomeni »tiho«, »utišano« življenje (žitje je starinski izraz za življenje), kar je s političnega vidika sorodno – ubijanje je eden od – najradikalnejši – način utišanja. Lingvistično zanimivi so tudi izrazi za tihožitje iz držav nekdanje Jugoslavije, denimo »mrtva priroda«, torej »mrtva narava«.
Kapitalizem naravo, pokrajino, razume kot nekaj fiksiranega, a postkolonialne in dekolonialne študije pokažejo, da so s kolonializmom zaokrožile tudi rastline, kamnine, železa, kulture ipd., zaradi katerih je mogoče, da obstajajo povsod po svetu drobci drugih predelov sveta.
Kapitalizem naravo, pokrajino, razume kot nekaj fiksiranega, a postkolonialne in dekolonialne študije pokažejo, da so s kolonializmom zaokrožile tudi rastline, kamnine, železa, kulture ipd., zaradi katerih je mogoče videti, tako Casid, da obstajajo povsod po svetu drobci drugih predelov sveta. S postkolonialnega vidika ta proces raziskuje tudi dolgoletni projekt Seeds of Change Marie Thereze Alves, ki ga Casid v predavanju vzpostavi kot svojevrstno vezivo med teoretskimi izpeljavami razumevanja nekrocena ter morda najbolj radikalno političnimi izpeljavami sorodne misli.
Seeds of Change je projekt, v katerem Alves uporabi semena iz balasta, ki se je historično uporabljal za obteževanje ladij, ki so prevažale sužnje in surovine v čezoceanski trgovini, da pokaže, kako je iz tistega, kar je bilo razumljeno kot odpad in preprosto zavrženo kot nekaj, čemur se ni namenjalo nobene pozornosti, skozi stoletja zraslo ogromno rastlin; kako so se prav s tem balastom po svetu razselile različne rastlinske vrste; in kako lahko še danes iz semen, za katera se predvideva, da so »mrtva«, zrastejo zdrave rastline, ki poženejo iz nečesa, na kar se med drugim tudi ni računalo, iz tistega, kar je bilo odšteto.
Pri tem se Casid navezuje tudi na angleški rek »going to seed«, v dobesednem prevodu »iti v seme«, ki nakazuje, da je nekaj propadlo, navadno ravno zaradi zanemarjanja. Obenem seveda trenutek, ko »gre sadež v seme«, pogosto nakazuje stopnjo, ko živilo za človeka ni več užitno. Trenutek propada je torej vpisan na mestu, ko človeku rastlina preneha služiti, ko preneha biti koristna, četudi obenem to pomeni trenutek, ko rastlinski sadež ali cvet doseže točko zrelosti, ki skozi seme omogoči vzklitje nove rastline, torej začetek njenega življenja, ki pa je človeku nebistveno, zato ga spregleda.
Prav ta moment spregleda Casid navezuje tudi na Transgender Memorial Garden, ki je nastal v spomin na žrtve nasilja nad trans osebami. V njem najdemo tudi sporočilo: »They tried to bury us. They didn’t know we’re seeds,« ki ga Casid uporabi kot izhodišče za opolnomočenje skozi smrt: osebe, ki umrejo kot žrtve trans nasilja, rasnega nasilja ali spolnega nasilja, lahko zanetijo gibanje za osvoboditev, ki črpa svoj politični naboj prav iz teh smrti, nasilja in nepristajanja na pozabljenje. Casid pri tem sicer opozarja, da obstaja v tej strategiji več možnih problemskih mest, npr. vzporejanje s katolištvom in motivom vstajanja, pa tudi zakrivanje žalovanja, tragičnosti in bolečine teh smrti. Opozarja, da je zato nujno, da so te smrti predvsem mesto črpanja moči, ki pa daje prostor tudi žalovanju in, jasno, v nobenem primeru ne pornificira in ne glorificira smrti in nasilja.

Casid poskuša tako odkriti, kako lahko vseprežemajoča smrt in umiranje v nekrocenu postaneta vira, iz katerih se črpa moč za odpor na mestu, kjer z zanikanjem dejstva množičnosti in vsepreplavljenosti s smrtjo obstaja nek ključen spregled. Pogledati tej množini smrti in umiranja v oči pomeni reapropriirati lastno umiranje, kot tudi smrti prednic_kov in žrtev nasilja kot vzgon za boj proti politikam in idejnemu svetu nekrocena.
Nekrocen omogoča vidnost vsem pojavnim oblikam drugosti, ki jih na ključen način spne okoli dejstva, da vse bivamo v istem umirajočem svetu na nenehno umirajoč način.
Nekrocen se tako zdi koncept, ki omogoča vidnost vsem pojavnim oblikam drugosti, ki jih na ključen način spne okoli dejstva, da vse bivamo v istem umirajočem svetu na nenehno umirajoč način, v katerem so naša življenja in naša telesa izrabljena v kapitalističnem ustroju, a si jih lahko prisvojimo nazaj in s pripustitvijo bivanja v tej ranljivosti najdemo moč, da sežemo onkraj teh prisvojitev ter izvedemo reapropriacijo lastnih teles, življenj in življenj tistih, ki so jim glasovi odvzeti na najbolj radikalne načine. Prav na teh mestih namreč, pri tistih, ki so najradikalneje utišane_i, se kaže morda največji potencial družbenopolitične zacelitve.
—