Politične živali iz kletke

Kaj je ob trideseti obletnici izbrisa sploh še možno povedati o izbrisu samem? Najbrž ni in nikoli ne bo odveč poudarjati, da je šlo, kot so izbris poimenovale nekatere raziskovalke in raziskovalci, za dejanje »administrativnega etničnega čiščenja«, ki je globoko zaznamovalo etičnost slovenske osamosvojitve.

Tistega 26. februarja 1992 je bilo brez ustrezne pravne podlage, opozorila ali obvestila čez noč izbrisanih 25.671 ljudi (uradni podatek), kar je predstavljalo več kot 1 % tedanje populacije Slovenije – po ugotovitvah raziskovalcev in raziskovalk izbrisa in izbrisanih samih pa je bilo izbrisanih več kot 48.000 ljudi, med njimi tudi več kot 5.000 otrok. To je bilo predvsem ideološko dejanje: gesta simbolnega utrjevanja homogenosti slovenske identitete. To kaže tudi dejstvo, da so imeli ti ljudje – čeprav niso mogli ali želeli zaprositi za državljanstvo novonastale države, oziroma so bili v tem procesu zavrnjeni – v Sloveniji v skladu z zakonom urejen status stalnega bivanja, ter da ni bilo nobenega razloga, da bi se jih izbrisalo iz Registra stalnih prebivalcev samo zato, ker niso bili slovenski državljani. Jasno je, da je šlo pri izbrisu za proces produkcije »čiste« slovenske nacije, ki se je ustvarjala na narativu ločitve od neciviliziranih, agresorskih in polpismenih »južnjakov«. Ti pa so bili v veliki meri avtomatično stigmatizirani kot nelojalni novonastali državi »slovenskega naroda«.

Pod vodstvom Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka so ljudem večinoma s prevaro uničevali dokumente.

Z odvzemom »pravice imeti pravice« (Hannah Arendt) so ti ljudje izgubili pravno podlago za svoj obstoj, saj so bili oropani vseh pravic, vezanih na status stalnega bivanja. Izgubili so: dovoljenja za delo, socialne pravice (zdravstveno in pokojninsko zavarovanje), stanovanjske pravice in tako naprej. Odvzem političnih pravic je spremljal proces popolne dehumanizacije. Brisanje iz polja politike je šlo z roko v roki z brisanjem iz norme človeštva. Njihovi dokumenti, čeprav večinoma izdani v Sloveniji, so postali ne glede na datum poteka neveljavni in so bili večinoma uničeni.

Najpogosteje se je to dogajalo na lokalnih upravnih enotah in večinoma s prevaro. Ljudi so pozvali, naj pridejo urediti kakšno upravno zadevo, ali pa so morali osebni dokument pokazati iz kakšnega drugega razloga. Takrat so jim ga državni uslužbenci, ki so eichmannovsko »samo opravljali svoje delo«, nasilno odvzeli in preluknjali. Tako so ravnali na podlagi centralnega internega navodila Ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka. Nekateri za to niso dobili nobenega pojasnila, drugi pa so bili napoteni na Urad za tujce, da si uredijo status tujca. Mnogim je bilo tudi rečeno, naj se »vrnejo domov«, čeprav je bila njihov dom Slovenija.

Hodila sem v malo šolo. Dokončala sem osnovno šolo. Nisem mogla iti naprej v srednjo šolo. Potem sem šla na občino, da mi dajo kakšen papir … Tam je bila ena gospa na okencu, in mi je rekla, da mene ni, da sem pač izbrisana. (…) Jaz sem vprašala: »Kaj to pomeni izbrisana?« Nisem vedela … Pa so rekli: »Ja, enostavno vas ni v računalniku.« Pa sem rekla: »Kako me ni, če sem tukaj rojena?« Pravi: »Ni vas, nekdo vas je izbrisal.« Pa sem vprašala: »Kdo me je izbrisal?« Pravi: »Ne vemo.« (pogovor z eno izmed izbrisanih)

Šele 1995. leta sem bila čisto na čistem, da sem izbrisana. Takrat so rekli: »Ni vas …« Pa sem večkrat šla na Mačkovo, sem mislila, da se je ona zmotila … Da se je ona tam, ki sedi, zmotila … pa grem k drugi, k tretji, k četrti osebi, da vidim, mogoče pa bi bilo … Pa mi je ena oseba celo rekla, enkrat ko sem prišla: »Gospa, saj vas gledam, a vas ni v računalniku. Vi ste izbrisani.« »Od kje sem izbrisana?« sem vprašala. »Ja, pa iz teh … iz podatkov. Vi tukaj ne obstajate, da sploh živite.« (pogovor z eno izmed izbrisanih)

Potem so mi osebno uničili. Potem so mi osebno uničili, ko sem mislila zaprositi za otroške dodatke. Ko sem šla na občino in mi je osebna še vedno veljala. Oni pa so mi jo uničili. Preluknjali. Pravi: »Vi ste izbrisani.« Kako sem jaz izbrisana, če pa sem bila ves čas prijavljena na istem naslovu in nikamor nisem šla? Potem nisem niti otroških dobila, niti socialne, nič. (pogovor z eno izmed izbrisanih)

Mnogim je bilo rečeno, naj se »vrnejo domov«, čeprav je bila njihov dom Slovenija.

Izbrisani so dolga leta – vsaj deset let – živeli kot agambenovski homo sacer, reducirani na golo življenje (zōē), brez kakršne koli politične veljave (bios). To kaže na večplastnost problematike, ki jo je država dobro skrivala. Pa tudi na perfidno tajnost celotnega postopka, ki je kljub svojemu obsegu, sistematičnosti in krutosti ves ta čas ostajal skrit pred širšo javnostjo in tudi pred samimi izbrisanimi. Prav tako kaže, da je bilo potrebnega kar nekaj časa, da so se izbrisani prepoznali kot Izbrisani – kot skupina ljudi, ki so jim bile sistematično in namenoma ter nezakonito odvzete pravice. In da so spoznali, da niso edini ali osamljeni primeri, prav tako pa niso bili sami odgovorni za dogajanje, v kar so jih dostikrat prepričevali na upravnih enotah, kjer so jim uničevali veljavne identifikacijske dokumente.

V Sloveniji zdaj živi 10.000-12.000 izbrisanih, a vsi še vedno nimajo niti urejenega statusa, kaj šele izplačanih odškodnin.

Ustavno sodišče je z dvema odločbama iz leta 1999 in 2003 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, Zakon o tujcih, na katerega so se oblasti sklicevale, pa neustaven. Zakonodajalcu je naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku šestih mesecev. Odločba Ustavnega sodišča je ostala neizvršena sedem let. 15.000 izbrisanih je tako zaradi izbrisa Slovenijo zapustilo. Status je vrnjen le dvema petinama izbrisanih, in to šele naknadno, tudi za nazaj. V Sloveniji zdaj živi 10.000-12.000 izbrisanih, a vsi še vedno nimajo niti urejenega statusa, kaj šele izplačanih odškodnin. Evropsko sodišče za človekove pravice je 2012 končno ugotovilo tudi kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter s tem potrdilo ugotovitve Ustavnega sodišča RS, da so bile izbrisanim prebivalcem kršene človekove pravice, zato mora slovenska država krivice popraviti. Odredilo je tudi odškodnino v višini 250 evrov za vsak mesec izbrisa, vendar je država Slovenija ta znesek znižala na vsega 50 evrov na mesec. A še to odškodnino je doslej prejela le polovica – manj kot 6.000 izbrisanih.

Javni, politični boj za pravice izbrisanih se je začel razvijati skoraj deset let po izbrisu in v situaciji, ko se tako rekoč nobena slovenska ali mednarodna institucija ni celostno in javno ukvarjala z opozarjanjem na fenomen izbrisa. Eden izmed najtežjih premikov pa je bilo ravno prepoznavanje dejanja izbrisa in razsežnosti njegovih učinkov. To je zelo dobro vedel Aleksandar Todorović, gonilna sila opozarjanja na izbris. Brez njegove lucidnosti, vztrajnosti in odločnosti boj izbrisanih ne bi bil tako močan. »Nisam zgodan, al’ sam mnogo nezgodan,« je v kakšnih debatah hudomušno pripomnil Aco, ki je leta 2001 začel gladovno stavkati pred ljubljanskim živalskim vrtom, saj ni vedel, na koga naj se po desetletju boja še obrne. Šele po tem dogodku je začel spoznavati in povezovati aktiviste, člane nevladnih organizacij za varstvo človekovih pravic in, kar je najbolj pomembno, še druge izbrisane.

Zelo dobro razumem njegov impulz. Oropan je bil vseh političnih pravic. Obravnavali so ga kot žival in Aco se je simbolno še sam prestavil v živalski vrt. Pred nekaj leti sem tudi sama simbolno končala v živalskem vrtu, ko me je ob intervjuju za MMC RTV SLO (8. marec 2020) ena izmed vidnejših podpornic trenutno vladajoče stranke primerjala z »opico iz ljubljanskega ZOO«. Tako da si lahko predstavljam, kako je biti »Drugi« v tej državi, čeprav seveda niti približno ne vem, kako je biti izbrisan. In to 30 let.

Vendar smo ljudje, kot pravi Aristotel, politične živali. V kletki ne zdržimo dolgo, naj se nas še tako trudijo zapreti vanjo. Povezovanje v skupnost in kolektivno delovanje nas žene naprej. Boj izbrisanih je zato dobil pravi naboj prav s kolektivnim delovanjem in z odpiranjem vprašanja izbrisa kot političnega vprašanja, torej vprašanja dostopa vseh ljudi do državljanstva. Njihov boj je bil tudi kritika konceptov meja, suverenosti in nacionalno-identitetnega terorja. Ob tem je odprl še univerzalno vprašanje enakosti, ki je onkraj pravnega vprašanja boja za reparacijo pravnih krivic.

Izbris ni bil »pravna zmota« ali napaka v sistemu, temveč zavestno diskriminatorno dejanje oblastnikov, za katero je odgovoren sam vrh države.

Boj izbrisanih je resnična politizacija »golega življenja«, vstop zōē v sfero polis. Po tridesetih letih se je predsednik države Borut Pahor v imenu države končno opravičil za izbris, ki so ga izpeljale stranke Demosa: Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza, Slovenska obrtniška stranka in Zeleni Slovenije. Po tridesetih letih so ga slišali tisti izbrisani, ki so danes še živi.

Izbris ni bil »pravna zmota« ali napaka v sistemu, temveč zavestno diskriminatorno dejanje oblastnikov, za katero je odgovoren sam vrh države oziroma njeni javni uslužbenci. Šlo je za proces legalizacije neenakosti s pomočjo birokratskega stroja, ki je določeno skupino ljudi sistematično razosebil in razčlovečil. Šlo je za »organizirano laganje sistema« (Matevž Krivic) oziroma za proces »organizirane nedolžnosti« (Vlasta Jalušič). Toda za ta grozljivi zločin ni bil do danes še nihče obtožen ali kaznovan. Prav nasprotno, odgovorni za izbris so ostali ali postali pomembni pripadniki oblastniške in gospodarske elite.

Izbrisani so se za svoj obstoj morali (iz)boriti v veliki meri sami, s pomočjo peščice aktivistov in aktivistk, raziskovalcev in raziskovalk, odvetnikov in odvetnic. Dehumanizacijo pa so premagali s politično akcijo, pogumom in vztrajnostjo. Politična žival ne zdrži dolgo v kletki.

__

Navedbe pogovorov z izbrisanimi so iz: Lana Zdravković, Boj proti odrekanju državljanstva kot paradigma emancipacijske politike, v: Brazgotine izbrisa. Prispevek h kritičnemu razumevanju izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije.

Foto: Mirovni inštitut, iz kampanje Izbrisan16let.si, Urška Merc