Ponovno odpiranje zgodovine
Mi, ki ne obstajamo nič manj kakor tisti, ki jih »predstavljate«, vstopamo v boj proti »očitnosti«, proti nasilju vaših afektov, ki načrtno ponarejajo presežek naše neustreznosti, odgovornosti in krivde.
*
Narkomansko telo parlamentarne demokracije oblikuje svoje »politike« na »mnenju«, ki ga proizvaja in nadzira za potrebe svoje realpolitike. S pretipavanjem afektov večine, s postavljanjem napačnih, vulgarnih vprašanj, dobiva vulgarne odgovore, ki jih nato preimenuje v svoje ekonomsko-propagandne programe.
Prepričanje, da so ti programi politični, da so pisani za ljudstvo in da je naposled ljudstvo tisto, ki jih izbira, je najhujše vrste cinizem.
*
Predstavniška demokracija nenehno proizvaja fašizme; krčevito apelira na volilno »podporo ljudstva«, da bi zopet na način perpetuum mobile to isto ljudstvo povlekla v začaran krog sramu, krivde in obljubljenega odrešenja.
Zavračamo vsiljeno simulacijo sodelovanja pri odločanju s tistimi, ki sami pri svojem odločanju ne sodelujejo.
Ker imamo oči uprte v novo zlo, ki nam ga pripravljajo, smo prisiljeni, da zanemarimo zlo, ki se nam že dogaja. To zanemarjenje je posledica prisile, ki jo imenujemo volitve.
*
Čas je, da politično artikuliramo odpravo krivde. Razglašamo, da nismo krivi. Ne moremo se počutiti krive, ker volimo, a obenem biti krivi, ker abstiniramo.
*
Zavračamo vsiljeno simulacijo sodelovanja pri odločanju s tistimi, ki sami pri svojem odločanju ne sodelujejo.
To, da smo spoznali, da nič, kar se dogaja na polju oblasti, ni izraz naše volje, je uvid, ki ga skušate na vse načine kaznovati, ko nas proti naši volji z dolžniškim suženjstvom tiščite v življenje, oropano časa.
Na ta način nas onesposabljate za resnično mišljenje in za resnično politiko, ki bi nas premaknila z mrtve točke ujetništva v spektaklu.
*
Prvi pogoj volitev je voliti proti lastnim interesom. Voliti za svoje mrtvo telo in ga predati (kakor vernik) tistemu, ki do njega ni upravičen. Oblasti in lastnikom.
Obenem pa je to vselej glasovanje proti interesom tistih, ki jih ne vidimo in ki jih nihče ne »zastopa«, s čimer samovoljno onemogočamo obzorje nove, pravičnejše skupnosti.
*
Volivec je idealen histerik. Ta, ki sebe vedno gleda s tujimi očmi (kolonialno »jaz«). Je idealen predstavnik periferije globalnega kapitala. Svojo sposobnost odločanja mora vedno delegirati šefu (gospodarju).
Njegovo glasovanje je zmeraj post festum, ko se je vse že zgodilo; dejanje, izpraznjeno političnih elementov, ki se zmeraj in zgolj pridružuje oblasti kot monopolu nad močjo že sprejetih odločitev.
Volivec je idealen provincialec, ki čaka na svojo priložnost, da prevzgoji in emancipira druge. Nikdar ni zadovoljen s svojo pravico in odgovornostjo, temveč vztraja pri manipulativni prisili, naj se vsi ostali držijo enakih praznih ritualov (malomeščansko načelo).
Vedno v pričakovanju novega razpleta ponavlja isto razočaranje v nedogled, kakor odvisnik od iger na srečo ali preprosto – dezorientirani.
*
Nevolivci imajo pogum, da se odrečejo uživanju v takšnih kroničnih simptomih.
Edini način soočenja, ki je nujen za možnost političnega, je umik od dejansko nepolitičnih praks in grozot, ki jih te prakse proizvajajo s ponavljanjem »vedno istega«.
Dejstvo, da je to soočenje boleče, ne pomeni, da ga manj potrebujemo.
*
Antagonizem, ki ga utelešajo volivci in nevolivci, je političen in ga ne smemo zanemariti.
Z vidika razreda so volivci vladajoča elita in njeni vazali – malomeščanstvo in lumpenproletarci.
Naš razredni prezir je nezdružljiv z obkroževanjem manjšega zla za provizorično postavljenimi zastori.
*
Propad Weimarske republike in veliki uspeh nacistične stranke sta se zgodila na volilnih mestih.
Apeli, peticije, referendumi, zahteve so del iste mašinerije strahu in nemoči, mašinerije poraza.
*
Kot nevolivci smo večkrat obtoženi, da smo krivi za izid igre, v kateri ne sodelujemo. Pravijo nam, da smo apolitični in apatični, da smo indolentni in politično nepismeni.
Depresivni so krivi, ker niso dovolj produktivni, prezadolženi in oboleli za rakom so krivi, ker ostanejo brez strehe nad glavo, nezaposleni, ker so leni, zaposleni, ker ne delajo dovolj.
Nič novega. Depresivni so krivi, ker niso dovolj produktivni, prezadolženi in oboleli za rakom so krivi, ker ostanejo brez strehe nad glavo, nezaposleni, ker so leni, zaposleni, ker ne delajo dovolj, da bi lahko odplačali kredite in šolanje, revni, ker ne potujejo dovolj, muslimani, ker niso integrirani, ženske, ker ne rojevajo, ker jih zlorabljajo ali umorijo.
*
Ne podpiramo idealnega marketinga, ki mu manjka realnost. Ne kupujemo več ničesar razen tega, kar zares potrebujemo.
Želimo ustvariti nove pogoje, v katerih se bo pojavila do zdaj neimenovana in nevidna, neartikulirana možnost resničnega odločanja.
*
Mi smo budni in se (psihoanalitično) zavedamo, da ko (vi) volite – govori vaše nezavedno. Niti vi sami ne verjamete v to, kar zagovarjate, saj stavite na najvarnejšo možnost.
Naše nesoglasje vas opominja, da se vsa apatija, apolitičnost in politična nepismenost pravzaprav skriva v vašem pragmatičnem klicu, v vašem nenehnem obnavljanju carlschmittovske vojne.
*
Mi smo odsotni, pregnani, izključeni in nadzirani; brez kapitala in brez sredstev za proizvajanje.
Namesto ljubezni do »pravne države« želimo pravico za tiste, ki so odpisani kot nelegalni, ne-državljani, nedostojni.
Srečamo se lahko le z opuščanjem položaja oblasti, v prepoznavanju mistifikacije, ki je na delu: mehanizmov eksploatacije, ki nas ima kot družbo/skupnost za talce.
*
Z izključitvijo samih sebe iz prostora, ki nas že izključuje, se ne izključujemo iz skupnosti. Naše emigracije so vedno znaki artikulacije. Kajti kadar emigriramo, ostajamo tam, kjer smo.
*
Stojimo na ne-mestu, v imenu »nemogočega« kot nujnega pogoja znanosti, umetnosti, filozofije. V imenu politike kot etike.
Vstajamo proti permanentnemu nadzoru, eksploataciji in imperialističnim vojnam, v imenu ponovnega »odpiranja« kontinenta zgodovine kot nepovratnega dogajanja.
—
Prevod: Rok Plavčak
Foto: Thomas VanSelus, Flickr
