Popravek: Na Zemlji je več kot šest odstotkov Nezemljanov

Presenečen sem bil, ko sem v zadnji številki Delovega Nedela prebral, da je na Zemlji samo pet odstotkov ljudi Nezemljanov. Če je namreč, kot piše, kri z negativnim RhD faktorjem res statistično dokazan pokazatelj nezemeljskega izvora, bi jih moralo biti vsaj šest odstotkov, pri nas doma pa kar dvajset. Če zraven štejem tudi potuhnjence na mediju, ki ga pravkar berete, bi lahko bila številka še znatno večja. Urednikom sem seveda nemudoma pisal, naj površen podatek v duhu psevdoznanosti popravijo.

Nezemskost je, jasno, najbolje prepoznati že v otroštvu; vsekakor velja vzeti resno, če je vaš otrok kdaj videti, kot da bi padel z Marsa.

Iz ozvezdij se javni diskurz zdaj očitno seli med skrivnostne Nibirijce, iz ene bajke v drugo. In vnovič se je razlegel vik in krik. Če je že padel babilonski stolp interneta, smo se doslej tolažili, so pa vsaj ostanki prekaljenih tradicionalnih medijev še kolikor toliko varni pred kugo iracionalnosti. Potem pa v nedeljski izdaji enega uglednejših časopisov pri nas ugledamo članek z naslovom »Na Zemlji je približno pet odstotkov Nezemljanov«.

Naš sogovornik, ki ga je gostoljubna novinarka izpraševala, je tokrat interplanetarni, interdimenzionalni popotnik. Sam je »tako imenovana dvoživka« – ne kaže sicer, da bi bil zaposlen v javnem zdravstvenem sistemu –, ki je kolovratila že po ničkoliko planetih in ravneh. V svojem kar petstostranem (!) priročniku podaja natančna navodila za prepoznavanje Nezemljanov v naši okolici in nam svetuje, kako se z njimi sprijazniti. Nezemskost je, jasno, najbolje prepoznati že v otroštvu; vsekakor velja vzeti resno, če je vaš otrok kdaj videti, kot da bi padel z Marsa. Prav tako moramo poskrbeti, da usodni »da« dihnemo z Nezemljanom ali, če smo sami te provenience, z Zemljanom, kajti, kot priznava strokovnjak, v zákonu nekdo mora biti pri pameti.

Novinarki se vse to ne zdi nič nenavadnega, njegove odgovore jemlje kakor za suho zlato. Urednik članka bodisi – upam – ni prebral bodisi – slutim – se je vdal banalnemu pluralizmu, ki se lepo prodaja, ali pa je – se bojim – vsebina prepričala tudi njega. Na tak način v dobi sicer izjemnega razmaha znanosti na površje družbe vztrajno vrejo vraže, kvaziznanosti in zarote. Da te mitološke (žal pa, za razliko od mitov, ničkaj poetične) sheme niso nedolžne, zlasti ko se kitijo z znanstvenim halojem, sem že obširno pisal. Pomembnejše vprašanje je, kaj zdaj.

Lahko se v udobju svoje superiornosti pač naslajamo nad ubožci, ki tem teorijam zapadejo, mi, ki mislimo, da smo jako izobraženi, razgledani in kritični. Drug drugega trepljamo po ramenih in se hahljamo, češ kako visoko nad tem smo, in signaliziramo svoje zaupanje v znanost. Dokler so norci samo na ulici, je to dovolj.

Strica ali teto moramo spoštljivo poslušati, kako nam razpreda o farmakologiji chemtrailsov, se nasmihati sodelavcu, ki bi nam rad prodal malce astrologije, ali skromno pojasnjevati, zakaj svojih tegob ne zdravimo pri njegovem homeopatu.

Potem pa se vraže zaredijo med znanci, bognedaj prijatelji, postanejo redna tema družinskih piknikov in službenih izletov. Strica ali teto moramo spoštljivo poslušati, kako nam razpreda o farmakologiji chemtrailsov, se nasmihati sodelavcu, ki bi nam rad prodal malce astrologije, ali skromno pojasnjevati, zakaj svojih tegob ne zdravimo pri njegovem homeopatu. Vraže nas prej ali slej najdejo.

Jasno je, da v tej situaciji ne bo pomagal pahorjanski dialog. Kako naj iščem skupni jezik s človekom, ki je prepričan, da izhaja z drugega planeta? Carl Sagan v Svetu demonov ponazori, kako bi to šlo. Denimo, da sosedu dopovedujem, da imam v garaži zmaja. Ker ga ne more videti, dodam, da je zmaj pač neviden. Če sosed predlaga, da bi po tleh posula pesek, da bi se v njem vsaj videle zmajeve sledi, pa rečem, da zmaj leti. In tako v neskončnost.

A Saganovi privrženci znajo biti v svoji znanstveni vnemi tudi nekoliko naivni. Še tako pretanjena orodja za prepoznavanje laži ali neumnosti in še tako gorečno propagiranje namreč ne bo pomagalo, če si ljudje že v osnovi zastavljajo vprašanja, na katera znanost težko ali sploh ne more odgovoriti. Ker tega ni razumel, so Anaksagora stari Grki, čeprav so zahodno znanost izumili, nagnali, ko je začel s svojo znanostjo drezati v njihova božanstva. Ne nazadnje se je tudi Sagan zavedal mejá znanosti in se ni opredeljeval kot ateist, kot je danes modno; na znanost je gledal kot »na globok vir duhovnosti«, ki je s slednjo združljiv.

Morda si je treba priznati, da pač živimo v dobi, ki so ji važnejša druga, recimo jim eksistencialna, tudi religiozna vprašanja, onkraj znanstvenih faktov in empirije. To so vprašanja, ki jih od časov izpred sodobne znanosti naslavljata tudi humanistika in umetnost, vsaka po svoje, a brez psevdoznanstvene ezoterike ali fundamentalizma. Področji, ki jih v atletsko-naravoslovni podalpski deželi tako radi postavljamo na dno prednostnih in na vrh privarčevalnih seznamov. Na njuno vlogo je treba opomniti tudi vojščake, ki se ob vsakem zdrsu takoj podajo na fanatične križarske pohode za sveto Znanost.

Kritično znanost lahko seveda kujemo in kalimo še naprej, v upanju, da se bodo naši medvesoljni turisti po mazaških razočaranjih nekoč vrnili v rodno razsežnost in da bodo tedaj posegli po zanesljivejšem in preverljivejšem orodju. Lepo bi bilo, če bi svojo nalogo pri tem malo bolj vestno in malo manj klikfehtarsko odigrali mediji; ne bi namreč rad že tretjič v roku pol leta pridigal o enih in istih grehih. Zato bomo tudi na Disenzu nemudoma pričeli s cenzusom in repatriacijo morebitnih Nibirijcev v lastnih vrstah! Pri tem nam bo priročnik omenjene galaktične dvoživke v pomoč in uteho.

—