Posilstva kot vojni zločin

Navadno je treba čakati dlje, da do nas pridejo novice o ženskah in trpljenju žensk v vojni, če sploh pridejo. Četudi je podoba objokane ženske, ki v naročju drži otroka, simbol vsega vojnega trpljenja, ne glede na to ali gre za Afganistan, Sirijo, Bosno ali Ukrajino, medijem poročanje o specifičnem trpljenju žensk nikoli ni na prvem mestu.

Toda tokrat so se kak teden dni po pričetku vojne v Ukrajini najprej pojavile novice o ženskah – vojakinjah. Po uradnih virih 17% ukrajinske vojske sestavljajo ženske, kar je eden največjih odstotkov v Evropi. Kakih 36.000 žensk se z ramo ob rami bori z moškimi kolegi. Po nedavni mobilizaciji je njihovo število še večje.

Kmalu za tem so pričele prihajati še dramatične novice o ženskih žrtvah specifične vrste vojnega nasilja, posilstva. Vendar Ukrajink spolno in družinsko nasilje ni zaobšlo niti pred vojno. Glede na raziskave OSCE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi) iz leta 2019, jih je 75% izjavilo, da so neko vrsto nasilja doživele od svojega petnajstega leta. Ena od treh žensk je utrpela telesno ali spolno nasilje. Med vojno so temu še bolj izpostavljene.

Posilstvo je posilstvo, toda v vojni pridobi drugačen pomen, posebej kadar postane spolno nasilje eno od sredstev vojskovanja, katerega cilj je etnično čiščenje.

Za zdaj so številke, ki prihajajo v javnost, relativno majhne. Tako je bilo na primer glede na pričevanja v Kershonu posiljenih 11 žensk, med katerimi jih je ta akt preživelo samo pet. Vendar je z umikanjem ruskih enot vse več žensk, ki so policiji, združenjem za človekove pravice in medijem pripravljene spregovoriti o masovnih posilstvih, mučenjih, celo umorih … To nikakor ne pomeni, da gre za posamične in slučajne incidente, le da do javnosti pridejo zgolj nekateri glasovi. Kot je za The Guardian izjavila Katerina Čepaha, predsednica organizacije La Strada Ukraine, ki pomaga pri takšnih primerih, je »posilstvo kriminalno dejanje, ki ga žrtve ne prijavijo v zadostni meri, gre za temo, ki je še v mirnih časih stigmatizirana. Bojim se, da se bo pokazalo, da so odkritja, s katerimi razpolagamo, zgolj vrh ledene gore.« Ker v ruski ofenzivi prednjači napad z orožjem, ne pa pehoto, oziroma ker je interakcija vojakov in civilistov minimalizirana, lahko domnevamo, da bo število posiljenih žensk verjetno manjše. Toda do zanesljivega števila žrtev je tako ali tako težko priti in še to navadno šele po koncu vojne. Vendar pa lokalne in mednarodne organizacije ter civilna združenja že zbirajo podatke, ukrajinska članica parlamenta Maria Mezentseva pa je izjavila, da Ukrajina »ne bo molčala« o tovrstnih zločinih okupatorskih vojakov.

Posilstvo je posilstvo, toda v vojni pridobi drugačen pomen, posebej kadar postane spolno nasilje eno od sredstev vojskovanja, katerega cilj je etnično čiščenje. Kadar je uporabljeno kot vojno orožje, kar je relativno nova klasifikacija, je kaznivo kot zločin proti človeštvu.

Vemo, da posilstva obstajajo, odkar poznamo vojne, ženske pa so bile vedno obravnavane kot kolateralne žrtve. Vendar pa so vojne v nekdanji Jugoslaviji oziroma v Bosni in Hercegovini, v katerih je bilo posiljenih na desettisoče žensk, povečini Bošnjakinj, to percepcijo spremenile. V nasprotju s podobnimi prejšnjimi situacijami žrtve o preživelih grozotah namreč niso molčale. O vojni v nekdanji Jugoslaviji, zlasti v BiH, ki je bila prva vojna na tleh Evrope po letu 1945, so mediji namreč izjemno veliko poročali. Ko so vojni begunci, povečini ženske, otroci in stari ljudje prišli najprej na Hrvaško, se je mnoštvo novinarjev in nevladnih organizacij lahko pogovarjalo z njimi. Izkazalo se je, da so bila številna pričanja posiljenih žensk ključna, da je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu sprožilo skupek tožb, v katerih so navajali tudi obtožbo za spolno nasilje in posilstvo, saj sistemsko posiljevanje in spolno suženjstvo v vojni po mednarodnem pravu predstavlja vojni zločin. Prve takšne razsodbe so bile izrečene trem storilcem (Kunarac, Kovač, Vuković) leta 2001 v tako imenovanem »primeru Foča«.

Pričanja žrtev posilstva iz vojn v nekdanji Jugoslaviji so bila znana takoj po begu žensk iz vojnega območja. O posilstvih že med trajanjem vojne poročajo tako mediji kot same ženske. Za primerjavo, posilstva, ki jih je zmagovalna sovjetska armada izvršila leta 1945 v Nemčiji, ki jih imajo zgodovinarji za »največji fenomen množičnih posilstev v zgodovini«, saj je bilo posiljenih vsaj 1,4, morda pa tudi 2 milijona žensk, so bila dolgo zamolčana. Pomembna razlika v primerjavi z današnjim časom je, da smo za njih izvedeli šele desetletja po tem, ko so se zgodila. Molk o kriminalnem vedenju zmagovalcev je trajal pol stoletja. Molčale so posiljene ženske, molčali so zgodovinarji in priče, molčale so institucije.

Zdaj vsaj ne vlada molk – novice o posilstvih v Ukrajini so se pojavile takoj. Zahvaljujoč razglasitvi posilstva kot sredstva vojskovanja in vojnega zločina, se zdaj o tem javno govori. To ne bo zaustavilo storilcev, toda zavest o tem, da ruska vojska izvaja vojne zločine, ni brez pomena za njihovo moralo, čast in ugled. Pomembno se je zavedati tega načina vojskovanja proti civilistom in dokumentirati pričevanja teh vojnih zločinov kolikor je to mogoče. Kajti ne gre za sprotne posledice vojne, niti za »drugorazredno« orožje. Ravno nasprotno, vojna v Bosni je pokazala, da gre za zelo učinkovit način etničnega čiščenja nezaželenega prebivalstva z določenega ozemlja. Znotraj okvirov močne patriarhalne morale sramotenje etnične skupine oziroma moških, ki svojih žensk niso uspeli ubraniti pred osramočenjem, prisili ljudi, da odidejo s prostora, kjer se je to zgodilo, v izgon.

Ko pridejo na meje, so mlade ženske v nevarnosti, da jih bodo posilili, prodali kot belo blago, potisnili v prisilno prostitucijo in druge oblike spolnega nasilja.

Toda na ženske, ki pobegnejo od vojne, tudi daleč stran od vojnega območja in ruskih vojakov prežijo nove tegobe. Število beguncev, povečini žensk, otrok in starejših ljudi, je iz dneva v dan večje, ta trenutek jih je čez 4 milijone. Ko pridejo na meje, povečini Poljske, potem pa Madžarske in Romunske, ko so skorajda rešene, so mlade ženske v nevarnosti, da jih bodo posilili, prodali kot belo blago, potisnili v prisilno prostitucijo in druge oblike spolnega nasilja. In to ljudje, ki niso vojaki in ne sodijo med sovražnike. Oni so namreč prijazni in jim nudijo pomoč. Le da pogosteje »pomagajo« mladim, privlačnim puncam. Zabeleženi so številni takšni primeri posameznikov, ki izkoriščajo begunc. Če upoštevamo, da so med begunci posiljene ženske, ki bodo končale na Poljskem – ravno tja pa jih gre največ –, kjer je splav prepovedan, bo njihova nesreča dobila dodatno razsežnost.

Vemo, da vzdolž mej patruljirajo policija in prostovoljci, na stotine Poljakinj pa se je organiziralo v enote, ki skušajo tako izkoriščanje preprečiti. Opogumlja, da je več tistih, ki so jim pripravljeni pomagati, kot onih, ki jih spravljajo v stiske in ogrožajo. Toda njihovi sovražniki niso samo ruski vojaki in predatorji, ki jih zalezujejo, temveč tudi – čas. Dlje kot traja vojna, manj bodo njihovi problemi prisotni v medijih. Manj so v medijih, manj jim bodo ljudje pomagali.

Odgovor na sramotenje etnične skupine ali naroda s posiljevanjem njihovih ženk in siljenjem v izgnanstvo, je javno sramotenje vojske, ki dovoli takšna dejanja proti človečnosti. Toda da bi bilo takšno javno sramotenje možno, bi morali biti mediji dojemljivi za to temo, civilne in uradne organizacije bi morale zbrati čim večjo dokumentacijo, sodišča pa brez odlašanja pričeti s preiskavo storjenih zločinov. Morda sovražna vojska misli, da je zakon ne bo dosegel, toda njihove žrtve v to morajo verjeti, če hočejo preživeti.

—

Prevedla: Dijana Matković

Preberite tudi – Slavenka Drakulić, Kako sem prebolela korono.