Poslovilno pismo Milanu Kunderi

Spoštovani gospod Kundera!

V resnici bi morali to pismo dobiti leta prej, pravzaprav takoj, ko sem pri dvanajstih letih prvič prebrala vaš roman Neznosna lahkost bivanja. Nikoli ga niste prejeli, ker do vaše smrti ni bilo nikoli napisano. Pred temi vrsticami me je sram, da nisem tako pogumna kot Tereza ali vsaj kot Sabina, saj to pismo nedvomno zamuja.

Vaša smrt je zame konec nekega obdobja. To je konec obdobja, ko je življenje lahkotno neznosno. Naenkrat je v mojem življenju prišlo do takšnih razpletov, da je postalo povsem znosno, a težko kot jeklo.

Logično je zastaviti vprašanje, zakaj vam ga pošiljam zdaj. Vaša smrt je zame konec nekega obdobja. To je konec obdobja, ko je življenje lahkotno neznosno. Naenkrat je v mojem življenju prišlo do takšnih razpletov, da je postalo povsem znosno, a težko kot jeklo.

Vedno sem se spraševala, katera izmed besed »neznosna lahkost bivanja« je najdominantnejša. Ali je to pridevnik, da so razmere neznosne? Ali samostalnik, da se živi lažje, kot se je živelo prej? Ali pa je bivanje bistveno kot takšno? Kaj sploh pomeni bivati v določenem zgodovinskem trenutku? To zadnje vprašanje se mi zdi najtehtnejše.

Kaj je bila ta neznosna lahkost bivanja v času sovjetske okupacije današnjih Češke in Slovaške? Kaj je ta neznosna lahkost bivanja po razpadu Sovjetske zveze? Kaj je ta lahkost bivanja po lustraciji in Havelu? In kdo je Praga danes? Ali je čas, ki ga vi opisujete in ki mu tudi pripadate, že zdavnaj minil? Ali vaša smrt pomeni konec tega obdobja? Ali je bivanje zdaj znosno? Ne morem in tudi nočem napisati ničesar o vaši politični opredelitvi, ker je toliko tega ostalo nedorečenega. Takšna vprašanja bi pomenila, da stopam v dialog z mrtvim človekom, za vas pa, da ostanete neslišani, ker ste od minulega tedna pokojni.

Poleg tega pa bi morala vprašati tudi naslednje:

Ali je situacija vaše Češkoslovaške podobna jugoslovanski pred Titovim zloglasnim »ne«? Zakaj (ne)?

To so bolj vprašanja zame, ne za vas.

Če se prav spomnim, mi je vašo knjigo v roke dal oče, pa niti ne zato, ker bi mu bila všeč, temveč le zato, ker je naslov knjige lepo povzemal moje najstniške težave. Privoščila si bom intimno digresijo in vam zaupala, da moj oče meni, da so se ravno zaradi pretiranega branja začele moje težave z introspekcijo. Po njegovem sem začela brati prezgodaj. Knjige, vključno z vašo, so mi razdrobile pozornost do te mere, da se pogosto ne počutim del tega sveta.

Poleg naslova mi je bilo všeč tudi samo vaše ime. Zdramila sem se pred besedama kot sta Milan in Kundera. Kakšna kombinacija! Človek, ki se je rodil s takšnim imenom, mora biti velik človek. In tako kot je eden vaših junakov na koncu romana vendarle pogoltnil tisto smrtonosno tabletko in po čudežu okoliščin preživel lastno usodo, tako sem se jaz lotila belih, črnih in rdečih platnic Nepodnošljive lakoće postojanja.

Nedavno sem obiskala Prago. Na skupinski izlet sem pristala izključno zato, ker je bilo to nekoč vaše mesto. Ker vem, da ste leta živeli v emigraciji, bi vas rada potolažila, da s Prago, ki je nastala po vašem odhodu, vi in mi, vaši bralci, nimamo kaj početi, lahko se samo držimo za glavo od sramote. Morda se vam zdi čudno, da uporabljam prav to besedo: sramota. Ravno vi ste v svojih delih mojstrsko pokazali, da je občutek sramote včasih največ fikcije, kar je zmore navaden smrtnik. Toda Praga je danes le še ena od evropskih prestolnic. Njene ulice človeku ne pustijo več zadihati tako, kot so vaša besedila oživela s krajšimi in daljšimi odlomki introspekcije o bivanju samem. Praga ne zastavlja več vprašanj o tem, kaj pomeni bivati med ljudmi. Skratka, v svoji emigraciji niste ničesar zamudili.

(Vsekakor je zanimivo tudi vprašanje, ali ste tudi vi prispevali k tej preobrazbi Prage v lastno karikaturo. Po svoje ste ekvivalent jugoslovanskim osemdesetašem, lažnim pankerjem, ki so zlato obdobje svoje mladosti zapravili za svoje sebične cilje: postaviti se eno stopnico višje na namišljeni družbeni hierarhiji. Vsi po vrsti so sedaj na uveljavljenih položajih. No, zdaj pa imate, kar ste hoteli. Prago, svobodno vohunov, podrejeno kapitalu. Ali vas je bilo sram, ko so vam vrnili državljanstvo? Poglejte vendar, kdo vam ga je vrnil.)

Vi in vaša generacija ste mislili, da je bila resnična Praga vklenjena pod pritiskom sovjetske invazije. Z vašo interpretacijo tedanjega vzdušja na Češkoslovaškem se ne strinjam, čeprav, morda paradoksalno, ne morem zanikati resnice, ki je v vaših romanih. Določeni ljudje so se v času praške pomladi res počutili tako, kot ste opisali. Tanki in sovjetske ambicije so jih prestrašili. Strahopetno so se oklepali zahodnjaških moralističnih naukov o individualnih pravicah. Če sem brutalno iskrena do vas, me je sram, da je moj najljubši avtor na kakršen koli način podprl strahopetce.

Ampak, gospod Kundera, v svojih sedanjih dvajsetih sem bila dvakrat v Pragi. Prvič sem obiskala kavarno, kjer je čaj pil Kafka, potlej pa sem se izmuznila iz te high-end kafane, ker mi je bilo pred svilnato kožo japonskih turistov zelo neprijetno. Kar pobegnila sem iz salona. Šla sem v kebab štant na drugi strani ulice, kjer sem končno lahko zadihala. Šele takrat mi je kliknilo, da sem prestradana. In tista sladkosneda praška sivina me v Kafkovem salonu ni mogla zasititi, zato me je preplavila pri štantu, kjer sem lahko v miru opazovala možate roke Turka, ko mi je delal kebab.

Ko sem bila drugič v Pragi, se pravi pred kratkim, sem šla mimo istega kebab štanta. Nekateri zanimivi ljudje, rojeni v 21. stoletju, so me odpeljali na koncert avstralskega benda na Češkem. Šli smo po turističnih kavarnah in nočnih klubih, kjer nas je vsakič počakala mednarodna skupnost ležernih džankijev in glasbenih entuziastov. Šli smo tudi mimo tistega kebab štanta, a se razen mene nihče ni oziral nanj. To je postala vaša Praga od devetdesetih let 20. stoletja. Festival smeha in pozabe. Ali so študentski protestniki v šestdesetih želeli to doseči?

Razdirajoča usmerjenost vase, v kateri sedaj plava mesto, je čista antiteza slovanskemu duhu, češki melanholiji in ruskemu nihilizmu.

Praga je svojo dušo žrtvovala takrat, ko se je zavedela svoje lepote in jo začela prodajati kot avtentičnost. Ali bi vas kaj presenetilo, če bi povsem naravnost povedala, da je današnja Praga ravno to, kar je postal Narcis, ko je prepoznal sebe v odsevu in se zaljubil? Ta razdirajoča usmerjenost vase, v kateri sedaj plava mesto, je čista antiteza slovanskemu duhu, češki melanholiji in ruskemu nihilizmu. Kičasta okna in razkošna vrata ulic praškega centra, ki so jih verjetno varovali mladi fantje v visokih ruskih škornjih, sedaj niso nič več kot kičasta okna in razkošna vrata, prikladna kot ozadje za kakšno fotografijo. Nič več tragedije ni na praških ulicah. Nobena Tereza se ne vleče sramežljivo po kotičkih in noben Tomaž ne hodi tik ob robu pločnika. Te misli ne morem zaključiti, ne da bi rekla, da je Praga iz Neznosne lahkosti bivanja mesto, ki je izginilo kot Atlantida. Mesto, ki nikoli ni obstajalo.

Vaša Praga je začela obstajati z izidom knjige Neznosna lahkost bivanja in lepšega rojstva nekega mesta si človek ne more predstavljati. Zahvaljujem se vam, ker ste iz Prage naredili mitsko mesto v času, ko se sama tega še ni zavedala. Zahvaljujem se vam v imenu slovanske duše, ki potrebuje široka prostranstva, da bi lahko obstajala (od Moskve, Prage, Ljubljane do Beograda in še naprej). A tudi skrite pajzle, da se lahko pogovarjamo o čudesih vsakdanjega življenja.

(Kje ste čaj pili vi? Ali ste sedeli blizu FAMU, z razgledom na Vltavo?)

Jaz bom vselej vedela več o tem, kako je prebrati Neznosno lahkost bivanja kot uverturo v življenje, kot vi, seveda. Številne generacije, ki smo v literarni svet stopile skozi življenjskost vaše Šale, sedaj sedimo za svojimi računalniki in se poslavljamo od vas. Ne dvomim, da boste s stoletji izginili in da bo vaše mogočne ime (Milan Kundera! Kakšna besedna zveza!) izgubljeno. Nedvomno pa vas bo potolažilo spoznanje, da se ljudje ne poslavljamo od vsakega pisatelja. Poslavljamo se samo od tistih, ki so postali nosilci neke dobe, ključavničarji neke izkušnje bivanja.

Kot otrok sem pogosto sanjarila, da se duše rojevajo po naključju, ne glede na čas, ko bi dejansko morale živeti. Neštetokrat sem razmišljala, kdaj in kje bi se morala roditi sama, da bi se lahko resnično počutila doma. Seveda – to je v Pragi Neznosne lahkosti bivanja. Ta Praga je lahko nastala samo skozi percepcijo pronicljivega uma.

Gabijo se mi besede Rolanda Barthesa, da je avtor mrtev. En velik poklon vam, avtorju.

S spoštovanjem,

Marija Sirk

—

Prikazna fotografija: Elisa Cabot, Flickr.