Postarala sem se, kar privoščim tudi vam

Vračaš se domov iz službe. Pol šestih je že. V glavi drviš kilometre naprej. Računaš: preden kupim špecerijo, bo 6. Preden peljem psa ven, pol 7. Ob 7h moram po otroka na tečaj. Ko se privlečeva domov, pol 8. Nekaj na hitro skuhati, 8. Dom, posoda, naloge, 9. V postelji bova ob 10h. To med deveto in deseto je najhujše: živčnost, higiena, hitenje, preračunavanje ur spanca, da bi jih bilo dovolj do 6h, ko se vstaja, vedoč vnaprej, da spet ne bova dosegli priporočenih osem.

Seveda ne gre nič po načrtu, kar ne pomeni, da boš jutri načrtovala kaj drugače. Nakupi trajajo dlje, pes neskončno dolgo išče košček travnika, kjer bi se pokakal, s tečaja se vlečeta korak naprej in tri nazaj, vsakič se od nikoder pojavi kaka pozabljena domača naloga, ki zahteva še uro, ki je nimaš, posode iz stroja niti ven še nisi vzela, pa je treba nalagati novo …

Ko mala ob 11h končno zaspi, se pred teboj odpre črna luknja, v katero kakor v kakšni poceni mobilni igrici mečeš vse, kar si hotela od dneva in življenja, a to ne obstaja. Igraš se igro Česa sem danes kriva in mečeš noter žogice, na katerih piše: niti ene strani nisem prebrala, niti črke nisem napisala, nisem vztrajala, da pred spanjem konča vsaj poglavje, nisem preverila, kako si je umila zobe, gotovo je spet čarala in žvečila ščetko, namesto da bi ščetkala dežek pada-trava raste.

Poskušaš pretentati misli in spremeniti pravila igre, zato se siliš misliti o opravljenih rečeh, o dnevnih dosežkih, da rešiš vsaj nekaj spanca, ki te čaka.

Nisem se polulala, pomisliš. Smešno je. A tudi ni, dejansko je prav to tvoj mali dnevni dosežek. Tedne že, od vrnitve z dopusta, se ti vleče vnetje sečil, zaradi katerega imaš resne težave z obvladovanjem mokrenja. Vsakič, preden greš iz hiše, se naženeš na stranišče, da si pripravljena, da se ti nesreča ne zgodi na cesti, v štacuni ali kafiču. Dvakrat, ko čutiš neizbežnost poplave, se usedeš na klop. Iz žepa vzameš telefon in simuliraš telefonski pogovor z neobstoječimi sogovorniki.

Nič takega, malo sem se usedla, čakam Tarika, pa ja, ja, mah tako, utrujena, težek teden, pojma nimam, najboljš, da to pogledaš z Nermino, ona to bolj ve, zmenjeno, jaz tudi tebe, se kaj dobimo te dni, samo da minejo tečnosti …

Kaj če je to konec mladosti? Kaj če kmalu ne boš zmogla niti do tega tretjega nadstropja, ki po pravici povedano sploh ni tretje, ampak četrto, zaradi konstrukcije, imenovane »visoko pritličje«?

Ampak tečnost ne mine, temveč se zliva po tebi navzdol, v potočkih curlja po lesenih deskah klopi ter zaliva zemljo in uvelo travo pod njo. Še malo počakaš, da se prepričaš, da je konec, a vendar nikoli ni konec, kot v slabih dvodejankah nastopi šele premor in ravno ko pomisliš, da lahko med njim odideš, in vstaneš s klopce, začne spet polzeti po nogah in premočenih hlačnicah.

Premišljuješ, če so se teniske, ki si jih oprala včeraj, posušile, in koliko parov obutve imaš še na voljo, v čem boš šla jutri v službo.

Premišljuješ dalje: kaj pa, če to ni vnetje in ne bo minilo, temveč je diagnoza, ki si si jo pridelala, in se je treba navaditi na življenje z debelimi poporodnimi vložki med nogami, zaradi katerih hodiš kot pingvin? Kaj če je to tvoja bolezen in si boš dneve krojila glede na oddaljenost od WC školjke in dostopnosti javnih WC-jev? Kaj če lahko, nevoznica in nelastnica osebnega vozila, pozabiš na potovanja z avtobusi in zanašanje na dobro voljo voznikov, da ti ustavijo, ko je sila? Kaj če je to tvoja nagnjenost h kardiovaskularnim obolenjem, tvoj diabetes, tvoja diskus hernija, tvoja dioptrija na blizu, ki si si jo pridelala že predlani?

Ko se polulana, tako telesno kot mentalno, vzpenjaš po stopnicah do tretjega nadstropja, proti svoji volji v mislih nadaljuješ s še eno igro kaznovanja: Kaj če je to …

Kaj če je to konec mladosti? Kaj če kmalu ne boš zmogla niti do tega tretjega, ki po pravici povedano sploh ni tretje, ampak četrto, zaradi konstrukcije, imenovane »visoko pritličje«? Kaj če koleno povsem odpove, kaj če ne boš mogla tega, kar te tako osrečuje, kar ti rešuje telo in duha: hoditi, hoditi zmeraj, hoditi dolgo. Kaj če se boš primorana zanašati na javni mestni prevoz v tem mestu, prav v tem od vseh nevozač-friendly mest na svetu?

Kaj če si se, naposled, postarala, kaj če tista šala, Spet smo najstarejši v gostilni!, ki si jo govorite s prijatelji, sploh ni šala, ker spet ste in vse bolj boste?

In navsezadnje, kaj če ti je, ko na koncu spet obračaš igrico in presenetiš samo sebe, naposled odleglo, ker je starost najverjetneje, no, tako je videti, prišla.

Štirideseta so stara štirideseta

Ja, evo, postarala si se in vse, kar imaš povedati o tem, je, da vsem od srca privoščiš enako.

Kopica prijateljic in prijateljev, vrstnikov in tistih starejših od tebe, ti bo z optimističnim bodrilnim nasmeškom pristopila in rekla: Ah, daaaj, ti pa postarala, pa to so najbolša leta, zdaj si na vrhuncu, štirideseta so nova trideseta, zgledaš kot dvajsetletnica …

Zahvalila se jim boš za dobre namene, ampak njihove besede boš skrbno kot izvensezonsko robo zapakirala v vakuumske vrečke in porinila pod posteljo. In še naprej nosila tosezonske kroje. Sezona staranja se je začela, ti pa boš dober model in jo boš dobro nosila.

Štirideseta niso nova trideseta. V tridesetih si po službi prišla domov polna zanosa in segla po knjigi, z veseljem rezala bučo za juho in odpirala vino za prihajajoče goste. Zdaj vstopiš in spustiš roleto.

Ne, ne izgledaš, kot bi jih imela dvajset. Pri dvajsetih si imela čudovit nasmeh, ki ga ni načela parodontoza. Bila si okroglolična, jedla si tone smeti, ki si se jih v teh dvajsetih letih znebila, ker si se naučila biti hvaležna telesu za vse, kar ti daje, vsaj toliko, da ne mečeš vanj gomile comfort fooda, razen občasno, ko si dopustiš zdrs, kot si enkrat na mesec dopustiš iti ven sredi delovnega tedna, čeprav to vsakič zahteva okrevanje.

Nočeš izgledati, kot da jih imaš dvajset. Tudi štirideseta niso nova trideseta. V tridesetih si po službi prišla domov polna zanosa in segla po knjigi, z veseljem rezala bučo za juho in odpirala vino za prihajajoče goste. Zdaj vstopiš in spustiš roleto. Uležeš se in pustiš, da preko slabe vesti pred otrokom, polnim zanosa, kot val preko peska pljuskne utrujenost in se ji predaš, pošteno. Odspiš. Zbudiš se, zavrtiš in si oblečeš pižamo.

Nočeš novih tridesetih, ta si oddelala najbolje, kar si mogla. Prinesla so ti nekatere krasne ljudi, naučila so te nekaterih stvari, v njih si utopila vse svoje socialne in čustvene fobije in tesnobe. Skoraj vse. Ampak z njimi si zaključila. Štirideseta so stara, dobra štirideseta. Nekomu mati, nekomu mačeha, ampak se vsaj ne izdajajo za nekaj, kar niso.

In ne, nisi na vrhuncu. Vrhuncu česa? Kariera ni na vrhuncu, ko pogledaš svoj delovnik in produktivne ure, se zavedaš, da si bosta tvoje telo in ti v relativni harmoniji ta ritem življenja lahko narekovala le še nekaj let. Pet, morda deset. To ni vrhunec, to je pot navzdol. In to je v redu, navzdol je mogoče res bolj obremenjujoče za kolena, ampak je olajšanje za dušo, čute napolnjuje z radostjo bolj kot plezanje navkreber. V redu se je spustiti z vrhunca.

Ne telo, ne čuti niso na vrhuncu. Ja, ob kavi in vinu s prijateljicami deliš zgodbe, polne sladostrastja, o končno uslišanem telesu, o seksu, o užitkih, o tem, kako končno vse veste, kaj želite, kaj potrebujete in si to jemljete. Ja, kadar se zgodi, je povečini lepo, glava je bistrejša, telo si zapomni, ima čudovit, lasten spomin. A v glavnem je vse pod pritiskom vsakdanjika: tiste, ki so v odnosih, kjer s partnericami in partnerji delijo dom, delajo in se borijo z dnevnimi urniki; tisti, ki imajo zvezo, kjer vsak živi svoje življenje, pogosto tehtajo med spancem, knjigo, hišnimi opravki ali zabavo, tako da telo samo zavrne priložnost biti zadovoljeno. In omahne pod odejo.

Okej si s tem, naučila si se ga spoštovati. Pripravljaš ga na menopavzo. O njej si slišala vse mogoče, torej tako telo kot glavo pripravljaš tudi na to popotovanje: padaš v skušnjavo, da spet pomisliš na tisto preteče kaj če je to konec, če se povsem izklopim. Prestrežeš lastna vprašanja, vlagaš veto na kaj če.

Ne veš, kako izgledajo najboljša leta. Veš, da ti včasih manjka moči, vendar ti ne ne manjkajo noči, ki jih preždiš pred računalnikom, in ure, ki jih porabiš za naprezanja brez kraja, ne pogrešaš tipkanja sporočil, v katerih med navideznim poskušanjem prepričevanja drugih prepričuješ sebe, da je tvoja resnica absolutna in da le ti razumeš svet. Občasno ti manjka volje in zanosa, a vse manj ti manjkata ponašanje in mladostniški egoizem.

Mogoče boš nosila debele vložke. Mogoče boš jemala tablete. Hočeš nočeš, morala boš pasti v pest dehumanizirajočega zdravstvenega sistema. Pred teboj je stalno prepuščanje nadzoru parodontoze, pripravi se, da daš na stran tri, štiri mesečne plače za stomatološki projekt, ki ti bo mogoče omogočil ponovno uživanje v brazilskih oreščkih iz ljubega butika z zdravo hrano. In mogoče ti ne bo. Tudi če ne bo vse enako, kot je bilo v letih prekrasnega nasmeha, boš zmeraj našla uteho v juhi z rdečo lečo ali bučo.

Še naprej boš, kot v dvajsetih, izgubljala ključe in polnilce za telefon, morda pa boš za povrh začela pozabljati še na sestanke, več uporabljala blagodejnosti elektronskih opomnikov in se poslovila od pomnjenja rojstnih dni – tako ali tako sta tukaj viber in facebook, da si jih zapomnita namesto tebe.

V kafiču boš pozdravila dvakrat mlajše mulce in ne boš računala, koliko jih ima kdo, kot tudi oni ne računajo. Včasih se boš usedla tudi tja, kjer strežejo bozo in kremne rezine, brez šale na svoj račun, kako jim popravljaš povprečje. Danes bo to koktajl ob tehnu, jutri princes krofki ob Oliverju Dragojeviću.

Zjutraj se boš zbudila in pohitela na stranišče, da bi lulala na za to predvidenem kraju. Vrat je malo manj zakrčen kot prejšnje dni, super je, da si namesto toasterja vendarle vzela novo anatomsko blazino.

V nočeh, ki prihajajo, se boš naučila kupiti tudi dovolj spanca. TV, knjige sveta, prijateljice, partnerice in partnerji bodo počakali. Ker vse se bo, kakor ti, postaralo; in vsem, kakor sebi, to privoščiš. Saj si je bilo treba tudi to, zdaj zelo dobro veš, pridelati in zaslužiti.

—

Prevedel: Miha Zemljič

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Nomadu.