Povsem običajna upornica

»A veš,« reče prijateljica, ko neko sobotno dopoldne ob kavi kot običajno »rešujeva svet«. »Zadnjič sem se počutila kot ena velika upornica.«

»Ti?« jo začudeno pogledam.

»Ja« prikima, »jaz, ki sem od nekdaj živela normalno. Skrbim za otroke, družino, hišo, plačujem položnice, nikomur nič nočem. Nikoli se nisem hotela upirati, jaz hočem samo v miru živet.«

»Upornica, ki plačuje položnice, torej,« se ji nasmehnem. A njej ni do smeha. Pove, kako se je zadnjič v službi prvič uprla pred celim kolektivom, ko so se namerili sodelavko odpustiti in ji v ta namen po krivem naprtili dejanje, ki ga ni zagrešila.

»Grozljivo je bilo,« zmaje z glavo. »Šef me je gledal kot največjega krimosa, jaz pa sem pred vsemi samo glasno rekla, da se mi to ne zdi prav. Nastala je mučna tišina, vsi ostali so samo buljili v tla.«

»Postala sem upornica, čeprav to nikoli nisem hotela biti.« Njene besede mi kar niso šle iz glave.

Ohranjanje človečnosti v nečloveškem sistemu pomeni upor. Kar je povsem jasno, kadar se dogajajo zelo očitne kršitve in zlorabe ljudi ali v kriznih časih kot je vojna. Na tem primeru iz vsakdanjika pa sem dojela, kako je lahko že povsem »običajno« dejanje človečnosti v kapitalizmu dojeto kot upor.

Prijateljičine značajske lastnosti niso tisto, kar je razburkalo nemoten potek dela. Njen odziv je bil le posledica njene nepripravljenosti uklanjati se nepravičnemu sistemu.

Ker se prijateljica ne mara izpostavljati in se nikoli ni želela poistovetiti z uporniško držo, se je počutila krivo, sodelavci pa so jo gledali kot »nebodijetreba«. Za okolico je najbolj razbremenjujoče, če tovrstne »odklone« pripiše problematičnosti ene osebe in spravi problem na individualno raven. Kar pa se ne bi zgodilo, če bi uporabili »sociološko imaginacijo«, s čimer ameriški sociolog Charles W. Mills označuje »tisto lastnost uma, ki je bistvena za razumevanje medsebojnega vplivanja med človekom in družbo, biografijo in zgodovino, lastnim jazom in svetom«. Izhodišče avtorjeve misli je, da »ni mogoče razumeti ne življenja posameznika, ne zgodovine družbe … brez razumevanja obojega«.

Sociološka imaginacija nam v tej situaciji omogoča razumevanje, da prijateljičine značajske lastnosti v resnici niso tisto, kar je v osnovi razburkalo nemoten potek dela. Njen odziv je bil namreč le posledica njene nepripravljenosti uklanjati se nepravičnemu sistemu. V službi so se, v želji po čim večji produktivnosti, namerili odpustiti človeka, zaradi solidarnosti do sodelavke pa je prijateljica, povsem nehote, postala upornica. Zoperstavila se je večini, zmotila je »običajen« potek stvari, zoperstavila se je ustroju. Kapitalistični sistem pa je tisti, v katerem je človečnost postala odklon, saj sistem nenehno skrbi za normalizacijo nehumanosti. Dobri medsebojni odnosi, skrb drug za drugega in trdno povezane skupnosti so tisto, kar je v napoto nebrzdanemu ustvarjanju profita. Človečnost v kantovskem smislu, kjer je človek vedno obravnavan kot cilj sam po sebi, ne pa zgolj kot sredstvo, je v temeljnem nasprotju s profitabilno logiko instrumentalizacije človeka. O tem osnovnem pogoju za delovanje kapitalizma je seveda pisal že Marx.

Ljudje, ki ne posedujejo kapitala, morajo za preživetje na trgu prodajati svojo delovno silo. Delavec in delavka jo dajeta na razpolago lastniku kapitala, se pravi jo za določen čas odtujita samemu sebi. Svoje delovne sile v resnici ne moreta ločiti od samih sebe, te je le umetno ustvarjena delitev v kapitalizmu, tako pravzaprav kot blago prodajata sama sebe. Angleški filozof iz 17. stoletja, Thomas Hobbes, je v Leviathanu izpostavil, da je vrednost človeka, kakor pri vseh drugih stvareh, njegova cena; se pravi toliko, kolikor bi dali za uporabo njegove sile.

Sistemski normalizaciji nehumanosti se je treba zoperstavljati načrtno skozi »majhna« dejanja vsakodnevnega uporništva, brez preračunljivosti, kaj bomo zaradi tega ogrozili.

Ko prioritete svojega vrednotnega sistema naravnamo na človečnost, bomo tako pogosto prišli v nasprotje z delovanjem kapitalizma. Človečnost v sistemu, ki ni human, terja, da velikokrat ravnamo drugače, kot se od nas pričakuje in tudi drugače kot ravna večina ljudi. Neredko pomeni, da vsaj navidezno in kratkoročno delujemo proti sebi, kot je to storila moja prijateljica, ki se je zavzela za sodelavko. Za vse to je potreben pogum.

Ti časi zahtevajo čim več »povsem običajnih upornikov«. Sistemski normalizaciji nehumanosti se je treba zoperstavljati načrtno skozi »majhna« dejanja vsakodnevnega uporništva, brez preračunljivosti, kaj bomo zaradi tega ogrozili. Kar pomeni, da se instrumentalizaciji ljudi in odnosov zoperstavljamo na vsakem koraku in kadarkoli jo zaznamo. Ali kakor je ubesedila Mona Eltahawy ko je govorila o borbi proti patriarhatu: Revolucija se dogaja skozi vsakodnevna dejanja. Prepoznaj problem, ne pokoravaj se, moti.*

Obenem pa je treba naše reakcije in reakcije drugih »povsem običajnih upornikov« postavljati v širši družbeni kontekst in graditi zavedanje, na kakšne načine kapitalizem ruši naše odnose.

Nehumanemu sistemu se je seveda treba zoperstaviti tudi na sistemski ravni, saj nam že omenjena sociološka imaginacija omogoča razumevanje, da so največje tragedije v posameznikovih biografijah, kot so denimo izguba službe, revščina in brezdomstvo posledica strukturnega delovanja. Kljub temu pa se krhanju naših odnosov lahko zoperstavimo le tu, kjer se dogaja: med nami.

—

*3D: Define, disobey, disrupt

Foto: Gergely Horváth, Flickr