Pozabljeni na zemljevidu Evrope
ali kako naša zamolčana vojna lahko postane naša naslednja
Vojna je na ozemlju, na katerem se odvija, vse dokler se ne razširi, kar pa ni nemogoče, če gre verjeti analitikom, ki sledijo svetovnim spopadom. Onkraj ozemlja, na katerem divja vojna, v današnjem, omreženem svetu, vlada drugačen boj. Na obeh sprtih straneh sta dve površnosti: ena, ki se da ponazoriti z zastavico na profilni sliki enega izmed družbenih omrežij, ter druga, ki verjame, da je dovolj biti na vsak način proti »mainstream« mnenju, kar naj bi pripeljalo do nekakšne globlje, resnične resnice. Na srečo se pod tema površnostma najde tudi kdo, ki je pripravljen svoje znanje, izkušnje in pamet vložiti v kompleksne analize konteksta, v genezo primera, ki je bil nekaj časa nespretno in žaljivo poimenovan prva vojna na evropskih tleh od druge svetovne vojne.
Za nas, ki nas je sintagma o »prvi vojni na evropskih tleh« zaobšla, je še zlasti pomembno, da se naučimo brati znake te vojne v semiosferi (S. Horvat) ali pa vsaj boljša besedila od tistih, ki jih ponuja naš medijski prostor. Če namreč spremljamo analize domačih strokovnjakov za svetovno politiko, je zadeva jasna: vse, kar se trenutno dogaja v Ukrajini, se dogaja zato, ker Rusiji vlada norec. Če bi se kaj podobnega dogajalo »pri nas«, bi se prav tako zaradi nekega drugega norca, s katerim bi najbrž upravljal prvi norec, in vse to bi postala zarota proti mirnemu, civiliziranemu Zahodu, kateremu bi se tako potrpežljivo radi pridružili, čeprav že vsi vemo, da je ta dolgo zaželeni cesar nag in da nas že zdavnaj ni več v njegovih načrtih.
EU in NATO sta mirno opazovala, kako se dogajajo največji zločini v zadnji jugoslovanski vojni, tisti, ki sta jo preskočila, ko sta preštevala vojne na evropskih tleh. EU in NATO sta brezbrižno prekršila vse zakone, na katere se zdaj sklicujeta, ko sta bombardirala ZR Jugoslavijo. EU in »civilizirani svet« sta iz svoje pozicije miru sodelovala v številnih vojnah na Bližnjem vzhodu, čigar begunce je potem ta ista EU zavračala na svojih mejah. EU je mirno spremljala, kako je Putin mesto Grozni zravnal z evropskimi tlemi. Celo danes, kljub pomoči v orožju, kljub sankcijam Rusiji, EU in NATO od daleč opazujeta, kako se Putin razvnema za nov Grozni, toda tokrat na celotnem ozemlju države Ukrajine.
Nekega dne, ko se bo ta grozna vojna končala in bo svet spremenjen, bo ta ista EU te iste ukrajinske begunce poslala domov, v državo, ki bo kmalu po pretresljivih podobah ruševin prenehala biti zanimiva za medije.
Evropa te dni razširjenih rok sprejema ukrajinske begunce in to so zares pomembne podobe. Bile bi še pomembnejše, če ne bi še pred nedavnim gledali, kako EU neke druge begunce ustavlja z bodečo žico ali pa jih pušča, da utonejo v morju, potem pa sodi Evropejcem, ki jih iz tega morja poskušajo rešiti. Nekega dne, ko se bo ta grozna vojna končala in bo svet spremenjen, bo ta ista EU te iste ukrajinske begunce poslala domov, v državo, ki bo kmalu po pretresljivih podobah ruševin prenehala biti zanimiva za medije. Takrat bodo počasi izginile tudi zastavice z družbenih omrežij. Apple, IKEA, Zara in vsi ostali častni kapitalisti se bodo vrnili na ruski trg ter poskušali nadoknaditi izgubljeni dobiček. Ukrajincem bo ostala razdejana država, na oblasti bodo Rusi ali pa domači nacionalisti raznih profilov, povratnikom pa obenem boj za obstanek in vsakodnevna borba s »tršo linijo«, ki jih bo ob vseh begunskih tegobah najbrž tudi obtoževala, da so »pobegnili, ko je bilo najtežje«.
Vsled vsega naštetega bi morala biti kritika situacije, zlasti medijska, na več ravneh pametnejša. Nevarno je vzpostaviti ozračje, v katerem je kritika NATA in Zahoda nedvoumno priklanjanje Putinu. Prav tako je nevarno v medijskem ali kateremkoli javnem diskurzu Putinovo invazijo imenovati »ruska«. Filozof Srećko Horvat v nedavno objavljenem intervjuju v zagrebških »Novostih« pravi: »Ko beremo naslove časopisov, ki se začenjajo z “Rusi so granatirali …” vsakokrat nezavedno ponotranjamo nevarno istovetenje Putinove vlade in ruskega naroda, tisočev tistih, ki so že v zaporu, ker nasprotujejo Putinovi politiki, milijonov tistih, ki bodo nastradali zaradi sankcij, pa tudi tistih Rusov, ki živijo v tujini in so že žrtve napadov. Nikoli ne smemo istovetiti vojnih zločincev s celotnim narodom.«
Ukrajinska zastava in nova rusofobija nista dovolj. Odpovedovanje Čajkovskemu ali strah pred Dostojevskim sodita med največje neumnosti, ki so v trenutni krizi pricurljale v javni prostor, tovrstnih neumnosti pa ni bilo malo.
Mi, ki imamo srečo, da nas vojna (še) ni zajela, da nas ne bombardirajo, ne ubijajo in ne preganjajo iz mest, bi morali udobnost varnosti izkoristiti za pozornejše branje in kritičnejše udejstvovanje, če nas že zanimajo svetovne teme in tudi prav je, da nas zanimajo, saj smo tudi sami na »obmejnem območju« sprtih strani. Ukrajinska zastava in nova rusofobija nista dovolj. Odpovedovanje Čajkovskemu ali strah pred Dostojevskim sodita med največje neumnosti, ki so v trenutni krizi pricurljale v javni prostor, tovrstnih neumnosti pa ni bilo malo. Za vsakim vogalom se najde očitna potreba po površnosti in enostavnih razlagah. Označevanje celotnega naroda kot »sovražnega« ali celotne kulture kot »genocidne« je daleč od »civiliziranosti«, s katero se Evropa ponaša. Ukrajinska kriza je izrisala tudi evropskega človeka, ki niti ne poskuša skriti, da mu je veliko lažje občutiti empatijo do svetlolasega in modrookega človeka, ki beži iz podobnega življenja, kakršnega se ta povprečni evropski človek trdno oklepa, upajoč da mu ga nihče (nekakšen sirijski begunec) ne bo odvzel.
Namesto rovarjenja po javnem diskurzu je mnogo pomembnejša resna, sistemska kritika, ki bi morda lahko pripomogla, da se ne bi tako zlahka ponavljali scenariji, ki so jih doživele številne svetovne države, izpostavljene interesom »velikih sil«. Prostor nekdanje SFRJ je že enkrat na svojem ozemlju občutil, kako trdovratna je lahko nezainteresiranost Zahoda za gašenje požarov globalnih politik. Naivno in nevarno bi bilo dovoliti, da vse politične in vojne napake Zahoda hitro utonejo v pozabo, zgolj zato ker je Zahod trenutno na »pravi strani«, četudi z varne distance. Med napovedmi kako in kdaj se bo končala Putinova vojna, na realnost »terena« spominjajo besede ukrajinskega sociologa in člana uredništva levo usmerjenega spletnega časopisa »Skupno« Denisa Gorbača, ki v nekem intervjuju pravi: »Medtem ko se Ukrajinci borijo in umirajo za plemenite zahodne ideale, njihovi zavezniki ostajajo na varnem, izven spopadov«.
Če se vsaj poskušamo izogniti situaciji, ki terja umiranje za tuje ideale, se moramo za začetek izogniti pastem površnosti v kritiki in analizi. Vsaka površnost namreč ustvarja možnost vstopa novih »igralcev« v podobne spopade na famoznih evropskih tleh. Zlasti na tistem delu teh tal, ki jih »Evropa« gleda napol miže, na našem dragem Zahodnem Balkanu.
—
Prevod: Mišo Mićić
Foto: Flickr
