(Pre)hitro naključje

Poznate tisto situacijo, ko dobite neko idejo in jo potem vidite vsepovsod? Dobite preblisk in potem to idejo vidite v filmih, v literaturi, v teoriji, in potem še v vsakdanjem življenju, ko greste na sprehod, vsepovsod naokoli se vam javlja. Potem ko se žarnica enkrat prižge, samo še nonstop flešira.

Težava: kako se izogniti fleširanju? Rešitev: treba je pokazati, da ta ideja, recimo, off the top of my head, če malo pobrainstormam, ideja naključja, ni produkt mislečega avtorja, ampak da res sveti vsepovsod naokoli in ni nič novega. Nič novega, a morda tokrat z nekoliko drugačnim pomenom.

Če so še v šestdesetih sanjali o prihajajočem enkratnem Dogodku, ki bo za nas vse spremenil, nas danes v vsakem bedečem trenutku zadevajo nepreštevna naključja, ki od nas terjajo neprestano spreminjanje. In tega se dobro zavedamo.

In res, idejo naključja lahko najdemo marsikje. Zagotovo ni nova, že sinonimov je malo morje: kontingentnost, slučajnost, nenujnost, arbitrarnost, randomness, akcidenca, nesreča, sreča in srečanje. Tudi če ob strani pustimo zgodovino filozofije in znanost, pustimo ob strani tudi vsakdanje življenje ter se osredotočimo le na družboslovje. Ko beremo kritike sodobne tehnologije, ko beremo o pogojih političnega delovanja, ko beremo o usodah intimnih odnosov, ko beremo o soočanju z nepredvidljivimi naravnimi nesrečami itd. Neprestano lahko beremo o naključju in pri tem zaznamo različne nianse v argumentativnih pomenih: enkrat to, da je nekaj kontingentno, pomeni, da ni tako »po naravi« in da je spremenljivo; drugič je to načelo spremenljivosti same; včasih nastopa kot tisto nebistveno ali postransko, torej nepomembno; potem nastopa kot nepredvidljivost dogodkov, izhajajoča iz omejenosti našega spoznanja; nastopa lahko tudi kot kaos, tisto, kar grozi vzpostavljenemu redu; nadalje nastopa kot zunanjost, ki naj spremeni vzpostavljeni red; nazadnje celo kot objektivna priložnost, ki jo je treba izkoristiti s subjektivnim angažmajem.

Toliko pomenov naključja in zares je veliko govora o njem. Kot da bi bila sama ideja flešerska. A ključno vprašanje ni, kaj vse je naključje, kateri pomen je pravi in katera definicija je točna, ključno vprašanje je, zakaj lahko danes vsepovsod naletimo na naključje. Kakšno nujnost nosi, da se tako intenzivno množi v diskurzih, in zakaj nas v njih dejansko nagovarja.

Naključje danes nosi težo, ki je prej ni imelo. Diskurz o naključju je sodoben diskurz. Bolj kot za transhistorično filozofsko kategorijo gre za sodoben družboslovni koncept. Da današnji sistem ni »naraven« in da je spremenljiv, da je naša doba polna hitrih sprememb, da je kaotična in nepredvidljiva, da sveta ne obvladamo več, da ga ne znamo več usmerjati in da nam grozijo takšne in drugačne katastrofalne nesreče in to zaradi našega delovanja ter hkrati naše nemoči kot posledice tega delovanja, to vse so značilnosti tega, čemur rečemo pozna moderna, druga moderna, postmoderna in ne vem kakšna moderna doba še.

Preberite tudi avtorjevo knjigo: Naključje in jaz. Filozofija za Louisa Althusserja (Maska)

Našo dobo prežema zavest o kontingenci, trdi v svoji knjigi Pospešitev. Spreminjanje časovnih struktur v moderni (v izvirniku Beschleunigung: Die Veränderung de Zeitstrukturen in der Moderne) Hartmut Rosa. Od Beckove družbe tveganja do Baumanove tekoče moderne in Jamesonovih antinomij postmoderne, eno je jasno: sodobno družbo določa izredno hitra spremenljivost ali nestabilnost družbenih struktur: na ravni intimnih odnosov (redno menjavanje partnerjev, porast ločitev itd.), na ravni odnosov do objektov (nadgrajevanje telefonov, konstantna renoviranja stanovanja, serijsko kupovanje avtov itd.), na ravni poklicnih odnosov (karierno popotovanje od podjetja do podjetja, sočasno delo na številnih projektih itd.), tudi na ravni odnosa do samega sebe oziroma samoidentitete (mnogovrstne identitete, fragmentacija sebstva, tako imenovana nenormativnost itd.). Ti spremenljivi družbeni odnosi so zagotovo tesno povezani s spremembami v ekonomskih strukturah, ki tudi same sledijo logiki hitre spremenljivosti, logiki pospešitve: premik od fordistične produkcije k postfordistični, od stabilnega dela k prekarnemu, od podjetju lojalnega delavca do fleksibilnega samozaposlenega, od hierarhičnih organizacij k mrežnim načinom organiziranja, od industrijskega kapitala k finančnemu kapitalu itd. Pustimo tu ob strani vprašanje, v kakšnem vzročnem razmerju so eni in drugi odnosi, bistveno je, da so se družbeno-ekonomske strukture v zadnjih petdesetih letih spremenile do te mere, da so same postale bistveno spremenljive in vzpostavile zavest o kontingenci. Če so še v šestdesetih sanjali o prihajajočem enkratnem Dogodku, ki bo za nas vse spremenil, nas danes v vsakem bedečem trenutku ‒ in če verjamemo Jonathanu Craryju, je spanja s poznim kapitalizmom tako ali tako skorajda konec ‒ zadevajo nepreštevna naključja, ki od nas terjajo neprestano spreminjanje. In tega se dobro zavedamo.

Tempo sodobnega sveta je res noro hiter, toda ne zaradi spremenljivosti same, pač pa zato, ker je spremenljivost postala norma in s tem uveljavila logiko družbene pospešitve.

»Danes se neizpodbitno krepi zavedanje, da bi stvari lahko bile drugačne, ne le prek izbir drugih, temveč prek lastnih izbir, in posledično tudi zavedanje o negotovostih ter prisilah, da upravičimo inercijo,« pravi Hartmut Rosa. Toda njegovi razlagi zavesti o kontingentnosti je treba dodati razliko: naključja razumemo kot možnosti, v naključjih vidimo lastne priložnosti. Če govorimo o tem, da je treba inercijo ‒ lenobo, nedelo, brezposelnost, počitek, dopust … ‒ upravičiti, je to zato, ker smo kontingentnost v naši dobi spreobrnili v imperativ, prekarnost pa postavili za njen strukturni pogoj. Prekarnost naj bi bila dobra stvar, moraš biti prekaren in to zato, da se lahko lažje ob pravem času – z eno besedo, hitreje – spremeniš. Ker se moraš spremeniti, you have to keep your options open, da ko pride prava oziroma takoj ko se obstoječa možnost izkaže za pravo priložnost, jo lahko izkoristiš; in nikoli ne veš, vedno lahko že takoj pride še bolj prava … Tempo sodobnega sveta je res noro hiter, toda ne zaradi spremenljivosti same, pač pa zato, ker je spremenljivost postala norma in s tem uveljavila logiko družbene pospešitve. Naključje je postalo ključni del sodobnega sveta v trenutku, ko ga je postmoderna obrnila v priložnost, v nekaj, kar je treba (čim prej) izkoristiti.

Za kakšne priložnosti gre? Za katere koli, ne le ekonomske. Podjetnik samega sebe ni toliko businessman kot pa lifestyle. Lahko govorimo o tem, da večina ekonomskih trendov teži k fleksibilizaciji dela in hitri pretočnosti kapitala z namenom, ne da proizvedeš več ali bolje kot ostali, ampak da lahko čim prej narediš točno pravo stvar in jo čim širše razpršiš, da izkoristiš kapitalistične medene tedne, kot temu nekje pravi Marx, še predno se ti pridružijo konkurenti. Toda tudi ko ne misliš na produkcijo-za-prodajo, ampak neposredno uživaš produciranje brez tržne namere (pač nekaj počneš just because), se pogosto obnašaš kot podjetnik samega sebe. Tudi ko nisi na šihtu, moraš izkoristiti priložnost in postati ‒ kaj? Karkoli že počneš. Točno to nam na svoj mehak način velijo self-help priročniki: pozabi na delovne obveznosti, pozabi na nedokončano delo in faile, jutri je nov dan, počakali bodo, zato pojdi ven in bodi avanturist, zagrabi kitaro in bodi kitarist, skuhaj hrano in bodi kuhar … Positive thinking ali postani to, kar imaš pri roki ‒ kar naj bi ti naključni dogodek dostavil pred tvoj lastni prag. Ne gre toliko za uživanje kot za postajanje. Ni zadosti, da greš na sprehod v naravo, postati moraš avanturist, ni zadosti, da malo brenkaš na strune, postati moraš kitarist, ni zadosti, da si spacaš obrok, postati moraš chef. Koliko stvari naj bi človek danes postal v enem samem dnevu … Danes lahko pogosto slišimo, da smo postali fragmentirana sebstva, bricolage namnoženih identitet, morda res, toda še prej kot to smo ponorela postajanja, subjektivnosti brez subjektov tako rekoč.

Duh devetdesetih je s svojim internetom težil k povezovanju celotnega sveta, ta globalizacija pa je nazadnje prinesla totalno desinhronizacijo družbe: vsi smo postali povezani, a hkrati je postalo skoraj nemogoče uskladiti se za eno simpl pijačo.

Kolikokrat sami sebi upravičujemo svoj lastni idleness, svoje lastno mirovanje? FOMO je zagotovo najbolj sodobna kvazi-patologija. Kako ne bi imeli občutka, da nekaj zamujamo, ko pa v vsakem trenutku cveti sto in sto cvetov možnosti in ni več mirnosti, da bi se ne odločili. Do naključij nismo indiferentni, nepredvidljivim dogodkom se ne bomo niti čudili, saj jih vidimo kot priložnosti in zato ni časa, takoj jih moramo poskusiti izkoristiti. Đabe je biti Bartleby, ko nimaš v roki interneta in vseh njegovih omrežij, po katerih krožijo informacije s hitrostjo tudi do približno dve tretjini svetlobne hitrosti, da bi te nagovorile. Nazadnje se bo še mirovanje spremenilo v neko postajanje, samo da ne bo inercija. Ko imamo na voljo toliko in toliko priložnosti, ko v sebi čutimo nezavedno ali pa zavestno težnjo po nujnem izbiranju med toliko in toliko možnostmi, potem se podamo na pot neprenehnega postajanja. Zato tudi vedno nekje smo in nekaj počnemo, nemogoče je postalo »uskladiti urnike«, saj vedno postajamo mi sami. In tu ima Rosa prav: individualizacija posameznikov gre skupaj z desinhronizacijo družbe.

Hecno, duh devetdesetih je s svojim internetom težil k povezovanju celotnega sveta, ta globalizacija pa je nazadnje prinesla totalno desinhronizacijo družbe: vsi smo postali povezani, a hkrati je postalo skoraj nemogoče uskladiti se za eno simpl pijačo. Je sodobna tehnologija kriva za to, da nam je postal cel svet priročen, naključje postavila na doseg rok, da ga sedaj razumemo kot našo priložnost? In da smo s tem prešli v postmoderno družbo individualnosti in desinhronizacije?

Ne, sodobna tehnologija ni glavni krivec, zagotovo pa daje logiki pospešitve infrastrukturo za njeno delovanje in razvoj. Morda se je začelo z lokomotivo in zaenkrat ustavilo pri zoomu in družbenih omrežjih, v vsakem primeru pa je tehnologija skrčila časovne mere in razširila prostorske. Potujemo lahko hitreje in komuniciramo lahko skoraj takoj ne le s sosedi, ampak praktično s komer koli iz katerega koli kotička (moderniziranega) sveta. S tem sta se spremenila sam čas in prostor.

Če je bil čas nekoč bolj strnjen in homogen, saj ga je zamejevala in opredeljevala heterogenost prostora, pa je tehnološka modernizacija premagala heterogenost prostora kot oviro in ustvarila njegovo homogenizacijo, čas sam pa je postal heterogen. Rečeno drugače, prostor ni več notranje razlikovan, saj je zaradi tehnološkega napredka bodisi v transportu bodisi v komunikacijskih sistemih vsak kraj (načeloma) dostopen vsakomur; hkrati pa je čas s tem šele zares postal heterogen, saj če je vsak kraj lahko povezan z vsakim drugim ne glede na to, kje na svetu se nahaja, se morajo vse različne časovnosti, ki v prostorsko heterogenem svetu niso imele neposrednega stika, začeti usklajevati med seboj. Vsaj v to jih sili postmodernizacija družbe, ki nam vsiljuje logiko pospešitve in naključja spreobrača v priložnosti-za-izkoristiti.

Algoritmi niso nič drugega kot najbolj prefinjen tehnološki mehanizem tega spreobračanja, kot to pokažeta Antoinette Rouvroy in Thomas Berns s konceptom algoritemske vladnosti. Kar se je v zadnjih dvajsetih letih zgodilo z vzpostavitvijo ogromnih podatkovnih baz, prefinjenih sistemov upodatkovljenja, metodologije velikega podatkovja, mehanizmov strojnega učenja itd., je vzpostavitev novega oblastnega mehanizma. Še nekaj desetletij nazaj bi rekli, da je takšno neselektivno pridobivanje podatkov z vseh koncev o vseh zadevah pravi metodološki clusterfuck. Takšni podatki so neuporabni, nemogoče jih je klasificirati in vzpostaviti takšna in drugačna povprečja, iz katerih bi lahko razbrali norme tega, kar pač probamo meriti. A veliko podatkovje in strojno učenje nimata teh problemov, saj drugi iz prvega sam razbira vzorce, na katere na začetku morda sploh nismo bili pozorni. Nestrukturirani podatki so morda neuporabni za inteligentnega človeka, ne pa za inteligenten stroj ‒ in toliko slabše za človeka. Toda to še ni vse! Vzorci, ki jih v takšni analizi dobimo, so visoko individualizirani. Rezultati niso povprečja in splošne norme, v razmerju do katerih bi opredeljevali ustreznost in odklonskost posameznika, ampak normativnost samega posameznika. Normativnost v strogem smislu, torej ne različni objekti, ki jim je v svojem delovanju pripisal neko vrednost, ampak vrednotenje samo. Natanko v tem je prelomnost strojnega učenja, ki se prek svojih mehanizmov povratnih zank vedno bolj poskuša približati samemu našemu vrednotenju.

Če je tehnologija danes kaj, je to infrastruktura za individualizirane verjetnostno določene možnosti. Sodobna tehnologija torej nikakor ne odpravlja naključij, ampak jih preračuna v vse najbolj verjetne možnosti.

Ter na tej podlagi prilagajati našo resničnost. Nikakor ne neposredno, vendarle naj bi živeli v liberalni družbi. Modelirajo jo posredno, in sicer tako, da določajo možnosti našega delovanja. Izpostavljajo nam vse to, kar naj bi nam glede na naše preteklo delovanje verjetno najbolj ustrezalo. Ne vsiljujejo nam izbire točno tega, kar si želimo, ne vsiljujejo nam objekta naše želje, ampak nam izpostavijo različne možne objekte, ki naj bi jih najbolj verjetno želeli, da med njimi izberemo. Odprite Facebook in takoj boste dobili otipljiv vtis. Kot izpostavita Rouvroy in Berns: »[N]aša realnost je postala domena možnega, naše norme želijo predvideti možnosti pravilno in imanentno, najboljši možni način izvajanja tega pa je seveda to, da nam podajajo domeno možnosti, ki ustreza nam in v katero se lahko subjekti le še umestijo.« Če je tehnologija danes kaj, je to infrastruktura za individualizirane verjetnostno določene možnosti. Sodobna tehnologija torej nikakor ne odpravlja naključij, ampak jih preračuna v vse najbolj verjetne možnosti, ki služijo nam kot nabor naših lastnih priložnosti, za naša pospešena postajanja.

Tržniki bodo rekli, »pa saj je personalizacija izkušnje nekaj čudovitega, to je v našem interesu, ker je v vašem interesu«, namreč vse je prilagojeno našim potrebam. Odlično, ampak če to umestimo v prej opisan kontekst neoliberalnega kapitalizma, to gonilo postmoderne logike pospešitve, vidimo njene prave učinke: našim sedanjim in prihodnjim željam »prilagojena resničnost« dovrši homogenizacijo prostora in heterogenizacijo časa, dovrši individualizacijo mikrookolja in desinhronizacijo makrookolja. Natanko zato se danes pritožujemo nad »kolonizacijo javnega prostora s hipertrofirano zasebno sfero«, z eno besedo, nad odsotnostjo skupnosti, kar pravzaprav pomeni odsotnost prostorskih specifik in časovnih možnosti za ustvarjanje skupnih izkušenj.

In kaj točno je tu problematično? Kako opredeliti mehanizem spreobračanja naključja v naše priložnosti? Je problematičen sodobni neoliberalni kapitalizem, to gonilo logike pospešitve? Ja, ampak to pove premalo, saj se je zažrla v vsak kotiček (post)moderniziranega sveta onkraj sfere produkcije-za-menjavo. Je problematična potem sama tehnologija? Ne, sama po sebi zagotovo ni privedla do teh problemov, je infrastruktura, ki omogoča tudi drugačne rabe. A po drugi strani vseeno ne moremo reči, da moramo tehnologijo enostavno uporabljati drugače, ker ni zgolj pasiven medij, ki ne vpliva na delovanje in mišljenje človeka in bi ga lahko uporabljali, kakor bi si pač želeli. Zato mu lahko rečemo algoritemska vladnost? Morda, ampak s tem izgubimo navezavo na sodobni kapitalizem, ki je tako ali drugače vpisan v način njenega delovanja.

Preberite tudi: Neja Berger: Mit o umetni inteligenci.

Zagotovo ni zadosti, ampak vsaj provizorično bi morda lahko rekli, da gre za ideologijo, ki izhaja iz tesne prepletenosti enega in drugega: spoj med tehnološko infrastrukturo in sodobnim neoliberalnim kapitalizmom je v naših glavah ustvaril nezavedni mehanizem, ki se zažira v vsak trenutek in kotiček našega mentalnega življenja, da v naključnih dogodkih lovimo priložnosti in jih izkoriščamo za lastna postajanja; ta mehanizem pa je ustvaril individualno obvladana in modelirana mikrookolja na eni strani ter družbeno neobvladljiva in desinhronizirana makrookolja na drugi, ki skupaj vodijo v divje izkoriščanje celotnega planeta. Zdej pa vsi skupi rešimo svet pred poplavami in požari …

Tu vskoči drugačen koncept naključja, da reši svet? Ne, res ne, žal. Vseeno pa nam lahko drugačno razumevanje naključja ponudi neko možnost, sicer le negativno možnost, ampak vseeno možnost: možnost, ki je negativna zgolj za naše izkoriščanje v njej. Sprejeti naključje ne pomeni nehati delovati in načrtovati dejanj, naključje pomeni najprej sprejeti ireduktibilnost obstoja zunanjosti, ki ne pozna nobene nujnosti po tem, da se mi v njej okoristimo, da v njej vidimo priložnost za naša postajanja to in ono; naključje kot tisto neobvladljivo morda celo kaže negativno podobo tej naši nujnosti postajanja, da namreč prav njo okrivi za današnjo begajočo situacijo, ujeto med antropocenom in posthumanizmom; naključje zagovarja sprejetje zunanjosti v času, ko nam je po eni strani zmanjkuje in ko se je po drugi strani začela obračati proti nam. Še preden dokončno izpraznimo besedo skupnost, bi morda lahko začeli s tem, da se nimamo več za oportune avtorje lastnih življenj.

—

Prikazna fotografija: Ana Reberc.