Prijateljice proti kapitalizmu: odprava družine kot politika prijateljstva

Zamišljanje alternativ kapitalizmu terja celovit premislek o tem, kako skrbimo drug za drugega in kako živimo skupaj. Kapitalizem ni le način produkcije, temveč tudi specifičen način zadovoljevanja potreb po hrani, zavetju in udobju. Te potrebe se trenutno pogosto zadovoljujejo v majhnih družbenih enotah, ki jih simbolično združujejo zakonska zveza, genetika in dedovanje. V kapitalistični družbi jedrna družina velja za prevladujočo enoto skrbi. Toda poleg družine obstajajo tudi druge oblike družbenosti in drugi načini medsebojne skrbi. Za ljudi ne skrbijo le družinske članice, temveč tudi prijateljice in znanci v skupnostih in na delovnih mestih ter delavke v storitvenih dejavnostih.

Če bi o prijateljstvu razmišljali kot o enem izmed načinov skrbi, bi lahko odkrili doslej nepoznane možnosti in hkrati opozorili na dejstvo, da družina ni edini obstoječ odnos skrbi, četudi je prevladujoč.

Skrb in družbenost zunaj družine lahko artikuliramo kot del politike, ki si upa misliti družbo onkraj kapitalizma. Klici k odpravi jedrne družine se v zadnjih letih znova pojavljajo. Kvir analize kapitalizma v delih Kinderkommunismus Jules Joanne Gleeson in Kate Doyle Griffiths, Full Surrogacy Now Sophie Lewis, To Abolish the Family M. E. O’Brien in številnih drugih kličejo k preseganju pozasebljene družinske ureditve kot osnovne celice preživetja. To pomeni tudi artikulacijo alternativnih družbenih oblik, ki so sposobne zadovoljiti človeške potrebe. V tem eseju želim pokazati, kako bi lahko prijateljstvo predstavljalo osnovo za bolj kolektivne oblike skrbi, užitka in razcveta. Če bi o prijateljstvu razmišljali kot o enem izmed načinov skrbi, bi lahko odkrili doslej nepoznane možnosti in hkrati opozorili na dejstvo, da družina ni edini obstoječ odnos skrbi, četudi je prevladujoč. To bi nam lahko pomagalo preseči nekatere omejitve, bistvene za jedrno družino.

Preberite tudi: Erin Maglaque: Ukinimo družino; Rdeča ljubezen za vse.

O problemih jedrne družine se je v feministični in kvir teoriji veliko razpravljalo (glej na primer The Anti-Social Family Barrett in McIntosh ali Family Values Melinde Cooper). Ne le da je družina izkoriščevalska za tiste, ki jim je bila naložena odgovornost za skrb za druge, temveč je pogosto tudi nevarna za ženske, otroke, kvir in trans osebe. Toda družine ni vedno lahko zapustiti, tudi če je škodljiva in nasilna. Družba je strukturirana okoli družine, tako da tiste in tisti, ki jo zapustijo (ali pa so iz nje izključeni), s težavo dostopajo do oskrbe, čustvene podpore, bivališča in denarja.

V sferah romantične ljubezni in družine je čustvena intenzivnost običajno povezana z ekskluzivnostjo. Čustva postanejo igra ničelne vsote. Oseba ima lahko samo eno mater, samo eno pravo ljubezen, samo eno družino. V 20. stoletju se je v literaturi o starševstvu poudarjala potreba po primarni skrbnici – materi, ki naj bi zadovoljila vse potrebe svojih otrok. Seveda za večino ljudi ne skrbijo izključno matere. Otroke vzgajajo vzgojiteljice, babice, dedki, očetje, sorodnice, prijateljice in sosedi. Kljub temu se še vedno ohranja prepričanje o edinstvenosti čustvene vezi med materjo in otrokom.

Družina je kljub temu, da jo podpirajo številne druge oblike družbenosti in dela, ohranila skoraj mitološki položaj edinega pravega mesta ljubezni in skrbi.

Ta predstava je povezana s politiko domačega gospodinjskega dela, kot se je pojavila v kapitalizmu. Ko se je domača sfera vse bolj ločevala od formalnega delovnega mesta, se je gospodinjsko delo vse bolj privatiziralo in se začelo obravnavati kot odgovornost izključno ene osebe. Matere imajo prevladujočo odgovornost, da skrbijo za potrebe svojih družinskih članov, kar vključuje ogromno dela. Vendar pa so lahko bele meščanke del ali večino tega dela prenesle na druge (običajno migrantske, delavske in nebelske) ženske. Družina je kljub temu, da jo podpirajo številne druge oblike družbenosti in dela, ohranila skoraj mitološki položaj edinega pravega mesta ljubezni in skrbi. Zato torej izključuje druge oblike družbenosti in oblikuje svet na način, ki onemogoča drugačne načine skrbi zase in za druge. Družina ima nekakšen monopol nad skrbjo, ki jo ustvarja reproduktivno delo – delo, ki zagotavlja preživetje in blaginjo ljudi. Kuhanje, pranje perila, skrb za otroke in starejše naj bi bila odgovornost družine, pa tudi čustvena podpora, ki jo ljudje potrebujejo, da vsak dan prihajajo v službo.

Preberite tudi: Silvia Federici: Gospodinjsko delo proti plačilu.

Odprava družine je gibanje za preseganje trenutnega stanja stvari – preseganje družbene prevlade belskih meščanskih vrednot, ki dostop do skrbi pridržujejo le tistim, ki so del družinskih odnosov. Odprava družine je v svojem bistvu kvir, saj skuša preseči družinsko spolno ureditev. Cilj takšne ureditve je produkcija ustrezno heteroseksualnih in cisspolnih subjektov s pravilnimi željami – ne le za heteroseks, temveč tudi za reprodukcijo institucije družine in z njo povezanih oblik lastnine. Odprava družine je oblika upora, ki izvira iz nasilja in izključevalnosti same družine. Gre za odpravljanje institucije družine z ustvarjanjem sveta, v katerem družina kot mesto skrbi in porazdelitve virov ni več potrebna. To pomeni, da si zagovornice odprave družine ne prizadevajo toliko za odvzetje skrbi, do katere ljudje dostopajo prek svojih družin, ampak predvsem za bolj ekspanzivne in kolektivne načine skrbi drug za drugega. Zato gre za grajenje novega sveta, in ne le za uničenje sedanjega, kar vključuje ustvarjanje novih vrst družbenosti in želja – takih, ki jih še ne moremo poznati.

Morda pa že danes obstajajo nekatere oblike družbenosti, ki jih lahko uporabimo v projektu odprave družine. Odprava družine bi lahko bila politika prijateljstva.

Odprava družine je oblika upora, ki izvira iz nasilja in izključevalnosti same družine. Gre za odpravljanje institucije družine z ustvarjanjem sveta, v katerem družina kot mesto skrbi in porazdelitve virov ni več potrebna.

Naši prijateljski odnosi imajo v kapitalističnih družbah dvoumno pozicijo. Alan Sears v članku Lean On Me? The Falling Rate of Friendship opaža, da je prijateljstvo manj eksplicitno vključeno v tržne odnose kot na primer zmenki, zakonske zveze ter odnosi med starši in otroki. Poleg tega prijateljstvo poudarja prijetne interakcije v sedanjosti – pojav, ki postaja vse bolj nemogoč, saj imajo ljudje zaradi prekarnih zaposlitev in povečanega obsega gospodinjskega dela vse manj prostega časa. Časovna revščina pomeni, da pogosto nimamo časa za užitek ali sedanjost. Ves svoj čas moramo vložiti v to, da si zagotovimo prihodnost. Kot piše Sears, je nestrukturirani čas prijateljstva prvi, ki odpade, ko se povečajo zahteve plačanega dela in družine.

Obstajajo vidiki prijateljstva, ki jih je mogoče uporabiti za radikalne politične cilje. Prijateljstvo lahko včasih deluje kot resnična alternativa heteroseksualni ljubezni in družini, namesto da bi ju zgolj dopolnjevalo. Zaradi povezave med prijateljstvom in nestrukturiranim časom uživanja je to oblika odnosa, ki je bolj primerna za antikapitalistično politiko. V nasprotju z družino ima prijateljstvo potencial, da postane resnično ekspanzivna oblika odnosnosti, ki je ne zaznamuje čustvena igra ničelne vsote kot ljubezensko zvezo in družino, ampak lahko vključuje mnogotere odnose in stopnje intenzivnosti. Namesto dela, povezanega z družino, lahko prijateljstvo ponudi prostor in čas za igro.

To ne pomeni, da prijateljstvo kot oblika družbenosti ni problematično. Prijateljstvo namreč ni vedno svobodno razmerje med enakimi. Razsvetljenska ideologija je prijateljstvo idealizirala kot pravo vrsto odnosa za racionalno razpravo in kot obliko družbenosti, ki izključuje ekonomske interese. V svojem bistvu pa so bili to skoraj izključno odnosi med belimi meščani, s katerimi so ti utrjevali svojo moč in občutek pomembnosti. Včasih so ta razmerja vključevala tudi seksualno komponento, vendar so le stežka ogrožala status quo. Danes lahko prijateljstva med belimi heteroseksualnimi moškimi vsebujejo nekatere vrste seksualnega užitka in še vedno utrjujejo njihovo identiteto ustrezno hetero-ospoljenih subjektov. Kot v svoji knjigi Not Gay pokaže Jane Ward, je v homosocialnih kontekstih, kot so bratovščine in vojska, homoerotična igra ritualizirana na način, da rabi reprodukciji bele, moške, heteroseksualne dominacije. Ward tako poudarja, da so lahko ti moški soudeleleženi v homoerotičnih aktivnostih in še vedno ohranjajo »pristno« heteroseksualno identiteto, saj so ti seksualizirani rituali razumljeni kot oblika moškega povezovanja, in ne kot izraz poželenja.

Prijateljstva heteroseksualnih žensk lahko prav tako rabijo ohranjanju prevlade heteroseksualnosti, tudi ko na videz zagotavljajo prostor za kritiko heteroseksualne ljubezni. Tamsin Wilton je v delu Sisterhood in Service of the Patriarchy trdila, da ti odnosi delujejo kot bolnišnice na bojišču – zagotavljajo takojšnjo pomoč pri odpravljanju škode, ki jo povzročajo heteroseksualni odnosi, ne odpravljajo pa vzrokov za to škodo. Namesto tega žensko prijateljstvo deluje kot bistveno dopolnilo heteroseksualnosti. Wilton piše, da je sicer običajno, da se heteroseksualne ženske svojim prijateljicam pritožujejo nad moškimi, kar je lahko vir tolažbe in solidarnosti, vendar pa ti pogovori tudi naturalizirajo vedenje moških do njihovih partneric, v smislu »moški takšni pač so«. Ko se je Wilton opredelila kot lezbijka, je ugotovila, da je iz teh družbenih vezi izključena, saj temeljijo na pritoževanju nad moškimi in heteroseksualno ljubeznijo, ne morejo pa dojeti lezbištva kot resnične alternativne oblike življenja.

Vidike prijateljstva, ki temeljijo na nehierarhičnosti in užitku, je mogoče graditi na način ustvarjanja odnosov, ki so manj vključeni v oblike kapitalistične reprodukcije.

Kljub tem dvoumnostim je prijateljstvo manj obremenjeno s kulturnimi pomeni kot družina in romantična ljubezen. Čeprav so nekatere vrste prijateljstva mesto stroge kodifikacije in izključevanja tistih, ki niso ustrezni, prijateljstvo samo po sebi prevzema mnogo različnih oblik. Običajno je bolj vzajemno v smislu čustvene podpore kot odnosi med starši in otroki ter heteroseksualne zveze. Te vidike prijateljstva, ki temeljijo na nehierarhičnosti in užitku, je mogoče graditi na način ustvarjanja odnosov, ki so manj vključeni v oblike kapitalistične reprodukcije. Kath Weston v svoji klasiki Families We Choose iz leta 1991 trdi, da za kvir ljudi na splošno obstaja manj simboličnega razlikovanja med družinskimi vezmi, ljubezenskimi zvezami in prijateljstvom. Čeprav odsotnost institucij in ritualov včasih otežuje vzdrževanje dolgotrajnih in vzajemnih odnosov, pa pomeni tudi, da so kvir odnosi bolj odprti in mnogoteri. To lahko nasprotuje ideji, da naj bi vsa podpora izhajala iz jedrne družine. Namesto tega mnogotere oblike povezovanja odpirajo prostor za odnose, ki so bolj iznajdljivi in se odzivajo na potrebe udeleženih, tudi ko se te potrebe sčasoma spreminjajo. Takšni odnosi so bolj usmerjeni v užitek, varnost in podporo v sedanjosti kot v naložbo v prihodnost, ki je neverjetno podobna preteklosti – prihodnost poroke, otrok in lastništva nepremičnin. Ali z drugimi besedami, v prihodnost kapitalistične reprodukcije.

Medtem ko sta prijateljstvo in užitek videna kot primerna za najstnike in mlade odrasle, se pričakuje, da bodo te vezi, ko dosežemo določeno starost, nadomestili bolj bistveni odnosi ter odgovornosti službe in družine.

Ker je prijateljstvo teže umestiti v klasične modele družbenosti in zasebnega gospodinjstva ter zaradi relativnega manka družbene kodifikacije je pogosto nevidno ali stigmatizirano. Medtem ko sta prijateljstvo in užitek videna kot primerna za najstnike in mlade odrasle, se pričakuje, da bodo te vezi, ko dosežemo določeno starost, nadomestili bolj bistveni odnosi ter odgovornosti službe in družine. Nekaj malce žalostnega je v tem, če nismo več mladi, pa prijateljstva še vedno štejemo za najpomembnejše odnose v svojem življenju. V normativni zgodbi o dobrem življenju, ki temelji na poklicnem napredovanju, romantični ljubezni, poroki, lastništvu nepremičnin in rojstvu otrok, prijateljstva niso tako pomembna. V zgodbi o tem, kako naj bi bilo videti življenje, postanejo prijateljstva odveč. Življenjske zgodbe kvir ljudi v to pripoved teže umestimo, saj so njihova ljubezenska razmerja pogosto razumljena kot »samo prijateljici« in ker zanje prijateljstva pogosto ostanejo pomembna skozi vse življenje.

Kvir načini družbenosti niso edini, ki so stigmatizirani zaradi nezmožnosti pravilne reprodukcije. Rasizirane oblike sorodstva, zlasti črnske družine, so pogosto patologizirane, ker ne izpolnjujejo norm belske meščanske družine. Kot piše Luke de Noronha, to vse bolj vodi v kriminalizacijo prijateljstev mladih temnopoltih moških, ki jo sproža moralna panika zaradi domnevnih »tolp«. V skladu s to pripovedjo se mladi temnopolti moški v kriminalne tolpe vključujejo zato, ker se črnska družina (zaradi odsotnih očetov in brezbrižnih mater) ne zmore ustrezno reproducirati. Toda kot poudarja de Noronha, so te tako imenovane tolpe pogosto skupine črnskih moških, ki so skupaj odraščali in med seboj gojili odnose zunaj družine. Ker ti odnosi niso vedno razumljivi za državo ali širšo belsko, meščansko kulturo, se ne obravnavajo kot odnosi, ki bi lahko nudili čustveno podporo in veselje. Namesto tega se jim pripisujejo bolj zlovešči motivi, kar povzroča strah pred »organiziranim kriminalom« ter potrebo po nadzoru in preganjanju teh odnosov. Čeprav teh prijateljstev sami verjetno ne doživljajo kot političnih, so kljub temu politizirani kot grožnja državi in reprodukciji statusa quo.

Druga oblika družbenosti, ki je povezana s prijateljstvom, izrecno ogroža državo. Tovarištvo temelji ravno na nasprotovanju svetu, kot ga poznamo. Če je jedrna družina usmerjena v prihodnost, ki je videti enako kot preteklost, tovarišice v sedanjosti gradijo odnose, ki temeljijo na skupni želji po drugačni prihodnosti. Tovarištvo je odnos, ki deluje proti nevprašljivi in naturalizirani pozasebljeni skrbi v družini, saj ustvarja vezi solidarnosti, ki segajo onkraj zasebne sfere, ven v svet. Lahko smo »intimne tujke« s tovarišicami v drugih državah, ki jih še nikoli nismo srečale. Tovariši pogosto postanejo tudi prijatelji v bolj tradicionalnem pomenu besede – ljudje, s katerimi si delimo radosti in težave vsakdanjega življenja ter gradimo vzajemne vezi skrbi in podpore. Prijatelji pa se lahko spremenijo tudi v tovariše, ko postanemo del skupnih političnih bojev.

Če je jedrna družina usmerjena v prihodnost, ki je videti enako kot preteklost, tovarišice v sedanjosti gradijo odnose, ki temeljijo na skupni želji po drugačni prihodnosti.

Kvir, rasizirane in antikapitalistične oblike družbenosti tako obstajajo zunaj jedrne družine. Kot takšne so pogosto nevidne ali stigmatizirane. Pri vprašanju, kako vzpostavljati širše mreže skrbi, lahko izhajamo iz vsakdanjih izkušenj prijateljstva. S tem lahko izpodbijamo simbolično in materialno privilegirani status družine kot družbene institucije, ki ima v kapitalizmu na videz monopol nad skrbjo. Če o prijateljstvu razmišljamo politično, si lahko prizadevamo tudi za ohranitev njegovega čustveno ekspanzivnega in osvobajajočega potenciala, nasproti težnjam po klikah in privatizaciji. Iz figure tovarišice se učimo, da lahko tudi neznanke postanejo del čustvene intimnosti – intimnosti, ki ni več vezana na igro ničelne vsote »prave ljubezni«.

Analize kapitalizma morajo biti usmerjene proti družini. Biti na levi pomeni ravno zavzemanje za svet, v katerem imajo ljudje dostop do vsega, kar potrebujejo, onkraj pozasebljenih družinskih vezi. Ker družina te vire rezervira za zasebno družinsko odgovornost, mora biti levica za odpravo družine, biti za družino pa je po svoji naravi reakcionarno.

Če o ukinitvi družine ne razmišljamo le kot o negativnem projektu, temveč kot o projektu, katerega cilj je ustvarjanje drugih in mnogoterih oblik družbenosti – da bi družina postala odveč, lahko začnemo opazovati vse male načine, kako se že reproduciramo zunaj družinske oblike in proti njej. Čeprav se veselje, ki ga delimo s prijatelji, morda ne zdi politično, lahko postane del političnega projekta, v središču katerega sta užitek in skrb. Te interakcije so trdno zasidrane v sedanjem trenutku, vendar lahko kažejo tudi na drugačno prihodnost in ekspanzivnejše izražanje čustev. Namesto da si prizadevamo za vključitev kvir ljudi v tradicionalne pripovedi o družinski in romantični ljubezni, lahko potrdimo prijateljstvo proti ljubezenski zvezi in družini. Figuri prijateljice in tovarišice lahko postaneta plodna tla za politično misel, prijateljstvo pa nam lahko zagotovi čustveno podporo, ki jo potrebujemo v boju za drugačen svet. Na ta način lahko naša politična gibanja ob dolgoročnih ciljih političnega boja pozornost posvetijo tudi čustvenim vidikom politike, radostim in tegobam sedanjosti. Skupaj se lahko borimo za to, da si povrnemo čas od plačanega dela in družinskih obveznosti ter si vzamemo čas za sklepanje prijateljstev.

—

Prevedla: Ana Cvelfar.

Izvirnik: Friends against capitalism: Family abolition as a politics of friendship.