Produktivnost

1.

Garamo. Plača ni ne vem kaj. A kljub temu štancamo. Kaj pa naj drugega?

Štancamo in se pogovarjamo. O ja, jaz imam vedno nekoga za pogovor. Pogovarjam se s Smeškom. Smeško je zelo inteligenten in precej … visok. Nenehno se … smehlja. Prav zares, ves čas. Non-stop.

– Moja dežela je raj na Zemlji – začne s svojim seven-eleven nasmeškom. – Mi imeti vse. Mi imeti fino vreme, morje, sonce, gore, puščava in … in … Ma, mi imeti vse. Evriting.

– Moja dežela ne imeti nič. Zelo zjebana moja dežela. Ril fakdap – zaupno dodam.

– Ampak veš, kaj nam manjkati – nadaljuje nasmejano, niti pod razno ne upoštevajoč mojih pritožb – nam manjkati demokracija. Če mi imeti vsaj minimalna demokracija, jaz ne bi nikoli, nikoli, nikoli priti v tale mraz. No čans.

– Kaj da ne – ga malo podražim – poznam te tvoje zgodbe. Pa še kako bi prišel, pa še kako.

– Kaj rekel?

– Jaz reči: ti priti, ti priti hauever.

– Ja, ja, zdaj ti mene malo dražiti, a. Džokin.

– Ma ne, resno govoriti. Jaz bi priti tako ali drugače. Enivej.

– Jee, ampak tvoja dežela ril fakdap, moja dežela samo rabiti malo demokracija. Samo malo in vse bi biti okej. Nouproblems etol.

– Je moj kurac. Tvoja dežela je še bolj zjebana kot moja. Tvoja dežela je podobna peskovniku v otroškem vrtcu – se ne pustim.

– Kaj reči, kaj reči?

– Bulšit, men, bulšit. Tvoja dežela biti peskovnik v kindergarten.

– Ti žaliti, ti žaliti … ti sanabobič! – pravi in vstane, ne da bi izgubil nasmešek.

– Daj no, jaz se samo malo šaliti. Šala mala. Džokin. – malo sem tudi cviknil, saj je bil precej … visok.

Z nasmeškom se vrne na svoj stol, pri tem pa si nekaj brunda v brado in zmajuje z glavo.

– Sori, men. Nič jeziti.

– Okej, okej.

– Frends agen?

– Okej, okej … Olvejs frends – odvrne zdaj že vidno pomirjen.

2.

Iskreno me je razveselilo, da sem se pobotal s Smeškom. V redu dečko je in precej … visok. Vseeno ga moram kdaj pa kdaj malo podražiti. Jaz sem namreč šaljivec. Pa tudi, kaj bi drugega počel na tem suhoparnem šihtu. Malo se pogovarjamo, malo zafrkavamo, on pa se takoj zjezi. Čeprav se stalno smehlja – se jezi. Jaz to vem. Zato ga tudi kličem Smeško.

Šiht pa je bil res dolgočasen. Pazi to! Pakiramo pakete za mobitele. To je en kos kartona, v katerega je treba zapakirati devet različnih papirjev in eno plastično kartico, potem pa karton prepogneš po označenih črtah. Tako da iz tega nastane en tak fin paketek. Potem je treba na paketek nalepiti eno nalepko s serijsko številko ali kaj jaz vem s čim. V glavnem, na nalepki je neka številka. Temu paketku mi na šihtu rečemo »dumi«. To naj bi pomenilo bebček. To pa zato, ker izdelava enega takšnega paketka zahteva veliko psihično aktivnost. Verjetno je to mišljeno ironično ali kaj.

Jaz sem bil pri izdelavi teh paketkov prepričljivo najpočasnejši. Izdelal sem jih 120 na uro. Smeško jih je izdelal 400. To pa zato, ker je on inteligenten in precej … visok.

3.

Najboljše od vsega je bilo, da smo bili plačani na akord. To pomeni, da dobiš toliko, kolikor jih izdelaš. Za en »dumi« dobiš 0,90 krone … Z enostavno matematično operacijo se je dalo izračunati, da sem na uro zaslužil 108 kron, Smeško pa 360. Normalna plača, če si bil plačan na uro, je znašala 75 kron na uro. To je torej pomenilo, da sem jaz, čeprav neumen in počasen, zaslužil več od povprečne plače in bil pravzaprav zadovoljen. Čeprav so nekateri mislili, da bi moral zavidati Smešku, ker je on zaslužil petkrat več od povprečne plače. A on je … no, ja. Me vpraša:

– Zakaj ti delati tako počasi? Ne biti tako len ti. Delati veliko in zaslužiti veliko denarja, kot jaz. Lotsof mani.

– Saj zaslužim več kot kadarkoli.

– Kaj reči?

– Jaz zaslužiti več kot kadarkoli prej. Mor denever.

– Ti lahko veliko več, veliko hitreje ti morati delati. Kot jaz. Delati hitro, zaslužiti veliko kron, poslati svojim mama, oče in veliki brat. In to malo pomagati narod v borba za demokracija. Help tudapipl.

– V moja dežela pomagati samo eno nahajališče nafte. Mogoče niti to ne. Not ivndet.

4.

Ko smo po mesecu dni prejeli plače, se je izkazalo, da je Smeško dobil skoraj dvakrat višjo plačo kot direktor podjetja, ki je bil obenem tudi solastnik. Upravni odbor je takoj sklical sestanek, da preveri, kje se je prikradla napaka. Vendar pa so ugotovili zgolj to, da Smeško tako veliko zasluži, ker izdela toliko »dumijev«. Potem so sklenili, da je akord za »dumije« previsok in da ga je treba znižati. Nek običajni delavec pač ne sme zaslužiti dvakrat več od direktorja in hkrati solastnika. In tako je bilo odločeno, da se namesto 0,90 po paketu plačuje 0,60. To naj bi bilo, so si mislili, bistveno enakopravnejše. Ko so nam sporočili to novico, je bilo veliko negodovanja. Začuda sem se jaz počutil najmanj prizadeto in to ne zato, ker ne bi razumel vsega tega stanja okoli znižanja (vse sem dojel, prisežem), temveč kar tako. Briga me. Delaš, kolikor zmoreš, in dobiš, kolikor ti dajo, in adijo. Tu se ni vredno preveč sekirati.

Pa Smeško? Snelo se mu je. Takoj je, čeprav z nasmeškom, skočil v fris šefu oddelka.

– To biti popolnoma nepravično. Vi nas goljufati. Mi pošteno delati, vi nas pošteno plačati! Kaj pa je tole! Jaz delati kot živina, a plača biti manjša. Ne razumeti. Dont getit! – je besno kričal.

– Daj pomiri se, pomiri se. Počasi. Tile iz upravnega odbora so sklenili, da je treba zmanjšati stroške in povečati produktivnost – ga je poskušal pomiriti šef.

– Ne razumeti, kaj ti govoriti. Kaj reči?

– Treba je povečati produktivnost. To pomeniti treba delati hitreje. Še več kot do zdaj. Štekaš? – je dejal že nekoliko nadrkan šef.

Takoj sem vskočil v dogajanje, saj sem se zbal, da Smeško ne bi eksplodiral in naredil kaj neumnega, zaradi česar bi lahko ostal brez službe. Potem pa adijo help tudapipl v borbi za demokracija.

– Pomiriti se, Smeško, jaz ti vse razložiti. Vi, šef, pojdite – sem ponižno rekel – vse bo v redu. Ne skrbite.

– Okej, okej – je rekel, naju oba z gnusom premeril in odšel.

– Kaj ti meni razložiti?! Jaz vse razumeti. Oni nas plačevati manj kot prej. Jaz izdelati 400 »dumi« v ena ura in prej dobiti 360 kron. Zdaj pa … čakati malo … – računal je na pamet – zdaj samo 240. Samo 240. Saj to biti grozno, to biti grozno. Teribl!

– Pa saj niti ne biti tako grozno – sem ga pričel miriti – to vseeno trikrat več, kot če ti biti plačan na uro samo 75 kron. Tfritajms mor.

– Ampak ne, to ne more biti tako – je besno nadaljeval, z nasmeškom na ustih, kot da me ne bi slišal – jaz zdaj izdelati 600 »dumi« na uro in spet zaslužiti 360 na uro. Ajl duit.

– Ampak to biti nemogoče. Nihče ne moči več kot 400, pa še to samo ti moči. Vsi ostali moči samo 200 ali 250. Jaz samo 120. To biti nemogoče. Imposibl.

5.

A glej ga zlomka. Tip je dejansko začel izdelovati 600 kosov na uro. Res je potreboval nekaj dni, da se privadi, toda zdaj je izdeloval šeststo kosov na uro. Delal pa je po dvanajst ur dnevno s samo eno polurno pavzo. Kakšen tip.

Tudi jaz sem poskušal povečati produktivnost. Z nadčloveškimi napori sem dosegel 140 na uro. Potem pa sem obupal. Spet sem se vrnil na svojih 120 kosov na uro. Tudi ostali, ki so delali z nama, so malo povečali število kosov na uro. A šlo je za kakih deset ali dvajset kosov več – ne pa za dvesto kot pri Smešku.

Briga me. Malo več denarja tu pa tam, na istem sem. Kot da se mi da crkavati za malenkost manjšo revščino. Tako ali tako sem služil 72 kron na uro, kar je bilo skoraj isto, kot če bi bil plačan na uro.

Ko smo prejeli naslednjo plačo, je bila spet frka. Smeško je spet zaslužil dvakrat več kot direktor. Potem pa spet sestanki upravnega odbora, predlogi, nalogi, projekti, gor dol levo desno, nakar se spet odločijo, da bodo znižali akord. Sklenili so, da so delavci očitno preplačani, saj to, da običajni delavec služi več kot direktor in obenem solastnik zelo uglednega podjetja, pač res ni za nikamor.

6.

Ko je Smeško slišal, da bodo spet znižali akord, tokrat na 0,30, se mu je čisto strgalo. Ves besen je odbrzel k šefu oddelka in planil nanj s skrivenčenim nasmeškom:

– Vi res biti pokvarjeni kapitalisti. Izkoriščati navadne delavce! Dol z zniževanje akorda! – je smehljajoč udaril z dlanjo po mizi.

Šef ga je samo gledal in se čudil, kaj klamfa. V tem trenutku sem tudi sam priletel v pisarno in začel vleči Smeška ven.

– Oprostite šef, on ne razume teh reči okoli produktivnosti, mu bom jaz vse razložil. Vse bo v redu, takoj se bova vrnila na delo – sem dejal ritolizniško.

– Ne bom nikamor jaz šel. Jaz hočem svoj akord. Jaz morati zaslužiti 360 kron na uro kot prej, kot prej. Tfrihandrdsiksti! – je kričal, medtem ko sem ga vlekel ven in se pri tem tudi malo zbal zase. Smeško je bil namreč precej … visok.

– Povečaj produktivnost … hm … ti morati povečati produktivnost in potem lahko zaslužiti toliko kot prej. Produktivnost biti edini zakon v ta firma – je šef nezainteresirano zavpil za nama.

7.

In tako je Smeško pričel izdelovati 1200 kosov »dumi« paketov na uro. Tisoč dvesto, kakšna cifra, kaj? Res je potreboval nekaj dni, da se privadi, toda zdaj je izdeloval 1200 kosov na uro, dvanajst ur na dan. Garal je kot živina na raketni pogon. Celo ob vikendih je doma razvijal posebno novo tehniko, s katero je zelo izboljšal hitrost. In tako je spet služil 360 kron na uro. Nekateri delavci so dali takoj odpoved, saj niso zmogli povečati produktivnosti in so z novim akordom služili premalo. Jaz sem še vedno vzdrževal svojih 120 kosov in mi je dol viselo za ves ta cirkus. Resda nisem ravno preveč zaslužil, toda ali je to res najpomembnejše? Služil sem 36 kron na uro. Desetkrat manj od Smeška in pol manj, kot če bi bil plačan na uro. Toda to me ni prav nič brigalo.

– Ti morati biti nor – mi je vsak dan govoril Smeško. – Ti morati delati kot jaz. Povečati produktivnost. Produktivnost biti moj zakon. Moj edini zakon! Maj onlies lo!

– Ja pa kaj še – sem govoril v sebi, ker ga nisem hotel razjeziti – šele pred dvema mesecema je prvič slišal to besedo, zdaj mu je pa že »dionliest lo«. Kakšen tip!

8.

In spet je šlo vse po svoji poti. Smeško je spet zaslužil skoraj dvakrat več kot direktor, ki je bil hkrati tudi solastnik firme. In da se ne bi že stotič ponavljal, lahko slutite, kako se je vse končalo. Znova so zmanjšali akord. Tokrat na 0,20 krone. In seveda: Smeško ponori. Znova odbrzi k direktorju in si prične smehljajoč pred njim puliti lase in skoraj jokati. Celo jokal je s svojim nasmeškom. Ta nasmešek mi je začel iti na jetra. Šef ga ni počastil niti z enim pogledom. Samo rekel je:

– Produktivnost, produktivnost … to ti je … to biti edini zakon v tale firma, štekaš. Če češ tristoše’set na uro. Povečaj produktivnost. Ti morati povečati produktivnost.

Smeško je samo pobral svoj nasmešek ter s povešenimi rameni in solzami, ki so v velikem loku zaobšle ustnice, verjetno zaradi nasmeha, stopil do svojega stola in sedel. Malo je tako posedel, potem pa trznil.

– Tisoč osemsto jaz morati izdelati. Tisoč osemsto. To ne biti nič zame. To biti ena dim od pička za mene. Povečati produktivnost. Produktivnost biti moj edini zakon. Majlo!

– Poslušaj – sem mu skušal pojasniti – ko ti izdelati tisoč osemsto, potem oni spet zmanjšati akord. Zato bolje še naprej izdelati tisoč dvesto kosov.

– Ne, ne, ne … jaz morati zaslužiti 360 na uro. Morati povečati produktivnost. Majlo! Majlo!

9.

Po tem zadnjem zmanjševanju akorda so podjetje zapustili skoraj vsi delavci. Seveda se nikomur ni splačalo zastonj garati kot črna živina. Ostali smo jaz, Smeško in še nekaj idiotov. Seveda je Smeško izdeloval svojih 1800 na uro in služil svojih 360 kron na uro. Ja sem bil še vedno pri svojih 120 kosih. Služil sem 24 kron na uro. Prav zares nič, trikrat manj od najnižje postavke. A ni mi bilo mar. Kaj me briga. Samo nepotrpežljivo sem čakal na dan, ko bomo prejeli plačo. Ker sem vedel, kaj se bo spet zgodilo.

A tega nisem dočakal. Dobili so me, kako kradem firmi. Inventar firme.

– No, tako pa to ne bo šlo – je rekel šef, ko so me dobili, kako odvijam žarnice na stranišču – zdaj bomo lepo poklicali policijo, da vidimo, kaj vse si ti tu naredil. Že prej si mi bil sumljiv. Ne ne, tako ne bo šlo. Poglej, poglej … redili smo gada na prsih.

In potem, ko mi je policija preiskala stanovanje in našla vse živo, od računalniških disket do toaletnega papirja, sem vedel, da sem dobil odpoved. Niti malo mi ni bilo mar. Vse sem jim priznal. Pa tudi kaj naj bi drugega, saj je bila moja sobica videti kot Ali Babina jama. Sram me je bilo le, ko so v omari našli moje porniče. Med njimi je bilo tudi nekaj tistih čudnih, z dekleti in konji. Resda so bili konji tisti majhni, poniji, pa vendar. Prav tako me je bilo malo sram zaradi Smeška. Kaj mi bo on rekel? On bi zagotovo rekel:

– Ne biti samo tvoja dežela fakdap. Ti biti še večji fakdap kot tvoja dežela.

Ha, ha, to bi si želel slišati. Toda Smeško ni imel časa, da bi mi prišel to povedat.

Moral je izdelati svojih 1800 kosov na uro.

10.

Pravzaprav me ni prav nič skrbelo, da so mi rekli, da sem tat. Tudi če sem. Kako pa naj bi drugače preživel? Tako, da bi izdelal sto tisoč »dumi« paketov na sekundo? Kmalu jih bo treba prav toliko, če boš hotel preživeti. Ni mi žal, da so me dobili. Toliko bolje, sem se vsaj rešil tiste ječe.

Sodnik je bil okej. Rekel je, da bom, ker je to moj prvi prekršek, dobil samo trideset dni pogojno in globo. Okej. Pošteno. Vendarle sem tat. Mali.

No, potem pa sem začel igrati kitaro v hodniku podzemne železnice. Igral sem in pel žalostne pesmi. Ljudje dobrega srca so mi vrgli kakšen kovanec, jaz pa sem jim vrnil z nasmeškom. To je bilo veselje. Igral sem, opazoval lepa dekleta in pri tem zaslužil dovolj za hrano. Torej več, kot ko sem pakiral »dumi« pakete.

11.

Minilo je nekaj časa. Zima se je približevala, jaz sem začel v hodniku podzemne po malem zmrzovati in vse tisto sranje z »dumi« paketi se mi je zdelo tako neresnično. Še naprej sem igral skoraj vsak dan, razen če sem imel mačka od prejšnje noči. Takrat nisem imel glasu za petje.

Nekega sobotnega večera, ko se je dalo največ zaslužiti, sem igral in naenkrat, na polovici pesmi, se mi je zataknilo in sem se zmedel. Sredi množice, ki je hodila mimo, je stal Smeško in me gledal. Poskušal sem nadaljevati s pesmijo, kot da ga ne bi opazil, toda on se mi je približal s svojim nasmehom. Bil je precej … suhljat. Imel je podočnjake in prste je ves čas premikal, kot bi na klavirju igral »Turški marš«. Dal mi je dvajsetaka in zamišljeno rekel:

– Dobro igrati. Koliko zaslužiti na pesem? Koliko pesmi na uro? Koliko zaslužiti na uro?

– Ne vem … res ne vem – sem odvrnil z nasmeškom, misleč da se šali. Toda on je bil videti smrtno resen.

– Ne? Mogoče ti plačan na uro? Koliko tvoja urna postavka? – je nadaljeval in se radovedno smehljal.

Kapne mi, da se mu je snelo.

– Ja, ja … jaz biti plačan na uro. Dobiti petdeset kron na uro.

– Oh! To biti zelo malo, zelo malo. Oni tebe izkoriščati. Zahtevaj, da ti plačati na akord. Ena pesem deset kron. In potem samo igrati, igrati. Produktivnost, produktivnost je zakon. D lo!

– Koliko ti zaslužiti zdaj?

– O, jaz odlično zaslužiti. Jaz zaslužiti skoraj dvakrat več kot direktor, ki obenem biti solastnik. Zaslužiti 360 kron na uro. Riligud mani.

Še vedno je pri svojih 360. A ne morem, da ga ne bi vprašal:

– Koliko zdaj plačati za en »dumi«?

– O, zdaj ne plačati tako veliko. Plačati 0,05 kron. Notsomač, notsomač.

– Koliko?!!!! Jebemti, koliko jih pa potem narediš? Koliko jih ti izdelati na uro, da zaslužiti 360?

– Jaz izdelati veliko, veliko. Sedem tisoč dvesto jaz izdelati vsako uro.

– Sedem tisoč dvesto na uro?! Sedem tisoč … Ma, zajebavaš me. Ti mene malo dražiti, a? – sem ga pogledal v pričakovanju, da se bo začel režati. Toda on je obdržal tisti svoj bolestni nasmešek na obrazu in me sočutno gledal. Njegovi prsti so še naprej igrali »Turški marš«. Nikakor se nisem mogel spomniti, kdo je avtor »Turškega marša«.

– Koliko vas zdaj biti in izdelovati »dumi« pakete?

– Samo jaz. Ostali dobiti odpoved. Jaz dovolj za cela firma. Produktivnost moj zakon. Majlo!

Jaz sem se samo žalostno nasmehnil, on pa se je premaknil, kot da hoče oditi.

– Jaz morati zdaj iti domov. Morati malo trenirati nova tehnika. Ker oni meni reči, da jaz spet morati povečati produktivnost. Jaz njih poznati. Vsak mesec: produktivnost. Majlo!

Potem je odšel. Trenirat.

Jaz sem zajel zrak in se pripravil, da zapojem:

– »Produktivnost je ekonomije zdravilo – čemu naj švicam za še manjše plačilo«

Vedel sem celo, kdo je pesem izvajal, nekoč davno. Nekje drugje.

A zapel nisem. Nisem poznal akordov.

—

Prevedel: Mišo Mićić

Zgodba Produktivnost je v izvirniku izšla v zbirki zgodb Sandale (VBZ, 2013)

Prevod objavljamo z dovoljenjem njegovih dedičev, ki se jim od srca zahvaljujemo.