Protesti kot intimna opcija
Razmislek o nekaterih razsežnostih, ki sevajo iz novejših protestniških manifestacij, začenjam nekam prosto, pusto, okostnjaško, z eno besedo – legalistično, a zato na kar najvišjem mestu: v samem vrhu našega pravnega reda. 42. člen Ustave Republike Slovenije (pravica do zbiranja in združevanja) se glasi:
»Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.«
Mimogrede: kakšno sosledje! Seveda lahko vsebino, črko in duha pravice do javnih zborov ob ostalih temeljnih svoboščinah liberalistične ideologije samo molče, brez pametovanja in tako rekoč refleksno odobravamo; je pa v zgornjem nizanju vendarle nekaj hecnega. Hote nehote funkcionira kot groteskno komičen punch line: pravica do mirnega in javnega zborovanja, kljukica; vsak se lahko združuje z drugimi, kljukica; če je vojna, prevrat ali, bohnedaj, pandemija, se oboje lahko omeji; smiselno. In potem, brez kakšnega besednega veziva, po zgolj nezgrešljivi liberalni intuiciji, bam! – vojaki in policaji ne morejo biti člani političnih strank! No, seveda je jasna implikacija, ki naj bi preprečevala politizacijo represivnih organov, vendarle pa nas napredovanje člena spomni na Oficirje, služkinje in dimnikarje Mladena Dolarja, ko normativno naštevanje prekine nedomač in obscen vdor, na normo nezvedljiv presežek dimnikarske ščetke.
V Sloveniji lahko protestiramo – in slej ko prej protestiramo največ doslej.
Prevedimo ta formalen uvod v prakso na terenu, bogato protestniško vrenje zadnjih let. Dogajanje med pandemijo je kljub političnim krizam in ostalim tegobam dokazalo, da ustavni red oziroma njegova implementacija tudi ob najbesnejših željah po ohranitvi političnih moči funkcionira. Kot sem zapisal v komentarju pred časom, vse pragmatično rovarjenje politike ni moglo zares uzurpirati upravnega in pravnega sistema države; vladno klestenje Slovenije po podobi tedanje vlade je bilo v večini primerov »sistemska uzurpacija oblastnih sistemov v prid politične opcije, ko je to preseglo jurisdikcije, so državni aparati skoraj brez izjeme na to reagirali in ukrepali«. Najmarkantnejše so bile reakcije in odločbe Ustavnega sodišča; in prav opolnomočenje ter vnovično podčrtanje pravice do mirnih protestov je bilo najodmevnejše in tudi nasploh najbolj na mestu. V Sloveniji lahko protestiramo – in slej ko prej protestiramo največ doslej.
Gon po protestiranju
Ob tem protestniškem prebitku je mogoče opaziti neko morda niti ne tako nenavadno karakteristiko. Govorim o določeni rekreativnosti; nezainteresiranem zadovoljstvu, ki veje iz sicer relativno jasno izraženih zahtev ali želja in kot neizrečen presežek zaobjema tako rekoč vsako nedavno ali zdajšnjo protestno aktivnost; nezvedljivo na konkretne razloge in motivacije, na vsebino in substanco protestirajočih, temveč kot neotipljiva presežna vrednost transcendira manifestno akcijo. Zasilno in priložnostno bi temu lahko rekli »gon protestiranja«; ta poleg nedvoumnih, razumljivih in upravičenih motivacij – boja za ali proti tej ali oni politiki, za ohranitev okolja, proti vojni itn. – kaže na nekaj drugega v srčiki protestniške aktivnosti, nekaj, kar morda ni neposredno povezano z vzroki in zahtevami protesta, četudi so ti seveda vedno tisto glavno gibalo, saj bi brez njih vsakršno protestiranje izgubilo smisel.
Potrebna je pripomba: proteste praviloma podpiram, nekaterih sem se udeleževal, ob priliki sem bil tudi aktiven – to pa nam ne sme preprečevati videti in misliti širše od naših neposrednih participacij, političnih preferenc in nasploh simpatije ali nastrojenosti do te ali one protestniške linije. Prej nasprotno, ravno uzrtje tega, kar se zaradi naše neposredne vpletenosti izmika našim sprotnim predstavam o lastnem početju, odpira možnosti samorefleksije in drugačnega, boljšega delovanja.
Noben protest ni poskušal na primer nasilno vreči vlade, zamenjati ustavnega okvira, političnega sistema, nobena protestniška skupina ni nikoli pozivala k nasilju.
Če začnemo s širokim planom: noben nedaven protest, kar velja za vso zgodovino naše države, ni bil zares radikalen. Vsi so potekali v varnem zaledju pravnega reda, skladno z navedenim 42. členom ustave; noben ni poskušal na primer nasilno vreči vlade, zamenjati ustavnega okvira, političnega sistema, nobena protestniška skupina ni nikoli pozivala k nasilju. Ravno obratno: vsak nasilen incident je vodstvo tega ali onega protesta ter velika večina protestnikov in protestnic z vsemi močmi poskušalo ustaviti v kali, vsekakor pa so se od vsakršne uporabe sile distancirali. Zlasti med pandemijo je postalo evidentno, danes pa tudi uradno priznano, da je bila najnasilnejša policija. Tudi najbolj divje protestniške variante niso nikoli skušale aktivno zamenjati oblasti ali državnega aparata nasploh, temveč so s svojim kričanjem, trobljenjem in psovkami, kar je bilo poleg kakšnih posameznih incidentov najradikalnejše protestniško obnašanje, zgolj vršili pritisk in pasivno čakali, da vlada ali mestna oblast odstopi sama. Kakor na primer študentski protesti v Jugoslaviji tudi največji protesti v samostojni Sloveniji niso bili toliko proti kot za; za boljši socializem, za upoštevanje ustavnosti in kvečjemu proti realpolitičnim zlorabam države, ki omadežujejo dobro v njenem srcu. V tem smislu so skoraj vsi protesti pri nas v bistvu državotvorni, bolj kot samo upravljanje države.
Državotvorni protesti
Noben protest pri nas torej ni bil zares subverziven, temveč vedno zgolj opomnik k ohranjanju obstoječega reda. Če vzamemo za primer največji protest v zadnjih desetih letih, tako imenovano vseslovensko vstajo, je bila njena osnovna zahteva – odstop vodij največjih strank, menjava oblasti, a z istimi strankami – precej skromna; ob odsotnosti politične nesposobnosti in prisotnosti le malo previdnejše koruptivnosti se najbrž niti ne bi zgodila. Tako smo se – le kaj naj drugega počnemo sami s sabo? – znebili Janše, Jankovića pa je takrat zamenjala Alenka Bratušek, njegova lažja in neavtoritarna verzija. Kar je v bistvu neko povsem običajno dogajanje dnevne politike, daleč od tega, da smo protestniki zahtevali kaj izvenserijskega ali revolucionarnega. Že ob malo večji obzirnosti politikov, kaj šele ob kakšnih res dobrih in prepričljivih politikah, bi se protesti v Sloveniji lahko tako rekoč upokojili.
Že ob malo večji obzirnosti politikov, kaj šele ob kakšnih res dobrih in prepričljivih politikah, bi se protesti v Sloveniji lahko tako rekoč upokojili.
Ob »vseslovenski ljudski vstaji« v letih 2012 in 2013 lahko nekoliko izostrimo pogled in podrobneje premislimo protestniške forme. Spomnimo, začelo se je z na videz povsem banalno rečjo – stacionarnimi radarji na mariborskih cestah. Kar pa seveda ni tako banalno, kot se zdi, ravno nasprotno; ne glede na velike univerzalne legitimacije naših protestov, je v resda relativnem, a vendar splošnem blagostanju težko, če ne nemogoče mobilizirati res relevantno maso ljudi. Spinoza bistro ugotavlja, da se človek »po naravi« vedno odloča tako, da bo živel boljše, oziroma izbere manj slabo opcijo, glavni motiv pa je vedno blagostanje. To smo videli na primeru mariborskih radarjev; ne korupcija, ne laganje, ne brezsramnost, ne ustava, ne nikakršno plemenito stremljenje za boljši svet – ko je masa ljudi začela res verjeti v slabše praktično življenje iz dneva v dan, takrat se je resno in kolektivno uprla. Predvidljiv odziv politike – najbolje bi ga označili kot »jebanje folka v živ mozak« – je razpaljene demonstracije seveda podžgal in razširil; solidarnost in v upornem duhu razširjane vesti o širši korupciji pa so mariborsko protestniško čago raznesle po vsej državi.
Tu bi podal tezo: kljub vsem anomalijam, politični brezsramnosti, stiskam in razgrajevanju nekdanjih dobrobiti, nam gre v splošnem predobro, da bi se nedavni in sedanji protesti spremenili v masovno subverzivno gibanje. In izkušnja nas uči, da si je tudi v primeru nastanka masovnega gibanja težko predstavljati kaj drugega od gole zahteve po doslednem upoštevanju ideje o naši državi. Če pa naši protesti niso masovni, so le odtis te ali one partikularnosti. Snažilke, gasilci, upokojenci – če ob njihovih zadnjih shodih odmislimo Ruparjev manipulativni element –; vsak od njih je povsem upravičen do svoje zahteve, posebej če se tiče neposredne kvalitete življenja, ni pa nikakršen izraz splošnejšega vrenja, temveč čisto konkretizirane posameznosti. Posebej zanimivi so zato protesti, ki se deklarirajo za splošne, ljudske, občečloveške, čeprav njihove manifestacije jasno izražajo, da gre le za posamezne aktivistične skupine. Ljudstvo, na primer, na katerega se sklicujejo, v njihovih akcijah večinoma ni udeleženo.
Treba je biti pošten in našim vrlim desničarjem dati prav v tej točki njihove tako imenovane analize: protivladni petkovi protesti in skupine, povezane z njihovimi – našimi – idejami, so bili po lastnem izjavljanju sicer usmerjeni v splošno dobro, v ohranitev demokracije, ustavnosti in tako naprej, a »splošno dobro« je bilo v praksi podpora določeni politični opciji. Tudi če so ne brez določenega pilatovstva zgolj nedolžno pozivali k udeležbi na volitvah. Dodajmo, da sicer upravičeno in nujno. Konec tiste nesposobne vlade z na vse strani grabečimi kremplji smo hoteli tako rekoč vsi, lahko govorimo kar o ljudstvu. A v dejanskem razpletu so bile vse hvalevredno trdožive akcije, hote ali nehote, kampanja za novo, sedanjo oblast. To je evidentno v sestavah ministrstev, državnih sekretariatov, svetovalnih teles in raznih delovnih skupin; ljudje, ki so protestirali ali bili nasprotniki, žrtve potez prejšnje vlade, zdaj zasedajo politične položaje. Seveda, vlada bo rekla: so pač strokovnjaki. Tudi o tem smo že pisali.
Partikularne intime
Zdaj lahko pobliže pogledamo prej omenjeni, tako imenovani protestniški gon; kot rečeno – kakorkoli so se protesti deklarirali za splošne, so bili s svojim praktičnim delovanjem v bistvu partikularni; naj je bila njihova identifikacija še tako univerzalna, so dejansko odražali zgolj ta ali ona lastna notranja vrenja. Prav univerzalizacija je eno od temeljnih družbenih gonjenj. Pri čemer moram dodati: kot nekdanji odgovorni urednik Radia Študent poznam od blizu zavajanje, deljenje in vladanje prejšnjih oblastnikov, z izpostavljeno protestniško linijo se strinjam, jo podpiram, smatram se za del nje – v tem primeru tako zvane inteligence ter kulturnega sektorja, osrediščenega okoli v prvi vrsti ljubljanske scene in borečega se za svoje »privilegije«, bi rekli strupeni jeziki, mi bomo rekli pravilneje in povsem upravičeno: pravice. Tako smo, ne glede na diskurz, veliko bolj podobni gasilkam in snažilcem, kot si mislimo. Z vsem občutenjem in hotenjem po univerzalnem pa je bil naš doseg zelo ozek, da ne rečem lokalen. Koliko ljudstva iz Dola pri Hrastniku, Sežane, Tolmina, Žalca, Metlike itn. smatra ta protestniški glas za svojega, se lahko prepriča vsak, ki je preživel pet minut z nekom izven Ljubljanske kotline. Vsi nedavni in sedanji protesti torej niso masovno ljudsko stremljenje po boljšem, temveč pokazatelj protestirajočih intim, naj bodo te svetovnonazorske, politične, oportune, kakršnekoli pač že.
Najbolj ljudski protest, ki sem se ga udeležil, je bil zloglasni, tako imenovani antivakserski protest, na katerem se je pod hlapljivo bandero nedoločenosti združilo – ljudstvo; dejanski folk, brezimna masa.
Najbolj ljudski protest, ki sem se ga udeležil, je bil zloglasni, tako imenovani antivakserski protest, na katerem se je pod hlapljivo bandero nedoločenosti združilo – ljudstvo; dejanski folk, brezimna masa. Zarežani Gorenjci, glasni Trbovci, pijani Podgurci, srborite Štajerke, proticepilci, teoretičarke zarot, firbčni mimoidoči, provokatorji in Werner; pisana paleta ljudi brez kakšnih izrecnih skupnih interesov in z eno samo vezno stvarjo – tega na tak način ne morejo več prenašati, ker dejansko živijo slabše. Ki se niso mogli nikoli identificirati z nekakšno ljudskostjo polintelektualnih političnih idej – na moč podobnih programu stranke Levica – brez resničnega zaledja v brezimnih ćoških naše domovine.
Protesti v Sloveniji torej cvetijo, nikoli še nismo tako protestirali. Je pa treba dodati, da izrazito nemobilizacijsko, ker smo še vedno na preveč dobrem. Protestiramo sami pred sabo, s konkretnimi malenkostnimi agendami, butično, performativno, bioritemsko. V najširših zahtevah po boljšem svetu, emancipaciji, zaščiti marginaliziranih, ohranitvi okolja, opolnomočenju kulture in tako naprej – vse smotri, ki jih lahko samo podpišemo – nezgrešljivo tičijo predvsem partikularna, nepomasovljena hotenja in razkazovanje plemenitosti naših socialnih intim. To bi bilo treba prepoznati in si priznati, da tudi naši najboljši nameni, argumentacije in omenjeni politični cilji niso nič drugega kakor sanje lepih duš, vsaj dokler ostajajo ujeti v mehurčke brez stika s populacijsko maso. Dokler jih ne bo soobčutilo vse prebivalstvo, bodo progresivni politični programi vedno marginalizirani. Do zdaj skorajda na vseh ravneh poteka zgolj utrjevanje že utrjenega, gre pa za to, da prepričamo neprepričane, ozavestimo neuvedene. Samo tako se lahko univerzalni protestni sen zdrami na poti proti uresničitvi.
—
Preberite tudi:
