Prišel sem iz novobeograjske strani in že ob približevanju centru, kaka dva kilometra od središča dogajanja, vidim številne skupinice ljudi, kako bežijo v dve smeri: navzdol po Terazijski terasi in proti Zelenemu vencu. Že tu se pričenja čutiti »grizenje« solzivca. Po ulici Narodne fronte skušam priti do svojih prijateljev, ki se nahajajo na križišču ulic Srpski vladarji in kneza Miloša. Do nas prihajajo novice, da so po prvi protestni noči iz nekaj večjih mest v Srbiji umaknili veliko število policistov in da so vse premestili v prestolnico za okrepitev. Hkrati se šušlja o vozilih z vodnimi topovi in oklepnih transporterjih, s katerimi pripravljeni čakajo v predmestnih naseljih. S te lokacije, na kateri postaja odnos med protestniki in policisti pasiven, se pričenja množica pomikati proti SKC-ju, potem pa skozi ozko Resavsko ulico plane pred cerkev Svetega Marka, kjer se nahaja večina ljudi. Na poti tja, pred stavbo Beograjčanka, se ljudje zbirajo okoli nekega človeka, mu ploskajo in skandirajo. To je mladenič, katerega stavek je prejšnji dan, ko ga je podal kot izjavo na neki TV postaji, postal neformalni slogan teh protestov – Ćale, ovo je za tebe (Fotr, to je zate, op. prev.). To je rekel, ker je njegov oče umrl od covida-19 v zemunski bolnišnici, kjer ni bilo dovolj respiratorjev. Predsednik Vučić in minister za zdravje Zlatibor Lončar sta ga javno obtožila, da laže, na kar je on naslednji dan odgovoril z izvidom iz bolnišnice, ki je potrdil njegove besede.

Po Resavski ulici smo se prebili na širok in dolg Bulevar kralja Aleksandra (nekdanji Bulevar revolucije). Tu smo bili soočeni s kordonom policije, ki je čakala na priložnost, da nas potisne kar se da stran od stavbe Narodne skupščine. V njihovo smer poleg opazk poleti tudi nekaj kamnov, po čemer očitno dobijo nalogo, naj krenejo na juriš. In tedaj nastane groza. Zasujejo nas z nekaj deset kanistri solzivca in cel ta predel Bulevarja pred ambasado Republike Češke postane zamegljen od gostega dima. Nevaren in potencialno smrtonosen stampedo ljudi teče proti parku Tašmajdan. Kdor pade na tla, paraliziran od solzivca, tvega, da ga bodo drugi poteptali do smrti. V oblaku tega toksičnega plina nas oči, nos in usta pečejo, kot bi nas zadelo stotine delčkov ostrih britvic. Vid in možnost dihanja izginjata in zaradi te boleče agonije nastaja panika, dodatno okrepljena s tem, da ni mogoče zanesljivo vedeti ne v katero smer je treba iti ne kje se nahajaš. Zame najbolj ganljivo v tem kaosu pa je bilo to, da ko je frka, ni pomembno, kdo je levičar, desničar, metalec, panker, turbofolker, narkoman, športnik – ko se znajdeš v oblaku solzivca, ki ti trga pljuča in skuša iztakniti oči, takrat, če si na nogah, zagrabiš prvega ob sebi, ki je padel in ga neseš ven iz tega pekla. Potem pa znova!

Ko sem se uspel nekako prebiti do vogala in iti ven iz te ogabne, strupene megle, vse naokoli vidim ljudi, ki padajo po tleh, težko dihajo, stokajo in vpijejo v agoniji. Nekateri bruhajo, nekateri ležijo na travi, drugi jim pristopajo in jim pomagajo v umik. Iz ust in nosu nam teče gosta, obilna sluz, s katero se naše dihalne poti branijo strupenih substanc. Koža obraza peče kot bi ure in ure preživeli na najmočnejšem poletnem soncu. Tisti, ki so šli po drugi poti in skrenili v park Tašmajdan za cerkvijo Svetega Marka, so se srečali z manjšim odredom policije, ki je šla nadnje s pendreki in ščiti.

Nekako se uspemo izviti iz policijskega obroča, ki se oža, in se vrniti na Bulevar kralja Aleksandra, počasi umikajoč se proti Beograjski ulici in stavbi Pravne fakultete. Spet se ustavimo, držimo se na razdalji od kordona in čakamo. Kmalu pride nov val boja in nov stampedo. Bežanje je tokrat bolj panično, saj so nad nas poslali policaje na konjih (zdi se mi, da sem jih preštel kakih petnajst, morda se motim). Spet se umikamo in zdaj smo že pri Vukovem spomeniku, kakih petsto metrov stran od prejšnje pozicije. Policija se spet postavi v kordon in zdaj jasno vidim, da jih ob konjenici, ki se nahaja za njimi, ves čas spremljajo transportna hummer vozila. Policija okleva, ker iz bočne ulice prihaja veliko število civilnih vozil, očitno ne vedoč, kaj se dogaja. Ko pridejo nekje med policijske enote in nas, z bliskovitim polkrožnim obratom izginjajo v smeri, iz katere so prišli. Zdaj je že očitno, da so odnosi moči dramatično nesorazmerni in da bo naslednja potencialna etapa teh protestov naše krvolitje. Z otečenimi očmi in pljuči, ki škripajo od solzivca, se napotim domov.

Naslednja dva dni protirežimski mediji prikazujejo prizore policijske brutalnosti. Mirne mladeniče na klopci v parku, ki jih obkoli skupina policajev v oklepih in jih s pendreki tepe po glavah. Fanta, ki skrčen leži sredi ulice, medtem ko se nad njim izživlja kakih dvajset policajev, ki ga v mimohodu zverinsko tepejo. Na koncu ga napol nezavestnega kot vrečo krompirja odvlečejo na pločnik, da bi šli lahko mimo z džipi. Na družbenih omrežjih ljudje, fantje in punce, stari in mladi, objavljajo fotografije delov svojih teles, prekritih z debelimi podplutbami od policijskih udarcev. Neki fant na Instagramu objavi fotografijo svoje nadlahti, kjer se vidi, da mu manjka kubični centimeter kože pod ramo. Navaja, da se je to zgodilo, ko je branil svojo kolegico, ki je padla na pločnik, tako, da se je ulegel čez njo, da bi jo zaščitil s telesom.

Uporaba tako ekstremnega nasilja v zatiranju demonstracij je razkrila pravi diktatorski, »velikobratovski« obraz tega režima in mu vzela moč hlinjenja pred svetom s svojo hinavsko masko demokratičnosti. Te brutalno nasilne metode so narod kolektivno vrnile v devetdeseta in čas Slobodana Miloševića, saj se je tudi ta diktator v svojem času posluževal istih ali podobnih sredstev. Kot bi se kolesce zgodovine ustavilo in pričelo teči nazaj, mi pa smo dobili priložnost, da ocenimo, kaj smo se iz nje naučili. Cena pridobitve te priložnosti se je merila v policijskih udarcih s pendreki po naših hrbtih dve noči zapored. Mislim, da vsi skupaj verjamemo, da je bilo vredno.

Iz srbščine prevedla: Dijana Matković

Prikazna fotografija: Ema Bednarž

Fotografiije v prispevku: Damjan Dobrila

Preberite tudi: Protesti so edino upanje za Srbijo