• English
  • Hrvatski

Ali ste vedeli, da večina ljudi, ki zavrača cepljenje, za vojno v Ukrajini krivi ZDA, NATO, EU in Ukrajino? In obratno, da večina tistih, ki so bili vsaj enkrat cepljeni proti kovidu, krivca (pravilno!) vidi v Rusiji? No, zdaj veste. Povedala vam je znanost. In znanosti moramo zaupati. Kaj neki naj s tem védenjem počnemo, tega ne pove izrecno. A težko je spregledati namigovanje nekaterih, ki ta dognanja razpečujejo: če želite v tej vojni biti na pravi ideološki strani, se morate cepiti. Kako elegantno enostavno! Kdo bo povedal polovici Ukrajincev, ki so neprecepljeni?

Razlogov za omenjeno korelacijo je bržkone več. V nemali meri ji botruje to, da tako koronakriza kot geopolitika privlačita in razvnemata ljudi, ki ne zaupajo establišmentu in prevladujočim občilom. Občutljivi so na zarotniške teorije, te pa spretno, dobičkonosno varijo tako naši kot »njihovi« propagandisti. Ker imajo vnaprej postavljeno shemo – ali vsaj intuicijo –, kako naj bi svet v resnici deloval, bodo vse dogodke in dejstva vključili vanjo, da bi jih strnili v pregledno in v svoji smotrnosti tolažečo pripoved o tem, od kod je svet prišel, kje je in kam gre.

Študija bo prišla prav družboslovcem, ki proučujejo zapletene psihološke in družbene dinamike, ki so na delu v našem zeitgeistu in ki povezujejo tako raznorodne ljudi, kot sta hipijevski ekolog na levi in libertaristični ekokmetovalec na desni strani. S tega zornega kota jo lahko res vzamemo zgolj kot nevtralno dejstvo, objektivno opažanje, ki se vrednostno ne opredeljuje in nima nujno posebnega pomena. Preprosto je. V rokah odgovornih znanstvenikov bo tako tudi ostalo, kot gradivo, ki ga je treba kritično obravnavati, primerjati z nadaljnjimi študijami in potem previdno razlagati.

Toda v trenutku, ko dejstvo izpustimo v javnost, znanstveno nevtralnost izgubi. Nemudoma je interpretirano, hote ali nehote, zavedno ali nezavedno. Pridobi moralni predznak, ki učinkuje kot predpis. Če se učenjak še tako trudi, da bi to normativnost pregnal, bodo ljudje iz dejstva razbrali takšno ali drugačno vrednostno sodbo, namreč da nam govori, kaj je prav in kaj narobe. Znanstveno védenje je posebej v javni sferi izpostavljeno naturalistični zmoti: da nek opis, kako stvari so, pomeni tudi, kako stvari morajo biti. Zato védenje, ko prehaja v družbo, ne more ostati vrednostno nevtralno. Če si pred tem zatiskamo oči, tvegamo, da bomo spregledali predsodke, ki se prikradejo vanj, in problematična ravnanja, ki jih ti uravnavajo.

Če znanstveni komunikator javno objavi povzetek študije, ne da bi jo kakorkoli kvalificiral, potem svoje komunikatorsko delo opravlja v najboljšem primeru površno, v najslabšem pa redi nove delitve in poenostavitve.

Kako hitro se znanstvena spoznanja v javnosti sprevržejo, lahko vidimo pri opičjih kozah. The New England Journal of Medicine je julija poročal, da se je kar osemindevetdeset odstotkov obravnavanih okuženih opredeljevalo kot homo- ali biseksualnih. Statistično dejstvo, ki lahko pomaga pri zaščiti ranljivih skupin. Vzroki za tako nesorazmernost so zaenkrat še nejasni – bržkone povezani z določenimi socialnimi vzorci v teh skupnostih. Toda v študiji izrecno posvarijo pred tem, da bi na bolezen gledali kot na »bolezen gejev«, saj lahko ljudi prizadene ne glede na spolno usmerjenost, stigmatizacija pa bi otežila tako zdravljenje prizadetih kot obvladovanje širjenja. To ni ustavilo komentatorjev, kot je Tucker Carlson, ki je v svoji oddaji na Fox News opičje koze preimenoval v »Schlong Covid«, in homofobnih dušebrižnikov širom sveta, ki pridigajo, da gre za božjo kazen »izprijenih sodomitov«. Iz zgodovine soočanja z aidsom bi se morali kaj naučiti o nevarnostih opletanja s statistikami in posplošitvami.

Naj bodo znanstveniki še tako dobronamerni – in kot interesna skupina s svojimi cilji in pristranostmi vsekakor ni nujno, da imajo v mislih zmeraj čisto obče dobro –, je v teh znanstveno in ideološko razburkanih časih bistveno, da se ovejo, da so njihova odkritja v javnosti vedno prevedena v jezik ljudske psihologije, da bodo našla mesto v takšnih in drugačnih glavah, oprta na te ali one predsodke, z ljubimi ali neljubimi cilji. Če znanstveni komunikator javno objavi povzetek študije, ne da bi jo kakorkoli kvalificiral, temveč jo preprosto servira, na pladnju, kot neko samoumevno danost, ki je ni treba interpretirati in komentirati, potem svoje komunikatorsko delo opravlja v najboljšem primeru površno, v najslabšem pa redi nove delitve in poenostavitve, ki bodo razmere še dodatno zapletle. Strokovnjakom, ki se zdaj zbirajo v raznih strokovnih skupinah, bi bilo treba na dušo položiti, da ni dovolj, da se osredotočajo na enostransko sporočanje znanosti, ampak je potrebno vzajemno, kritično in odgovorno sporazumevanje.