Proti domovinam
Preden se zares lotim tele kontraintuitivne ode domovini, bi rad kljub tveganju, da spisu spodnesem ali kar razrušim njegovo poanto, nekaj malega podisklejmal. Namreč – tule pri nas, v Republiki Sloveniji, sploh ni tako slabo. Rekel bi celo ravno nasprotno: nerealna sreča, če že ne radost, loterijska historična terna je, da lahko živimo prav tukaj in prav zdajle. V lokalnem in predvsem globalnem smislu! Uf, kako neznansko in neznosno slabše bi lahko bilo; poglejte, vprašajte malo naokrog, predvsem daleč daleč naokrog … Tako, povedal sem in nič ni bolelo. S tem »na oku« lahko bolj pošteno govorim, kar mislim.
Muzeja osamosvojitve niso ukinili, kot bi ga morali, temveč zgolj birokratsko prekupčkali.
Povod je seveda nov pohod štirih jezdecev slovenske osamosvojitve: v opozorilno akcijo so šli grozni Ivan, postmoderni Dimsi, orgličarski bard Lojz, in Kaco retorik. Njihova šegavo demonska, pardon, demosna demonstracija je nek Kacov medkoronski opomnik spremenila v prerokbo – res je, spet se lahko osredotočamo na hormone in stiskamo na klopcah, edino pameti še nimamo v rokah. Apokaliptična ura, ki bije naši domovini, ker Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko Muzeja slovenske osamosvojitve ne bo izvajalo do potankosti po duhu, črki in ustanovitvenem aktu, kot so jih zasnovali pod predhodnikom ministrice Vrečko, Vaskom Simonitijem, največjim strokovnjakom za turške vpade na Slovenskem in Janševim kulturniškim podizvajalcem, je neizprosna. Kot da bi sedanja vlada naredila edino pravilno politično potezo – ukinitev te očitno politikantsko ustanovljene, nepotrebne javne institucije za glorifikacijo lika in dela Janeza Janše in njegove oportune bande.
Številni verniki v njih so tista brezimna tragična masa.
»Žalosten postanem, ko nekdo reče navdušen v kamero,
da je ’VIDET PAPEŽA VRHUNEC’,«
je nekje pesnil Tibor Hrs Pandur.
»NAJ ŽIVI
JANEZ JANŠA
SLOVENSKI LJUDSKI
JUNAK
V VOJNI IN MIRU!«
je nedavno pel eden od transparentov na penzionističnem protestnem shodu. Ja, je žalostno. »Dobro, ampak kako se to razlikuje od malikovanja partizanstva?« bodo provocirali. Tega ne bomo resno vzporejali, ker gre bodisi za neznanje bodisi za trolanje. Če komu ni jasno, zakaj je slavljenje NOB, ko je slovenstvo z jugoslovanstvom – Slovani, zlasti majhni, nismo bili na dosti boljšem kot Judje in Romi – edinkrat resno vstopilo v svetovno zgodovino, nekaj čisto drugega, naj bo. Morda le opomba: osamosvojitev je bila zgolj implementacija že priborjenega. In še ena: ravno boj, zaresen boj malih za obstoj, je lahko edino nekaj dobrega, kar lahko navdaja s ponosom. A ne na nas.
Muzeja osamosvojitve torej niti niso ukinili, kot bi ga morali, temveč zgolj birokratsko prekupčkali in z v stroko našemljenim pilatovstvom vžgali tako dobro poznano strahopetnost pred Janševim osamosvojitvenim mitom, katerega hrbtna plat so. To je za Disenz že lucidno ubesedil Jernej Kaluža. Pred tremi leti. In evo, spet smo tu. Večno vračanje istega po slovensko je tako rekoč stvar vsakega leta oziroma se zaokroži kar na par mesecev. Fantomsko odmikanje sedanje vladajoče politike od odločanja in odgovornosti, spet hecno nasprotno desničarskemu brezsramnemu političnemu pragmatizmu, ter še eno izgovarjanje na stroko, društva, civilno družbo. No, vedno se najde druga stroka, v političnih zadevah je celo nujno tako. Tokrat se nam je zgodila prava strokovnjaška zmešnjava; muzeološka združenja so proti samostojnosti in za združitve, širša skupina intelektualcev proti združitvam in za samostojnost, delavci Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije dvomijo v združitev, predvsem ker jih menda nihče ni nič vprašal, strokovni svet istega muzeja pa združitev podpira.
Tako kot vsi čivkajo, da naj bi se politično odločanje umaknilo iz strokovnega, je še bolj nujno, da se strokovno fasadiranje umakne iz političnih problemov.
Sklicevanje na stroko, ki ti bo neposvečenemu govedu razložila, zakaj je nekaj zate dobro, in poracionalizirala, zakaj nečesa ne smeš početi, je danes najprozornejši ideološki celofan; oblasti daje gotovost, da je njihovo upravljanje s svetom najboljše od vsem možnih upravljanj – to pravijo strokovnjaki, ne mi! – , stroki daje masko apolitičnosti, nesrečnega neposvečenca, ki kdaj pa kdaj v kaj podvomi in recimo, bohnedaj, prečka zelenico, pa takoj ožigosa za socialnega škodljivca. Jasno, imamo tudi nasproten problem, absurden prebitek strokovnjaških samoukov, kar ravno potrjuje nauk: nobena stroka ne bo odpravila političnih kontradikcij, znanost ne bo nevtralizirala oblastniških mehanizmov. Tako kot vsi čivkajo, da naj bi se politično odločanje umaknilo iz strokovnega, je še bolj nujno, da se strokovno fasadiranje umakne iz političnih problemov. Maškarada političnega delovanja v strokovno ni le neumna zamenjava vzroka in učinka, temveč tudi neužitno pokroviteljstvo. Stroka, ki nam tupi stvari na vsakem koraku, je le ideologizirana stoka. »Nisem strokovnjak,« bi morali začeti govoriti s ponosom, ne pa kot plašen uvod v to ali ono debato. Je res treba ponavljati, da je iz ideologije izvzeta strokovnost prvenstven primer subtilnega ideološkega funkcioniranja?
Vrnimo se k našim osamosvojiteljem; ali si Janša, ta sfalirana zvezda mladinske socialistične politike, politični karierist z rekordno kratkim skokom od zapornika do oblastnika, obramboslovec, zaradi katerega je lahko vsa regija srečna, da se nam je zgodil v mali in brezvezni Sloveniji – si ga predstavljate komandirati na žariščih, kjer je bilo vojno divjanje najbolj krvavo? – večna žrtev, triglavsko jagnje in padli junak osamosvojitve, ki se seveda ni zgodila zaradi njega, temveč kljub njemu; ali si Janša in njegova zimzelena procesija slovenskega nazadnjaštva zaslužijo svoj muzej – o tem tule niti ne bi razpravljal. O njihovem performansu se je pred kratkim dosti pisalo, če izpostavimo Mojco Pišek v Delu – o naši jugoslovanski dediščini – in Vida Beštra na Radiu Študent – o političnih čistih rokah oziroma upravnem pragmatizmu sedanje vlade. Zdaj pač vsi govorimo o tem. Blaga vest je, da se dogaja skoraj konsenzualni odpor proti izsiljevanju z osamosvajanjem, kar ne velja le za spomladanski pol, temveč za celoten imaginarij tega vrhunca slovenstva, samostojne države. Tako nam pravijo. Da je nekaj takega, kot je Slovenija in slovenstvo, stalo in obstalo, je gotovo mali čudež; žilava, zakrknjena majhnost s kompleksnimi kontingentnimi mehanizmi – preživeli smo že marsikaj hujšega od osamosvojitve. Prevrednotiti osamosvojitvene vrednote, to bi bilo tisto pravo podvzetje; mlatiti po državotvornih aksiomih, državotvornosti sami!
Vrti in vrača se; spet smo padli nizko, da mora človek svoje bitje utemeljevati na državnosti, posebej na liliputanstvu naših malih balkanskih državic. Da nas gonijo idealizirane floskule o transcendentalnosti države. Smo še zmožni toliko svobode in našo domovino znati pljuniti? Ne z nekim kritizerstvom njenega nedelovanja na eni in idealom na drugi strani, temveč kritizirati sam koncept, ki nam vzbuja slabo vest, če mu ne popihamo dovolj na dušo. Kdaj je jebena država postala prevpraševanje moje intime? Zakaj je ne sprejeti kot dejstvo, delovni proces, dano realnost brez vsega tega sluzavega rompompoma, infantilnih domovinskih emocij in sploh domoljubja. Posebej v formi liberalističnih pravnih liturgij – nakladanje slednjih je skoraj nevzdržnejše od klasične slovenceljske ljubezni do domovine. Ta, tako rekoč nujna poživinjenost, ki sledi izborjenosti, potrditvi, samostojni državi, ko si brez kakršnihkoli zaslug ponosen na to, kar si, in ne na pretekli, netvoj boj za obstanek. Se spomnimo, kako globoko zel je institucionalno etablirani nacionalizem, večna speča celica povsod, kjer je kakšna nacija, dandanes v naši regiji prebujen, tečen in škodljiv, kot že nekaj časa ne, kako neskončno bolj žleht je državniški nacionalizem malih, ki nam je povrgel naše osamosvojenosti?
Razrušiti je treba splošno sprejete postavke o nekakšni čistosti, veličini in subverziji slovenskega osamosvajanja.
Ja, ravno boj, zaresen boj malih za obstoj je lahko edino nekaj dobrega, kar navdaja z občudovanjem. To je ob koncu prve svetovne vojne najbolje izpisal, kdo bi si mislil, – Lenin: »[N]adaljevanje te vojne v imenu tega, kako bodo močne in bogate nacije med seboj razdelile zavojevane narode, [je] največji zločin proti človeštvu.« Naj dodam: ko majhni z udejanjeno samostojnostjo na samozadostnih krilih iluzije neodvisnosti o sebi začnemo tuhtati, kako zelo fajn smo, in si nakladati o svoji pigmejski veličini, to vendarle postane smešno, zatohlo in neprebavljivo, ob pravih prilikah tudi zločinsko in genocidno. Neodvisni in samostojni. Kdaj je recimo Republika Slovenija ali kdorkoli iz naše jugoslovanske regije – najbrž lahko dodamo iz vse Evrope – nazadnje naredil kakšno res neodvisno in samostojno zunanjepolitično potezo. Razen ko se jebemo s Hrvati o kranjskih klobasah in teranu. Še Južni Slovani nismo več, prekrstili so nas v Zahodne Balkance. O tem pritlikavem ponosu govorim; zadnjič sem nekaj tuhtal o Sloveniji in izpisalo se mi je: »Fiziologija je resnica: danes ni neprebavljivejše teme kot pisanje o slovenstvu – dobesedno me je poprijela driska. Če bi vsak tako sodil o usodi svojega rojstva, bi bilo na svetu več miru.« Samo trenutek … … … Sem nazaj; naj spregovori, potrdi Nietzsche: »[N]acionalizem, to névrose nationale, za katero boleha Evropa, to ovekovečenje evropskega malodržavičja, male politike[.]« In še: »Nemci so zame nemogoči. Če si izmislim kakšno vrsto človeka, ki je nasproten vsem mojim instinktom, se iz tega vselej rodi Nemec.«
Kako torej z resentimentom zdemolirati Slovenijo? Kje pa, prej nasprotno. Sem že povedal: kakorkoli obračaš, pri nas, gledano v širokem planu, sploh ni tako zelo slabo. Ob farsah tipa Muzej slovenske osamosvojitve je treba obdržati samospoštovanje, da ne podležemo infantilnim domoljubnim bojem za naše male vrtičke. Ti se, kot rečeno, ne pojavljajo samo v nošah tradicionalističnega popevkarstva. Pa pustiti velikim osamosvojiteljem odjezditi na zgodovinsko gnojišče, razrušiti splošno sprejete postavke o nekakšni čistosti, veličini in subverziji slovenskega osamosvajanja. Tudi počasi začeti govoriti o kulturni in intelektualni zabitosti njegovih podstati. To se že dogaja, morda vsakič bolj. Ha, ne le da ni slabo, zgleda nam gre še na boljše! Predvsem pa ne pozabiti, da je svet širši od vsakršnih domovin. In da na njem nismo zaradi glorifikacije države, temveč nam naj šele slednja omogoči človeški razcvet.
—
Foto: DM
