Protiprispevek ali Ni prostora za molčanje

Že stotine sociologov, kulturologov in ostalih -logov iz različnih logov se je nekega dne lopnilo po glavi, se zadrlo heureka! in se zagnalo tipkati ali čečkati v beležko. Njihova oh-kako-zelo drzna teza oziroma uvid? Ekstrovertiranost je v družbi nenehne konkurence za položaje in delovna mesta v oh-kako-zelo-sodobnih-in-hip storitvenih, kreativnih industrijah višje cenjena in bolj nagrajevana (sicer ponavadi zgolj s kakim piškavim evrčkom več) od zadirčne zaprtosti vase. (Če znaš biti ravno prav glasen in taktično vsiljiv, seveda, ker če si preveč, te bodo nedvomno etiketirali s kakšno izmed nešteto razpoložljivih patologij.) Temu spoznanju, globokemu kot vsakoletni proračunski primanjkljaj Republike Slovenije, je sledila poplava preostalih splošnih toposov, ki so s to ekstrovertiranostjo v sorodnih povezavah – začelo se je govoriti o nesramni samopromociji, kuriranju svoje spletne prezence in, hja, itak, marsikomu tako zelo mrzkemu mreženju. Vendar ta proti-prispevek ne govori (samo) o tem. O čem pa? Potrpežljivost je božja mast!

V vlogi sociologa, komparativista in, navsezadnje, pisca člankov, bom do konca življenja prisiljen izmišljevati si »nove in sveže« poglede na iste stvari, o katerih piše že cel kup drugih, v to vlogo najbrž prav tako strukturno prisiljenih pisunov brez redne zaposlitve.

Že dragi Michel Foucault je vedel povedati, da smo v družbi, katere princip vladanja je princip pastoralne oblasti, kot na kolenih v kakšni spovednici ves čas prisiljeni gobcati. Poudarek na prisiljeni in hkrati zmotno prepričani, da se s tem gobcanjem v resnici osvobajamo oblastne prisile. Če si kulturnik ali pretendent za ničvreden papir samozaposlenega v kulturi, tj. prekerlca¹, to avtomatsko pomeni, da se moraš po defoltu javno izpostaviti, interaktirati in začeti srati … med drugim tudi mnenjske tekste in kolumne, saj ti povečini karkoli drugega niti ne preostane.

Še predobro se zavedam, da so programi literarnih založb za naslednji dve leti polni in da, ne, nisem edini, ki je vreden, da zame vsake toliko časa nekje trpi neka šuma, iz katere dreves bodo na koncu sproducirali papir za naslednjo knjigo. Ali, nekoliko manj cinično formulirano: vem, finance so omejene oz. neenako, še bolje, krivično porazdeljene; piše nas, vsaj tako pravijo, preveč (Slovenci smo ja narod pesnikov!), da bi vsi lahko bili plačani, kaj šele dostojno plačani. Zato se je treba oprijeti tudi kakega drugega dela. Sem pojedel to govno in ga ponotranjil, ni panike! In povsem jasno mi je, da od pisanja poezije ni mogoče (pre)živeti, še več, to bi se mi zdelo, v primerjavi z životarjenjem delavcev v t.i. realnem sektorju, skrajno neokusno. Skratka, moje tveganje je bilo skrbno preračunano, ampak žal sem bil zmeraj slab v matematiki. A ker sem del kapitalu povsem nepotrebne populacije (filofaks!, itak), ki trmasto zavrača vseživljenjsko učenje meni povsem tujih stvari (»Nauči se programirati!«) in pridobivanje novih kompetenc, ki bodo najbrž kaj hitro zastarele, če že niso, je lahko moj izhod očitno zgolj ta – hiperproduktivno gobcanje. Tako v vlogi sociologa, komparativista in, navsezadnje, pisca člankov, bom do konca življenja prisiljen izmišljevati si »nove in sveže« poglede na iste stvari, o katerih piše že cel kup drugih, v to vlogo najbrž prav tako strukturno prisiljenih pisunov brez redne zaposlitve.

Tako veselo gobcamo. O vsem. Nekateri na bolj, spet drugi na manj posrečen način – medtem ko se jaz derem, niti na posrečen, niti na neposrečen način, samo preprosto derem, ker mi okoliščine ne dopuščajo možnosti, da bi se lahko samo mulil v kotu, molčal in preprosto delal svoje. Ali pa bil brez mnenja o poljubni zadevi, ki v določenem trenutku razburja javnost, jaz pa ob njej samo skomigam z rameni. In tako pisunimo. O sebi in stvareh, ki so od nas včasih tako zelo oddaljene kot plankton na dnu Marianskega jarka od Betelgeze. Kaj pa naj bi jaz, kot domnevni del življa, ki ga označujemo s pojmom kulturna sfera, pardon, kreativna industrija!, vedel o zakulisnih dogajanjih ali poteku stvari v institucijah, ki to (bojno) polje obvladujejo in usmerjajo?

Zavedati se moramo, da če že govorimo o odtujenosti oz. njenem nasprotju, pravzaprav ne bi smeli imeti v mislih podobe anonimnih mestnih množic na eni ali arhaičnih in naivnih idealov vaških skupnosti na drugi strani. Domačijske idile, kjer se vsi med seboj poznajo in objeti juckajo, in kjer mladina še vedno bosonoga teka po sveže pokošenih travnikih, namesto da bulji vsak v svoj zaslon ali pa se na kakšen drugačen način disociira – recimo z zlorabljanjem ketamina. Kot je na nekje izjavil že Paul Goodman: »Ko vas preneha biti skupnost, postane zatirajoča v svojem ozkem konformizmu. Tako človek postane posameznik in se preseli v mesto. Tam najde druge podobno misleče posameznike in z njimi ponovno vzpostavi vaško skupnost. Dandanes so Newyorčani pravi kmetavzi.« Toliko o pristni bukolični idili tesnih vezi in necafalkovski tiradi o odtujujočem delovanju mestnega vrveža na posameznika.

Toda kaj sta potemtakem resnična odtujenost, resnična atomizacija? Ne tisto, kar je bilo zgoraj med vrsticami s posmehom našteto. Temveč nekaj povsem drugega, bolj usodnega. Najprej: sedimentacija trga delovne sile, zaradi katere se samostojni pod-jetniki² pizdijo čez redno zaposlene, oboji pa s prstom kažejo na samozaposlene v kulturi, ki jim država plačuje prispevke – kar posledično realno odtujuje posameznike drug od drugega in drobi njihovo družbeno moč. In, kar je za pričujoči proti-prispevek verjetno še pomembneje: za navadnega smrtnika popolno umanjkanje možnosti vpogleda v delovanje institucij in njihovo logiko, kaj šele za vsaj delno participacijo v njih. Družbeni podsistemi, katerih notranji kolešček ali zunanji predstavniki (toliko, da ne rečem izvajalci) naj bi bili, so, to si upam staviti, za večino izmed nas povsem nedoumljivi. Kako naj potem o problemih, ki tarejo te podsisteme, kot nekakšen kvazi-mnenjski voditelj, tako zelo odtujen od pogojev svoje lastne produkcije, tesno zvezane s temi istimi institucijami, sploh spišem kaj tehtnega? Naj podam le en primer, ki mi je relativno blizu. Edini moj stik z Javno agencijo za knjigo na primer je bil povsem kafkovske, birokratske narave: ko sem vlagal prošnjo za kakšno izmed štipendij. Vse ostalo (sestava komisije in posledično kriteriji, s katerimi bo le-ta vrednotila prispele vloge) je bilo zame vsako leto znova misterij. Konec koncev sem še burno dogajanje na tej agenciji lahko spremljal le od daleč, svoje lastno mnenje pa sem si lahko ustvaril samo tako, da sem zaupal informacijam ljudi, ki so bili tako ali drugače posredno ali neposredno vpleteni in ki jim sam pripisujem precejšnjo mero integritete.

Kaj nam potem sploh preostane? Reči preprosto to, da so stvari, problemi in pojavi kompleksni in strukturni? Na eni strani torej pisuni, ki si vsakodnevno razbijajo betico, o čem in kako o izbrani temi sploh pisati, z večnim vprašanjem Kako ne izgoreti? na podrhtevajočih ustnicah, na drugi strani pa posamezniki z vzvodi odločanja v svojih rokah, ki so na vsako resno vprašanje zmožni odgovoriti prav s to mantro – o kompleksnosti in strukturnosti. Ki večinoma pomeni, da bo stanje stvari pač ostalo takšno, kot je, ker ga z višav svojih stolčkov niso nič bolj sposobni doumeti kot mi, ki jim od spodaj gledamo v rit. In ki jim, slabim ljudem, s svojo izobrazbo (v vlogi kopirajterjev, kadrovnikov, piarovcev ipd.) včasih dajemo dobre ideje, če si sposodim verz iz komada Giving Bad People Good Ideas eksperimentalnega hip-hop dvojca Death Grips. Kakšen gordijski vozel! A kdo ga bo presekal, kdo bo tokrat, kot že ničkolikokrat v zgodovini, kralju odsekal glavo? Mi, pisuni? Oni, pizduni? Samo združeno delavstvo! Samo združeno delavstvo? Goodbye to the holy mountain, the desert of the real awaits us!

P.S.: Neumnost, momljal bom do konca, eno besedo za drugo, nizal jih bom, pokvarjenke, nor ali ne, moje zadnje besede bodo moje zadnje besede. – iz: John Barth, Avtobiografija (Samozapisana fikcija)

—

1Prekerlc: delavec, ki je tako sposoben (tj. ki je takšen ekstra-kerlc), da ne potrebuje socialnih pravic ali rednega dohodka.

2Pod-jetnik: samo-disciplinirani arestant trga delovne sile, ki sam vzdržuje svojo (družbeno) celico.

Prikazna fotografija: Julija Ovsec