Protislovja izjemne »zgodbe o uspehu«

Objavljamo poglavje knjige Iz socializma v periferni kapitalizem Ane Podvršič, ki je nedavno izšla pri Založbi/ *cf. Poglavje je nekoliko prilagojeno objavi na spletu.

Slovenske vlade so s tem, da so v obdobju pridruževanja Evropski uniji in evroobmočju zavirale tuje prevzeme in preprečevale, da bi tuji kapital dobil nadzor nad ključnimi gospodarskimi sektorji, zavirale tudi proces periferizacije gospodarstva. Četudi so se tujemu kapitalu upirale selektivno in niso v ničemer postavile pod vprašaj evropskih integracij in imperialističnih politik centralnih evropskih držav, so vendarle omejevale razvoj gospodarske odvisnosti in podrejanja, sicer značilnih za »vzhodno periferijo«. Mednje denimo sodijo izredno velika odvisnost od izvoza, ozek sektorski profil, izguba nadzora nad bančnim sektorjem in odvisnost od prilivov tujih naložb kot motorja gospodarske rasti. Še več – omejena oziroma selektivna periferizacija gospodarstva je bila neposredno povezana z razmeroma močno socialno državo in dejstvom, da je organiziranemu delavstvu vedno znova uspelo omiliti vladne poskuse, da bi delavske pravice in socialno državo enoznačno podredila interesom izvoznega kapitala in privilegiranih družbenih slojev. Razvoj perifernega kapitalizma je bil tako v Sloveniji v marsičem izjemen, Slovenija pa je dolgo veljala za »zgodbo o uspehu« na evropski periferiji. Gospodarstva višegrajske četverice (Slovaška, Poljska, Češka in Madžarska), ki imajo Sloveniji primerljivo strukturo, zlasti z vidika središčne vloge izvozne industrije, so po letu 2000 bolj ali manj prešla pod nadzor in v odvisnost od tujega kapitala. Kljub specifičnemu vzorcu periferizacije in neoliberalizacije pa razvoj kapitalizma v Sloveniji ni bil brez protislovij.

Razvoj perifernega kapitalizma je bil v Sloveniji v marsičem izjemen, Slovenija pa je dolgo veljala za »zgodbo o uspehu« na evropski periferiji.

Privatizacija družbene lastnine je uničila egalitarno strukturo slovenske družbe, ki se je izoblikovala v obdobju povojne industrializacije in socialističnega samoupravljanja. Lahko bi rekli, da je od konca osemdesetih let do krize leta 2008 proces porazdelitve družbenega bogastva in lastnine nad produkcijskimi sredstvi potekal v treh fazah. Prva faza privatizacije je potekala od konca osemdesetih let do približno leta 1994. Zanjo sta značilni »divja« privatizacija podjetij ter začetek procesa denacionalizacije in privatizacije stanovanj. Zakonska osnova za statusne in premoženjsko-kapitalske spremembe v podjetjih takrat še ni bila določena. Država je s tem posredno omogočila, da so družbena podjetja v tem obdobju predvsem »izničevali, razprodajali, razgrabljali ali kar kradli«. Ali kot je zapisal Branko Bembič, »rojevajoča [se] nacionalna buržoazija [se je] posluževala kar tradicionalne metode prvotne akumulacije – kraje«. Nasprotno pa sta denacionalizacija in privatizacija stanovanj dobili trdno zakonsko osnovo že leta 1991, koristili pa sta predvsem višjim družbenim slojem. Slovenija je kot edina med postsocialističnimi državami v socializmu podružbljeno premoženje vrnila v naravi, kjer to ni bilo mogoče, pa v obliki odškodnine. Srečo Dragoš in Vesna Leskošek ugotavljata, da se je »Slovenija s tem ukrepom povsem na novo in močno razslojila po predindustrijskih merilih, ki so značilna za kastne in fevdalne ureditve, temelječe na podedovanem statusu. Dobili smo povsem nov sloj bogatašev, ki so to postali zaradi rojstva […] ne pa z lastnim delom. Privatizacija stanovanj v družbeni lastnini je imela podobne učinke na razslojevanje družbenih skupin. Ta je namreč omogočila »arbitrarno prisvojitev družbenega bogastva« v korist mestnim območjem in zlasti predstavnicam in predstavnikom srednjega razreda, ki so živeli v mestnih središčih, prebivalci podeželskih območij, na katerih je prevladovala zasebna gradnja, so bili zapostavljeni, tuji državljani pa kar »izključeni iz tega procesa, četudi so imeli podobne ‘najemniške pravice’ kot slovenski državljani«.

Brez realne moči in zmožnosti za vlaganje v podjetja so delavci s svojim lastništvom v najboljšem primeru zgolj upočasnili prestrukturiranje, ki se je pogosto končalo s stečajem.

Če bi prvo fazo privatizacije podjetij najbolje opisali kot razlaščanje s krajo, je drugo fazo, ki se je začela z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992, določalo razlaščanje na koncesije. Zakon je uvedel brezplačno razdelitev certifikatov, ki so jih prebivalci lahko unovčili za delnice podjetij – bodisi neposredno bodisi posredno, prek pooblaščenih naložbenih družb (PID). Sprva se je vzpostavila razmeroma razpršena lastniška struktura, ki pa se je postopoma kopičila v rokah menedžerjev in države. Zaposleni so dobili večinske deleže samo v malih in srednje velikih podjetjih; delavci so postali večinski lastniki predvsem v delovno intenzivnih podjetjih (glej Simoneti, Rojec in Gregorič, Privatization, Restructuring, and Corporate Governance of the Enteprise Sector). Brez realne moči in zmožnosti za vlaganje v podjetja so delavci s svojim lastništvom v najboljšem primeru zgolj upočasnili prestrukturiranje, ki se je pogosto končalo s stečajem. Največji delež premoženja so pridobili PID. Ti so se pozneje preoblikovali v redne delniške družbe oziroma tako imenovane holdinge, njihovo upravljanje pa se je skoncentriralo v rokah menedžerjev, ne pa delničarjev. Pomemben lastnik je postala tudi država. Štirideset odstotkov družbenega kapitala vsakega podjetja je bilo namreč prenesenega na državo. Z njim sta začeli upravljati paradržavni agenciji (Kapitalska družba ‒ Kad in Slovenska odškodninska družba – Sod), ki sta skrbeli za denacionalizacijo in pokojninski sklad, obenem pa je država prek Agencije za razvoj prevzela tudi nadzor nad neprofitnimi podjetji.

Razlaščanje na koncesije ni pripeljalo do delavskega lastništva, temveč do nekakšnega »državnega menedžerskega domačega kapitalizma«, in še to samo začasno. Z nastopom novega tisočletja se je namreč začela tretja faza privatizacije, tokrat z zadolževanjem. Približno do leta 2005 velik del državnih podjetij namreč še ni bil privatiziran, njihove nadzornike pa je imenovala bodisi vlada bodisi paradržavna sklada Kad in Sod. Leta 2004 je prišla na oblast vlada Janeza Janše. Dostop do upravljanja državnega premoženja je izkoristila, da je izpeljala »zadnj[o] faz[o] projekta ustvarjanja domače kapitalske elite, ki bi obvladovala najpomembnejša slovenska podjetja«. Enako kot prejšnje vladajoče koalicije je tudi Janševa vlada uveljavljala »logik[o] rekrutacije v ekonomsko elito, ki je odvisna od političnih zvez«.

Tretjo fazo privatizacije so tako zaznamovali množični menedžerski prevzemi podjetij, ki so temeljili na tujih posojilih ter na finančni obremenitvi samih podjetij in njihovih zaposlenih.Lastništvo produkcijskih sredstev se je tako postopno koncentriralo v rokah menedžerjev, nasprotno pa je delavsko lastništvo plahnelo. Delavci so namreč »prodajali delnice, da bi začasno povečali svojo porabo ‒ enkratni prilivi v gospodinjstva so bili razmeroma nizka cena za pravice, ki so jih uživali v sistemu samoupravnega socializma«. Kot ugotavlja Catherine Samary, je proces privatizacije družbene lastnine v Sloveniji kljub večji participaciji delavcev potekal po logiki razrednega preoblikovanja odnosov med državo, delavstvom in kapitalom, značilni tudi za druga postsocialistična gospodarstva. S formalnopravno spremembo lastništva ter s prenosom upravljanja družbenega bogastva in produkcijskih sredstev sta se družba in država temeljito prestrukturirali. Država je kot glavna regulatorka in akterka privatizacije družbene lastnine in z njo povezanega vzpostavljanja nove razredne družbene strukture spremenila svojo družbeno osnovo (glej Močnik, Svetovno Gospodarstvo in revolucionarna politika).

Nova postsocialistična država »ne vlada več ‘v imenu delavcev’ (četudi na njihovih plečih) in brez atributov ‘pravih’ lastnikov (realna pravica do upravljanja sredstev, do sprožitve stečajev, prodaje in prenosa)«. Nasprotno, nova država vlada v interesu kapitala in zasebnega sektorja ter zagotavlja družbene razmere za akumulacijo kapitala. S pridobljenim bogastvom bodisi upravlja klientelistično bodisi ga prepušča zasebnemu kapitalu. Kot sta napisala Primož Cirman in Vesna Vuković, so »[t]eren, ideološko in izvedbeno – prek delniških parkirišč« za menedžerske prevzeme državnega premoženja v obdobju prve Janševe vlade pripravili v obdobju levosredinskih vlad pod vodstvom Liberalno demokratske stranke. Ustvarjanje domačih frakcij buržoazije, katerih »[i]nteresne in ideološke korenine […] lahko najdemo na vseh političnih polih: v Forumu 21, nekdanjem velikem LDS, strankah nekdanjega Demosa, Cerkvi«, potemtakem lahko razumemo kot državni projekt »velike koalicije desnih in levih«, skupaj s predstavniki Rimskokatoliške cerkve.

S privatizacijo družbene lastnine so se vzpostavili novi vladajoči kapitalistični in upravljavski razredi, »razlastninjeni« delavski razred in tudi stalna rezervna armada brezposelnih ljudi.

S privatizacijo družbene lastnine so se vzpostavili novi vladajoči kapitalistični in upravljavski razredi, »razlastninjeni« delavski razred in tudi stalna rezervna armada brezposelnih ljudi. Tovrstna družbena struktura je ustvarila osnovo za krepitev izkoriščanja delavstva in nadaljnjo neoliberalizacijo slovenskega gospodarstva. Strategija slovenskih vladajočih skupin, da bi krizo povojne industrializacije slovenskega gospodarstva v okviru jugoslovanskega samoupravljanja rešile z novim državnim projektom (osamosvojitev in pridruževanje evropskim integracijam) ter s povečevanjem gospodarske integracije v mednarodne proizvodne verige pod nadzorom (nemških) multinacionalk, je bila z vidika gospodarske rasti in storilnosti vsekakor uspešna. Vse od krize na začetku devetdesetih let je gospodarstvo vztrajno raslo, povečevala se je tudi storilnost. Če se je BDP v povprečju povečeval za skoraj 4,5 odstotka na leto, je bila rast storilnosti le malo manjša, in sicer 4-odstotna.

Toda gospodarsko okrevanje je bolj malo prispevalo k izboljšanju razmer dela in zaposlovanja. Storilnost se namreč ni povečevala zaradi tehnoloških izboljšav, temveč zaradi zapiranja delovnih mest ter širjenja prekarnih zaposlitev in oblik dela. Med letoma 1989 in 2007 je zaposlovanje skoraj stagniralo. Uradna stopnja brezposelnosti, ki se je na začetku devetdesetih let gibala med približno 12 in 14 odstotki, se vse do leta 2006 ni spustila pod 10 odstotkov, in še takrat je k večjemu zaposlovanja največ prispevala rast prekarnih zaposlitev. V resnici so v Sloveniji v obdobju, ko je gospodarstvo dosegalo najvišje stopnje rasti, začasne zaposlitve rasle malone najhitreje v EU. Delež začasnih zaposlitev v celotnem zaposlovanju je med letoma 2000 in 2007 poskočil z 12,8 na kar 18,5 odstotka.

Prav širjenje prekarnih zaposlitev je skupaj z omejevalno plačno politiko, ki je rast plač ohranjala pod rastjo storilnosti, največ prispevalo k temu, da so se plače dvigale le počasi. Povprečna letna rast realnih plač ni presegla 3 odstotkov. Realna povprečna plača je raven iz »predtranzicijskega« leta 1989 dosegla šele leta 2006. Na splošno se je moč kapitala v gospodarstvu krepila, moč delavstva pa pešala, četudi so prav delavke in delavci realne proizvajalke in realni proizvajalci presežne vrednosti in s tem tudi dobičkov.

Moč kapitala se je v gospodarstvu krepila, moč delavstva pa pešala, četudi so prav delavke in delavci realne proizvajalke in realni proizvajalci presežne vrednosti in s tem tudi dobičkov.

Te razvojne značilnosti so bile neposredno povezane s strukturnimi pritiski, ki so izhajali iz podrejene vloge slovenskega gospodarstva in ki so jih evropska neoliberalna določila še zaostrovala. Delavstvo se je čedalje bolj fragmentiralo. Do strukturnih razlik je prišlo zlasti med tistimi, ki so ohranili razmeroma varno in stabilno zaposlitev, ter tistimi, ki so jih zaposlili nestandardno oziroma prekarno.

Četudi se je polarizacija zaposlovanja vzpostavila v vseh dejavnostih, je do nje prišlo zlasti na medsektorski ravni – skladno s strukturno in organizacijsko močjo posameznih skupin delavstva. Še v drugi polovici devetdesetih let so bile plače zaposlenih v proizvodnih in storitvenih dejavnostih, ki zaposlujejo manj izobražene kadre (denimo maloprodaja), približno enake. V naslednjih letih pa so se plače in delovne razmere v proizvodnih dejavnostih izboljšale, zlasti za strateške delavce s posebnim znanjem in spretnostmi, v storitvenih pa so se razmere slabšale in plače nazadovale. V obdobju priprav na vstop v evrsko območje so bile plače v storitvenih dejavnostih v primerjavi s plačami v proizvodnji za približno 10 do 15 odstotkov nižje, tudi zato, ker je bilo vse več nestandardnih in prekarnih oblik zaposlovanja. Terciarni sektor se je tako nekako podredil potrebam izvoznega sektorja ter mu s poceni storitvami posredno pomagal pri dodatnem nižanju stroškov in krepitvi cenovne konkurence. (Glej Branko Bembič From Victory to Victory to the Final Retreat: Changing Balance of Class Forces in the Slovenian Transition). Lep primer so delovne razmere v maloprodajnem sektorju, ki je samo v Mercatorju zaposloval približno desetino celotne delovne sile. Sektorske kolektivne pogodbe namreč niso določale nobenega plačnega standarda, kar je pomenilo, da je (večinoma ženska) delovna sila prejemala zgolj minimalno plačo. Hkrati je ta sektor med najbolj prekariziranimi. Med koncem devetdesetih let do sredine naslednjega desetletja se je prodaja podvojila, delovni čas podaljšal za približno 30 odstotkov, zaposlitev pa povečala za skoraj 11 odstotkov – toda večina je bila začasne narave.

Breme polarizacije med zaposlenimi je nosila predvsem mlajša generacija. Mladi, zlasti tisti s študentskim ali dijaškim statusom, so postali ujetniki ene od najmanj zavarovanih oblik zaposlovanja.

Breme polarizacije med zaposlenimi je nosila predvsem mlajša generacija. Mladi, zlasti tisti s študentskim ali dijaškim statusom, so postali ujetniki ene od najmanj zavarovanih oblik zaposlovanja. To, čemur navadno rečemo študentsko delo, je sistematično in sistemsko izkoriščanje mlade in relativno izobražene delovne sile. Po obsegu je študentsko delo v resnici oblika prikritega zaposlovanja za dela, ki ne zahtevajo posebnih spretnosti in znanja. Poleg tega vpeljuje konkurenco med mladimi nekvalificiranimi delavci in »študirajočo se mladino, ki je prisiljena, da dejansko dela, ne pa študira«. V obdobju gospodarske konjunkture Slovenija po prekarizaciji mladih ni le dohitela, temveč celo prehitela vse evropske države – leta 2007 je skoraj 70 odstotkov mladih delalo s pogodbo za določen čas.

Ko so časopise polnili seznami najbogatejših Slovenk in Slovencev ter najuspešnejših menedžerjev in menedžerk, se je stopnja tveganja revščine povečala za skoraj cel odstotek.

Še več, leta 2007, ko je gospodarstvo zraslo za neprimerljivih sedem odstotkov, časopise pa so polnili seznami najbogatejših Slovenk in Slovencev ter najuspešnejših menedžerjev in menedžerk, se je stopnja tveganja revščine povečala za skoraj cel odstotek, in sicer z 11,5 odstotka na 12,3 odstotka. Tako hitra in znatna krepitev družbene negotovosti v letu okrepljene akumulacije kapitala (z zadolževanjem) je bila posledica korenitih sprememb na področju sistema socialnega varstva. Zlasti od vstopa v EU so slovenske vlade poskušale spremeniti sistem socialnega varstva v enega od ključnih mehanizmov prilagajanja intenzivnejši konkurenci … skladno z navodili in priporočili EU. Dokument Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji – oktober 2005, ki ga je pripravila vlada Janeza Janše, je začrtal glavni okvir in smer ukrepov, s katerimi so vlade državo blaginje oziroma socialno državo (welfare state) postopno spreminjale v tako imenovano delovno državo oziroma blaginjo, ki je pogoje(va)na z delom (workfare state). S tega vidika je bila prelomna sprememba zakona o socialnem varstvu, ki je stopila v veljavo na začetku leta 2007 in ki je posegla »v same temelje socialne države, kot jo poznamo na Slovenskem«.

Kot zapiše Vesna Leskošek, »je bilo v spremembah zakona o socialnem varstvu iz leta 2007 prvič po zakonodaji iz 19. stoletja uvedeno obvezno (prisilno) delo kot zakonska kategorija. Uvedba prisilnega dela povzroči obrat od socialnih pravic k restituciji oziroma povračilu. Z vključitvijo v sleherno delo, naj je plačano ali tudi ne (delo v dobrodelnih in podobnih organizacijah), prejemniki denarnih pomoči povrnejo vsaj del tega, kar jim država domnevno velikodušno podarja in tako prispeva k njihovi pasivnosti. Takšna ideologija nasprotuje konceptu socialnih pravic, ki bi morale biti nepogojevane.« Poleg uvedbe prisilnega dela je vlada uvedla še kopico pogojev za pridobitev denarne pomoči in izključitvenih razlogov. Omejila je privarčevani znesek na bančnem računu prejemnika denarne pomoči, vrednost avtomobila, v dohodek šteje stanovanje, v katerem prebiva prejemnik, vendar le del nad obsegom, ki je določen kot primerno prebivališče. Uvedla je tudi deset razlogov, zaradi katerih osebe ne morejo dobiti denarne pomoči, četudi izpolnjujejo kriterije zanjo, med katerimi jih je večina povezana z načinom izgube službe. Obveznost [prisilnega dela] je obenem izrazito kaznovalno naravnana. Vsaka prekinitev namreč šteje kot kršitev, zaradi katere prejemnik denarne pomoči izgubi pravico do njenega nadaljnjega prejemanja.

Pri tem velja dodati, da ima tovrstno kratenje socialnih pravic bolj malo vpliva, če ga sploh ima, na dejansko »konkurenčnost« gospodarstva. Vlade z reformami sistema socialne zaščite v prid workfare na eni strani predvsem krepijo zavezništvo s kapitalom in ustvarjajo splošne družbene razmere, ki spodbujajo akumulacijo kapitala in disciplinirajo delavstvo, na drugi pa odstopajo od vsakršne odgovornosti za zagotavljanja socialne varnosti; to prelagajo na pleča posameznikov in posameznic.

Razvoj perifernega kapitalizma in širitev integracije slovenskega gospodarstva na svetovne trge sta spodbudila večplastno družbeno polarizacijo. Ta se je kazala tudi v prostorsko-regionalni razsežnosti. Kapital si namreč skupaj s kapitalistično državo nenehno prizadeva za oblikovanje novih prostorov ustvarjanja vrednosti in akumulacije kapitala – beži iz prostorov in dejavnosti z nižjo dobičkonosnostjo v prostore in dejavnosti z višjo vrednostjo. Z vidika prestrukturiranja postsocialističnih gospodarstev so dejavnosti in regije, ki so bile prvotno vezane na »socialistične« trge in ki niso neposredno koristile transnacionalnemu kapitalu, navadno propadle. Vladajoče skupine, ki so stopile v podrejeno zavezništvo s tujim kapitalom, četudi na konflikten način, namreč niso ustvarile razmer, ki bi podpirale samostojen proces akumulacije kapitala in omogočile gospodarsko okrevanje, ki bi odpravljalo odvisnost. Odvisna integracija teh gospodarstev v globalne blagovne verige pod nadzorom evropskega velekapitala je torej sprožila novo vrsto polarizacije v gospodarskem in regionalnem razvoju.

Do leta 1993 je v Mariboru propadla skoraj vsa proizvodnja gospodarskih vozil, propadla so gradbena in trgovska podjetja, v poznejših letih pa še preostanek tekstilne industrije.

Z vidika neenakega razvoja perifernega kapitalizma v Sloveniji lahko rečemo, da je stroške obnove kapitalizma ter preusmeritve z domačih in tujih »socialističnih« trgov na »severozahodne kapitalistične« trge nosilo predvsem delavstvo iz mariborske regije. Do leta 1993 je propadla skoraj vsa proizvodnja gospodarskih vozil, propadla so gradbena in trgovska podjetja, v poznejših letih pa še preostanek tekstilne industrije. Zaradi odpuščanja delavcev in zmanjšanja zaposlovanja se je delež brezposelnih na začetku devetdesetih let povzpel celo na 24 odstotkov aktivnega prebivalstva, kar je bilo skoraj dvakrat več od državnega povprečja. Propadle industrijske obrate je proti koncu devetdesetih let nadomestila poslovno-proizvodna cona Tezno s številnimi podizvajalci iz kovinskopredelovalnih panog. Prostor, ki je bil nekoč eno od središč industrializacije jugoslovanskega in slovenskega gospodarstva, je tako postal periferni člen »največj[ih] svetovn[ih] avtomobilsk[ih] proizvajalce[v], kot so Daimler Chrysler, Citroen, Peugeot, Ford in Magna Steyr«. Velike industrijske koncerne so nadomestili mali dobavitelji in izvajalci storitev s področja trgovine, turizma in storitvenih dejavnosti. Kljub svoji strateški legi in dejstvu, da je drugo največje mesto, je Maribor postal sopomenka za kronično pomanjkanje ustreznih delovnih mest, najvišjo stopnjo depopulacije na državni ravni in najhitreje starajočo se regijo. Od sredine devetdesetih let do leta 2007 se je število prebivalcev v Mariboru zmanjševalo za več kot tisoč oseb na leto; mesto so zapuščale predvsem bolj izobražene aktivne skupine v mladih in srednjih letih. Zato je »mesto Maribor kot drugo največje mesto in univerzitetno mesto glede na delež prebivalstva z doseženo višje- ali visokošolsko izobrazbo izgubljalo svoj položaj drugega najpomembnejšega mesta v državi. Poleg Ljubljane ga z večjim deležem presegajo Novo mesto, Nova Gorica in celo Murska Sobota. (Glej Uroš Horvat, Demografski razvoj in značilnosti prebivalstva v mestu Maribor.)

Diferenciacija ter polarizacija geografske pokrajine sta sestavni del procesa oblikovanja in nastajanja krize. Razvoj kapitalizma v Sloveniji s tega vidika ni bil nobena izjema. Gospodarsko okrevanje in rast po krizi z začetka devetdesetih let sta namreč temeljila na nestabilnem vzorcu razvoja, ki sta ga poganjali odvisna industrializacija in financializacija. Zlasti po letu 2005 gospodarska rast ni bila čedalje odvisnejša le od tujega povpraševanja, temveč tudi od tujih posojil. Zunanji dolg je hitro narasel, povečeval se je tudi primanjkljaj na tekočem računu države. Izbruh (vnovične) krize je bil tako le še vprašanje časa … Tako se je Slovenija po vključitvi v EU znašla v podobni pasti zunanjega dolga kot pred tridesetimi leti. Toda v nasprotju z obdobjem samoupravljanja, ko so bila tuja posojila usmerjena na izboljšanje proizvodnih zmogljivosti, je tokrat zunanje zadolževanje spodbudilo predvsem ekspanzijo sektorjev, ki so temeljili na nizkokvalificiranem in slabo plačanem delu. Domači zasebni dolg tako »ni prispeval nič k povečanju produktivne moči gospodarstva in blaginje«.

Nasprotno, kot je postalo jasno v času krize evroobmočja, je domače zasebno zadolževanje pripomoglo predvsem k temu, da se je v Sloveniji utrdila vrsta razvoja, ki vzpostavlja, ohranja in poglablja odvisnost.

—