Radost odporništva

V časih, ko je videti, da se neenakost med ljudmi vse bolj poglablja, ko organizacije s področja boja proti revščini stalno opozarjajo na nepredstavljivo vrzel v premoženju med peščico najbolj premožnih in velikim številom obubožanih, se morda zdi premišljevanje o egalitarni družbi utopija. Da pa je takšnega »utopičnega« premišljevanja malo oziroma sploh ne zaide v mainstream razprave, sploh ni presenetljivo, saj je tudi politična in intelektualna javnost usmerjena k ohranjanju statusa quo. Opozarjajo, da je neenakost ušla z vajeti, razprave in raziskave so usmerjene predvsem v to, kako bi zmanjšali družbeno neenakost, kar pa v resnici pomeni tudi preusmeritev iz vsakršne resne razprave o spremembi samega sistema. Razmišljanje o drugačnem sistemu pa nam bržkone izbije iz glave že šolski aparat, ki nam glede poteka človeške zgodovine ne pušča nobenega kančka upanja v to, da bi upori in revolucije lahko prinesli bistvene spremembe v doseganju egalitarne družbe.

Kako v časih, ko nas preveva občutek, da »svet pada s tečajev«, sploh ohranjati moč za upor?

Kako torej v časih, ko nas preveva občutek, da »svet pada s tečajev«, in na družabnih omrežjih nemalokrat naletimo na kataklizmična napovedovanja konca človeštva, sploh še premišljevati upor in ohranjati moč za odpor?

Kako ohraniti in krepiti zaupanje, da so družbene spremembe na bolje mogoče in ne ponotranjiti občutka nemoči?

Upor ni statični pojav, zato enoznačni odgovori in rešitve niso možni, gre predvsem za razvijanje načinov, kako misliti odpor in širiti njegove zmožnosti onkraj klišejev, ki samo utrjujejo prepričanja, da spremembe niso mogoče.

Razporejanje moči in zastavljanje pravih vprašanj

Upor se nepreklicno povezuje z močjo ali kot je to ubesedil Foucault: »Kjer je oblast, tam je upor.« Velja pa tudi obratno, z besedami antropologinje Lile Abu-Lughod: »Kjer je upor, tam je moč.« Moč in odpor sta vedno medsebojno prepletena.

Naša vrsta v resnici ni preživela večine svoje zgodovine v majhnih skupinah, poljedelstvo ni pomenilo nepovratnega praga v družbenem razvoju, prva mesta so bila pogosto trdno egalitarna.

Zdi pa se, in tudi zgodovinski zapisi nas prepričujejo v to, da je moč večji del človeške zgodovine razporejena zelo neenakomerno, neenakost med ljudmi je tako skorajda samoumevna. Vendar se letargični sprijaznjenosti z nespremenljivim stanjem stvari lahko deloma zoperstavimo s pretresanjem same ideje o neenakosti, kot to storita David Graeber in David Wengrow, ki v stilu Štoparskega vodnika po galaksiji (odgovor 42 o smislu vesolja, življenja in sploh vsega, je pravi, le vprašanje je napačno zastavljeno), menita, da je spraševanje po »izvorih družbene neenakosti« najbrž napačno izhodišče. Zgodba o izvoru neenakosti gre nekako takole: Ljudje naj bi večji del svoje zgodovine živeli v majhnih egalitarnih skupnostih lovcev in nabiralcev. Z razvojem kmetijstva je prišla zasebna lastnina, kasneje so prišla mesta, z njimi začetek civilizacije. Graeber in Wengrow opozarjata na izrazito pomembnost teh zgodb, saj ustvarjajo naš občutek za politične možnosti. S civilizacijo naj bi se torej razvila tudi neenakost, kar večina ljudi razume kot tragično nujnost. Redkokdo pa podvomi o osnovni strukturi te zgodbe. Toda pripoved ima bistven problem. Ni resnična. Velika večina podatkov iz antropologije, arheologije in drugih disciplin namreč kaže povsem drugo sliko, kakšnih je bilo zadnjih štirideset tisoč let človeške zgodovine. Naša vrsta v resnici ni preživela večine svoje zgodovine v majhnih skupinah, poljedelstvo ni pomenilo nepovratnega praga v družbenem razvoju, prva mesta so bila pogosto trdno egalitarna.

Avtorja v svojem delu začrtata osnove za drugačno pripoved, ki lahko spreminja tudi naš pogled na neenakost. Prikažeta primere družb, ki so jih raziskovali antropologi in so glede na sezonske dejavnosti prehajali iz enih oblik družbene organiziranosti v druge – denimo cirkumpolarni Inuiti, ki imajo, po opisih Marcela Maussa iz zgodnjega 20. stoletja, dve družbeni strukturi – eno poleti in eno pozimi glede na način preživetja. Poleti so se razkropili v majhne patriarhalne skupine pod vodstvom moškega starešine, organizirani za lov na sladkovodne ribe, karibuje in jelene. Lastnino so posesivno označevali, patriarhi so izvajali prisilo, celo tiranstvo. V zimskih mesecih, ko so se Inuiti zbrali, da bi skupaj zgradili velike skupnostne hiše, pa se je vzpostavila popolnoma drugačna družbena struktura z vrednotami egalitarnosti, altruizma in skupnega življenja ter deljenja bogastva. Arheološki dokazi razkrivajo, da so naši daljni predniki v izjemno sezonskem okolju zadnje ledene dobe podobno preklapljali med različnimi družbenimi dogovori, ki so dovoljevali vzpon avtoritarnih struktur le v določenem obdobju leta.

Takšna mera institucionalne fleksibilnosti nam lahko tudi v današnjih časih kaže, da neenakost ni tako fiksno opredeljen pojav, kot nas želi prepričati zgodovina. Graeber in Wengrow pravita, da so se naši predniki zaradi preklapljanja med različnimi oblikami organizacije verjetno bolj zavedali potenciala družbe kot, splošno vzeto, današnji ljudje. Potemtakem odpade tudi pripoved o rajski nedolžnosti, v kateri je živelo človeštvo, preden je grešno zapadlo v neenakost; namesto tega obstaja precej bolj spodbudna različica zgodbe. V njej so se prednamci veliko bolj svobodomiselno in fluidno poigravali z družbeno organizacijo, »zamejevali neenakost na ritualne kostumske drame, si gradili bogove in kraljestva tako kot svoje spomenike in jih nato veselo spet demontirali«. Če to drži, potem pravo vprašanje ni »od kod izvira neenakost?«, saj smo večino naše zgodovine preživeli v gibanju med različnimi političnimi sistemi, temveč se glasi: »Kako smo lahko tako obtičali?«

Vsakdanji odpor

Če neenakost ni stanje v katerega bi družba kar naenkrat nepreklicno zdrsela, kot sta pokazala Greaeber in Wengrow, pa je politolog in antropolog James C. Scott demistificiral odporništvo in prikazal, kako skozi človeško zgodovino odpor proti neenakosti ni temeljil le na nasilju in revolucijah.

Ljudje smo, tudi v premišljevanju za nazaj, najbrž nagnjeni k teatralnosti. Ko razmišljamo o svojem življenju, si zapomnimo predvsem prelomne dogodke. Večini pa se tekom življenja zgodi le nekaj »filmskih kadrov«, vsakdanjik poteka veliko počasneje in bolj dolgočasno. Ista utvara človeškega uma je na delu pri pisanju zgodovine. Večinoma se beležijo velike, bombastične zgodbe, spregleda pa se potek vsakdanjosti in življenja »običajnih« ljudi.

Je upor res vedno dramatičen, glasen, jezen, nasilen? So upor samo revolucije, protesti, do roba potisnjeno ljudstvo, v najslabšem primeru solze in kri? Ali pa je tudi pri tej predstavi na delu zgodovinska utvara osredotočenosti na prelomnice in zanemarjanje vsakdanjih zgodb? Prav vsakdanjik, ki ima, v nasprotju s prelomnimi dogodki, gosto, se pravi stalno frekvenco delovanja, lahko še kako vpliva na oblikovanje zgodovinskega toka, le da na veliko bolj nevidne in subtilne načine. Konec koncev pa je ravno vsakdanjik tudi ta, ki ob določeni koncentraciji nevzdržnih življenjskih pogojev sproža revolucije ali pa z dovolj vztrajno in dolgotrajno ponavljajočo se akcijo sproža spremembe.

Večina oblik upora ni zajemala kolektivno organiziranih akcij, temveč predvsem običajna orožja relativno nemočnih skupin: zavlačevanje, pretvarjanje, lažno zavezništvo, lažno predstavljanje, kraje, zaigrano nevednost, klevetanje, požig, sabotažo …

Jamesa C. Scotta je med terenskim raziskovanjem prešinilo, da večina upora v zgodovini ni »izgovarjala svojega imena«. Bil je prvi, ki je v delu Weapons of the Weak (1985) ubesedil te oblike tihega, a vztrajnega upora, povezanega z vsakdanjim preživetjem. Med svojim dvoletnim terenskim delom v malezijski vasi, kjer se ni dogajalo nič revolucionarnega, je izoblikoval koncept »vsakdanjega odpora«. Raziskoval je tiho, a konstantno borbo med kmeti in oblastjo, ki jih je izžemala za delo, hrano, davke, najemnine … Večina oblik tega upora ni zajemala kolektivno organiziranih akcij, temveč predvsem običajna orožja relativno nemočnih skupin: zavlačevanje, pretvarjanje, lažno zavezništvo, lažno predstavljanje, kraje, zaigrano nevednost, klevetanje, požig, sabotažo … Zgodovinarji so z osredotočanjem na formalne oblike organizacije in javne demonstracije spregledali dejstvo, da si večina podrejenih razredov ni mogla privoščiti razkošja odprtih, organiziranih političnih aktivnosti. Bile bi nevarne, če ne celo samomorilske.

Večina podrejenih razredov se tudi veliko manj zanima za spremembo širših struktur države in zakonov, kot pa za to, kar Hobsbawm poimenuje »predelovanje sistema … do njegove najmanjše škodljivosti«. Sistema ne morejo premagati, lahko pa ga »grizljajo po robovih«.

V nasprotju z odprtim, revolucionarnim odporom, Scott te metode poimenuje »brechtovsko-švejkovske« oblike razrednega boja. Ne zahtevajo veliko koordinacije in načrtovanja, uporabljajo implicitna razumevanja in neformalne mreže, velikokrat predstavljajo obliko individualne samopomoči, navadno se izogibajo kakršnikoli neposredni, simbolični konfrontaciji z avtoriteto. Vsakdanji odpor je tih, razpršen, zakrinkan ali kako drugače navidezno neviden. To so taktike, ki jih uporabljajo izkoriščani ljudje, da preživijo in spodkopavajo represivno dominacijo, posebno v kontekstu, ko je javni upor preveč tvegan.

»Brechtovsko-švejkovske« oblike odpora po domače

Čeprav je danes vidno in glasno odporništvo v zahodnih družbah veliko manj tvegano, pa so tudi pri nas »brechtovsko-švejkovske« oblike odpora marsikdaj v rabi. Možnost uporabe odprtih in glasnih načinov odpora, kot so denimo protesti ali druge oblike javnega nestrinjanja, torej ne izključuje prikritih oblik odpora v vsakdanjem življenju, s katerim si ljudje lajšamo preživetje in se zoperstavljamo sistemskim pritiskom tudi v tukajšnji družbi. Kot izpostavljajo študije, obstoj vsakodnevnega, nedramatičnega odpora prikazuje, da je potrebno odpor obravnavati kot kontinuum med javno konfrontacijo in prikrito subverzijo.

Ena izmed pogostih taktik, ki jo navaja Scott, je taktika zavlačevanja, izogibanja oziroma bega. V letih, ko sem delala v nevladnem sektorju, za organizacijo Kralji ulice, sem bila pogosto priča, kako so se člani in članice društva izogibali prejemu uradne pošte oziroma so jih izročitelji zaman iskali v društvu. Vendar pa to ni le taktika tistih, potisnjenih na rob družbe, temveč tudi nekaterih naših najbolj vidnih oblastnikov ali drugih posameznikov na položaju moči.

Birokratski postopki zavlačevanja so bili v preteklih letih pogosto v rabi tudi pri nas, eden najbolj očitnih primerov je bilo večmesečno čakanje za pridobitev kulturniškega statusa ali podaljševanje postopkov z zahtevami po nesmiselnih dopolnitvah.

Odpor s tehniko zavlačevanja ni le veščina tistih z malo družbene moči. Pogosto je v rabi pri birokratskih postopkih. Scott izpostavi primer Massachusettsa, kjer je vlada dolgo nazaj hotela znižati socialno podporo. Tega ni naredila javno, temveč je birokratski postopek tako otežila, da je veliko posameznikov, upravičenih do socialne pomoči, obupalo. Birokratski postopki zavlačevanja pa so bili v preteklih letih pogosto v rabi tudi pri nas, eden najbolj očitnih primerov je bilo večmesečno čakanje za pridobitev kulturniškega statusa ali podaljševanje postopkov z zahtevami po nesmiselnih dopolnitvah. Seveda pa je med uporabo zavlačevalnih taktik s strani elit ali pa s strani deprivilegiranih temeljna razlika. Zavlačevanje birokratskih postopkov ima neposreden vpliv na vsakdanje življenje ljudi, medtem ko zavlačevanje deprivilegiranih ne pomeni neposrednega vpliva na druga človeška življenja.

»Mehke« oblike odpora

Scottov koncept »brechtovsko-švejkovskih« oblik odporništva lahko razširimo še na sorodne oblike, ki jih imenujem »mehke« oblike odpora. Pri njih gre predvsem za ohranjanje dostojanstva v nehumanih situacijah, ki so posledica sistemskih pritiskov.

Spomnim se prizora iz Budimpešte, ki me je nedavno napeljal na razmišljanje o drugačnih oblikah odpora. Pri neki gostilni je beračila okrog desetletna deklica. Vsi iz družbe, do katere je stopila in vsiljivo molila prednje roko, so v nelagodju obračali poglede vstran. Potem je k druščini pristopil mlad fant, ji razkuštral lase in jo hudomušno nagovoril, da se je glasno zasmejala. Nelagodje se je v hipu razblinilo, otrok je postal spet otrok in ne več vsiljiva beračica, od katere bi se odvračali. Na videz majhna, nepomembna gesta je imela velik vpliv na sam zasuk te zgodbe, na »normalizacijo« odnosov med »protagonisti«, ki so bili – tudi zaradi krutosti sistema, v katerem so ljudje, celo otroci prisiljeni v beračenje – potisnjeni v določeno vlogo. Najsi so se udeleženi zavedali, da je šlo na nek način za gesto »odpora«, ali ne, ga je pomembno prepoznati kot takega.

Vsakdanji odpor s strani akterjev, tarč in opazovalcev namreč ni vedno označen kot odpor. Vseeno pa ga je pomembno identificirati, tudi kadar ga udeleženi poimenujejo kako drugače. Vsakdanji odpor je integriran v družbeno življenje in je del »normalnosti«. Ta koncept torej prinaša novo jasnost glede pojma »odpora«, ki je bil velikokrat zapostavljen, strašljiv, demoniziran ali romantiziran.

Med »mehke« oblike odpora že same po sebi spadajo nekatere vrste umetniškega udejstvovanja, saj ima umetnost moč, da nagovori naša občutja, ne intelekt, nam omogoča začutiti, da je drugačno sobivanje mogoče. Lahko pa tudi prek fikcije pove nekaj »resničnega«, da se bolje zavedamo situacije, v kateri smo, in nas na ta način usmeri v spremembe.

Ko je odpor inovativen, eksperimentalen in kreativen, mora graditi na materialu, ki so ga za seboj pustili drugi odporniki – zgodbe, miti, simboli, orodja … kot v svojih delih izpostavlja sociolog, politik in zgodovinar Charles Tilly. Toda vsakdanji odpor ne pomeni le kreativnega načina početi stvari »drugače«, temveč tudi tiho, nekako skrito spodkopavanje moči.

Tudi Scott, kljub minimalističnemu, nepompoznemu značaju vsakdanjega odpora, ne zanemarja njegovih multiplikacijskih učinkov. S slikovito podobo milijona drobnih koralnjakov, ki ustvarijo koralni greben, nam naslika, kako na tisoče drobnih dejanj nepodrejanja ustvari politični in ekonomski barierni greben. In ko »državna ladja« (Scott obravnava zatiranje s strani države, seveda pa se s tem lahko nanašamo na katerokoli formo, ki institucionalizira zatiralca – najsi gre za multinacionalke, državo ali posameznike z izjemno kapitalsko, simbolno, informacijsko močjo) nasede na tak greben, je pozornost navadno usmerjena na samo ladijsko razbitino in ne na množično združevanje dejavnosti, ki so to povzročile.

Eksperimentalne, kreativne, umetniške oblike odpora nam lahko približajo razmišljanje o uporu kot kreaciji in ne le destrukciji.

Razširjen pogled na upor, ki vključuje »brechtovsko-švejkovske« in »mehke« oblike odpora, nam fenomen predstavi v bolj vsakdanji in dostopni luči. Obenem pa nas lahko napelje na razmišljanje, kakšne načine odpora že prakticiramo v vsakdanjem življenju, in ovrže prepričanje, da so družbene spremembe možne samo z glasnim, nasilnim uporom in revolucijami. Če k temu pridamo še »igrivost« naših prednamcev glede poigravanja z družbeno organizacijo, nam to zrahlja toge predstave o »ujetosti« v določen sistem.

Spodbudno pa deluje tudi misel, nadgrajena iz prispodobe Scottovih drobnih koralnjakov, ki so združeni sposobni zamajati »državno« ladjo. Institucionalne strukture so toge, počasi »premikajoče« se tvorbe, ljudje pa lahko posamično ali po potrebi združeni v manjše skupine delujemo veliko bolj fluidno, spretno, prilagodljivo in hitro. Eksperimentalne, kreativne, umetniške oblike odpora pa nam same po sebi približajo še en pomemben vidik. Razmišljanje o uporu kot kreaciji in ne le destrukciji, razmišljanje o radostnem odporništvu, ki medtem, ko se vsakodnevno zoperstavlja strukturam starega reda, obenem že gradi drugačno družbo.

—