Radost v gradnji skupnosti, solidarnosti, tovarištva
»Mi tu se organiziramo, ker ne služimo nobenim višjim ciljem, ker nam je to, kar počnemo, v veselje, ker se zdimo drug drugemu zanimivi, ker uživamo v tem, da smo si različni, ker se zabavamo, ko smo skupaj in se lahko razidemo, ko si začnemo biti v nadlego … Organiziramo se, da bi lahko del tega, kar počnemo, počeli laže in tudi zato, da bi morda kaj počeli skupaj. V projekt Metelkova se organiziramo zato, da bi si vzeli, kar nam gre.«
—Tomaž Mastnak, »Metelkova v novem totalitarizmu«. M’zin 0, str. 3., Ljubljana 1990
Simptomatično in simbolno močno je bilo dejstvo, da so v AT Rog pred dnevi napoprej začeli z rušenjem Socialnega centra, je hitro prepoznal Tomaž Zaniuk. S tem so udarili med knjige in dokumentacijo, šli so nad središče kritične misli, vozlišče družbenopolitičnih gibanj, zatočišče vseh tistih, ki jih kapital potiska na rob družbe in ga znotraj razdejali, razmetali, poteptali. To je prostor prijateljstva, tovarištva, idej, projektov. Izbrisanih, Nevidnih delavcev sveta, Protirasistične fronte v času balkanske migrantske poti, Sveta za vsakogar, BojZe, Antifašistične fronte, delavskih demonstracij, bojev proti gentrifikaciji, bojev proti prekarnemu delu, vstaj l. 2012 in kolesarskih vstaj l. 2020.
Aktiven in čuječen avtonomni prostor je redek; čuvati ga kaže, negovati, spodbujati, razvijati in podpirati. Vsakemu mestu, ki da kaj nase, mora biti v ponos. V oči bijoče je namreč dejstvo, da brez družbene in politične aktivnosti v avtonomnem prostoru ni več praktično ničesar med (skrajno desno) avtoritarno oblastjo in nebrzdanim (neoliberalnim) pohodom na oblast. Slednji je v žurnalizmu sumljivega tipa vedno celo označen za levico. MOL je s svojo nedavno brutalno gesto precej olajšala delo skrajni desnici in njenemu rovarjenju po območjih kulture, okolja, sodstva, družbe. Na lepem je zgolj od nas samih in od naše podpore avtonomnim prostorom odvisno, kako se bodo reči pletle naprej.
Če Ljubljana ostane brez teh in takšnih prostorov, ni samo osiromašena, polikana, enodimenzionalna, poštirkana za turizem in bogastvo, temveč je tudi politično šibka, socialno zožena, monokulturna, predvsem pa ima zrušena družbena (produkcijska) razmerja, prepolna dezintegracij.
Kakor dobro vemo, je alternativna kultura v mestu Ljubljana zadnja tri desetletja v glavnem zgubljala (zakonska privatizacija javnega interesa skozi društva in zasebne zavode v letih 1994 in 1996, plenilska privatizacija, usoda KUD France Prešeren, K4 …) , kako bo z avtonomijo, ki se je v boju z institucionalnostjo ves ta čas kljub vsemu ohranjala v (AKC Metelkova; AT Rog; skvoti Cukrarna, vila Mara, AC Molotov, Galicija in, seveda, častitljivi Radio Študent), bo jasno še prekmalu.

Avtonomiji lahko rečemo tudi odločna, brezkompromisna gradnja skupnosti, ustvarjanje prav posebnih prostorov za srečevanja in inkluzivna ambicija. Brez želje po pavšalnem definiranju skozi (socialni) anarhizem, zgodovinskih zgledov iz Nemčije, Nizozemske ali Grčije in Italije, jo tokrat rajši ilustrirajmo kot takšno, ki ustreza luksemburgistično skladnemu razmerju med organiziranostjo in spontanostjo; nadalje je avtonomija precej blizu situacionistom, njihovi nonšalanci in ambivalenci, kar zadeva odnos do akademskega sveta in povsem »navadnih« (common) ljudi, tudi takšnih »z dna«; bržčas pa najdemo vzporednice še pri teoriji samoupravljanja. Slednje gre zapaziti predvsem v tenkočutni pozornosti do družbenih (produkcijskih) razmerij in družbene reprodukcije, vsekakor pa v pojmovanjih interesa in lastnine.
Širši interes, družbena in javna lastnina, ki jo je večinsko prebivalstvo med skvotiranjem vojašnice na Metelkovi septembra 1993 k sreči še lahko scela zapopadlo, je danes domala zginila s horizonta možnosti; huje: Ko danes prebiramo odzive na rušilni in plenilski proces v AT Rog, gre argumentacija – poleg žuganja in moraliziranja – zvečine naravnost k »lastnini, ki je vendar MOL-ova, tako da ni nobene debate«. Pri odgovoru na to neznosno popreproščenje nam lepo pripomore opazka Katje Zakrajšek:
Rog je last MOL, ki je zelo drug tip lastnika kot posameznik, zasebnik. Zato od zasedbe praznega Roga ni bil nihče osebno oškodovan. Zaradi vsebin pa je profitiralo mesto – ne vsak posamezni prebivalec in prebivalka, ampak mesto kot skupnost. Tam so poleg številnih nekomercialnih umetniških vsebin potekali tudi socialni programi, kakršnih drugje ni – Rog je tu samoiniciativno in samoorganizirano nadomeščal tisto, na kar sta pozabili država in MOL.
Mestna uprava s kančkom modrosti in daljnovidnosti bi se s takšno skupnostjo znala dogovoriti za obnovo tega kraja, ki bi bila v prid vsem, rogovci so na to tudi sami opozarjali – namesto tega pa župan izhaja iz aksiomov ’mesto sem jaz’ in ’ gentrifikacija je kralj’ in jih obravnava kot odvečno motnjo namesto kot sogovornike. In prav gotovo jih ne bi nasilno izseljevala in s tem dodatno ogrožala v času pandemije, ko je selitev zaradi zunanjih okoliščin tako rekoč onemogočena, tudi če bi bila konkretno napovedana.
V isti sapi, ko se uničujeta tako delavstvo kakor srednji razred, je prebivalstvo v avtonomnih conah z gledišča političnega razreda izrazito manjvredno in »nekulturno«, kaj šele da bi kdo upošteval njegove politične pobude, čeprav so ta hip vsega posluha in upoštevanja vredne.

Prav tako kakor utegne cerkev koga anatemizirati, ekskomunicirati, tako počne tudi politika. Sredstva za to gesto so kaj raznolika, razlog je ekonomski, povod političen, izvedba pa socialna: Pogosto so to finančni pritiski (tako je MOL po eskalaciji odpora l. 2016 z drakonskimi izsojenimi zneski začel ustrahovati uporabnike, uporabnice AT Rog), na nezavedni ravni pa to stori z nonšalantnim in pretečim preskokom od kulturnega boja k razrednemu.
V isti sapi, ko se uničujeta tako delavstvo kakor srednji razred, je prebivalstvo v avtonomnih conah z gledišča političnega razreda izrazito manjvredno in »nekulturno«, kaj šele da bi kdo upošteval njegove politične pobude, čeprav so ta hip vsega posluha in upoštevanja vredne. Zaničljiv pogled, ki očitno tako zlahka prenica tudi v »javno mnenje« oziroma sproža učinke moralne panike, rad govori o razcapanih osebkih, klošarjih, opiti in zakajeni lenobni srenji, parazitih, ki niso vredni nikakršnega resnega mestnega življenja.
Te in podobne očitke bi zlahka lahko prepustili trenutni folklori obkladanj, žalitev in sramotenj, ki so uporabna kar za vso kulturo, umetnost in razmišljanje, ko bi ne šlo za osnovne elemente psihotičnega diskurza. Zdi se namreč, da je oblastna želja – in pri tem sta si radikalno desni populizem in neoliberalizem zelo blizka – svet, ki je urejen; svet, ki je »cel«. Avtonomna misel in delovanje sta namreč spričo življenjskih spoznanj motnja na oblastniški leči; iz njiju je razvidno, da je svet »ne-cel«, torej prav takšen, kakršen je v resnici.
Paradoksno, toda pripadnice in pripadniki avtonomnega načina mišljenja in delovanja so tisti, ki zares živijo v mestu, pulzirajo z mestno realnostjo, poznajo njegove lepote in pasti, ga imajo neskončno radi in s svojo prenekaterikrat »nevidno« pojavnostjo pripomorejo tako k mestni pestrosti, kakor tudi pogosto podajajo dobre zamisli, ki pa vedno znova trčijo ob zid gospostva, samopašnosti in mandarinov, češ da so utopične; obrobne; nesmiselne. Neoliberalizem si kajpak ne sme privoščiti tveganja, v navezi s populistično radikalno desnico pa se še z večjim veseljem oprime monokulture. Ali pa se mu kultura zazdi čisto odveč in vidi samo še industrijske prakse.
Naravnost neverjetno, toda v času, ko se celo okorelim neoliberalcem zdi koncept kulturnih in kreativnih industrij zastarel in ko se mesta po svetu marsikdaj odločajo za participatornost, pobude od spodaj in nemalokrat eksperimentalno iščejo nove načine bivanja v skupnosti, se je MOL zabarikadiral v konservativno celico. Tako imamo pred seboj hkrati troje udarcev: neoliberalna brezbrižnost, ki jo okrepi skrajno desničarska represija, si na porušenem Rogu gradi konservativno ustanovo.
Ko prevladajo zgolj nepremičnine in finančni kapital, ni več nobene instance, ki bi lahko ovrednotila kulturni in socialni kapital. Koliko je dejansko vreden AKC Metelkova? Kolikšna je dejanska vrednost AT Rog? Ali Radia Študent?

Svet, ki za psihotika mora biti »cel«, mora biti tudi ustrezno očiščen in olepšan; še najbolje je, da je podoben množici zgledov od drugod in je v svoji »kreativnosti« čim bolj »butičen«. Tako ni nobene nevarnosti, da se v njem naselijo moteče strukture, ki ne prinesejo takojšnjega denarja, predvsem pa jih ni treba trpeti in zapravljati dragocen čas za nadzor. V tem kontekstu mora biti v mestu vse postavljeno hierarhično, upravljano od zgoraj. Celo mladinski centri. In prav pri tovrstni njihovi organiziranosti trčimo na temeljno prepreko, ko se vprašamo, od kod naj avtonomne pretenzije sploh črpajo nove pristaše, pristašinje.
Kardeljevska »družba kulture« je vsaj v kratkem razdobju poznala svoj samoupravni interes tudi na tem polju: Ko se je pisec tehle vrstic l. 1976 pri štirinajstih preselil v bežigrajsko novogradnjo po imenu BS-3, je tam v blokovski kleti pod nami čez noč nastal mladinski klub. Saj ni trajalo dolgo, a spontano smo se neko popoldne že družili ob igrah, sokovih in razgovorih, kasneje zvečer je kdo navil gramofon, tam zraven je bilo mogoče igrati namizni tenis, hladilnik pa je ponudil tudi alkohol. Vsake toliko je v prostor pokukala kaka starejša glava, naklonjeno pokimala, sicer pa smo bili samoorganizirani in imeli prostor povsem zase. Socializacija je bila tedaj vsekakor pomemben segment zamisli, ki so se v skrajnih tezah približale avtonomiji in anarhizmu.
Če prebiramo Kardeljeve spise iz tistega časa, se je namreč zelo jasno nagibal k temu, da ljudje gojijo kulturo tudi v osnovnih celicah (kar v tem primeru niso bile družine, pač pa krajevne skupnosti) in ne zahajajo zgolj pasivno v gledališča, na razstave in koncerte. Jugoslovanski samoupravni sistem je vsekakor priznaval socialne pravice na ravni, ki je doslej ni dosegel še noben sistem (leta in leta si bil lahko, vzemimo, prekaren, a pri tem socialno docela enak drugim občanom in občankam), ugotavlja Catherine Samary, toda »ni vseboval demokratičnega ’sistema’, ki bi pravicam dal ’koherenco’ in ’učinkovitost’«.
Ne gre, da bi na tem mestu idealizirali, a poudariti velja, da se z osupljivo identično težavo še danes spopadajo vsi avtonomni prostori. Navsezadnje se njihovih dosežkov ne da izmeriti oziroma »plačati«. Ali še raje z drugimi besedami: Ko prevladajo zgolj nepremičnine in finančni kapital, ni več nobene instance, ki bi lahko ovrednotila kulturni in socialni kapital. Koliko je dejansko vreden AKC Metelkova? Kolikšna je dejanska vrednost AT Rog? Ali Radia Študent? Slednji prireja redne avdicije in tako skrbi za pouk, uvajanje in pretok. Mladinski klubi pa pri nas niso samoorganizirani; mladina se ne more navaditi na avtonomijo, ko še živi pri starših oziroma skrbnikih, ker jim prosti čas, če ostanemo pri Ljubljani, krojijo Mladi zmaji, ki seveda niso zrasli »od spodaj«. Močno dvomimo, da se mladi v takšni organizacijski obliki lahko naučijo kaj temeljnega o kontrakulturi in kontraekonomiji ter ju iz prve roke primerjajo z običajno kulturo in z ekonomijo računanj in spekulativnih domnev.
Slednje je bistveno, da subjekt sploh zapopade, kako lahko z nekaj socialnega angažmaja in političnega napora »realizira utopijo«, pri čemer se uči misliti in graditi skupnost onkraj večinskih vzorcev in zapovedi po kalupu. Družba v urbanem okolju kratko malo potrebuje tudi sistemskotranscendentne pobude, sicer se v ponudbi zacementira neoliberalna »večna sedanjost«; površinskost; sistemskoimanentna sivina.
Aktualen zgled lahko lepo zapazimo, ko panoramsko motrimo več mesecev trajajoče proteste: Prenekatere pobude so pri njih koristne in jih velja podpreti, toda obvelja temeljni razloček. Medtem ko se sicer izjemno dejavni »petkovi protesti« vztrajno oprijemljejo partikularne (čeravno nujne) želje po padcu trenutne vlade in svoje vsebine vsakokrat načrpajo iz trenutnih strankarskih in celo osebnopolitičnih zdrsov, antikapitalistični blok in anarhistična pobuda ostro in v bolj univerzalnem smislu opozarjata na naraščajoči fašizem, nacionalizem, represijo, patriarhalnost, nevarnosti ekstremne sredine, na ohranjanje obmejne žice in – gentrifikacijo. Slednja je kruto završala med nedavnim rušenjem AT Rog, a je bila v skupnosti navzoča že veliko prej, v zadnjem času pa izraziteje po grožnji z uničenjem Metelkove 6 (torej nevladnega in »neodvisnega« sektorja).
Avtonomna misel z AKC Metelkova je zelo hitro zaznala, da utegne z ultimatom Ministrstva za kulturo Metelkovi 6 priti do tihe kupčije med vladajočo stranko SDS in MOL in da je pri tem ogrožena predvsem AT Rog, češ: šestko bodo preselili tjakaj. Kakor koli že, z nasiljem policije in varnostnih služb, z brutalno evikcijo uporabnic in uporabnikov AT Rog 19. januarja 2021 se je to dejansko tudi zgodilo, a na drugi, precej nepričakovani ravni.
Ta nesrečni dogodek pa ima tudi svojo svetlo plat, kajti protestniška nakana se mahoma prestavi na zelo pomembno polje, kjer utegne priti do obnovljene konsolidacije in, upajmo, širše fronte z njo dejansko tudi do gibanja. V igri sta plenjenje in socialno čiščenje, kar bi morala zapopasti tudi oseba, ki ji AT Rog ni najbliže. Sočasna ogroženost Radia Študent in Metelkove (kot celote!) je pri tem lahko kvečjemu v prid. Zadeva je kompleksna že spričo županove intrige pred leti, ko je javno izjavil, da je »ena Metelkova« v mestu povsem dovolj in da je avtonomija v Rogu odveč. S tem je kajpada negiral vse razločke med AKC Metelkova in AT Rog, pri na novo vrženih kartah in razmerjih do (žive) kulture in umetnosti pa postane jasno, da je grožnja na mah precej večja kot smo si lahko mislili.
Za kaj gre? V avtonomnih prostorih – in AKC Metelkova je že ab ovo zgodovinski zgled za to – se velikokrat bije boj med institucionalno in avtonomno pretenzijo. Pri prvih so najdejavnejši »neodvisni« (navednice zato, ker strukturno radi ustrezajo uradnim delitvam v kulturi in nočejo tvegati s transpodročnimi ali večpodročnimi zadevami, kaj šele, da bi pri tem zunaj umetnostnih praktik razpirali socialna in politična vprašanja in jih »uprizarjali« v vsakdanjem življenju). Kruto spoznanje na »sceni« je, da si neodvisni in avtonomni večkrat pridejo navzkriž.
Kakor je svojčas ugotovila Eda Čufer: »Bolj ko neodvisni realizirajo svoje načrte, tem manj je prostora za avtonomno aktivacijo in narobe. Ko državi (kapitalu) spodleti regulacija neodvisnega področja, se odpre realistična možnost za avtonomno sceno.«
Prvi na seznamu za odpis so ravno umetniki, naj še tako prizadevno oživljajo »degradirane« površine in stavbe. Za njimi pridejo novopečeni mestni buržuji, ki po svoje oživljajo imaginarij: domnevno avtentičnost soseske.
Kot smo se naučili od pokojnega geografa, teoretika Neila Smitha – v slovenščini imamo prevedeno njegovo sijajno študijo Nova urbana meja: gentrifikacija in revanšistično mesto (Studia humanitatis 2018) – je zametek gentrifikacije s selitvijo v skvote in spraznjene stavbe v revnejših soseskah omogočila prav kultura: umetnice in umetniki.
Selijo se tja, kjer ni velikega stroška z najemnino, ker lastniki ne vzdržujejo stanovanj in stavb. Z njihovim prihodom se podoba sosesk spremeni. Ena izmed posledic je ponovno višanje najemnin, saj je prostor obljuden, kulturno zapolnjen in pridobiva vrednost. Potem nastopi naslednja stopnja gentrifikacije. Prvi na seznamu za odpis so ravno umetniki, naj še tako prizadevno oživljajo »degradirane« površine in stavbe. Za njimi pridejo novopečeni mestni buržuji, ki po svoje oživljajo imaginarij: domnevno avtentičnost soseske. Na njej ni nič več socialno pristnega, vendar hitijo ustvarjati podobo »urbane vasi«, tudi z lažno, »prikrito gentrifikacijo«, ko pod obledelimi napisi nekdanjih prodajaln in družinskih trgovinic delajo posel z izbrano ponudbo v šik »etnični restavraciji«, po možnosti točno iz tiste kuhinje, kakršno so vsak dan producirali izgnani prebivalci četrti.
To je novi urbani krog kapitalskega čiščenja in urejanja mesta, njegovega podrejanja privatnim interesom in kovanja dobička. Vse je videti kultivirano in identično; sociologinja Sharon Zukin pravi temu »kultura kapučina«. V tej urbani igri, premikanju urbanih meja in špekulacij s pozidanim prostorom razmere nikoli niso bile zrelejše za skvoterstvo – vendar obogateno z zgodovinskim spoznanjem, ob kakšne čeri lahko trči, kje in kakšne so njegove pasti. Dogajanje, ki zadeva AT Rog, je upočasnjena različica New Yorka.
Kakor koli obračamo, javnost bo morala požreti in preseči osebne moralne zadržke in se aktivno opredeliti do dogodkov v AT Rog, do nezaslišanega ravnanja z našimi someščani, someščankami. Navsezadnje gre za razmerje do avtonomije kot take, pri čemer je AT Rog »le« indikator: V mestu, ki se kiti z zgodovinskim antifašizmom, mora vsakdo, vsaka pri sebi intimno premisliti, kaj vse lahko sledi. In se odločiti. Potem se je treba najti. Upor ne bo dovolj, razprta je možnost za odpor. To pa je momentum, pri katerem z nasprotnikom ni več nikakršnega pogajanja.
—
Fotografije: Avtonomna Tovarna Rog in Rasovica.