Razkroj urbanega prostora

Ljubljana izgublja svojo dušo, pravijo – ob tem pa ne povedo, kaj pomeni, da ima mesto dušo in kako jo lahko izgubi. Vseeno je tesnoba, povezana s spremembami krajev, kjer živimo, iskrena, le natančnejši moramo biti, ko razlagamo, kaj se je zgodilo in zakaj. Urbani prostori širom sveta se razkrajajo, gniloba pa se skriva pod fantomsko površino meščanskosti, ki jo utelešajo lepi in umetelni centri, dokler nekega dne ne ugotovimo, da so postali zabaviščni parki. Zato je tudi obujanje spominov varljivo; včasih pogrešamo samo utvaro, miraž, ki smo mu bili podvrženi, ko še nismo opazili, da se v domačem kraju počutimo tuje in nezaželeno. Bodimo torej natančni. Mesto se v vsakdanji predstavi zdi stalnica človeške družbe, ob tem pa pozabljamo, da se način, kako obstaja, spreminja in da četudi tako za Uruk kot tudi New York uporabimo isti izraz – namreč urbanizacija – družbena razmerja, ki ga producirajo, niso ista in zato se tudi zgostitev prebivalstva ne odvije enako. V kakšnem odnosu sta kapitalizem in urbanizacija?

Novi Center Rog bo še vedno prizorišče kulturne produkcije – in tudi mesto javne infrastrukture, bojda bo imel knjižnico, t. i. makerspace ipd. – na način, ki je lažje apropriiran.

Eden izmed pogojev za prehod iz fevdalizma v kapitalizem je bilo mesto. Njun odnos je zapleten, trdili bi lahko tudi, da kapitalizem sam proizvede mesto; valovi urbanizacije širom sveta navadno sovpadejo z industrializacijo. Zgodovino ekonomskih in političnih sistemov pogosto razumemo kot abstraktna razmerja sil in interesov in jih tako tudi analiziramo. Pri tem običajno pozabimo na način, kako se neka družba in njeni procesi vpisujejo v prostor, ki ga naseljujejo. Ta način – s Henrijem Lefebvrom mu nadenemo ime prostorska produkcija – ni nevtralno srečanje človeka s fizičnimi determinantami lokalnega okolja, češ, tam je reka, tu votlina in tako naprej. Človek prostor razdeli na dele, ki jim natika simbole in določa rabo.

Prostor, ki ga proizvaja fevdalizem, je bistveno lokalen. Lokalizirana je delitev dela, posamezna posest je, vsaj načeloma, povsem samozadostna. David Graeber bi nam denimo povedal, da denarna menjava v takšni skupnosti ni potrebna. Jasno je tudi, da so možnosti za dvig učinkovitosti proizvodnje relativno ozke, po eni strani zato, ker ni dovoljšnih presežkov, ki bi jih ponovno vložili, po drugi zato, ker ne obstaja trg, ki bi povečano proizvodnjo absorbiral. Mala fevdalna vas pač potrebuje omejeno količino podkev.

Mesto, vsaj mesto kot tista romantična slika progresivnega skupnostnega potenciala, v katerem sovpadeta kulturno in politično, kapitalizem odpravlja.

Kapitalistična prostorska produkcija je povsem drugačna – prostor razčleni na dele na povsem drugačnem nivoju, sprva na nivoju regije, kasneje na nivoju vsega sveta. Globalizacija omogoči intenziven dvig učinkovitosti proizvodnje. Prvi korak so manufakture, ki pod eno streho združijo več rokodelcev in s tem dvignejo učinkovitost. S tem se produkcija koncentrira; če je prej vsaka vas tako ali drugače proizvajala podkve, bo zdaj ena manufaktura zadovoljila potrebe celotne regije. Ta razvoj privede do industrializacije, ki koncentriranje produkcije še radikalizira. Na prvi pogled se zdi, da kapitalizem potrebuje in proizvaja mesto in res, širitev kapitalističnega načina proizvodnje (odvisno od načina industrializacije bi lahko razpravljali o tem, kaj se zgodi s socialističnimi mesti in zakaj) je povsod povzročil izrazito urbanizacijo. Toda aglomeracija proizvodnje sčasoma odpravi tudi potrebo po mestu, ki se razleze v mozaik predmestij, industrijskih con, nakupovalnih središč, ki jih prečijo in povezujejo avtoceste. Skrajni primeri tega so Los Angeles, širši Amsterdam, Porenje ipd. Da v teh primerih še vedno razmišljamo o jasni ločini mesto-dežela, je posledica administrativnih ločin in ni nič drugega kot utvara, ne obstaja več mesto, obstajajo samo cone, kar vključuje tudi komodificirano naravo.

Homogenizacija prostora se, tako je videti, ne ustavi le pri sami prostorski geometriji, pač pa vključuje tudi oblikovanje in arhitekturo. Sodobna gradnja bivalnih in poslovnih objektov je izrazito monotona – novogradnje so domala po vsem svetu videti enako: primerjajte Šumi, Schellenburg, Bellevue pri Tivoliju (bloki, ne hotel), Kvart pri Aleji (o rumeni banani poleg rajši ne bom) s podobnimi soseskami povsod po svetu, od Santiaga de Chile do Vladivostoka. V splošni rabi se pojav pavšalno označuje za minimalizem, čeprav gre pogosto za modernistično gradnjo – v podrobnosti se tu ne bomo spuščali, prav tako ne bomo nagovorili sicer zelo zanimivega vprašanja, ali je minimalizem le eden od trendov, ali pa rezultat kapitalizma. Za pričujoči esej je važna predvsem ugotovitev, da je sodobna gradnja pogosto uniformna in se ne prilagaja prostoru, v katerega je umeščena. Medtem ko je notranjost zgradbe namenjena njenim uporabnikom, denimo stanovalcem, je vloga zunanjosti precej kompleksnejša – skupaj z drugimi stavbami tvori podobo naselja ali mesta in zato na nek način pripada vsem. Zato tudi obstaja velika razlika med grafitom in razbitim steklom. Kako bo neka zgradba spremenila izgled četrti, se tistega, ki jo gradi, ne tiče – potencialni kupci bodo gledali iz zgradbe in ne vanjo. Izgled zgradbe je pomemben samo v vakuumu, povsem simbolično; promocijski plakati običajno izbrišejo ali vsaj zameglijo okolico. Posamezen investitor zato gradi povsem neobremenjeno in izbira popularne oblikovalske paradigme. Zakaj to proizvede tako homogeno, monotono in dolgočasno arhitekturo, je dobro vprašanje, ki pa terja svoj lastni premislek.

Mesto, vsaj mesto kot tista romantična slika progresivnega skupnostnega potenciala, v katerem sovpadeta kulturno in politično, kapitalizem odpravlja. Odpravlja – ne pa tudi odpravi, vsaj ne povsem. Na tem mestu (dobesedno!) naletimo na zanimivo protislovje. Čeprav lahko po eni strani v kapitalistični produkciji prostora razberemo težnjo k homogenizaciji, moramo po drugi dodati, da ravno homogenizacija zmanjša dobiček naložbe. David Harvey nas v delu Rebel Cities napoti na primer Barcelone: avra avtentične unikatnosti urbanega življenja in arhitekturnega sloga, ki privablja kapital, se razblinja ravno z gradnjo jekleno-steklenih kompozitov moderne monotonosti. Kapitalizem je v dvojnem odnosu s prostorom. Po eni strani se kapitalistična proizvodnja umešča v prostor in ga prilagaja svojim potrebam – gradi ogromne industrijske cone in predmestja –, po drugi pa je prostor tudi sam produkt. Z najemnino, preprodajo ali špekulacijo; kapital lahko s prisvajanjem prostora na različne načine črpa vrednost. Da bi iz nekega prostora, s katerim trguje, lahko pridobil karseda največ, mora obstajati določena razlika, heterogenost, zaradi katere je prostor poseben in posledično omejena dobrina. Kot vemo: hotel zgrajen v centru Ljubljane bo zaradi unikatne in privilegirane umeščenosti v mesto gostom lahko računal precej več kot hotel v Mostah. Ali pa: Hong Kong je pozicioniran tako, da zlahka trguje s številnimi partnerji, zato lahko lastnik skladišča tam prostor oddaja za precej več kot na Kamčatki.

Bolj kot kategorizacija vseh možnih prostorskih intervencij je važno vprašanje, kdo in s kakšnim namenom proizvaja prostor.

Prostor lahko postane poseben na različne načine, skozi različne intervencije, ki so lahko povsem fizične – špekulanti lahko dobro zaslužijo, če pokupijo zemljo na obrobjih velikih mest, kjer pričakujejo, da bo zgrajena nova primestna železnica – ali pa povsem diskurzivne; velik del turistične industrije sloni na ustvarjanju in vzdrževanju raznih mitologij o krajih, kamor želijo privabiti turiste (cf. Slovenija: zeleni dragulj Evrope). Bolj kot kategorizacija vseh možnih prostorskih intervencij je važno vprašanje, kdo in s kakšnim namenom proizvaja prostor.

Določene investicije prostor proizvajajo same kot del eksplicitnega delovnega procesa. Bolj ali manj ustrezen ljubljanski primer tega bi bilo »butično« naselje Bokalce – stanovanjski development, ki rase iz nič in svojo posebnost gradi na svoji ekskluzivnosti. Pri tem je treba dodati, da nobena produkcija prostora ni povsem avtonomna, tudi promocija naselja Bokalce, denimo, se naslanja na umeščenost v širši kontekst Ljubljane in na bližnji dvorec.

Predstavljajte si, da bi Idrija s čipkami in žlikrofi čez noč zaslovela po vsem svetu; cena zemlje bi poskočila, veliko stanovanjskih objektov bi bilo spremenjenih v airbnb-je, razne hotelske verige bi gradile mondene namestitve; ves dobiček pa bi temeljil na kulturni zgodovini neke majhne skupnosti.

Veliko investicij si prisvaja skupni prostor, ki ga producira lokalna skupnost. Prostorska produkcija se odvija v vsakršnem družbenem življenju in ni pogojena z vključenostjo v menjalno ekonomijo. Vsaka skupnost, kolikor je skupnost, proizvaja svoj prostor in določeno vsebino; ne glede na to, kako bivajo, na nek način pač bivajo, kar se vreže v sam prostor. Kapital si to produkcijo prav zlahka prisvoji – pomislite na kulturno apropriacijo in jo preslikajte na posamezen kraj. Morebiti neko mesto slovi po posebni praksi, ki se prenaša skozi stoletja; kapital lahko to posebnost izkoristi in zgradi hotel, čigar dobičkonosnost bo vsaj deloma izhajala iz specifičnega okolja, v katerem je zgrajen. Predstavljajte si, da bi Idrija s čipkami in žlikrofi čez noč zaslovela po vsem svetu; cena zemlje bi poskočila, veliko stanovanjskih objektov bi bilo spremenjenih v airbnb-je, razne hotelske verige bi gradile mondene namestitve; ves dobiček pa bi temeljil na kulturni zgodovini neke majhne skupnosti. Seveda bi nekaterim prebivalcem Idrije tak razvoj koristil, toda pri tem ne bi šlo za enakovreden in ekspliciten dogovor o komercializaciji lokalne kulture, pač pa bi koristi uživali predvsem prebivalci, ki so lastniki nepremičnin, gostinskih obratov ipd. Najemniki, denimo, bi bili iz mesta izrinjeni. V naši regiji smo bolj vajeni apropriacije naravnih danosti – primer sta Bled in Kranjska Gora, ki sta prizorišče boja za prisvajanje prostora, ki ga bijejo občine, lokalci, tuji investitorji ipd.

Vsako moderno mesto mora imeti svojo progresivno avtonomno cono, kar pomeni, da je kulturna produkcija, ki se odvija na Metelkovi, apropriirana; zaenkrat večinoma s strani turistične industrije.

Specifične lokalne prakse in prostori lahko, ne glede na vsebino, dvigajo dobičkonosnost prisvajanja prostora – tudi če so vsaj nominalno antagonistični in progresivni. Dober primer je Metelkova. Čeprav gre za skvot, ki ga del slovenske javnosti asociira z razvratom, drogiranjem in levičarstvom, je precej manj možnosti, da bi jo doletela ista usoda kot Tovarno Rog. Vsako moderno mesto mora imeti svojo progresivno avtonomno cono, kar pomeni, da je kulturna produkcija, ki se odvija na Metelkovi, apropriirana; zaenkrat večinoma s strani turistične industrije, toda vsaj posredno – če ne zdaj pa v prihodnosti – je avra avtentične samonikle alternativne kulture udeležena tudi pri, denimo, bivanjskih investicijah. Ko se bo pisarne na Metelkovi 6 naposled nujno izpraznilo in bo tam zrasla 15-nadstropna stolpnica, bo to gotovo glavna marketinška strategija.

Je morebiti edini način, da revne četrti zaščitimo pred gentrifikacijo to, da jih pustimo gniti? Vsekakor mora biti resna izboljšava bivanjskih razmer opremljena s sistemskimi zaščitami in zagotovili, da bo ciljna populacija dejansko lahko ostala v svojih domovih.

Enako se dogaja s praktično vsako drugo prostorsko produkcijo, bodisi samoniklo ali državno: stanovanjski kompleks Tivoli Bellevue se kiti z izvrstno lokacijo, ki krepko dvigne cene stanovanj, s tem tudi dobiček investicije, čeravno je park Tivoli javni prostor. Takisto velja za center Ljubljane, ki je lep, pešcu prijazen in, bistveno, drag. Restavracije, lokali, hoteli, najemodajalci in še kdo na podlagi lepega starinskega centra dobro zaslužijo. Izkaže se, da je prav vsaka naložba v javni prostor lahko apropriirana. Ponuja se nam žalosten paradoks: je morebiti edini način, da revne četrti zaščitimo pred gentrifikacijo to, da jih pustimo gniti? Vsekakor mora biti resna izboljšava bivanjskih razmer opremljena s sistemskimi zaščitami in zagotovili, da bo ciljna populacija dejansko lahko ostala v svojih domovih.

Prisvojena je lahko tudi zasebna prostorska produkcija. Nakupovalno središče Aleja in stolpnice Kvartet si drug od drugega prisvajata vrednost: Aleja je zaradi dodatnih stanovalcev v bližini gotovo vsaj malček bolj donosna, stanovanja v Kvartetu pa bi bila, če bi stala poleg še enega avtomobilskega centra, gotovo manj privlačna in posledično cenejša. Interakcije med različnimi zasebnimi produkcijami prostorov so običajno sicer malo drugačne, ker zasebniki svoj prostor branijo, oziroma ga v celoti spremenijo v blago – blok Ypsilon v Zupančičevi jami, recimo, ima zgrajeno majhno igrišče, ki pa je za ograjo in je namenjeno samo otrokom bloka (če prav razumem, so vrata sicer zaklenjena). Nismo še v tako distopičnem svetu, ampak recimo: Ypsilon bi lahko »tujim« otrokom dovoljeval uporabo igrišča, ampak proti plačilu vstopnine (ali terminske dovolilnice). Sicer nisem proučeval primera Aleje in Kvarteta, toda nič čudnega ne bi bilo, da bi investitor, ki je gradil Alejo, obenem kupil tudi zemljišče, kjer danes stoji Kvartet, vedoč, da bo vrednost tega zemljišča, ko bo nakupovalno središče zgrajeno, narasla.

Evropska stara mestna središča postajajo vse bolj generična, podobna in v službi turistov: na vsakem koraku turistične pasti, drage restavracije, domačini so iz mestnih središč skoraj povsem izrinjeni, v predmestjih pa vlada kulturno mrtvilo.

Razgrnimo torej protislovje kapitalistične produkcije prostora. Po eni strani kapitalizem prostor homogenizira; dobiček dviguje na račun učinkovitosti in zato proizvaja sterilnost, minimalizem in jasne ločitve na velike cone. Dober primer tega je disneyfikacija evropskih mest, kot fenomen popisuje David Harvey: evropska stara mestna središča postajajo vse bolj generična, podobna in v službi turistov: na vsakem koraku turistične pasti, drage restavracije, domačini so iz mestnih središč skoraj povsem izrinjeni, v predmestjih pa vlada kulturno mrtvilo (je v Šiški še kaj odprtega? – Kino Šiška je povsem nemogoč in izjemen primer). Toda po drugi strani smo videli, da homogenost ravno ubije dobiček: v svetu con je vsak kraj enak. Kako se to protislovje razreši?

Eden izmed odgovorov na generičnost in zasičenost prostora je odkritje novih prostorov in s tem novih možnosti za iznajdbo posebnosti in kovanje dobička. V globalnem smislu je primer tega gibanja hrvaški turizem. Ko so klasične pomorske destinacije postale predrage in zasičene s turizmom, je hrvaška obala zasedla nišo: podcenjena, turistično manj razvita oziroma ekstenzivno razvita in lepa. V Dubrovniku so povrh snemali Igro prestolov – kar je za kratek čas prineslo veliko kulturnega kapitala. Morebiti lahko prav zdaj opazujemo zaton navdušenja nad hrvaško obalo. Ne nujno v smislu drastičnega upada hrvaške turistične industrije, pač pa v smislu tega, da se hype polagoma umiri in pogled uperi na neko drugo destinacijo, kar pomeni, da se bo tok investicij preusmeril drugam. Na lokalni ravni lahko govorimo o mnogoterih primerih gentrifikacije. Turistične industrije velemest globalnega juga izumljajo razne inačice slum turizma in turiste dobesedno vodijo po favelah, vlagatelji vlagajo v velike projekte stanovanjskih objektov na obrobjih mest ali v revnih četrtih. Na obrobju Hošiminha tako rastejo ogromna elitna naselja (z imeni kot je Scenic Valley), ki niso namenjena najožjim elitnim krogom, pač pa višjemu srednjemu razredu.

Kultura neke skupnosti je po svoji definiciji brbotajoča in heterogena, polna diskontinuitet, v njej se križa veliko različnih praks, ki si včasih stojijo povsem nasproti. Prisvojitev kulturnih praks zavoljo demarkacije in poblagovljenja nekega prostora jih nujno reducira in poenostavlja.

Ta širitev je za obstoječe lokalno prebivalstvo pogosto zelo škodljiva. Če že zanemarimo bolj očitno škodo višjih cen in podobnega, prisvojitev lokalnih estetskih, kulturnih, arhitekturnih oziroma kakršnihkoli pač praks posameznike odtuji od lastnega kulturnega obstoja. Kultura neke skupnosti je po svoji definiciji brbotajoča in heterogena, polna diskontinuitet, v njej se križa veliko različnih praks, ki si včasih stojijo povsem nasproti. Prisvojitev kulturnih praks zavoljo demarkacije in poblagovljenja nekega prostora jih nujno reducira in poenostavlja. S tem določene prakse, običajno že tako najmočnejše, pridobijo privilegirano mesto, kar vse druge pripadnike skupnosti odtuji. Odtujitev se prikaže na različne načine. Turistifikacija Ljubljane, denimo, lokale iz pajzlov spreminja v hipsteraje, ki ponudbo preusmerjajo v craft piva za pet evrov, hamburgerje in kuhan gin. Večina prebivalstva je iz teh prostorov izrinjena na margino, ali pa se skriva na raznih otočkih, skritih delih mesta, ki jih ta razvoj še ni dosegel. Gre tudi za povsem estetsko odtujitev. Na svoj bivanjski prostor – kar vključuje njegov izgled – smo navezani. Celo posamezno drevo (poglejmo samo ogorčenje nad sečnjo kostanja pri ljubljanski Drami) ima lahko sentimentalno vrednost, da o preobrazbi celotne četrti ne govorimo. Prisvojitev kulturnega kapitala skupnosti ne samo izkoristi delo skupnosti, pač pa skupnost konec koncev odtrga od lastnega prostora. Spremembe, ki jih opisujem, so tako dolgotrajne, da se pogosto zgodijo neopaženo ali vsaj nereflektirano, kar pa ne pomeni, da so manj škodljive in travmatične, le da je težje natančno pokazati na ključen trenutek, ko se je vse spremenilo.

Preberite tudi: Matija Pušnik: Družbo je treba braniti – pred avtomobili.

Drug odgovor na homogenizacijo ne prihaja od zasebnikov, pač pa od neoliberalne države. Interes lokalne neoliberalne oblasti lahko definiramo tako: želi si, da bi se v njenem prostoru odvijalo kar največ akumulacije, beri: želi si, da bi se na njenem teritoriju kovali dobički, ne glede na to, kdo jih kuje. V teoriji bodo tako ali tako spet investirani, zato je vseeno, čigavi so. Neoliberalna lokalna oblast je tako v stalnem tekmovanju z drugimi prostori in oblastmi. Za gibanje kapitala na margino ji je vseeno, dokler ne prične zapuščati njenih meja. Na ravni državne ekonomije poanta ni nova: država tekmuje z drugimi državami, da bi privabila čim več investicij. Toda enako se zgodi na lokalni ravni, s tem da lokalne oblasti izvajajo predvsem prostorsko produkcijo: gradijo parke, vrtce, parkirišča, industrijske cone, kulturna središča ipd. Neoliberalna lokalna oblast producira prostor, ki omogoča kar največje dobičke. Nanjo pritiskajo gospodarski subjekti, svoj uspeh pa meri po ekonomskih kazalcih produktivnosti.

Del nalog lokalne oblasti je vzdrževanje infrastrukture, kar je zelo očitna in jasna subvencija dobičku. Toda tudi po klasičnih ekonomskih metrikah na videz neproduktivne javne investicije skrbijo za dobičkonosnost prostora: parki in vrtci dvigujejo vrednost okoliških nepremičnin in najemnin, kulturno dogajanje privablja turiste in gradi kulturni kapital nekega mesta, ki svojo fizično podobo (običajno v strogem centru, ki ga obkrožajo enolična predmestja) gradi na nostalgični starinski arhitekturi in posameznih območjih za pešce. Lokalna oblast je v ta namen včasih pripravljena potrpeti celo odprto nasprotovanje njeni oblasti, dober primer bi bile razne avtonomne skupnosti.

Zakaj Metelkova stoji in zakaj je moral Rog pasti? Rog je bil v nasprotju z Metelkovo zaprt prostor. Pa ne zaprt v smislu, da je bil samo za posvečene, pač pa tako, da je bil primarno namenjen neki skupnosti uporabnikov in ne toliko naključnim obiskovalcem in turistom.

Zakaj Metelkova stoji in zakaj je moral Rog pasti? Rog je bil v nasprotju z Metelkovo zaprt prostor. Pa ne zaprt v smislu, da je bil samo za posvečene, pač pa tako, da je bil primarno namenjen neki skupnosti uporabnikov in ne toliko naključnim obiskovalcem in turistom. Pri tem sploh ni šlo za kakršnokoli eksplicitno prepoved, pač pa je bila specifična produkcija, ki se je odvijala v Rogu takšna, da si jo je zelo težko prisvojiti in posledično težko mobilizirati za kovanje dobička. Posledično – onstran politične podpore ljubljanske alternativne scene – ni obstajal resen interes, da se Rog ohrani, sploh ker je velik del skupnosti uporabnikov izhajal z družbenih margin.

Novi Center Rog bo še vedno prizorišče kulturne produkcije – in tudi mesto javne infrastrukture, bojda bo imel knjižnico, t. i. makerspace ipd. – na način, ki je lažje apropriiran. Nominalno občina trdi, da bo s projektom dosegla več meščanov, kot jih je Rog; to je sicer verjetno res, vendar ti meščani Center Rog potrebujejo manj, kot so ga oni. Čeprav lokalne neoliberalne oblasti svoje posege v urbani prostor pogosto razumejo kot investicijo v javni (in torej potencialno skupni prostor), kar določeni viri financiranja celo zahtevajo, so ti posegi možni samo takrat, ko omogočajo, da si del njihove vrednosti prisvoji kapital.

Mesto je kapitalizem morda rodilo, toda njegovo preživetje v kapitalizmu sploh ni zagotovljeno – ostaja le kot privid, preblisk; migotajoča prikazen v daljavi, ki prostranim predmestjem daje občutek usrediščenosti in referenčni okvir, toda še pomembneje: ljudem laže, da so meščani in tako zakriva trivialnost njihove nesvobode.

—

Prikazna fotografija: Živahen ljubljanski direndaj na Titovi pred hotelom Slon, Wikimedia Commons.

Kolaž: Matija Pušnik.