Razredno avtiranje Annie Ernaux

V zadnjih letih sta dva francoska avtorja, Didier Eribon in Édouard Louis, na specifičen način spregovorila o izkušnji revščine in pripadnosti delavskemu razredu. Medtem ko je Eribonova Vrnitev v Reims napisana kot kombinacija sociološke študije in spominov, je Louis iste teme pretočil v avtobiografsko prozo, predvsem v romanu Opraviti z Eddyjem, ki je posvečen Eribonu. Tema razredne odtujitve od svoje lastne družine ni noviteta v književnosti, toda Louisov prozni hommage Eribonu izstopa ravno po tem, da ta ne nastopa kot ena izmed tem, temveč kot osrednja tema, h kateri pristopa analitično in s sociološko zavestjo. Lahko bi rekli, da sta Eribon in Louis, vsak v svojem žanru, vdahnila novo življenje Bourdieujevi avtoanalizi.

Potem ko je leta 1983 francoska avtorica Annie Ernaux objavila roman »Mesto« (La Place, Paris, Gallimard, 1983), ki govori o odraščanju v normandijskem mestecu in razrednem sramu v odnosu do družine, je naslednje leto prejela zasluženo priznanje v obliki nagrade Renaudot. Kljub temu, da je njena zapuščina očitna v delih Eribona in Louisa, se njen roman dandanes le redko omenja v tem kontekstu. Zato bomo na tem mestu pripomogli k odpravi te krivice.

Ploščati slog, ploščati obstoj

Pripovedovalka v »Mestu« nas popelje v zgodbo, v kateri je osrednji lik njen oče, dogajanje pa sledi njegovemu življenju. Toda zgodba o njem je na nekaj mestih prekinjena, ko se avtorica ozira na lasten proces pisanja in na težave, ki jih ob tem srečuje. Po tem, ko je začela pisati roman, v katerem je bil glavni lik njen oče, je hitro odnehala, saj je dojela, da če želi prikazati »življenje, podvrženo nujnosti«, ne more napisati nekaj ganljivega. Spoznala je, da lahko zgolj slog in struktura zrcalita temo romana: slog je distanciran, dogajanje pa kronološko sledi življenju njenega očeta in opisuje detajle, kot so način govora, geste, navade. Tovrstni postopki pričarajo, v kolikšni meri so vse ravni vsakdanjika njene družine zaznamovane z razredno pozicijo in vseprisotnim občutkom manjvrednosti. Pripovedovalkina oče in mati začneta kot delavca na farmi, nadaljujeta kot delavca v tovarni in nazadnje kot lastnika trgovine in kavarne, pri tem pa ju ves čas spremlja strah, »da ju ne ogoljufajo, da ne izgubita vsega in nepovratno zdrsneta dol po družbeni lestvici ter ponovno postaneta delavca«. Njun medsebojni odnos je prežet s tem strahom: prepir je običajen način komunikacije, mama pa pogosto opozarja očeta, saj želi, da bi se znebil slabih manir (pri tem ima v mislih tiste kmečke oziroma delavske). Krč mukoma pridobljene blaginje se čuti tudi pri opisu očetovih gest, najopazneje pa morda pri opisu njegovih fotografij: niti na eni ni nasmejan, na vsaki deluje zaskrbljen.

Oživitev spominov na potlačena dejstva je težja od izmišljevanja. Da bi se spomnila svojega očeta, je pogled ponovno uprla v svet, ki ga je pustila za seboj.

Med opisovanjem notranjosti trgovine in kavarne svojih staršev se zdi, kot da bi pripovedovalka v prozo prevajala teze o priučenem okusu iz Bourdieujeve »Distinkcije«: »Želja zaradi želje same, saj v resnici nista vedela, kaj je lepo, kaj bi bilo treba ceniti, zato sta, s tem primanjkljajem, z nerazvitim okusom, sledila nasvetom pleskarjev in mizarjev, kar se pač počne, na dimniku pa je stal velik keramični doprsni kip otroka, ki ga jima je šenkal trgovec s pohištvom, ko sta kupila kotno garnituro.« Oče in mati se v prizadevanju, da pustita vtis dobrega okusa, trudita iz prostora odstraniti vse, kar spominja na stare čase, vidne tramove, lesene in slamnate stole, vse elemente normandijskega kmečkega sloga. Ko imata naposled dovolj denarja, da v svojo trgovino postavita imitacijo marmorja, neonske luči in rožaste tapete, se začnejo drugi gostinci v skladu s trendi »vračati k z lesom obloženim zidovom v normandijskem slogu, lažnim tramovom in starinskim svetilkam«. Enaka težnja je prisotna tudi v odnosu do jezika. Čeprav v zasebnosti govori v narečju, pa je oče med pogovorom z »ljudmi, ki govorijo pravilno,« previden in ga preganja strah, da bi napačno izgovoril kakšno besedo. Zanj je njegovo narečje znak manjvrednosti, nekaj grdega.

Distanciran slog, v katerem piše Ernaux, sama poimenuje ploščat: »Naravno mi je ploščato pisanje, takšno, v katerem sem se svoj čas izražala, ko sem staršem sporočala najpomembnejše novice.« Ravno tako kot struktura romana vzpostavi skoraj znanstveno distanco do objekta preučevanja, tudi ploščatost sloga zrcali okoliščine življenja, ki jih opisuje. Postavitev določenih izrazov, ki jih liki izgovarjajo, v poševni tisk, postopek, ki ga je tudi Édouard Louis v »Opraviti z Eddyjem« prevzel od Ernaux, izzove učinek ujetosti likov v razredni okvir, trdoto in zaprtost njihovega sveta. O razlogih za zvesti prenos izrazja, ki ga je slišala, in podkrepitev le-tega s poševnim tiskom, Ernaux pravi: »Ne zato, da bi bralca usmerjala na nekakšen dvojni pomen in mu ponujala užitek vživljanja (…) Preprosto zato, ker te besede in stavki govorijo o mejah in barvah sveta, v katerem je živel moj oče, v katerem sem živela tudi sama. In nikoli za nič nismo mislili, da pomeni nekaj drugega.«

Prehod iz nižjega v višji svet

Z minevanjem časa narašča razdor med starši in pripovedovalko, ki se prva v družini vpiše na fakulteto: »Počasi se selim v malomeščanski svet, vabijo me na zabave, kjer je edini, čeprav tako zelo težek pogoj za udeležbo, da nisi luzer. Vse, kar sem imela rada, se mi zdi kmetavzarsko (…) Oče je vstopil v kategorijo preprostih ali skromnih ali enostavnih ljudi.« Pripovedovalka in oče imata vse manj skupnih tem in načinov skupnega preživljanja časa, vsak izmed njiju pa poskuša drugega zadržati v okvirih sveta, ki jima je ljubši: oče začne kljubovati, ko opazi, da je hči po ves dan zatopljena v knjige, saj meni, da sta učenje in branje nezdrava, sram ga je pred strankami v trgovini, saj se pri sedemnajstih še vedno ne preživlja sama. Ona njemu želi spremeniti manire, način, na katerega jé ali govori: tudi sama se sooča s popravljanjem govora v šoli s strani učiteljice, med prepirom s starši zavpije: »Kako naj govorim pravilno, če vidva ves čas govorita narobe!«

Največje oddaljevanje se začne dogajati po tem, ko se pripovedovalka poroči in preseli v drugo mesto, na obiske k staršem pa prihaja sama, brez moža: »Kako bi lahko bilo človeku, rojenemu v meščanskem sloju, z diplomami in nenehno ‘ironičnostjo’ prijetno v družbi preprostih ljudi, katerih ljubeznivost, ki jo je prepoznal, nikoli ne bo mogla nadomestiti pomanjkanja tistega, kar je imel za ključno: poduhovljenega pogovora.« Sčasoma konflikti med pripovedovalko in očetom pojenjajo, njihovo mesto pa prevzame veliko bolj boleč molk. Ko jim piše pisma, je pozorna, da ne poudarja očitnih razlik med njimi, zato uporablja suhoparen ton: »Vsakršno slogovno nianso sta doživljala kot način, da ju držim na distanci.«

Za ostvaritev svoje vzpenjajoče razredne poti je morala pripovedovalka na pragu meščanskega in kultiviranega sveta odložiti dediščino nižjega sveta, iz katerega je prišla. Ta novi svet »se trudi, da bi vas napeljal k pozabi spominov iz nižjega sveta, kot da gre za nekaj neokusnega«. Ravno zaradi te pozabe in potlačitve je za avtorico proces pisanja mukotrpen, saj je oživitev spominov na potlačena dejstva težja od izmišljevanja. Da bi se spomnila svojega očeta, je pogled ponovno uprla v svet, ki ga je pustila za seboj: lik svojega očeta je iskala v načinu, kako ljudje sedijo in se dolgočasijo v čakalnicah, kako opozarjajo svoje otroke, kako se poslavljajo na peronu železniške postaje. »Pozabljeno stvarnost njegovega stanja sem našla v anonimnih bitjih, ki sem jih srečevala povsod in ki so tudi nevede nosila znake moči in ponižanja.« Pripovedovalka po smrti očeta komentira: »Tisto, na kar je bil najponosnejši, kar je morda celo dalo smisel njegovemu življenju, je bilo dejstvo, da pripadam svetu, ki ga je prezrl.«

Tako Eribon kot Louis sta poleg razrednega nosila tudi breme sramu zaradi homoseksualnosti, ki je zaznamoval njuno odraščanje, a oba pišeta, da jima je bilo od razkritja seksualne usmerjenosti veliko težje odprto govoriti o tem, da prihajata iz prezrtega sveta svojih družin, potem ko sta iz njega izstopila. Avtiranje je nujno za opustitev sramu, Ernaux pa je z »Mestom« mojstrsko tlakovala pot za razredno avtiranje bralcev in bralk, pa tudi avtorjev kot sta Eribon in Louis.

—

Prevedel: Mišo Mićić

Besedilo je bilo prvotno objavljeno julija 2022 na regionalnem portalu Bilten. Tukaj.

Prikazna fotografija: Wikimedia Commons.

Roman “Mesto” Annie Ernaux še ni preveden v slovenščino. Doslej je v slovenskem jeziku dostopen zgolj njen roman Leta.