• English
  • Hrvatski

Ambrose Bierce je, kamorkoli je šel, s seboj nosil revolver. Ali dva. Danes zloglasni Drugi amandma ameriške Ustave je ponujal vsaj nekakšno zaščito človeku, ki se je zavedal, da je število njegovih besnih bralcev, ki so ga pripravljeni ubiti, nekajkrat večje od števila nabojev, ki jih je lahko imel s seboj med sprehodom po mestu.

Ni največji ameriški pisatelj, je pa eden največjih novinarskih piscev, ki jih je imela Amerika.

Za zagovornike humanizma so kanibali sprejemljivejši od mizantropov – oni imajo namreč radi ljudi.

Če uporabim Bierceove besede: privrženost resnici in zdravemu razumu, kot tudi to, da je svet videl takšen, kot je, ne pa takšen, kakršen bi moral biti, ga je pripeljala na slab glas. Še danes ga opisujejo kot »mizantropa, mračnega, cinika« in primerjajo s pisci, kot so Swift, Voltaire in Céline. S tem, četudi tega ne vedo, želijo reči, da je pisal dobro in se ni zmenil za strinjanje bralcev. Za zagovornike humanizma so kanibali sprejemljivejši od mizantropov – oni imajo namreč radi ljudi. Kaj pa moremo … Živimo v svetu, ki ne prenaša iskrenosti, resnico pa obravnava kot najhujšo žalitev. V tem svetu lahko vodiš multinacionalni hedge sklad, oropaš stotine milijonov ljudi, potem pa daš drobtinico tega bogastva lačnim in bolnim, kar se ti bo večkratno poplačalo, ker to popravlja javno podobo, s čimer se dviga profit + niža davke – in že lahko po svetu korakaš odet v avro humanista. Po drugi strani lahko, kot je to storil Thomas Bernhard, ki se je zavedal, da svet svoj obstoj dolguje neumnosti svojih žrtev, naznaniš, da »pogovarjati se s človekom pomeni pogovarjati se z idiotom« – in boš ožigosan za mizantropa.

Skratka, Bierce je avtor znamenitega dela Devil’s Dictonary (Hudičev slovar). Ne gre za satanistično, pač pa duhovito in blagodejno branje, sprva ustvarjeno iz njegovih novinarskih kolumn. Ta knjiga je na nek način podobna Andrićevi Znamenje ob poti (tako imenovan ’neizčrpen vir modrosti’) – le da je dobra. Bierce je dokaz, da za pisatelja velja enako kot za vse druge ljudi – predpogoj, da nekoga jemljemo resno, je, da sam sebe ne jemlje resno.

Za Bierceom, kakor pri piscu tudi mora biti, je ostalo samo besedilo. To besedilo ni zloščeno. Takšna so praviloma besedila ljudi, ki pišejo za časopise, besedila ljudi, ki ne pišejo za večnost, ampak za jutrišnjo številko.

Morda bi bil slovar bolj obsežen, če Bierce ne bi sklenil, da se je rogati zlobnim in neumnim ljudem dobro, streljati na njih pa je še bolje. Šel je v Mehiko, se pridružil revoluciji in umrl jahajoč ob Panchu Villi. Verjetno je umrl, bi moral reči. Uradno je Bierce izginil. Izginil točno kdaj, izginil kje – ni znano. Znan ni niti njegov grob, če je bil Bierce sploh pokopan. Konjeniki, posebej konjeniki revolucije, radi odjahajo, poslušaje Kristusov nasvet: naj »mrtvi svoje mrtve pokopljejo« …

Nihče ni zaslužil niti centa od romarjev, ki so se napotili v Mehiko, da bi obiskali Bierceov grob. Ni ga tega distopičnega scenarija, po katerem se, v želji konzumirati kulturo, na njegovem grobu zbirajo debili, kot se zbirajo na Morrisonovem, recimo. »Pojdimo obiskati Pigalle, se bomo sprehodili po Montmartru, potem pa bomo prispeli še na Cimetiére du Pére-Lachaise« – tega ni. Obstaja zgolj Fuentesov roman o Bierceovi smrti – Stari gringo.

Za Bierceom, kakor pri piscu tudi mora biti, je ostalo samo besedilo. To besedilo ni zloščeno. Takšna so praviloma besedila ljudi, ki pišejo za časopise, besedila ljudi, ki ne pišejo za večnost, ampak za jutrišnjo številko. Njegova genialnost je nesporna, toda nekonsistentna: reka ponikalnica.

Če bi izbral eno samo Bierceovo besedilo, za katero bi si želel, da bi ga bil napisal sam, to vendarle ne bi bil Hudičev slovar. Marveč An Occurence at Owl Creek Bridge (Pripetljaj na mostu čez Owl Creek). To je popolna kratka zgodba.

Tule pa je nekaj stavkov iz Hudičevega slovarja:

»BREZČUTEN, prid. Obdarjen z veliko močjo za prenašanje nesreč, ki se primerijo drugim. Ko so Zenonu rekli, da je eden njegovih sovražnikov zapustil ta svet, je bil ta vidno pretresen. »Kako!« je vzkliknil eden njegovih učencev, »mar jočete zaradi smrti nasprotnika?« »Ah, res je,« je odvrnil znameniti stoik, »toda morali bi me videti, kako se smejim ob smrti prijatelja.«

MEJA, sam. V politični geografiji namišljena črta med dvema narodoma, ki deli namišljene pravice enih od namišljenih pravic tistih drugih.

DIKTATOR, sam. Šef nacije, ki ima raje prikazen despotizma kot kugo anarhije.

DOLG, sam. Domiselna zamenjava za okove in bič, ki jih uporabljajo gonjači sužnjev.

EPITAF, sam. Napis na grobu, ki kaže, da vrline, pridobljene s smrtjo, delujejo retroaktivno.

DELO, sam. Eden od procesov, s katerim A ustvarja dobiček za B.«

Če ima ena stran ekstremen namen požgati mesto in pobiti njegove prebivalce, druga stran pa se ekstremistično drži odločitve, da tega ne dopusti, je razumna mera kompromisa, da se zažge polovico mesta in pobije polovico njegovih prebivalcev.

Letos ne bomo obeležili stodesete obletnice od prve izdaje zadnje verzije Hudičevega slovarja: literarni kanon (canon) je top (cannon), obrnjen proti literaturi, kakršna je Bierceova. Vendarle mi dovolite, da omenjeno obletnico obeležim zasebno in skromno, z dvema nedostojnima, a ponižnima vnosoma v namišljeni Dodatek k Hudičevemu dnevniku.

SREDINČAR, sam. Zagovornik ideje, da je resnica vedno na sredini, tako kot modrost. Če ena stran trdi, da je zemlja okrogla, druga pa, da je ravna plošča, moder človek ve, da je nujno uporabiti inkluzivni pristop, ki vključuje oba vidika, tako da se nihče ne počuti kot poraženec, še manj neumnež. V politiki ima ta ideja svoj odraz v tako imenovanih strankah centra, posvečenih tako imenovanemu dialogu in tako imenovanemu kompromisu med tako imenovanimi ekstremi. Če ima ena stran ekstremen namen požgati mesto in pobiti njegove prebivalce, druga stran pa se ekstremistično drži odločitve, da tega ne dopusti, je razumna mera kompromisa, da se zažge polovico mesta in pobije polovico njegovih prebivalcev. V minulih časih, ko je bila politična kultura na znatno nižjem nivoju, bi bil zastopnik te ideje obešen na glavnem mestnem trgu. Danes imajo taki naziv Mednarodnega posrednika.

ZMERNOST, sam. Nezmerno hvaljena lastnost, evfemizem. Na primer: zmerno pogumen, zmerno inteligenten, zmerno pokvarjen … Terry Eagleton navaja primer angleškega profesorja, ki so ga med razgovorom z vodstvom slavne univerze, kjer se je kanil zaposliti, vprašali, če ne misli, da so njegova stališča nekoliko ekstremna. Odgovoril je: »So, ampak se jih zmerno držim.«

Agamben piše: »Stanje stvari je nepopravljivo, ne glede na to, ali je žalostno ali veselo, zastrašujoče ali blaženo. To, kakršen si, to, kakršen je svet – to je nepopravljivo …«

Brez dvoma je Bierce to vedel. Vsaka vrstica, ki jo ne napisal, priča, da je vedel. Zato je moral vedeti, da s pridružitvijo revoluciji ne bo ničesar popravil. Želim verjeti, da je bila »iti v Mehiko« estetska, ne etična odločitev. Če je tako, je bila ta odločitev touch of genius.

Če pišeš: nekje, nekako, moraš narediti piko. Bolje prej kot pozneje: prej, dokler še nisi pokvaril vsega, kar si napisal.

Prevedla: Dijana Matković