Resnico oblastnikom … in ljudstvu
Onkraj moraliziranja, obsojanja in drugih poskusov nabiranja političnih točk ali varovanja statusa quo, onkraj primerjanja neprimerljivega (denimo toksičnosti splošne klime z domnevno toksičnostjo incidenta): minuli dogodek na Kredarici, v katerem protestnica premierja sooči z resnico, je učbeniški primer tistega, čemur je Foucault, izhajajoč iz Starih Grkov, rekel parezija (παρρησία), v naši bližnji okolici pa je parezijo v svojih knjigah do potankosti opisal Andrej Nikolaidis, katerega pisanje in samo življenje sta zgled parezične drže in posledic tovrstnega javnega govora.
Parezija je nasprotje dialoga in si ne prizadeva za dialog, po svoji naravi pa je takšna, kakršen je tudi status resnice – neprijetna.
Toda kaj koncept ’speaking truth to power’ oziroma parezije, kakor so jo razdelali omenjeni, sploh je?
Parezija je govorni incident, v katerem državljan oblastniku vrže resnico v obraz, kar stori brez maske, odkritosrčno in neposredno, s čimer razkrije masko oblastnika. Parezija je dejanje poguma, kajti tisti, ki jo izvaja, z njo tvega izgubo … bolj ali manj vseh kapitalov, kot jih je razdelal Bourdieu, pri čemer včasih tvega tudi izgubo lastnega življenja (eden tistih, ki ga je parezija stala življenja, je bil denimo Martin Luther King mlajši, če navedem zgolj osebo, ki je javnosti najbolj znana).
Ker je parezija govor, v katerem je ’resnica vržena v obraz’, na način, kjer se govorec požvižga na hierarhijo družbenih pozicij (drugače resnice tudi ni mogoče izreči), bo takšen govor razumljen kot izzivanje in žalitev, tisti, ki ga bo resnica doletela, pa se bo odzval tako, nas uči Foucault, da bo zapustil logos in se zatekel k nasilju: če ne s svojimi pestmi, pa z mobilizacijo svojih pristašev, medijev, piscev … ki bodo skočili na tistega ali tisto, ki resnico izreka, kar je znana taktika avtoritarcev.
Parezija je nasprotje dialoga in si ne prizadeva za dialog, po svoji naravi pa je takšna, kakršen je tudi status resnice – neprijetna. Tisti ali tista, ki izvaja parezijo, to počne zato, ker se nahaja v situaciji, kjer mu je jalovost dialoga jasna: kot piše Nikolaidis v knjigi Madžarski stavek, ni dialog še nikoli ničesar spremenil, saj namen dialoga ni ponujanje rešitev, pač pa prelaganje iskanja rešitev. Kompromis, ki naj bi ga z dialogom dosegli, pa je sam po sebi nemogoče dejanje: ali naj dosežemo kompromis z avtoritarno osebo tako, da bo ta po naši izmenjavi zgolj zmerno avtoritarna? Seveda pa se ne zgodi niti to: kot je pisal že Popper, dialog ne pomeni drugega kot odpiranje vrat, dajanje prostora nestrpnežem, ki nas naposled premagajo.
Toda nasprotje pareziji ni zgolj dialog. Med tistimi, ki so na akt ’speaking truth to power’ gledali z dvomom, je denimo Noam Chomsky, ki je komentiral, da je ’treba resnico govoriti ljudstvu, ne oblastnikom’. Kajti ’oblastniki resnico že poznajo in delajo vse, da bi jo zakrili’.
Nemara pa velja: govoriti resnico, oluščeno balasta in stranpoti, povsod in kadarkoli se pokaže priložnost. Kdo smo kot misleci, umetnice, umetniki ali aktivistke, kakšen je smoter zasedanja javnega prostora, če v javnosti ne počnemo natanko tega, kar je minuli petek izvedla Tea Jarc – izrekamo resnico, z zavedanjem, da ga ni prijetnega načina, kako to izvesti, z mirno vestjo glede dejstva, da resnice zares nihče noče in je, ko je ta izrečena, tudi ne ceni.
—
