Revolucija po polžje

Besedilo je inspiriral obisk članov zapatistične delegacije, ki smo jih kot lokalna skupina aktivistov gostili leta 2021. Naši gostje, zapatisti, so se sicer predstavili z imeni, a se osebno neradi izpostavljajo. Govorijo v množini. Natikajo si balaklave (v času pandemije pa tudi medicinske maske), ki jim skrivajo obraze. Govorijo v imenu reke, gore, matere Zemlje. Mi pa smo se trudili pisati kot oni govorijo: zgodbarsko, brezčasno, včasih preprosto, na trenutke celo kičasto.

Lansko zimo sredi brutalnega, več mesecev trajajočega lockdowna, je kot luč v temo posijala napoved, da bo Evropo obiskala zapatistična delegacija iz mehiškega Chiapasa. Kar nekaj mesecev je še trajalo, da se je »izkrcanje« na obalah države, ki je pred pol tisočletja prva kolonizirala Mehiko, realiziralo. Ko smo že mislili, da zaradi birokratskih ovir in političnih preprek iz vsega skupaj ne bo nič, je prihod 160 delegatov in delegatk, razdeljenih v 28 ekip, napovedalo dolgo sporočilo, ki se je začelo takole: »Prva stvar, ki jo morate vedeti oziroma razumeti, je, da se mi, zapatisti in zapatiske, ko se nekaj namenimo narediti, najprej pripravimo na najslabše. Najprej si predstavljamo, da se bo vse klavrno končalo, nato pa delamo od te točke nazaj in iščemo načine, da bi se v najboljšem primeru temu porazu izognili.« Nekaj, kar spominja na slovit Gramscijev izrek o pesimizmu intelekta in optimizmu volje, a skriva posebno, grenko-sladko živost besede, ki so jo obklesali številni viharji, redka zatišja in mnoge plime ter oseke neizprosne zgodovine. O tej zgodovini potomcev in potomk Majev ter naslednikov in naslednic revolucionarja Emiliana Zapate je veliko napisanega, a še najmanj z zapatistične strani, ki še vedno ostaja pretežno zavezana ustnemu izročilu. Srečanje [Encuentro] različnih med enakimi je tradicionalna in za družbeno revolucijo na novo osmišljena politična praksa, ki jo gojijo z vso pozornostjo in spoštovanjem. Tako izgovorjene in sprejete besede zato niso zgolj mimobežni navržki, ampak semena upanja in solidarnosti, pridelana in prenešena s stoletnim trudom upornega odporništva [Resistencia y Rebeldía]. Pričujoč povzetek srečanj z eno izmed enot, ki je obiskala Slovenijo – sestavljali so jo Marín, Martín, Brolin, Jacobo in Alfonso – je skromen poskus nege teh semen z upanjem, da bodo vzklila in rasla tudi v našem podnebju in prsti.

Zemlja in svoboda! [Tierra y Libertad!]

Zapatisti in zapatistke izhajajo iz več majevskih plemen, živečih v jugovzhodnih gorah Mehike: Tzotzil, Tzeltal, Ch’ol, Tojolab’al in drugih. Kot velika večina staroselcev v Latinski Ameriki so trpeli stoletja zatiranja s strani evropskih kolonialistov ter njihovih naslednikov. Svoje ime so dobili v mehiški revoluciji (1910–1920), ki je po vojni za neodvisnost od Španije, potekajoči natanko stoletje prej (1810–1821), pomenila drugi zgodovinski poskus preloma z brutalnim izkoriščanjem. Povod za revolucijo je bila več kot tridesetletna diktatura Porfiria Diaza in veleposestnikov. »Babice in dedki so nam pripovedovali o življenju pred več kot sto leti. Živeli smo na zemlji, na kateri smo delali. Potem pa so tja prispeli ljudje, ki so našo zemljo zasegli. Ljudje polnih žepov. Kratko malo so prišli v najvišje dele gora in si rekli: ‘Vsa ta zemlja, do koder mi seže pogled, vse to je moje!’ In iz tega, kar so videli, so ustvarili ogromna veleposestva z deset, petnajst, dvajset tisoč hektarji obdelovalne površine in zgolj enim samim lastnikom. ‘Prekleti gospodarji’, tako so jih imenovali,« je takratno situacijo v Chiapasu opisal Martín.

Medtem ko je severne revolucionarne sile povezal Francisco »Pancho« Villa, se je mehiški jug združil pod Emilianom Zapato, odličnim gverilskim vojskovodjem s preprosto politično vizijo, ki so jo delili številni izkoriščani, kmalu po neodvisnosti vnovič razlaščeni in razočarani kmetje. S sloganom »Zemlja in svoboda« [Tierra y Libertad!] si je Zapata, po katerem so zapatisti dobili svoje ime, prizadeval za razbitje veleposestniških monopolov in pravično razdelitev zemlje domačinom. Medtem ko je z vračanjem zemlje in poslušanjem vaških skupščin uresničeval to vizijo v domači zvezni državi Morelos, je revolucijo uzurpiral veleposestnik Venustiano Carranza, ki je porazil Villo na severu, Zapati pa je nastavil zasedo, v kateri je bil slednji ustreljen.

Obuditev zapatizma v Lakandonskem pragozdu

Tako kot Zapata so bili v revoluciji izigrani tudi staroselci iz Chiapasa, ki niso prišli do obljubljene zemlje in avtonomije, zato so ubrali svojo pot – sprva polno razočaranj. Najprej so se začeli organizirati v »odprtih organizacijah«. »Eno izmed njih, imenovano CNC oziroma nacionalna kmečka konfederacija, je (leta 1938, op. a.) ustanovila kar mehiška vlada sama. A takoj, ko je postala popularna, jo je vlada začela nadzirati. Ljudstvo se je zato začelo samoorganizirati znotraj neodvisnih ruralno-sindikalnih organizacij, a ker se je vodja zveze prodal, so izstopili in se niso več vrnili,« je pojasnil Marín. Zaradi političnih izigravanj, sistemskega nasilja in vedno večjega pomanjkanja so se množično umikali v Lakandonski pragozd proti meji z Gvatemalo.

Tam so »trije mestici in trije staroselci« v prvi polovici osemdesetih let ustvarili temelje za novo zapatistično revolucionarno besedo in podtalno organizacijo. »Zapatizem ni bil marksistično-leninističen, ampak je bil tudi marksistično-leninističen. Ni bil univerzitetni marksizem, ni bil marksizem konkretne analize, ni bil zgodovina Mehike, ni bil temeljna, tisočletna staroselska misel in ni bil staroselski odpor. Bil je mešanica vsega tega, koktajl, ki je bil zmešan na gori,« je pojasnil vojaški vodja in govorec podkomandant Marcos. Da mešanje sestavin tega koktajla sprva ni bilo najbolj enostavno, priča Marcosova prigoda s starim Antoniom, ki jo je v intervjuju za Časopis za kritiko znanosti povzel Raul Zibechi. »Gverilci so bili v gorah tri leta, ko jih je stari Antonio zaprosil, da bi govorili s staroselci. Tam so bili Marcos in tovariši ter so začeli govoriti o imperializmu, kapitalizmu, razrednem boju. In na koncu so vprašali, ali so jih razumeli, in dobili odgovor, da ne. To je bil šok. In začeli so razmišljati, da bi bilo bolje govoriti o Emilianu Zapati in o staroselski zgodovini. In se je izkazalo, da jih razumejo in da imajo staroselci svojo zgodovino bojev, svoje lastne tradicije, vednost, ki je drugačna od Marxove, a ni zato nič manj pomembna.«

Mehiško ljudstvo se je množično podalo na ulice v protestu proti novi vojni, hkrati pa od mehiške vlade zahtevalo, da sklene premirje in prisluhne zahtevam zapatistov in zapatistk.

Širjenje tako nastale revolucionarne besede je potekalo previdno in počasi.»… sprva so se zgolj pogovarjali z ljudmi in jih opazovali. Kaj dela ta človek, ko pije alkohol? Govori dobro ali slabo o vladi? Kakšen pa je, ko ne pije? Skratka, previdno, korak za korakom so skušali ugotoviti značaj teh oseb. Šele ko so jih spoznali in videli, da so vredni zaupanja, so jim povedali, kaj načrtujejo. Tako se je začelo novačenje po vaseh, zaselkih, soseskah: strogo tajno,« je začetke podtalnega delovanja [Clandestinidad] orisal Marín. Po dveh letih »političnega izobraževanja« so se začeli med seboj organizirati po domačih vaseh, kjer je polagoma dozorela ideja o nujnosti oboroženega upora, civilna organizacija pa je konec osemdesetih postopoma prerasla v večtisočglavo politično-vojaško strukturo, imenovano Zapatistična vojska narodne osvoboditve [EZLN].Šele ko se je večina strinjala, da je pravi čas za napad, so se začele priprave na vojno in čakanje na pravi trenutek.

Od vojne do avtonomije

Ob prvem svitu 1. januarja 1994, ko je v veljavo stopil Severnoameriški prostotrgovinski sporazum (NAFTA) med Mehiko, ZDA in Kanado, se je ofenziva EZLN začela. »Seveda smo imeli tudi žrtve, a osvojili smo vse pomembne točke: predsedniške izvidnice, vladne kontrolne točke, celo vojašnica je padla v naše roke. Naša ideja je bila, da bomo svobodno in demokratično imenovali oblasti v vsaki vasi in mestu /…/ Mislili smo, da se bodo po zgledu Chiapasa dvignile tudi druge zvezne države, pa tudi ljudje v naših sosedah: Gvatemali, Belizeju, Nikaragvi. A izkazalo se je, da ni vstal nihče od njih. Vstali pa so prebivalci Mehike, a na drug način, kot smo pričakovali …« je prelomne trenutke strnil Martín. Mehiško ljudstvo se je množično podalo na ulice v protestu proti novi vojni, hkrati pa od mehiške vlade zahtevalo, da sklene premirje in prisluhne zahtevam zapatistov in zapatistk.

Vojna in upor ljudstva proti njej sta »spremenila idejo zapatizma« in ga popeljala na »drugačno pot«: vzpostavljanja struktur samovladanja in samoorganizacije, imenovanih Avtonomne uporniške zapatistične občine [MAREZ]. »Predvsem zato, ker je v 12 dneh vojne začelo zmanjkovati hrane, ker je veliko ljudi začelo zbolevati, pojavile pa so se tudi skrbi z izobraževanjem. Kdo bo učil naše, moje otroke? Velika večina učiteljev je namreč odšla iz strahu pred nasiljem. Spet drugi so poučevali zgolj dva, tri dni v tednu, preostanek pa popivali. Potem so bili še tretji, ki so se vrnili po koncu vojne, a se je zanje izkazalo, da so vohuni.« Do konca leta 1994 so ustanovili 38 večinoma še danes obstoječih avtonomnih občin, v katerih prakticirajo neposredno demokracijo, s katero je prežet vsak vidik skupnega življenja – od družine in skupnostnega dela do izobraževanja, zdravstva, političnih in varnostnih vprašanj.

Z avtonomnimi strukturami si zagotavljajo neodvisnost od »slabe vlade« [El mal gobierno], kot so poimenovali zvezno vlado. Ključna prelomnica v odnosih z njo se je zgodila februarja leta 1996, ko je bil podpisan sporazum v San Andrésu, ki je zagotavljal avtonomijo in pravico do samoodločbe staroselskih ljudstev v Chiapasu v okviru mehiške države, njihovo večjo participacijo pri odločanju o javnih zadevah, razvojnih načrtih in porabi javnih sredstev ter naravovarstveno zaščito območij, na katerih prebivajo. Sporazum je EZLN pred podpisom prediskutirala s predstavniki in predstavnicami vseh mehiških staroselskih skupnosti. A mehiški predsednik Ernesto Zedillo in vladajoča stranka PRI sta ignorirala dogovorjeno in ob politični podpori drugih dveh večjih političnih strank v parlamentu PRD in PAN povečala vojaško prisotnost v Chiapasu. »Obdobje preoblikovanja naše avtonomije ni bilo lahko, ker nas je slaba vlada ves čas napadala in zatirala s svojo vojsko. V enem takih napadov so uničili kraj, imenovan Aguascalientes, kjer je potekala Nacionalna demokratska konvencija. Mislili so, da se avtonomija odvija v stavbi, ki je gostila konvencijo. Ampak avtonomija je v srcu, je v umu vsakega posebej. Kadar uničijo en naš simbol, jih vzpostavimo pet več,« se spominja Brólin.

Izgradnja avtonomije

Zaradi prisotnosti mehiške vojske niso mogli več organizirati velikih demokratičnih konvencij, zato so za nadzorovanje delovanja avtonomnih občin in pravičnega prerazporejanja dobrin začeli razvijati naslednjo raven samovladanja: Zvezo avtonomnih občin [AMA], ki je spremljala napredek posameznih občin na področjih zdravja, skupnostnega dela, izobraževanja itd. ter tako postala temelj za dvanajst Svetov dobrih vlad [Juntas de Bien Gobierno], najvišjo zapatistično oblast, ki je bila vzpostavljena leta 2003. »Ustvarili smo lokalno samoupravo, vsako mesto je imelo svojega delegata v Svetu dobre vlade, ki je poročal o stanju in napredku v svoji skupnosti, pa tudi razreševal spore in manjše probleme.«

Sveti dobrih vlad delujejo na podlagi sedmih načel:

1. »Predstavljati, ne uveljavljati [representar y no suplantar]: vsako idejo moraš predstaviti in ne uveljaviti. Uveljavi jo lahko samo skupnost, ki vlada, ti si zgolj preprost predstavnik.«
2. »Upoštevati, ne poveljevati [obedecer y no mandar]: naša vlada uboga svoje ljudstvo, obvezuje jo njihovo mnenje, to, kar ljudstvo uzakonja.«
3. »Predlagati, ne vsiljevati [proponer y no imponer]: kakršenkoli predlog vlade, na primer ideja o izboljšavi skupinskega dela, je vedno zgolj predlog. In če se ljudstvo izreče proti, če ima drugačno idejo, potem jo vlada mora upoštevati.«
4. »Prepričati, ne nadvladati [convencer y no vencer]: to načelo te spodbuja, da poskusiš predlog ponovno predstaviti, razložiti, kaj so njegove prednosti in kaj slabosti. To seveda pomeni, da moraš uporabiti načelo prepričevanja in ne nadvladovanja.«
5. »Spustiti se, ne vzdigovati [bajar y no subir]: biti preprost, skromen in iskren, z jasnimi besedami /…/ Malo drugače bi lahko rekli tudi govori, ne govoriči. Za razumevanje željá svojega ljudstva se moraš spustiti k njemu in opaziti, kaj mu manjka.«
6. »Streči, ne postreči si [servir y no servirse]: razumeti moraš, da si odposlanec, delegat ljudstva. V svetu dobre vlade nisi zato, da strežeš sebi /…/ Moraš streči, dati svojo služnost.«
7. »Graditi, ne rušiti [construir y no destruir]: gradnja je tisto, kar izboljša zdravje, izobraževanje, kolektivno delo.«
   

Vzporedno s Sveti dobrih vlad so začeli ustvarjati skupnosti, ki se imenujejo Caracoles, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot školjke oziroma polži. »To pomeni, da bodo prave ideje tako kot polževa hoja počasi prišle na plano. Da bodo besede prihajale in odhajale, a zelo počasi,« je na vprašanje, zakaj polži, odgovoril Martín. Marta Gregorčič je v knjigi ¡Alerta Roja! podrobneje razgrnila pomen školjk: »… pomenijo vrata za vstopanje in izstopanje. Školjke so okna, prek katerih gledamo navznoter in navzven, so glasek, ki naše besede razpošlje daleč, da lahko poslušamo tiste, ki so daleč. Školjke nas opominjajo, da moramo biti v tem svetu vedno budni in v gibanju, da bi videli, da bi razumeli, okrepili boj ljudstev in uničili oblastnike, da bi zgradili avtonomijo, da bi se učili, za boje, za upore, da bi spoznali in globalizirali odpor s pravičnostjo, da bo mogoče zgraditi svet mnogoterih svetov.« V školjkah se izvaja politična praksa srečevanj [Encuentros], ki so jo staroselci stoletja uporabljali za družbeno organiziranje, v njih pa so se spoznavale in za pot v Evropo pripravljale tudi ekipe zapatistične delegacije z vseh koncev Chiapasa. »Politična praksa encuentro /…/ je politični prostor srečevanja dialoga, analize in direktnih akcij /…/ Zapatistična intuicija je vseskozi živa in delujoča, vseskozi postaja in odkriva možnosti boja znotraj-in-onkraj Lakandonskega pragozda. Ni enkratna ali trajna, pač pa postajajoča, vseskozi reflektirana in artikulirana v praksi.«

Najpomembnejša je prva, vaška raven zapatistične avtonomije, »kjer določajo in koordinirajo najpomembnejše življenjske dejavnosti ter vrsto drugih obveznosti (pomembni so kolektivi za fižol, koruzo, kavo, perutnino, govedo, med; kolektivi rokodelcev, pekarne, trgovinice itn.)« Več vasi sestavlja Avtonomno uporno zapatistično občino, v katero vaške skupnosti določajo svoje predstavnike in predstavnice, ki bodo skrbeli za kolektive, šole, bolnice, zdravstvene domove v občini itn. Na tretji ravni vaške skupnosti določijo predstavnike in predstavnice za Svete dobrih vlad in školjke. Te so prostor koordiniranja staroselk in staroselcev s celotnega avtonomnega območja v Chiapasu. »Zadolžitve in določitve so kratkoročne – navadno od enega leta do treh – in rotirajo. Vsi procesi dela, izobraževanja, ustvarjanja, koordiniranja in organiziranja krožijo in so časovno uravnani tako, da nobena družina ali življenje v domači vasi ne trpi na račun delujočih v občinah in školjkah.« Razvoj skupnosti določajo kolektivno, tudi družinska življenja živijo skupno: »Vsaka družina ima sicer svojo zemljo in hišo, ki pa je hkrati zemlja vseh in hiša za vse v skupnosti.«

Zasaditi drevo jutrišnjega dne

Za zapatiste sta poglavitni vprašanji: Kdo nadzoruje zemljo in za kaj se jo uporablja? Chiapas ima velik del mehiških zalog nafte, ogromno površinske vode, z jezovi, ki oskrbujejo med eno tretjino in polovico hidroelektrarn v državi, pa tudi zajetne gozdne površine, ki so jih podjetniki v preteklosti uničevali z buldožerji. Leta 1971 je mehiška vlada v odgovor na proteste proti rušenju razglasila avtohtoni rezervat v velikosti 641.000 hektarjev, a se je vnovič lotila pridobivanja preostalih mahagonijevih in cedrovih dreves. Zasebni investitorji izvajajo tudi degradacijo tal z izkoriščanjem naftnih polj, s kmetovanjem sladkornega trsa, kave, koruze in fižola ter s pašniki za govedo; tovarna Coca-Cole v San Felipe Ecatepecu pa je nedavno presušila vrtine.

»Naša bolečina in beda je bila tako velika, da je preplavila druga srca, ki so preplavila in napolnila srca živali in rastlin, tudi skale … in zemlja je čutila bolečino in bedo.«

»Kar želimo, je zasaditi drevo jutrišnjega dne. Vemo, da v teh mrzlih časih ‘realistične’ politike to zveni neumno in noro, a za nas to ni dramatična fraza zastarele utopičnosti … Mislimo … da so svetovi polni norih in neumnih ljudi, ki sadijo drevesa, in da bo prišel dan, ko bo to gorsko pobočje vesolja, ki ga nekateri imenujejo planet Zemlja, polno dreves vseh barv …«

– EZLN

Zapatisti poznajo tudi zgodbo o norem človeku, ki ga je skupnost zasmehovala, ker je sadil drevesa, namesto da bi negoval njivo. Dolga leta po tem, ko ga ni bilo več, je skupina otrok »našla kraj, poln ogromnih dreves, na katerih živi tisoč ptic«. Ljudje so se »začudeno« zbrali in izvedeli, da »spomin lahko potuje zelo daleč in nihče ne more uganiti, kam bo prispel«. Sredi praznovanja je šibka lunina luč osvetlila starčkov napis: »Prvim / Tisti, ki so kasneje prišli, so razumeli / Zdravje vam«.

Danes ima vsaka zapatistična šola lokalne promotorje agroekologije. Učenci se učijo trajnostnega kmetovanja in skupnega pridelovanja ekoloških pridelkov ter veščin za doseganje prehranske suverenosti. Dobijo tudi vpogled v škodljivost transgenske modifikacije in privatizacije semen/rastlin/življa. Ker se tamkajšnja realnost otrokom prenaša preko zgodb, je ključna tudi uporaba avtohtonega jezika, v katerem skupnosti ohranijo veliko več modrosti in pomenov. V tem smislu ideja o povezanosti z naravo sega daleč nazaj, v samo zgodbo o izvoru Majev, kjer se opisujejo kot Ljudje koruze [Pueblo del Maiz]:

»Mi, avtohtoni in neavtohtoni ženske in moški, ki smo izšli iz koruze, se še vedno urimo v tistem, kar so nas učili naše babice in dedki: delati, spoštovati mater zemljo, se učiti, da smo odvisni od nje in od nje živimo, da se naučimo vzdrževati sami sebe, da ne pričakujemo, da nas bo kdo drug naučil živeti, (…) svoja semena in svojo identiteto lahko branimo s skupnostnim delom (…) v spoštovanju do narave rečemo ne pesticidom, in pridelujemo zdravo hrano brez kemičnih strupov, (…) spoštujemo življenje in rečemo ne jezovom … «

Zapatisti avtonomno odločajo o svojih prehranjevalnih sistemih in vzdržujejo solidarnostno gospodarstvo, ki sloni na načelih ekologije, zdravja, in dobrobiti posameznikov in skupnosti.

Zapatistični revolucionarni agrarni zakon razlašča velike zasebne posestnike in spodbuja demokratično nadzorovano lokalno »skupnostno proizvodnjo potrebnih živil za mehiško ljudstvo«. Zapatisti tako avtonomno odločajo o svojih prehranjevalnih sistemih in vzdržujejo solidarnostno gospodarstvo, ki sloni na načelih ekologije, zdravja, in dobrobiti posameznikov in skupnosti. To v praksi vključuje skupnostno žetev, ekološko in so-oskrbno kmetovanje, ki se izogiba dobičkonosnim motivom. Najpomembnejši za ta dekolonialni prelom z neoliberalizmom je prostor – če ponazorimo preko zapatistične poetike: zemlja, ne samo zemljišča.

Svet mnogoterih svetov

Na ravni Mehike zapatistično povezovanje poteka v okviru Nacionalnega staroselskega kongresa, na ravni kontinenta pa želijo vzpostaviti mrežo Mezoameriških držav. V svoji deklaraciji so zapisali: »Kakor uničenje ne priznava meja, narodnosti, zastav, jezikov, kultur, ras; je tudi boj za človeštvo povsod.« Kljub pogostemu naslavljanju Mehike je zapatistična zavest pravzaprav vpeta v medcelinsko kozmologijo in povezovanje tistega, kar je razdrobljeno – en glas med mnogimi, en boj izmed številnih. Julija 1996 se je 3000 aktivistov iz več kot 40 držav zbralo v Chiapasu na prvem medcelinskem srečanju, katerega cilj ni bil program ali stranka, temveč nova politična strategija za človeštvo. Vzniknili so Odbori v Solidarnosti z uporom Zapatistov, ki so nadalje organizirali več srečanj in s tem postali medcelinska mreža upora. V tem smislu so ključna tudi povezana gibanja, ki vlečejo niti do Chiapasa: po prvem zapatističnem svetovnem proti-neoliberalnem srečanju v devetdesetih so nastali načrti za ustanovitev skupine Peoples’ Global Action (PGA), ki je sprožila alterglobalizacijsko gibanje Svetovni socialni forum, iz katerega je med drugimi izraslo tudi gibanje Occupy.

Hiša po imenu »Bojevnica«

Ključen del kmečkega boja za zemljo je poleg samoorganizacije tudi feminizem, ki prežema vse življenje. Ženske skupnosti so del Svetov dobre vlade in delujejo tudi v obliki ženskih zadrug, kafeterij, klinik, lekarn in avtonomnih šol. Ženski revolucionarni zakon, ki so ga spisale staroselke, v desetih členih regulira enakost spolov, samooskrbo, samoobrambo, reproduktivne pravice in v praksi deluje skozi ženske komisije, skupščine, medsebojno podporo, prepoved alkohola, spodbujanje staroselskega načina življenja in organiziranja kolektivnega odpora proti prilaščanju virov ter obči institucionalni zanemarjenosti. Med ženskimi liki izstopa podkomandantka Ramona, vplivna članica EZLN, poimenovana »Mala bojevnica«, ki je vodila prvotno vstajo zapatistov proti mehiški vladi. Ramona je zapustila dom v iskanju dela in ugotovila, da staroselske ženske plačujejo visoko ceno za svojo politično aktivnost: militarizirana družba, posilstva, paravojaški napadi, masakri in femicid. Podobno kot junakinja iz zgodbe podkomandanta Marcosa v knjigi The Inconvenient Dead:

»Subcomandante Marcos mi je javil, da je neznano kam izginila žena lokalnega zapatističnega vodje. Moja naloga je bila, da jo poiščem. Že isto popoldne sem zajahala osla in šla v mesto, od koder je ženska izginila. Ob prihodu sem spregovorila z njenim možem, ki mi je zabrusil, da je šla iskati drva in se ni vrnila. Dejal je, da so jo morda ugrabile vojska ali milice, ali je morda že mrtva, ob tem pa se je spraševal, kdo mu bo sedaj kuhal in kdo bo čuval otroke /…/ Prispela sem v [večje] mesto, odkorakala do lokalnega vodje in se predstavila. Povprašala sem o lokalnih skupinah, na kar je pripomnil, da navkljub dobremu delu dostikrat postanejo malodušni, izstopa pa ena skupina, ženska skupina, ki se vztrajno razvija. Najbolj zavzet in angažiran člen ter duša skupnosti naj bi bila ženska z imenom Maya, ki naj bi v ta kraj prispela tri tedne nazaj, zatrjujoč, da jo je poslala ženska komisija. Po besedah domačina naj bi Maya živela v hiši na vzhodnem hrbtu hriba in vse ženske naj bi jo močno spoštovale. Zahvalila sem se, poslovila ter šla do roba mesta, ki gleda v podnožje hriba. Tam sem malenkost zastala in počakala, da se srce umiri, nato pa sem se suvereno odpravila do hiše, poimenovane ‘Bojevnica’. Potrkala sem.

Ko so se vrata odprla, se je pred menoj izrisala ženska silhueta, ki sem jo oprezno pozdravila z imenom pogrešane. Vznemirila se je. Razburjeno je odvrnila, da te ženske ne pozna, tako kot ne pozna njenega moža, niti njunih imen. Maya ni dovolila, da jo kdorkoli prepričuje, naj se vrne k svojemu možu, ki je ljubosumen, ki ji ni pustil, da gre v žensko komisijo, in ki je dvignil roko nad njo, ko je izvedel, da je bila izbrana za vodjo. Kljub njeni pritožbi mestni skupščini jim ni uspelo priti do dogovora. V skladu z Ženskim revolucionarnim zakonom je želela biti enakopravno vključena v družbenopolitično življenje in si sama izbrati partnerja. Ker je slutila, da bo imela podporo ženske skupnosti, je zapustila moža, skupnost in rodno vas, brez namena, da bi se kadarkoli vrnila, in postala duša gibanja in srce nove skupnosti. Bila je prava zapatistka. Postati pravi zapatist lahko dolgo traja. Tudi do 500 let.«

—