Shiva Nazar Ahari: »Leta smo kričale, a nihče ni bil pozoren, dokler ni bila ena od nas ubita.«

Shiva Nazar Ahari je iranska novinarka in aktivistka, ki živi v Ljubljani. Zaradi svojega dela na področju človekovih pravic jo je iranska vlada večkrat zaprla. Vrsto let je poročala o kršitvah človekovih pravic v Iranu, članke je objavljala pri spletnih medijih Radio Zamaneh s sedežem na Nizozemskem in za Odbor za človekove pravice, sodelovala pa je tudi s Študentskim odborom za zaščito političnih zapornikov. Ahari je med drugim s somišljeniki ustanovila fundacijo za poročanje o človekovih pravicah, sama se je vključevala v boj za človekove pravice na področju ravnanja s političnimi zaporniki, otroškega dela in na področju ženskih pravic. Pridružila se je tudi študentskim gibanjem v Teheranu.

Leta 2011 je za svoje delo na področju človekovih pravic dobila nagrado Theodor Haecker za poštenost in politični pogum pri poročanju o kršenju le-teh v Iranu. Leta 2013 so ji Novinarji brez meja podelili nagrado Netizen za področje človekovih pravic, leta 2010 pa je prejela nagrado Ameriškega islamskega kongresa za »odvetnike za zapahi«, ki jo podeljujejo ljudem, ki so bili zaradi svojega političnega udejstvovanja krivično zaprti.

Preden je pred štirimi leti zapustila Iran, je bila Ahari štirikrat aretirana, vsakič jo je doletela zaporna kazen. »Nazadnje se mi je to zgodilo med množičnimi protesti leta 2009 zaradi rezultatov volitev. Ob vsaki aretaciji so mi očitali različne, v resnici pa skoraj identične stvari: ogrožanje nacionalne varnosti, širjenje dezinformacij o režimu in vznemirjanje javnega mnenja.«

Med protesti leta 2009, ki so bili pomembno civilno gibanje, je bila aretirana zadnjič. »Proti meni so vložili obtožbo moharebeh, kar v prevodu pomeni božji sovražnik. Varnostni aparat me je obtožil, da sem v stiku z eno od iranskih opozicijskih skupin v tujini. Zato, da dušijo civilno družbo, nam očitajo komunikacijo s tujino in postavljajo pod vprašaj neodvisnost našega delovanja. Moharebeh se po iranski zakonodaji kaznuje s smrtjo. Na koncu sem zaradi mednarodnega pritiska dobila 6 let zapora, kasneje pa so mi kazen znižali na 4 leta zapora in 74 udarcev z bičem. Izpustili so me po dveh letih te kazni, ki je vključevala sto dni v samici.«

V Ljubljano je leta 2018 prišla kot rezidentka mreže ICORN, mednarodne mreže zatočišč preganjanih avtorjev.

V zadnjih mesecih intenzivno spremlja proteste, ki v Iranu potekajo vse od smrti Mahse Amini in zahtevajo pravico za Amini kot tudi ukinitev obveznega pokrivanja žensk in na raznorazne načine poskuša pripomoči k osveščanju o situaciji doma. Z njo smo se pogovarjali tako o trenutnem dogajanju v Iranu kot o boju iranskih žensk ter iranske opozicije širše. Poudarja, da je »to, kar se danes dogaja v Iranu, kjer si pogumne ženske snamejo rute in gredo na ulice brez strahu pred aretacijo, rezultat boja iranskega ženskega gibanja v zadnjih sto letih, še posebej pa v zadnjih štiridesetih. Iransko žensko gibanje se je vedno soočalo z zatiranjem. Tudi v sami družbi zavzemanje za ženske pravice ni dobilo prav dosti podpore. Današnja feministična revolucija ima korenine v vsem tem. Poskušale so ozaveščati svoje skupnosti. Bile so zaprte, mučene, izgnane, vendar so v srce družbe zasadile seme zavesti.«

Kako ste preživeli čas v zaporu? Kaj pomeni biti politična zapornica v Iranu?

Odvisno, kje si zaprt. Težko je, ko ste zaprti v prostorih za pridržanje varnostnih služb, kjer vas zaslišujejo. Med zadnjim pridržanjem sem preživela 100 dni v popolni samici in devet mesecev v priporu varnostne službe. Takšne situacije so zahtevne in težko vzdržljive. Njihov cilj je, da vam postane tako težko, da bi priznali obtožbe proti sebi. Iz takšne situacije je težko priti nepoškodovan in ne da bi priznali nekaj, česar niste želeli. Tudi meni je bilo težko.

V samici se dnevi vlečejo ure in ure. Nič vam ne zapolni časa. Ničesar nimate, niti knjig. V takšnih okoliščinah te pri življenju lahko ohranja le tvoj um. Naj omenim, da sem bila stara 18 let, ko so me prvič priprli in zaprli v samico.

Nekoliko boljše pogoje imajo javni zapori. Politični zaporniki so tam pogosto nameščeni skupaj. Na oddelku za politične zapornike je veliko akademikov, pisateljev, pedagogov in aktivistov. To je bil kraj, kjer smo se vsi lahko učili drug od drugega. Če ste na primer dobri v angleščini, začnete učiti druge. Med nami je bilo veliko tovrstnega učenja. Nekdo, ki je znal plesti, je to pokazal drugim. Ukvarjali smo se z različnimi spretnostmi.

Naloga aktivistov in opozicije zunaj Irana je odražati, kaj govorijo ljudje v Iranu. Poskusiti pomagati aktivistom v državi in ​​jim dovoliti, da uporabijo svoje znanje o družbenih in političnih razmerah v Iranu, da pospešijo proces sprememb.

Sčasoma smo se naučili, kako zmanjšati verjetnost, da nas ujamejo. Pravzaprav bi morali vedno paziti, kaj počnete. Včasih boste morda celo preveč previdni. Ne glede na stopnjo vašega aktivizma vas bodo našli. Medtem ko se pogovarjava, je bilo po vsem Iranu aretiranih na stotine aktivistov. V zaporu je veliko študentk, feministk in aktivistk. Vsi vedo, da biti aktiven pomeni iti v zapor. Vsi vemo, kaj nas bo doletelo, a z veseljem plačamo to ceno za svobodo, enakost in življenje.

Kako je zdaj videti vaše aktivistično delo v tujini?

Delo iz tujine je precej zahtevno. Čeprav je, ko zapustite državo, manj varnostnih tveganj, se s tem zmanjša tudi vaš vpliv. Seveda sem to vedela, vendar sem vseeno potrebovala nekaj časa, da sem se vživela v svojo vlogo aktivistke, ki dela v tujini, in videla, kaj lahko naredim zdaj. Menim, da je ključnega pomena, da aktivisti, ki delujejo na daljavo, posameznikom na terenu dovolijo, da prevzamejo glavno vlogo in besedo pri tem, kako se govori o iranski civilni družbi. Iransko civilno družbo bi morali iz tujine podpirati predvsem tako, da se ji pomaga pri izboljšanju njenih pogojev za delovanje. To je prepričanje, ki ga imam že vse življenje in se ni spremenilo niti potem, ko sem zapustila Iran.

Številni iranski aktivisti delujejo zunaj Irana. Nekatere zahodni mediji hitro okličejo za vodje opozicije, zaradi česar se soočajo s kritikami. Kako sami gledate na to?

Res je, da veliko opozicijskih osebnosti živi izven Irana, saj bi jih, če bi ostali v Iranu, zaprli ali ubili. Ni pa res, da so vodje opozicije, saj ne moreš dobiti dobre predstave o tem, kaj se dogaja, če te dolgo časa ni v državi. Nekateri od tistih, ki pravijo, da vodijo opozicijo, v Iranu niso bili že več kot štirideset let in iranske družbe ne poznajo dovolj dobro, da bi jo lahko vodili. Ne poznajo novih generacij. Kako lahko trdiš, da vodiš skupino, katere del že desetletja nisi več? Zato v protestih in uporih v Iranu zadnja štiri leta ni bilo vodij. Namesto tega so ljudje sami vodili gibanje v Iranu in na ulicah. Čeprav je to nevarno, v Iranu še vedno delujejo pomembni ljudje, ki se borijo na različnih področjih. Ko nastopijo protesti, so vedno prvi, ki jih aretirajo in zaprejo, da ne bi mogli postati voditelji. Ne pozabite, da je zadnji pravi voditelj, ki je leta 2009 v Iranu vodil zeleno gibanje, od takrat v hišnem priporu, tako da se bo to zgodilo vsakomur, ki bo v Iranu prevzel kakršnokoli opozicijsko vodenje.

Ženske so pretepali sredi belega dne ali jih strpali v policijske kombije in jih odpeljali. Takšne posnetke so lahko ljudje vsak dan videli na Twitterju in drugih družabnih omrežjih.

Mislim, da iranska opozicija zunaj Irana v vseh teh letih ni mogla najti svoje vloge zaradi nesoglasij. Opravka imamo s posamezniki, ki želijo proteste izkoristiti za svoje osebne koristi in preostalemu svetu dati napačno sporočilo. Naloga aktivistov in opozicije zunaj Irana je odražati, kaj govorijo ljudje v Iranu. Poskusiti pomagati aktivistom v državi in ​​jim dovoliti, da uporabijo svoje znanje o družbenih in političnih razmerah v Iranu, da pospešijo proces sprememb.

Kako vidite položaj žensk v Iranu, ki je tokrat v ospredju protestov?

V Iranu se ženske soočajo z diskriminacijo na več ravneh življenja in obvezni hidžab je le eden izmed njih. Iranska zakonodaja je polna diskriminacije žensk. Družinski zakoni v Iranu so v celoti napisani v korist moških. Čeprav so ženske potisnjene navzdol in prezrte ter nikoli niso imele enakih možnosti za napredovanje, so še vedno del družbe. V Iranu je več kot polovica študentk_ov in diplomantov žensk. Ženske v Iranu imajo zelo visoko stopnjo univerzitetne izobrazbe, a ko gre za družbo, morajo te izobražene in pametne ženske živeti v skladu z diskriminatornimi zakoni.

Je v zadnjih štiridesetih letih prišlo vsaj do manjših sprememb in kaj je bilo tisto, kar je do njih privedlo?

Soočene smo s sistemom, ki ne dopušča niti najmanjših sprememb. Seveda so ženske spremenile način razmišljanja ljudi in njihova prepričanja. Jasno je, da je nova generacija bolj odprta in verjame v enakost. Vseeno pa ni prišlo do nobenih sprememb zakonov, ki bi pomagale ženskam. Prav tako v Iranu ni velike razlike v tem, ali imamo ženske v politiki ali ne. Že v preteklosti smo videli, da ženske v politiki ne morejo spremeniti sistema. Če je sistem pokvarjen in je njegova struktura napačna, ženske tega ne bodo popravile. Dobri ljudje ne morejo delati v tako pokvarjenem in nepravičnem sistemu.

Tudi za najmanjše in najbolj osnovne pravice moramo plačati visoko ceno. Iranke na primer niso imele vstopa na športne stadione, da bi gledale tekme. Žensko gibanje in dekleta, ki imajo rade različne športne ekipe, so se dolga leta trdo borile za osnovno pravico do vstopa na stadion in se niso predale. Med tekmami smo se pogosto zbirale pred stadioni in protestirale. Bile smo tepene. Aretirane. Na to zahtevo smo opozorile parlament in medije. Toda kaj mislite, kako smo končno lahko dobile, kar smo želele? Ena od nas je za to osnovno in preprosto pravico dala svoje življenje. Dekle se je odpravilo na stadion preoblečeno v moškega in pri tem so jo ujeli. Ko je izvedela, da bi za to lahko šla v zapor, se je pred sodiščem zažgala. Postala je znana kot »modro dekle« in to, kar se ji je zgodilo, je ljudi razjezilo. Njeno ime je postalo simbol našega boja. Kasneje je FIFA pritisnila na Iran in zagrozila, da bo, če ženske še naprej ne bodo imele vstopa na stadione, prepovedala sodelovanje njihovim nogometnim ekipam. Zdaj je manjšemu številu žensk dovoljen vstop. To pomeni, da mora za vsako najmanjšo zahtevo ena od nas umreti.

Kar se je zgodilo tudi zdaj, ob smrti Mahse Amini.

V središču družbe že leta potekajo glasni protesti. Že leta smo jezne, ker moralna policija vsak dan ponižuje ženske. Že leta smo kričale, a nihče ni bil pozoren, dokler ni bila ena od nas ubita. Pravzaprav ne ena, ampak več. Med protesti zaradi smrti Mahse Amini je bilo do zdaj v različnih delih Irana ubitih več kot sto ljudi, vključno z ženskami.

Tisto, zaradi česar so protesti v Iranu edinstveni, je to, da nimajo vodje. To pa je lahko tudi problem tega gibanja, saj nihče ne ve, kje se bo končalo.

Vsak dan je aretiranih veliko število aktivistov na različnih področjih, a dejstvo je, da to gibanje nima vodje, ki bi ga lahko utišali z aretacijo. V upor se namreč vključujejo različne skupine. Z ulic se seli na univerzo. Upor se dogaja na univerzah in šolah, potem pa spet na ulici in tako naprej. To pomeni, da vstajo vodijo ljudje sami in da je aretacije in nasilje ne morejo ustaviti.

Mahsa Amini ni prva, ki jo je moralna policija nadlegovala in napadla na ulicah Irana. Lahko pojasnite, kakšna je vloga moralne policije?

Mahsa Amini ni prva. Vsak dan po vsej državi moralna policija pridrži na stotine žensk in jih odpelje v zapore. Ženske trpijo vsakodnevna ponižanja, nekatere so z njihove strani tudi zlorabljene in nadlegovane. Predstavljajte si sebe kot običajno osebo, ki zjutraj vstane, da bi šla v službo, eno uro kasneje pa sedite v policijskem avtomobilu, nato pa vas aretirajo in pošljejo v center za pridržanje, ker ne nosite hidžaba v skladu z vladnimi standardi. Z drugimi besedami, nenadoma lahko postaneš kriminalec, ne da bi kaj naredil narobe. Tako v Iranu ravnajo z ženskami. Ženske so potencialne kriminalke, saj jih vsak dan, ko stopijo iz hiše, lahko aretira policija ali pa napadejo ljudje, ki podpirajo vladno politiko.

Ko so ženske prisilili k pokrivanju telesa, doseg zatiranja in nadzora nad ženskimi telesi razširili v domače okolje. Represijo in nadzor žensk so spremenili v vsakdanjik.

Kakšna so pooblastila moralne policije?

V Iranu je bila moralna policija ustanovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko je bil hidžab uveden kot obvezen. Seveda pod različnimi imeni. Vendar je vedno obstajala. Včasih je bilo vse to še strožje. Ženske, ki niso pravilno nosile hidžaba, so bile aretirane. Ustavljali so moške in ženske, da bi preverili, v kakšnem odnosu so. Ljudi so aretirali zaradi zabav.

Ustanovitev moralne policije v sedanji obliki pa sega v leto 2006, ko se je okrepilo konservativno nasprotovanje različnim načinom nošenja hidžaba. Po njihovo ženske niso pravilno nosile hidžaba, zato so se odločili, da temu naredijo konec. Od takrat ima moralna policija na trgih velikih mest nameščene kombije, njihova naloga pa je pridržati ženske, ki po njihovem mnenju ne nosijo polnega hidžaba. Ker na to temo ni jasnih smernic, je presoja o tem, ali je hidžab določene osebe primeren ali neprimeren, v celoti prepuščena njim.

Že pred smrtjo Mahse Amini so se po spletu širili posnetki njihovega nasilja nad ženskami.

Vsi so bili ogorčeni nad številnimi videoposnetki policijskega nasilja nad aretiranimi ženskami, ki so se pojavljali na iranskih družabnih medijih dva meseca pred umorom Mahse Amini. Kot da bi storilci to nasilje prikazovali zato, da bi zastraševali še druge. Niso se obotavljali, ženske so pretepali sredi belega dne ali jih strpali v policijske kombije in jih odpeljali. Takšne posnetke so lahko ljudje vsak dan videli na Twitterju in drugih družabnih omrežjih. Jeza ljudi je postajala iz dneva v dan večja, dokler ni bila ubita Mahsa Amini in je ta jeza izbruhnila.

Preberite tudi: Slavenka Drakulić: Mahsa Amini, ženski lasje niso nenevarni

Se vam zdi, da je eden od stebrov iranske vlade prav nadzor žensk?

Politika in vera sta v Iranu prepleteni. Gre za versko vlado, ki je svoj pravni sistem utemeljila na verskih načelih. Opravka imamo torej s političnim islamom. Verski zakoni imajo vpliv na pravno diskriminacijo. Zgodovinsko gledano je bila diskriminacija žensk del vseh ver, ne le islama. Če bi zakoni vsakega naroda temeljili na verskih načelih, bi ta diskriminacija povsod dobila svojo formalno obliko. Iran se od vaše države razlikuje po tem, da so tam verska načela sprejeta z zakonom. Po mnenju iranskih vladajočih klerikov ženska nima enakih pravic kot moški in je odgovorna za to, da ostane doma, vzgaja otroke in rojeva moralne potomce za islamsko skupnost. V skladu s tem stališčem je glavni steber in temelj te vlade omejevanje in zatiranje žensk, s čimer svojim ljudem ne nudijo enakopravne družbe.

K nadzoru žensk sodi tudi zakon o obveznem nošenju hidžaba.

Zakon o obveznem nošenju hidžaba je bil eden prvih zakonov proti ženskam, sprejet in uveljavljen po uspehu islamske revolucije. S tem poskušajo nadzorovati telesa iranskih žensk, politizirati njihova telesa in jim vzeti pravico do izbire, kaj bodo oblekle. Morda se komu nošenje naglavne rute ne zdi velika stvar, a upoštevati je treba dejstvo, da so s tem, ko so ženske prisilili k pokrivanju telesa, doseg zatiranja in nadzora nad ženskimi telesi razširili v domače okolje. Represijo in nadzor žensk so spremenili v vsakdanjik. Moške so spremenili v paznike ženskih teles in tovrstno zatiranje razširili v kar najbolj osebne prostore žensk.

Tokratni protesti niso prvi, ki zahtevajo ukinitev tega zakona.

Ženske so že od samega začetka vladi dale vedeti, da bo plačala določeno ceno za to, da so ženskam vsilili nošenje hidžaba. Ženske so 8. marca 1979, po zmagi islamske revolucije in napovedi, da bo naglavna ruta postala obvezna, v Teheranu organizirale velik protestni shod. Obstajajo fotografije s tega protesta. Vlada je morala zaradi teh zahtev v tistem trenutku stopiti korak nazaj, vendar so kasneje, v naslednjih dveh letih, z napadi na ženske, ki niso nosile hidžaba v javnosti, in strašenjem družin s pretepanjem teh žensk, to vseeno dosegli.

Vsa ta leta je bil obvezni hidžab velik izziv za iransko vlado. Iranke ga nikoli niso sprejele, proti njemu so se vedno znova borile. Denimo tako, da so si oblekle elegantna oblačila, pustile lase nezakrite, ali pa prilagodile hidžab na načine, ki jih oblasti niso odobravale. Zadnjih štirideset let se vsak dan borimo proti vsiljevanju hidžaba in vmes je bilo kar nekaj zgodovinskih trenutkov.

Lahko poveste kaj več o njih?

Leta 1995 se je ženska po imenu Homa Darabi, pediatrinja, zažgala na trgu Tajriš v Teheranu v znak protesta proti obveznemu hidžabu. Javnost s to novico takrat ni bila seznanjena, saj še ni bilo množičnih medijev ali družbenih omrežij.

Kasneje je ženska z imenom Vida Movahed organizirala miren protest. Znana je kot »dekle z ulice Enghelab«. O njej ni veliko informacij. V začetku decembra 2017 se je oblekla v hlače in jakno ter odšla na ulico Enghelab v Teheranu. Brez hidžaba je stala na vrhu ploščadi in dvignila svojo belo ruto v znak protesta proti prisilnemu pokrivanju. Ta akcija, ki ji je sledila Vidina aretacija, je eden najbolj znanih protestov proti prisilnemu pokrivanju v Iranu. Mnogi menijo, da je proteste, ki smo jim priča danes v Iranu, sprožil prav ta miren protest Vide Movahed.

Že res, da so jo aretirali, a zdelo se je, kot da je našim očem pokazala drugačen svet. Vse nas je naučila, da je možen svet, v katerem lahko Iranke zapustijo hišo brez rute na glavi. Bila je gonilna sila pobude Girls Of Revolution Street. Kasneje so namreč tudi druga dekleta izvedla isto simbolično protestno akcijo na isti lokaciji kot ona in 8. marca istega leta so jo ponovile po vsem Iranu. Ženske so svoje rute obesile na palice sredi ulice. Niso skandirale. Nič niso rekle. Kot da bi z molčečim protestom peljale boj v novo smer. Drugačen svet je postal mogoč.

Mahsa Amini je bila Kurdinja. Kako status kurdske manjšine v Iranu vpliva na sedanje proteste? V videoposnetkih s protestov pogosto slišimo njihov slogan »Jin – Jiyan – Azadi« (»ženske, življenje, svoboda«).

Kot veste, Kurdistan in kurdsko ljudstvo v zgodovini doživljata izkoriščanje in preganjanje. Osrednja vlada jih je vedno zatirala. Po islamski revoluciji je iranski Kurdistan doživel strašno represijo, med katero je bilo veliko ljudi usmrčenih in zaprtih. Islamska republika je v preteklih letih pridržala in usmrtila številne kurdske aktiviste zaradi suma, da so povezani s kurdskimi oboroženimi skupinami. Ker ima ta regija dolgo zgodovino zatiranja, je v njenih prebivalcih zakoreninjen odpor. Mahsa (kurdsko Jina) Amini prihaja prav iz te regije. V njej so ljudje vedno protestirali proti temu, da jih vlada, pa tudi ljudje Irana nasploh, ignorirajo. Le civilna družba je bila od nekdaj njihov tovariš.

Zaradi takšne situacije so ljudje tam pripravljeni na vstajo. Pogreb Mahse Amini v njenem rojstnem kraju, Saqezu, se je spremenil v protest. Kurdski slogan »ženske, življenje, svoboda« pa je postal slogan ne le širšega gibanja v Iranu, temveč tudi po svetu. Z drugimi besedami, priča smo intersekcionalnemu feminističnemu uporu, saj se upirajo dvojnemu zatiranju, zatiranju žensk in prebivalcev Kurdistana. S tega vidika gre za res progresivno vstajo.

Iranska vlada ljudi, ki nasprotujejo njeni politiki, pogosto obtožuje, da so povezani z imperialnimi silami. Zahodne vlade nedvomno uporabljajo argument o zatiranju iranskih žensk za svoje politične cilje, ki pogosto nimajo veliko opraviti s človekovimi pravicami. Kako se spopadate s tem?

Na ta način je vlada poskušala ustaviti opozicijo. Vendar, kot ste poudarili, Zahod preprosto skrbi za svoje gospodarske interese in njihove trditve, da so zagovorniki človekovih pravic, nikoli niso bile iskrene. Kako lahko Zahod trdi, da podpira človekove pravice, ko pa ima dolgo zgodovino kolonizacije in izkoriščanja ljudi na globalnem jugu. Še naprej so odgovorni za nemire in negotovost v številnih državah, zlasti na Bližnjem vzhodu. Samo poglejte Afganistan, Sirijo, Irak in Libijo. Sama ne polagam upanja v trditve o človekovih pravicah ali obsodbe zahodnih voditeljev. Vem pa, da je za ljudi v Iranu, ki se borijo na ulicah, spodbudno, ko vidijo, da se njihov glas sliši.

Kakšen pa je odnos iranske opozicije do zahodnih politik?

V iranski opoziciji obstajata dve veliki skupini. Nekateri so podporniki Zahoda. To so ljudje, ki mislijo, da je treba v Iran prinesti zahodno različico demokracije in tisto, kar vedo o svobodi na zahodu. Podpirajo dobre odnose z Zahodom, predvsem z ZDA in Izraelom.

Levo usmerjeni del opozicije dvomi v tovrstno zaupanje Zahodu in nanj gleda s pesimizmom. Njihov diskurz ima za seboj zgodovino. Vidijo, kako Zahod ali Združene države prispevajo k nasilju in nemirom na Bližnjem vzhodu. Vidijo, kakšen kaos je naredila Amerika iz Afganistana in kako je pred enim letom Afganistan dala talibanom ter s tem prelomila vse svoje obljube o človekovih pravicah, pravicah žensk in demokraciji. Vidijo, kaj se dogaja v Iraku. Kaj se je zgodilo z Libijo. Vsak dan gledajo, kaj Izrael počne Palestincem, zato ne verjamejo trditvam Zahoda, da brani človekove pravice. Toda na žalost se glas te druge skupine ne sliši toliko in zdi se, da je večina ljudi v Iranu proti vladi in jim posledično ni všeč nasprotovanje Islamske republike Zahodu, Ameriki in Izraelu. Mislijo namreč, da bi dialog z njimi izboljšal njihov položaj. To so nasprotja, ki obstajajo znotraj iranske družbe.

Kaj je tisto, kar lahko kljub temu storijo ljudje na Zahodu?

Mislim, da lahko zahodne civilne institucije, ne vlade, pokažejo solidarnost z gibanjem iranskih žensk in njihove boje podprejo. Potrebno je, da uporabijo svoj glas in spregovorijo o telesni avtonomiji iranskih žensk, ki jim je bila odvzeta. Potrebno je, da nas slišijo, da nas ne obtožujejo islamofobije in se ne jezijo na ženske, ki zažigajo svoje rute.

Ko bo vsak v družbi boj videl kot svoj in se bo boj proti sistemu razširil onkraj kroga skupine aktivistov, bo ta boj zagotovo dobljen.

Ključnega pomena je, da se slišijo glasovi ljudi samih in da vidijo, da so zahteve iranskih žensk širše povezane s težnjami žensk zunaj Irana, kot se to dogaja v tem trenutku. Te stvari dajejo ljudem in ženskam moč in pogum, da se še naprej borijo, čeprav jih to veliko stane. Ker vedo, da jih vsi gledajo in da občudujejo njihov boj. Potrebujemo univerzalno feministično solidarnost.

Kako sami vidite takšno solidarnost?

Zahteve iranskih žensk morajo podpreti feministične in ženske organizacije po vsem svetu. Ta boj ni samo naš. Ta boj pripada našim sestram v Afganistanu, Siriji, Egiptu, Iraku itd. Ta boj lahko pripada celo privilegiranim belim ženskam, ki vsak dan izgubljajo vedno več pravic zaradi pritiskov desnice, kot se zdaj to dogaja v ZDA, na Poljskem in drugod.

Torej slogan »ženske, življenje, svoboda« ne velja samo za ženske v Iranu; velja za vse ženske, povsod. To bi moral biti slogan vseh žensk, ki se upirajo diskriminaciji, nasilju in politikam, ki poskušajo nadzorovati njihova telesa. Pomembno je, da vidite naše zahteve in naš boj proti verskemu patriarhalnemu sistemu diskriminacije, kot ga vidimo mi, ne z vidika belega zahodnega feminizma.

Ali menite, da je Iran na točki, ko so spremembe neizogibne?

Nedvomno. Vsi vemo, da je nedavno gibanje prineslo velike spremembe v iranski družbi in da se ni mogoče vrniti nazaj v preteklost. Tudi prav zdaj iz Irana prihajajo novice o ženskah, ki kršijo zakon o obveznem hidžabu. Mnoge ženske gredo na ulice brez hidžaba in gredo takšne po vsakodnevnih opravkih. To pomeni, da je vsaka ženska postala borka. To pomeni, da so celo preproste stvari, kot je nakupovanje, postale boj. Ko bo vsak v družbi boj videl kot svoj in se bo boj proti sistemu razširil onkraj kroga skupine aktivistov, bo ta boj zagotovo dobljen.

Mislim, da se morda nova iranska revolucija v smislu spremembe vlade ne bo zgodila, saj se dogaja preveč represije in ubijanja. Vsak dan je na stotine ljudi zaprtih. Na desetine ljudi po vsej državi je bilo ubitih in ​​ta stroj za zatiranje in ubijanje bo verjetno še nekaj časa lahko držal stvari pod nadzorom. Vendar pa so spremembe v družbi, ljudeh in ženskah nepovratne. Ta upor nam je vsem pokazal, »da je možen drugačen svet«¹, na katerega smo po toliko letih zatiranja že skoraj pozabili.

—

1 Gre za del ene iranskih protestniških pesmi: “Drugačen svet je mogoč”.