Slediti uspehu
Konec oktobra se je Facebook preimenoval v Meta.
Mark Zuckerberg je ob tem napovedal, da se bo največje družabno omrežje nekoč preselilo v »metaverzum«, nekakšen novi prostor digitalno poustvarjene resničnosti.
Sledile so neštete analize in ugibanja, kaj se skriva za tem korakom. Se hočejo pri Facebooku z novim imenom zgolj otresti slabega slovesa, ki si ga je v zadnjih letih prislužilo največje družabno omrežje in njegov ustanovitelj? Ali pa bodo metaverzumi dejansko postali nova velika priložnost, saj tako uspešen tehnološki podjetnik skoraj zagotovo ve, kakšna bo prihodnost digitalne panoge?
Pri prebiranju poslovnih novic se je treba dosledno upreti skušnjavi, da bi v potezah tehnoloških podjetnikov prepoznali kar koli preroškega, saj nimajo takšnih lastnosti.
Pripisovanje »višje vednosti« je v svetu tehnologije zelo pogosto. Vsako potezo, napoved ali komentar Marka Zuckerberga je treba vzeti resno, saj da tako uspešni ljudje najbrž vedo, kaj počnejo, tudi če gre za čisto druga področja od tistih, na katerih so obogateli. Podoben odnos imajo mediji tudi do ostalih tehnoloških milijarderjev: Billa Gatesa, Elona Muska, Petra Thiela, Jeffa Bezosa, Steva Jobsa, Larryja Pagea in drugih.
Muska in Bezosa tako prikazujejo kot vesoljska vizionarja. Od Gatesa pričakujejo čudeže na področju filantropije in javnega zdravstva. Zuckerberga sprašujejo o človeških skupnostih, prihodnosti demokracije in svobode izražanja. Podobne obravnave so deležni tudi njihovi lokalni sodobniki, saj imata, denimo, nekdanja zakonca Login v Sloveniji na voljo neomejeno veliko medijskega prostora za razlaganje svojih pogledov na ekološko kmetijstvo, duhovnost in druga področja, ki nimajo nikakršne zveze z animiranim govorečim mačkonom Tomom na zaslonu otroških mobilcev.
Takšno medijsko upodabljanje bogatih podjetnikov ima zelo dolgo tradicijo.
V devetnajstem stoletju se je v ZDA izoblikovala skupina podjetnikov, ki so jih sprva oklicali za »roparske barone«: John Jacob Astor, John D. Rockefeller, James Fisk, J. P. Morgan in drugi njihovi sodobniki. Ti industrialci in finančniki so izjemno obogateli z zelo spornimi poslovnimi praksami: neregulirano privatizacijo nekaterih pomembnih gospodarskih panog (železnice, bančništva, naftne, tobačne in jeklarske industrije …), združevanjem v truste, izkoriščanjem delavcev, izrivanjem tekmecev in ustvarjanjem monopolov.
Toda z uspehom in bogastvom se je postopoma izboljšala tudi njihova javna podoba, saj so v ameriški družbi prevzeli simbolno vlogo aristokracije, ki je zaradi specifične zgodovine v ZDA ni bilo. Ker pa kapitalistični aristokrati niso več mogli upravičevati svojega višjega družbenega položaja z božjo voljo, modro krvjo in dednimi pravicami, so morali vzpostaviti drugačen sistem vrednot, v katerem njihovo premoženje ni bilo več prigrabljeno na račun drugih (ljudi, žive narave, okolja), ampak je bilo njihovo bogastvo pravičen rezultat naravne selekcije na kapitalističnem trgu.
Nekdanji negativci so se tako prelevili v simbol ameriškega sna: iznajdljive posameznike, ki so iz nič ustvarili velikansko premoženje. Sporno bogatenje, izigrani poslovni partnerji in zločini so bili v nekaj letih pozabljeni. Postali so ugledni člani družbe in vodilni predstavniki ameriškega podjetniškega kapitalizma, ki so bili močnejši, vplivnejši in v očeh javnosti tudi moralnejši od politikov. Nekdanji smrtni grehi – pohlep, napuh in zavist – so se tako v nekaj desetletjih prelevili v sprejemljive poslovne prakse nove družbene ureditve.
Ko so novi industrijski aristokrati z lobiranjem in zakoni zavarovali svoje poslovne imperije, so se začeli ukvarjati z dobrodelnostjo, kupovanjem medijev in prirejanjem družabnih dogodkov, na katerih so širili svoje poglede na družbo in pridigali evangelije uspeha. Njegove poslovne nauke so posvojili številni poznejši baroni industrijske in informacijske revolucije po vsem svetu – od Henryja Forda in Thomasa Watsona do Warrena Buffeta in Billa Gatesa. Prav tako so začeli verjeti tudi v lastno podjetniško mitologijo, ki so jih ustvarjali in utrjevali mediji: da so za svoj uspeh zaslužni predvsem sami in njihove drzne podjetniške odločitve. Zato bi bilo treba prav med zmagovalci kapitalistične tekme poiskati tudi prihodnje (enako uspešne) dobrodelneže, svetovalce in druge »voditelje prihodnosti«.
Ta ideja je izjemno problematična.
Podrobnejše raziskovanje tehnoloških (in drugih) podjetniških biografij zelo hitro pokaže, da so poznejši uspešneži velikokrat pridobili premoženje na zelo sporne načine, ki so bili pozneje prepovedani ali močno omejeni. Marku Zuckerbergu je uspelo – podobno kot nekoč njegovim naftarskim predhodnikom – privatizirati dobrino, ki prej ni imela skoraj nikakršne ekonomske vrednosti (osebne podatke). Pri tem je izrinil nekdanje poslovne partnerje, uporabljal številne sporne poslovne prakse in s prevzemi morebitnih tekmecev krepil svoj prevladujoči položaj na trgu družabnih omrežij (Instagram, Whatsapp, Oculus …).
Steve Jobs bi bil morda samo še en faliran študent na tečaju kaligrafije, če ne bi pozneje zaslovel z Applom. Podobno bi lahko podjetniško pot že na začetku končal Mark Zuckerberg, če bi ga kaznovali zaradi kraje fotografij sošolk z računalnikov njegovega študentskega kampusa in grobe kršitve njihove zasebnosti.
Hkrati je začel – tako kot njegovi številni »uspešni« zgodovinski predhodniki – takoj omejevati vse tiste, ki bi ga lahko ogrozili. Ameriški roparski baroni so si lahko kot lastniki finančno močnih podjetij pomagali s političnim lobiranjem, tožbami, nasiljem, sovražnimi prevzemi, podkupovanjem medijev z oglasi in zlorabo prevladujočega položaja za izrinjanje tekmecev. Ne pa z najboljšimi idejami v svobodni tržni tekmi, kot so radi pridigali. Vse naštete prakse so zelo blizu tudi današnjim tehnološkim milijarderjem.
V zadnjih nekaj letih je več raziskovalcev ugotovilo, da je pri uspehu – poslovnem ali katerem koli drugem – sreča velikokrat pomembnejša od vrlin: inteligence, vztrajnosti, talenta, trdega dela in drugih dejavnikov, s katerimi praviloma opisujemo zmagovalce (poleg seveda družbenega razreda in premožnosti staršev). Prav tako so ugotovili, da pretekli uspehi zelo redko napovedujejo prihodnje, kar velja tako za podjetnike kot tudi za raziskovalce ali športnike, ki jim ljudje zaradi preteklih uspehov bistveno pogosteje ponujajo sponzorske pogodbe, financirajo preiskovalne projekte ali vložijo zagonski kapital v njihove nove startape.
Veliki večini teh uspešnežev je uspelo samo enkrat. Zelo izjemoma se jim je uspelo razširiti na druga področja (druge gospodarske panoge, dobrodelnost …) ali začeti znova, če so zapravili prvotno bogastvo. Le redko so ostali podjetniško drzni, saj so se zavedali, da lahko vsaka dovolj velika sprememba ogrozi njihov ekonomski položaj in družbeni status. Predvsem pa niso nikoli in z ničimer poskušali spremeniti pravil igre, ki jim je omogočila nesorazmerno bogatenje, čeprav bi to prineslo najbolj konkretne družbene spremembe za večino njihovih sodržavljanov. Ampak so si – v najboljših primerih – kvečjemu postavili spomenike v obliki dobrodelnih fundacij, univerz ali bolnišnic. Simbolni obliži, ki niso zmanjšali družbene neenakosti ali omilili razrednih razlik.
Kritični biografi zelo dobro vedo, da je mogoče uspeh prepričljivo pojasniti kvečjemu za nazaj, naj gre za vojno, politiko ali posel. V vsakem zgodovinskem obdobju je sočasno živelo in delovalo na stotine obetavnih, iznajdljivih in sposobnih posameznikov, ki jim z enakimi ali podobnimi (podjetniškimi) idejami ni uspelo obogateti ali zasloveti, ampak so propadli in so bili kmalu pozabljeni.
Steve Jobs bi bil morda samo še en faliran študent na tečaju kaligrafije, če ne bi pozneje zaslovel z Applom. Podobno bi lahko podjetniško pot že na začetku končal Mark Zuckerberg, če bi ga kaznovali zaradi kraje fotografij sošolk z računalnikov njegovega študentskega kampusa in grobe kršitve njihove zasebnosti. Lastnikom podjetja Najdi.si, med katerimi je bil tudi Samo Login, pa brez dobre volje državnega telekoma ne bi uspelo tako dobro prodati lokalnega spletnega iskalnika, saj je njegov tržni delež na domačem trgu že resno načel ameriški Google (Telekom Slovenije je takrat za večinski delež v Najdi.si plačal dobrih osem milijonov evrov, zaradi česar so njegovo upravo pozneje obtožili oškodovanja delničarjev zaradi domnevno previsoke kupnine).
Nenehno medijsko spraševanje, kaj tehnološki uspešneži berejo, kako razmišljajo o okoljskih spremembah, na kakšen način si predstavljajo demokracijo in kako bodo porabili svoje milijarde, so nepomembne in škodljive zastranitve.
Zato se je treba pri prebiranju poslovnih novic dosledno upreti skušnjavi, da bi v potezah tehnoloških podjetnikov prepoznali kar koli preroškega, saj nimajo takšnih lastnosti. Nenehno medijsko spraševanje, kaj tehnološki uspešneži berejo, kako razmišljajo o okoljskih spremembah, na kakšen način si predstavljajo demokracijo in kako bodo porabili svoje milijarde, so nepomembne in škodljive zastranitve. Gre predvsem za posameznike in podjetja, ki lahko z nakopičenimi kapitali (finančnim, simbolnim …) povzročijo veliko škode in učinkovito zavirajo spremembe, ki bi kakor koli ogrozile njihov položaj in poslovni model. To so v zadnjem letu zelo jasno pokazali pri Amazonu in številnih drugih tehnoloških podjetjih, pri katerih so novinarji in žvižgači razkrili načrtno onemogočanje sindikalnega združevanja, zavajanje javnosti glede škodljivosti njihovih storitev (Facebook) in zlorabo dobrodelnosti za izogibanje davkom.
Mark Zuckerberg z Meto zagotovo ne bo hotel spremeniti okolja, ki mu je sploh omogočilo sedanji uspeh in premoženje, ampak bo poskušal kvečjemu izkoristiti svoj monopol, da bo poslovni model Facebooka – torej preprodajanje osebnih podatkov za oglase – razširil še na področje digitalno poustvarjenih svetov. Ob tem pa si bo še naprej prizadeval kupiti ali zatreti vsakršno alternativno ureditev prihodnjih digitalnih svetov. Nove možne prihodnosti je treba zato iskati drugod.
—
