Slovenija, rešiteljica Frankfurtskega knjižnega sejma 2023
Na največjem svetovnem knjižnem sejmu smo, kot se hajpamo že lep čas, častna gostja. To se seveda ni zgodilo zaradi mlačnih snovalcev programa, ki med našimi knjižnimi in kulturnimi dosežki niso znali najti drugega kot Laibacha in Žižka, temveč je za to – najbrž onstran namenov svojih vabiteljev, kot njihov freudovski spodrsljaj – poskrbel Žižek sam s svojim sicer zelo vljudnim, uvidevnim in zgolj blago provokativnim govorom. Tule ga ne bomo spet obnavljali in hvalili; njegova gesta je bila pravi etični poseg v abotno belo krivdo današnjih liberalnih Nemcev, obsodbe Hamasa in opolnomočenje Izraela. Do takšne zabitosti pač pripeljejo nekritične puhlice in konstantno reprogramiranje praznih mlatenj o enakovrednosti kultur in nacij, o odpovedi sovražnosti in neprestanem dialogu. Do popolne nekritičnosti in celo podpore apartheidu, vzponu fašizma in genocida. Na največjem knjižnem sejmu. Ob sedanjih izraelskih vojnih zločinih je to lažno enakovrednost odlično povzela Mojca Pišek v Delu: »Zahod je odločil, da pravica Palestincev do samoobrambe ne vključuje masakra civilistov, pravica Izraelcev do samoobrambe pa vključuje masaker civilistov.«
Slovenija je ne le izstopila iz običajnega kvazipoetičnega dolgočasja, temveč je s svojim malim škandalom rešila etičnost samega sejma.
Ne tako zloglasno, pa vendarle, je usodo Palestincev, na kar je opozoril tudi Žižek, omenila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. To v nasprotju z govorom svetovno znanega, a pretežno neškodljivega filozofa resno debato o palestinski usodi prenaša v državni vrh in na mednarodno politično sceno. To linijo bi morali podčrtati in zaostriti, nenazadnje smo na pragu članstva v varnostnem svetu. Nudi se priložnost za izstop iz, po cankarjansko, hlapčevske paradigme in nenadejana osamosvojitev, kolikor je pač možna; Slovenija zaradi svoje majhnosti in bede drugega od svojega mnenja niti ne more imeti, zaradi istih razlogov – ker nima realne moči – bi lahko bila drznejša. Namesto nemške, se pravi ZDA direktive, bi lahko celo vzpostavljala neformalne zunanjepolitične koalicije s kakšno Irsko in drugimi. Zgled so nemara lahko tudi nekoliko obskurni, pa vendar samostojni in dobronamerni poskusi pokojnega Janeza Drnovška …
Preberite tudi: Matjaž Zorec: Proti domovinam.
Žal nas izkušnja naše zunanje politike uči predvsem o povsem brezbarvnem diplomatstvu in pridnem kimanju brez kakršnekoli lastne, bodisi pritrdilne ali odklonilne agende. Težko si je recimo predstavljati Samuela Žbogarja, kako kontrira glasovanju ZDA. Tudi ob nedavnem Hamasovem napadu in izraelskem obleganju Gaze, ko so se na škandalozne odzive Evropske unije z von der Leyen na čelu o zamrznitvi evropskih sredstev Gazi ostro odzvale nekatere države članice, med drugimi Španija, Francija in Irska, je Slovenija bolj ali manj molčala. Evropska komisija je potem svoje mnenje o pomoči hitro revidirala.
Kakorkoli že, lahko smo zadovoljni, da je ne zaradi, temveč kljub snovalcem slovenskega programa na letošnjem knjižnem sejmu v Frankfurtu – kjer po otvoritvi na primer Drago Jančar pametuje o razlikah med avtoritarizmi, totalitarizmi in demokracijami (apartheidi so se mu očitno izmuznili) – Slovenija ne le izstopila iz običajnega kvazipoetičnega dolgočasja, temveč je s svojim malim škandalom rešila etičnost sejma.
—
Prikazna fotografija: Picturepest, Flickr.
