Sme posilstvo postati metafora?
Ne, Ukrajina ni bila posiljena. Ukrajina preživlja rusko invazijo. Posiljene so in bodo ženske , ki se jih v izrednih razmerah posiljuje pospešeno in sistematsko, saj posilstvo z vidika okupatorja postane bojno orožje.
—
»Otroci socializma« smo v svojih zgodnjih in mladostniških letih sanjali vojno v snu in budni. Zdelo se je, da so partizani ubijali spontano po moralnem navdihu, da so načrtno in organizirano morili zgolj nacisti, fašisti in belogardisti. Ko sem pri stari mami, ki je partizane oskrbovala s hrano, našla fotografijo dveh padlih moških v belini snega in po poizvedovanju zvedela, da gre za belogardista, ki so ju ustrelili partizani, nisem mogla verjeti. Partizani vendar niso bili morilci, ki bi bili sposobni mimo borbe mnoštev prsa na prsa odvzeti življenje dvema izpostavljenima posameznikoma. Še kot odrasla se nenehno sprašujem, ali ni morda vendarle šlo za partizana, ki so ju ustrelili belogardisti.
Skupinska posilstva, kampi za ženske in deklice, ki so bile žrtvovane za posiljevanje. Tudi s ciljem nacionalističnega preusmerjanja dela žensk kot reprodukcijskih strojev.
Vprašanje vojne morale in etike se je posredno izpostavilo pozneje, ko sem imela srečo, da sem v prvem letniku na komparativistiki še lahko poslušala literarnega zgodovinarja in teoretika Dušana Pirjevca – Ahaca in njegova predavanja brala tudi skozi mite o njem kot vojaku-»klavcu«. Toda to so bili še vedno miti o moških vojnah.
Pretres je prišel pozno in vendar ravno prav, saj so mi jugoslovanske vojne v prvi polovici devetdesetih let, zlasti bosanska, zarile nož v srce in me treščile po glavi kot tedaj že deklarirano feministko. Bivše jugoslovanske in jugoslovanske »ženske v črnem« so dobile prostor v javnih občilih visoke naklade – v skladu s tradicionalno žensko vlogo so bile paradoksno kompatibilne z obupno grobostjo »moškega« klanja. Jokalo se je pred ekrani, bolj kot se danes joče za ukrajinskimi žrtvami in tistimi, ki preživljajo vojne grozote. Bližina je pomembna, četudi krivična do bolj oddaljenih.
Ženske v črnem so bile častne borke za mir v »naricanju« za umrlimi fanti, sinovi, možmi, brati, očeti, ki so jih ubijali in morili borci za razločene etnične in nacionalne časti. Vojne grozote, ki so jo zlasti v bosanski vojni med aprilom 1992 in decembrom 1995 preživljale in mnogokrat ne preživele ženske, so prihajale na plano po informacijskih marginah. Skupinska posilstva, kampi za ženske in deklice, ki so bile žrtvovane za posiljevanje. Tudi s ciljem nacionalističnega preusmerjanja dela žensk kot reprodukcijskih strojev za drugo, sprva imaginarno in pozneje faktično srbsko območje. Totalna vojna odvzame sovražniku nacionalno bošnjaško in etnično muslimansko porodno posteljo, tako da vanjo podtakne plodove svojega semena.
O posilstvih se bo pisalo post festum. Če sploh. »Zahod« ni in ne bo nedolžen.
Mar se je še smotrno spraševati, zakaj ukrajinska oblast ne tarna nad množičnim izseljevanjem žensk in otrok in zakaj ruska oblast ubežniške koridorje odpira na ruskem državnem območju? Vse to je tiha vojna za reprodukcijske sile, o kateri se ne govori in piše, vendar poteka med dvema skrajno patriarhalnima državnima entitetama. Ker vojna je vojna, stvar »moškosti« in moških. V njihovih rokah je reprodukcija državotvorne in ne etnične ali nacionalne »krvi«. Med ukrajinskimi državljankami je mnogo državi lojalnih Ukrajink ruskega porekla.
O posilstvih se bo pisalo post festum. Če sploh. »Zahod« ni in ne bo nedolžen. Trgovci z ljudmi si ob tem prisilnem eksodusu žensk in otrok manejo roke. Teren je ideološko že vnaprej pripravljen. Ukrajinke, ki so po (novo)medijskih poročilih pogosto ali večinsko zastopane med ženskami v nelegalnih »javnih hišah«, ko so »hiše« mnogokrat blokovska stanovanja in so potni listi v rokah prekupčevalcev in zvodnikov.
Nikogar zares ne zanima, kakšne usode čakajo Ukrajinke z otroki ali brez v izhodih iz ruskih koridorjev ali v domnevno svobodnih in demokratičnih državah Vzhodne, Srednje ali Zahodne Evrope. Tako kot nikogar ne zanima, zakaj policija tako pogosto odkriva Ukrajinke v »tistih« stanovanjih in hišah. Medije mamijo predvsem ganljive, »čiste« zgodbe o žrtvah in preživljajočih individualno situacijsko, po Žižkovo subjektivno nasilje.
Politika obstoja žensk onkraj nasilja
Človeško je, da se ti trpljenje drugih najbolj približa skozi njihove osebne izpovedi in opise. Toda – kje so družbenopolitične analize sistemskega nasilja nad ženskami v kriznih območjih Ukrajine in njegovih dolgoročnih učinkov? Razen v obstranskih in povečini poljudnih feminističnih medijih, kot je denimo Ms., jih ni najti. Individualne zgodbe obudijo sposobnost so-čutenja. Široko javno informiranje z ozaveščanjem glede sistemskega nasilja nad ženskami spodbudi politike reševanja. Post festum naj promovira in udejanji državno in naddržavno skrbstveno delo, ki je utemeljeno na razumevanju travme.
Ukrajina prihaja bližje in bližje še z dodatnim opozorilom z vidika negotovih in strukturno ogrožajočih situacij za ženske. Tako kot v Rusiji tudi v tej državi nasilje nad ženskami zadeva do tri četrtine te spolne skupine. V Donecku in Lugansku se je leta 2018 odstotek nasilja nad ženskami po poročilu Amnesty International zgolj v delu pod ukrajinsko oblastjo povišal skoraj do neverjetnih 160 odstotkov (v Donecku za 76 odstotkov in v Lugansku za 158 odstotkov). Domačinke so pretrpele največ domačega nasilja, razseljene ženske pa nasilje tujih, povečini militariziranih moških. Podatkov s proruskega ozemlja ni. Kaj se je tam dogajalo in se dogaja, lahko sklepamo zgolj iz primerjave številčnosti pojavov s spolom in spolnostjo zaznamovanega nasilja v Rusiji in v Ukrajini. Po tem kriteriju sta državi prikrito pobrateni.
Od globalizirane družbe tveganja in zatem nadzora prehajamo v družbeno-politično globalizirano območje kriznega upravljanja. Brutalno obvladovanje žensk skozi represivno upravljanje s seksualnostjo in reprodukcijo je naša nova realnost, čeprav ima na različnih delih sveta različne oblike. Pornografizacija? Susan Brownmiller v delu Proti naši volji iz davnih sedemdesetih piše o tem, kako je Hitler Varšavo zasul s pornografskimi revijami. Izganjanje ginekoloških ambulant iz številnih zdravstvenih domov? Počasno centraliziranje podatkov o »reprodukcijskih silah«. Zviševanje odstotkov nasilja nad ženskami med pandemijo? Počakajte, ta iz Ukrajine prihajajoča, prikazujoča se kot vsem grozeča vojna kriza, bi morala privesti do še temeljitejših ukrepov s poseganjem v svobodo mišljenja, izražanja, samoodločanja in gibanja.
V srcih in mislih nas žensk in naših razumnih in občutljivih zaveznikov je mir. Za mir pa je pomembna tudi vednost, da se nasilje in vojne spočenjajo s spolno specifično socializacijo že v tradicionalističnih družinah in vrtcih. Opremljamo se z znanjem, spretnostmi, pogumom, odločnostjo za udejanjanje miru. Danes. Ni jih malo, ki so naše vzornice in tovarišice. Med njimi Monika Hauser, Malala, morda – tako kot v mojem primeru – tudi lokalna poštarica, ko pove, da »nas vodijo bebci«.
Par desetletij različna odmevna gesla spodbujajo k uporu. Morda bo za nas ženske in čuteče razumnike dovolj eksperimentiranje z obstajanjem v svobodi. Svoboda avtonomnega izražanja in transformativnega delovanja. Vsemu navkljub. Že danes.
—
Foto: manhhai, Flickr