Smešno, a tudi žalostno

Funny but sad, so bile besede, s katerimi je nek fotograf komentiral razstavo fotografa Boruta Krajnca v Münchnu z naslovom Fotodoks: Past Is Now, na kateri je razstavil fotografije s predsedniške kampanje Boruta Pahorja leta 2012. Imena sogovornika se Kranjc ne spomni več, toda njegov komentar ostaja verjetno najboljši opis te prelomne predsedniške tekme.

Kot vemo je bil Pahor v tej kampanji izdelovalec nogavic, oskrbnik konjev, mesar, frizer, gozdar in še marsikaj drugega. Najbolj atraktivne fotografije s te kampanje so se znašle v Krajnčevem koledarju Politika. Ko je Krajnc leta 2014 razstavljal fotografije s koledarja v Cankarjevem domu, se je razstave udeležil tudi Pahor – takrat že kot predsednik države. Po obveznem fotografiranju je odgovarjal na novinarska vprašanja – med drugim je novinarje zanimalo, kako to, da se je odločil izdati svoj koledar.

Pahor sicer s samo izdajo koledarja seveda ni imel ničesar, vendar že samo novinarsko vprašanje zelo zgovorno kaže, kako mediji in tudi državljani dojemamo aktualnega predsednika republike. Lažje si predstavljamo, da izda samovšečen koledar z lastnimi fotografijami, kot pa da politično deluje. Kar je, če se še enkrat spomnimo komentarja berlinskega fotografa, v resnici smešno, ampak hkrati tudi žalostno.

Manevrski prostor za predsedniško delovanje je pri nas sicer ozek, saj je predsedniška funkcija v Sloveniji precej omejena z ustavo. Kot je v predgovoru knjige Prvi predsednik (2015, Založba Modrijan) pojasnil Božo Repe, so slovensko ustavo – in z njo določitev predsednikovih pristojnosti – avtorji pisali z mislijo na Milana Kučana. »Celotna politika, celo levoliberalna, ki ji je pripadal, si je v vsem obdobju prizadevala omejiti njegov vpliv in priljubljenost. Pri tem je šla tako daleč – to odkrito priznavajo tudi nekateri pravniki -, da ustave, ki velja še danes, ni pisala z mislijo, kako predsedniku države v strukturi oblasti zagotoviti optimalen in z drugimi vejami oblasti čim bolj uravnotežen položaj. Nasprotno: predsednikove pristojnosti je skušala zato, ker je bil tedaj na tem položaju Milan Kučan, kolikor mogoče omejiti.«

Morda tudi zato ne preseneča, da so se predsedniški »škandali« pri nas večinoma vrteli okoli državnih priznanj in stroškov potovanj. Toda protokolarna narava funkcije kljub vsem ustavnim omejitvam ne prepoveduje političnega angažmaja.

Borut Pahor se je za kandidaturo za predsednika odločil po relativno neuspešnem in nedokončanem mandatu kot predsednik vlade. Po izglasovani nezaupnici septembra 2011 je bilo že jasno, da bo tudi Slovenijo močno zaznamovala svetovna gospodarska kriza, ki je prikladno ponudila vlogo zunanjega sovražnika. Pahor je namreč med kampanjo večkrat poudaril, da se moramo Slovenci in Slovenke združiti in se skupaj boriti proti posledicam gospodarske krize, pri čemer naj bi presegli svoja notranja nesoglasja. Hkrati pa je s tem relativiziral svojo politično zapuščino na mestu predsednika vlade in je vse morebitne posledice svojih lastnih napak obesil krizi. Z besedami, da ne kandidira za papeža, temveč za predsednika republike, se je odpovedal še moralni vlogi in je svojo vlogo zreduciral zgolj na performans.

Na ta način je Pahor kot prvi politik v državi postavil nove standarde, kaj si je še mogoče privoščiti v politiki, in s tem začel ideološko praznjenje (predvsem levoliberalnega) političnega prostora in odpiranje prostora za desni avtoritarni populizem. Pahorjeva kampanja leta 2012 je bila morda najbolj očiten primer depolitizacije politike pri nas, a še zdaleč ni osamljen, sploh pa ne zadnji primer.

Depolitizacija politike

Zametke takšne depolitizacije je, v svoji nedavni seriji dokumentarcev Can’t Get You Out of My Head (BBC, 2021), predstavil britanski režiser Adam Curtis.

V Sloveniji so v obdobju med 1989 in 1990 uničili skoraj tretjino »neprimernega« knjižnega fonda, med katerega je sodila literatura o marksizmu, samoupravljanju in delavskem gibanju, dela teoretikov marksizma in leninizma ter partizanska literatura.

V svoji čustveni zgodovini sveta je Curtis zaznal nekaj pomembnih prelomnic, zaradi katerih se danes, ne glede na vse »revolucije«, na koncu ne zgodi skoraj nič. Ena izmed njih je zagotovo »dekomunizacija« sveta, ki ni bila značilna samo za ZDA. Boj proti komunizmu in njegovi zapuščini se je namreč po padcu Berlinskega zidu, razpadu Sovjetske zveze in Jugoslavije začel tudi v Evropi; vzhodnoevropske države so se pridružile EU, Jugoslavija je krvavo razpadla, proces demokratizacije pa je spremljala tudi demonizacija prejšnjega političnega sistema.

V Sloveniji so na primer po ocenah Slavka Pregla v obdobju med 1989 in 1990 v slovenskih knjižnicah in založbah uničili skoraj tretjino »neprimernega« knjižnega fonda, med katerega je sodila literatura o marksizmu, samoupravljanju in delavskem gibanju, dela teoretikov marksizma in leninizma ter partizanska literatura.

Drug proces, ki ga v filmih opisuje Curtis, je individualistična protikultura, ki se je proti vrednotam komunizma borila na bolj osebni ravni.

V ZDA se po drugi svetovni vojni zgodi velika družbena sprememba: selitev prebivalstva v predmestja in s tem individualizacije posameznikov, ki so postajali vse bolj atomizirani, osamljeni in tesnobni. Temu trendu sledi tudi množična kultura, ki začne namesto skupnosti častiti posameznika. V tako imenovanem »novem Hollywoodu« so bili to moški, ki se upirajo sistemu (policiji, psihiatričnim ustanovam …), glavne ljubezenske zgodbe pa postanejo prijateljske zgodbe med moškimi junaki (Let nad kukavičjim gnezdom, Goli v sedlu, Polnočni kavboj). Glavni vir represije je postala država in njene institucije. Od nje je treba pobegniti v naravo in se osvoboditi kot posameznik (posameznice so v teh filmih bolj ali manj demonizirane).

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila v ZDA obdobje protikulture, pa tudi bojev za enakopravnost temnopoltih in žensk ter prizadevanja za osebne svoboščine. Ta del ameriške zgodovine večinoma obravnavamo pozitivno, saj so takrat politični aktivisti in civilnodružbena gibanja dosegla nekatere pomembne premike v boju za večjo enakopravnost zatiranih družbenih skupin. A so podobno »emancipacijo« zahtevale tudi druge družbene sfere, na primer gospodarstvo, je opozoril Curtis. Tudi gospodarstvo je bilo treba »osvoboditi«: razbremeniti državnih omejitev in drugih politik, ki bi lahko spominjale na komunizem.

Boj proti represiji nad posameznikom se je sprevrgel v boj proti »državni represiji« nad podjetji. Korporativni svet začne srdito lobirati proti državnim intervencijam v gospodarstvo, proti socialnim dogovorom, ki naj bi ogrožali avtonomijo in konkurenčnost gospodarstva. V ZDA se je pod vodstvom predsednika Ronalda Reagana zgodila financializacija, torej transformacija gospodarstva, po kateri so vpliv pridobivale finančne institucije in trgi. V Veliki Britaniji pa desant na delavske pravice izvede tedanja konservativna premierka Margaret Thatcher.

Osemdeseta leta so bila pogubna za delavske pravice na Zahodu, a tudi zlata doba borznikov, ki postanejo novi (filmski) junaki (glej film Wall Street). Zahod je začel ljubezensko zgodbo s kapitalizmom, potrošništvom in krediti.

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila zato pogubna za delavske pravice na Zahodu, a tudi zlata doba borznikov, ki postanejo novi (filmski) junaki (glej film Wall Street). Zahod je začel ljubezensko zgodbo s kapitalizmom, potrošništvom in krediti. Romanco, ki je levica ni prekinila niti po slovesu Reagana in Thatcher, ko sta njuni mesti v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prevzela demokratski predsednik Bill Clinton v ZDA ter laburistični premier Tony Blair v Veliki Britaniji.

Namesto progresivnega odgovora na liberalizacijo trga in klestenje delavskih pravic smo dobili »tretjo pot«, o kateri je pisal britanski sociolog Anthony Giddens, v praksi pa jo je uveljavil Tony Blair. Tretja pot označuje nekakšno novo levo sredino, pri kateri politiki še vedno vztrajajo pri desni neoliberalni gospodarski politiki, ki sta jo uvajala Reagan in Thatcher, torej nevmešavanje države v gospodarstvo, a hkrati vsaj na videz uvajajo tudi nekatere socialne (»leve«) politike, ki so usmerjene predvsem k zagotavljanju osebnih svoboščin.

Tretja pot je zato v svojem ideološkem bistvu antikomunistična: odpove se državnemu intervencionizmu, pri uravnoteževanju svobode in varnosti pa v nasprotju s komunizmom daje absolutno prednost svobodi. S tretjo potjo se po mnenju belgijske politologinje Chantal Mouffe dokončno utrdi dogma, ki jo je vzpostavila Margaret Thatcher in jo je sprejel tudi Blair: da alternativa neoliberalni globalizaciji ne obstaja.

S tem je dokončno prevladal diskurz, ki ga lahko danes zaznamo tudi pri nas. In sicer, da je delitev na leve in desne stranke zastarela, da je čas za neideološkost in za sredino (radikalni center), torej za konsenz levosredinskih in desnosredinskih strank. Politično polje in s tem politični diskurz tako prevzamejo tehnokratski strokovnjaki, namesto pojmov, kot so državljani in državljanke, pa se vse bolj uveljavljajo apolitizirani izrazi davkoplačevalci oziroma davkoplačevalke, potrošniki in potrošnice, uporabniki in uporabnice.

Ta obrat je izjemno pomemben. Vse, kar diši po komunizmu ali levici, je po novem mogoče označiti (oziroma ozmerjati) kot ideološko, medtem ko naj bi bila neoliberalna globalizacija neideološka: naprednejša in svobodnejša. Po padcu komunizma se je tako antikomunizmu pridružila tudi nova politična levica. S tretjo potjo, ki je naslednica konservativnega obrata iz začetka osemdesetih let – in ne odklon od nje – je tudi leva sredina prevzela antikomunistični diskurz, ki temelji na poudarjanju svobode, tako osebne kot gospodarske ter demonizaciji »prejšnjega« sistema in s tem poudarjanju nujnosti (raz)prodaje skupnega. Kar pa se je, če izhajamo iz filmov Adama Curtisa, lahko zgodilo predvsem po zaslugi individualizacije.

Neoliberalizem je prav tako ideologija kot komunizem, le da je ljudi uspela prepričati, da je neideološka, kar je tudi njen največji uspeh. Drugih vidnih uspehov neoliberalizem sicer ne more pokazati.

Komunizem je tako postal sopomenka za represijo, kapitalizem pa za svobodo. Zakoni delovanja trga naj bi namreč temeljili na principih narave. Trg se je »naravno« zmožen regulirati sam, če le odstranimo motečo državo in omogočimo svobodno udejstvovanje najbolj sposobnih posameznikov (in posameznic). Toda neoliberalizem je prav tako ideologija kot komunizem, le da je ljudi uspela prepričati, da je neideološka, kar je tudi njen največji uspeh. Drugih vidnih uspehov neoliberalizem sicer ne more pokazati. Še zlasti po gospodarski krizi leta 2008 se je izkazalo, da mednarodni trgi, ki so do takrat že v veliki meri financializirani (in ko so finančni posli predstavljali vedno večji del državnih dohodkov), ne morejo delovati brez izdatne finančne pomoči države.

Slovenski glasnik tretje poti

Pri nas je bil glavni zastavonoša tretje poti prav Borut Pahor. Potem, ko je prevzel vodenje Združene liste socialnih demokratov, si je ves je ves čas prizadeval »modernizirati« stranko, ki je bila naslednica komunistične partije. Začel je s sabo in s svojim slogom oblačenja, ki mu je prinesel viktorja, najpomembnejšo nagrado za medijske dosežke pri nas, za najbolj elegantno medijsko osebnost. Stranko je preimenoval v Socialne demokrate. Na spremembo imena, ki je na videz zgolj kozmetična, je vezal celo svoj mandat predsednika stranke. Na volitvah leta 2008 je nastopil kot del levoliberalne koalicije skupaj s predsednikoma Zares in LDS, dvema strankama istega liberalnega jedra, ki je politično zmagalo v slovenski tranziciji in ki je svojo agendo gradilo na že omenjeni demonizaciji prejšnjega sistema, poudarjanju osebnih in gospodarskih svoboščin, vse skupaj pa zapakiralo v idejo nujnosti in neizbežnosti prilagajanja trgu in globalnemu napredku.

Ko nekaj označimo za nepolitično ali neideološko, večinoma govorimo o sferi, ki jo je prevzela neoliberalna ideologija.

Slavoj Žižek v knjigi Žgečkljivi subjekt ugotavlja, da je z radikalno marksističnega vidika jasno, da politično preveva vsako sfero našega življenja, od družbene do najbolj intimne. Nepolitično ne obstaja oziroma je vsaka nevtralizacija nečesa kot »nepolitičnega« po Žižku že sama po sebi politična gesta par excellence. Ko nekaj označimo za nepolitično ali neideološko, večinoma govorimo o sferi, ki jo je prevzela neoliberalna ideologija.

V tem primeru lahko govorimo o postmoderni postpolitiki, v kateri ideološke vizije in stranke, ki jih zastopajo, nadomestijo razsvetljeni tehnokrati (ekonomisti, strokovnjaki za javno mnenje) in liberalni multikulturalisti, ki prek procesa pogajanja glede interesov oblikujejo kompromis, ki je nato predstavljen kot univerzalen konsenz.

Postpolitika poudarja potrebo po tem, da je treba preseči stare ideološke delitve in se s težavami spopasti s pomočjo strokovnjakov. Po Žižkovem mnenju je najbolje izražen paradoks postpolitike prav v pojmovanju Tonyja Blaira, ki je nove laburiste označil za radikalni center. Njegovi pozivi, da je treba implementirati ideje, ki delujejo, ne glede na to, od kod so prišle, pa predpostavljajo, da se že vnaprej strinjamo s kontekstom, v katerem bodo delovale, ta kontekst pa je globalni kapitalizem, je pojasnil Žižek v knjigi Žgečkljivi subjekt.

Pri nas je bil politični koordinatni sistem nekoliko drugačen, saj se glavne ločnice med levimi in desnimi strankami oblikujejo glede odnosa do partizanov ali domobrancev, pozneje pa se delitvam pridružijo še odnos do rimokatoliške cerkve, feminizma in pravic LGBTQ+. Istočasno pa večina strank, naj se opredelijo za leve ali desne, zagovarja »fleksibilizacijo« trga delovne sile, spodbuja mlade brezposelne k odpiranju s.p.-jev ter zaostruje nadzor nad socialnimi transferji in pogoji za njihovo upravičenost. Vse to je v političnem diskurzu predstavljeno kot neizbežno – kot samoumeven korak naprej pri oddaljevanju od samoupravnega socializma.

V politični retoriki postanejo vsakdanje trditve kot je ta, da je država slab gospodar, zato je treba prodajati državna podjetja. Prav tako je postalo neizogibno »dejstvo«, da se država ne sme vmešavati v gospodarstvo, ker naj bi s tem onemogočala njegovo konkurenčnost. Če se bo minimalna plača zvišala za en sam evro, se bo domače gospodarstvo sesulo samo vase. V informativnih oddajah začnejo na mestu političnih analitikov nastopati direktorji podjetij, ki izdelujejo izpušne cevi, neslišna brezpilotna letala in gospodinjske sesalnike.

Občutek, da v obstoječem političnem polju ni prave izbire, je upravičen in vodi v vedno večjo volilno abstinenco. Z večanjem volilne abstinence in nezaupanja v stranke, pa se hkrati veča tudi naklonjenost do desničarskih populističnih strank.

Kot opozarja Mouffe, depolitizacija ni napredek, ki bi naznanjal zrelost demokracije, temveč gre za postpolitično situacijo, ki vodi v vedno večji odmik volilnega telesa od politike. Občutek, da v obstoječem političnem polju ni prave izbire, je upravičen in vodi v vedno večjo volilno abstinenco. Z večanjem volilne abstinence in nezaupanja v stranke, pa se hkrati veča tudi naklonjenost do desničarskih populističnih strank, ki politične točke pridobivajo s pretvezo, da vračajo glas ljudem oziroma tistim, ki so jim glas vzele elite. Vse to po mnenju Mouffe vodi v postdemokratično stanje, v katerem pride do razkrajanja dveh stebrov demokratičnih idealov: enakopravnosti in ljudske suverenosti.

Istočasno se namreč krepijo finančne elite in korporativni interesi, ki stanje približujejo preddemokratičnim časom. Močnejše so finančne elite in korporacije, manjša je vloga parlamentov in državnih institucij, torej institucij, na sestavo katerih lahko vplivajo državljani in državljanke. Volitve postanejo ritual izmenjavanja desnosredinskih in levosredinskih strank, tisti, ki konsenzu centra nasprotujejo, pa so označeni za ekstremiste ali populiste, ugotavlja Mouffe.

Vzpon nove desnice

Prednosti globalnega kapitalizma je lahko zagovarjati, dokler se z njim viša tudi življenjski standard. A ko pride do krize, se stvari hitro obrnejo. Po gospodarski krizi leta 2008 je bila neoliberalna hegemonija prvič resno izzvana, a ker je tretja pot v vmesnem času levi politični prostor dodobra izpraznila, alternativa gospodarski krizi niso bili pozivi k bolj odgovorni gospodarski politiki oziroma vzpon nove levice (z izjemo strank kot so Podemos, Syriza in Levica). Nasprotno, svojo veliko priložnost je dobil predvsem nacionalizem oziroma desničarske populistične stranke, ki so med volilnim telesom prevzele prostor, ki so ga nekoč zasedale leve stranke.

To v raziskavah ugotavljata Don Kalb in Gabor Halmai za evropske postsocialistične države. Pri njih je z antikomunizmom in posledično depolitizacijo levice prišlo do ideološko izpraznjenega diskurza in kozmopolitstva, to pa je odprlo vrata desnim strankam, da začnejo nagovarjati (domačijski) delavski razred. Tam, kjer je v političnem diskurzu obstajal razred, se je pojavila nacionalnost oziroma narod, kar je desnim populističnim strankam omogočilo, da so pod pretvezo govora o narodu v resnici nagovarjali delavski razred. Takšen diskurz lahko na primer opazimo pri Aleksandru Vučiću v Srbiji, Viktorju Orbanu na Madžarskem, Borisu Johnsonu v Veliki Britaniji in Donaldu Trumpu v ZDA.

Pri tem Žižek v isti knjigi pravilno poudarja, da populizem kot tak ni ekskluzivno v domeni levice ali desnice, prav tako tudi ni sam po sebi fašističen, kot to trdi »razsvetljena liberalno-tehnokratska elita«. Argentinski politolog in filozof Ernesto Laclau je populizem definiral kot diskurzivno strategijo, ki družbo razdeli na dva tabora: ljudstvo in elito. Populistična strategija poziva k mobilizaciji tistih z manj moči, torej ljudstva, proti tistim na oblasti, torej eliti. Po Laclauju populizem tako ni ideologija in ga ne moremo pripisati specifični programski vsebini, niti ni politični režim. Je način ustvarjanja politike, ki lahko prevzame številne ideološke oblike glede na čas in kraj in je združljiv z vrsto institucionalnih okvirov.

Terenske raziskave Kalba in Halmaija v evropskih državah s socialistično preteklostjo dokazujejo, da je populistični neonacionalizem delavskega razreda travmatičen izraz materialne in kulturne izkušnje razlastninjenja ter krčenja pravic v neoliberalni dobi. Kalb razlog za takšen izraz vidi v tem, da so kapital, višji srednji razred, politične, profesionalne in menedžerske elite postali »kozmopolitanizirani« in so izgubili ves interes za jezik razreda, kar je posledično pomenilo, da lahko odgovor kozmopolitskemu in brezrazrednemu diskurzu ponudi nacionalizem, ki vrača socialne pravice ljudstvu. Interesi elit namreč ne sovpadajo več z interesi socialne države, zato Kalb nacionalistični populizem vidi kot premestitev izkušnje razlastninjenja in krčenja pravic na imaginarno nacijo, ki postane skupnost, ki si deli skupno usodo (community of fate), torej skupnost, ki nastane v kriznih razmerah.

Populizem predstavlja občutja tistih, ki se jim krčijo pravice, ko se soočajo z vedno bolj kaotičnim vsakdanom, medtem ko se zdi, da življenje in projekti elit nimajo več nobene povezave z življenjem ljudi, ki so jih izvolili.

Akterji, ki vodijo ta protest proti neoliberalni vladavini, izkušnje razreda prikrivajo z diskurzi o etničnosti, imigraciji in integraciji v Zahodni Evropi, tudi s pomočjo antikomunističnega sentimenta. Po Kalbu tako populizem v trenutni situaciji pomeni zavračanje liberalnih, kozmopolitskih elit, ki svetovnih virov, ki so na voljo, ne znajo izkoristiti za potrebe lokalnega prebivalstva. Posledica tega so generacije telegeničnih in karizmatičnih ideologov, ki rušijo vzpostavljene politične razrede in institucije.

Populizem tako predstavlja občutja tistih, ki se jim krčijo pravice, ko se soočajo z vedno bolj kaotičnim vsakdanom, medtem ko se po drugi strani zdi, da življenje in projekti elit nimajo več nobene povezave z življenjem ljudi, ki so jih izvolili. Populizem delavskega razreda se tako kaže kot »vrnitev zatiranih« oziroma, kot Kalb izpelje iz del Žižka in Chantal Mouffe, se travma izkoriščanja in ponižanja delavskega razreda kaže kot izbruh neonacionalističnega populizma oziroma kot premeščena različica politik delavskega razreda.

Označevanje s populizmom kot žaljivko je hkrati večinoma orodje liberalne politične elite, ki vsakomur, ki se zavzema za konkretne izboljšave življenja večine, nalepi oznako populizma, češ to samo govorite, da bi dobili glasove, naivni ste, to se ne da. Vse to sicer drži. Obljube in napovedi so osnova političnega delovanja in ko stranka pove, za kaj se bo zavzemala, to počne v upanju, da ji bodo volivci in volivke namenili svoj glas. Res pa je tudi, da gre do neke mere za naivnost, saj po prevzemu oblasti stvari nikoli niso tako preproste kot se zdijo od zunaj, zato se tudi v resnici marsikaj »ne da«. A pogosto prav zaradi ljudi, ki takšnim strankam očitajo naivnost.

Veliko stvari se »ne da« že zaradi narave politike, ki zahteva kompromise, pogajanja in nenehna merjenja moči. Še več stvari pa se danes »ne da«, ker so številni segmenti družbe prepuščeni trgu in finančnim institucijam, nad katerimi pa država nima vpliva ali pa deluje v njihovem interesu. Od zavarovalnic, ki jih plačujemo za usluge, do katerih potem sploh ne moremo, kar se je pokazalo v času pandemije, do uprav podjetij, ki kljub izplačanim državnim subvencijam in državni pomoči svojim zaposlenim izplačujejo minimalno plačo ali pa s pomočjo raznih prevar niti tega ne.

Pahorjevo uprizarjanje politike je bilo popolnoma usklajeno z zahodnimi trendi nadaljevanja tretje poti, antikomunizma in prepuščanja vseh sfer življenja trgu.

Funny but sad tako ni zgolj primeren opis Pahorjeve predsedniške kampanje leta 2012, temveč vsega, kar je pri nas prišlo zatem. Dejstva, da smo boj za lastne pravice zamenjali za boj za najbolj všečne politične pojave in da zaradi bistveno drugačnega performansa v politiki vidimo ogromne razlike tam, kjer jih v resnici ni (glej SDS in SMC).

Pahorjevo uprizarjanje politike je bilo popolnoma usklajeno z zahodnimi trendi nadaljevanja tretje poti, antikomunizma in prepuščanja vseh sfer življenja trgu. Njegovo politično delovanje ne le, da ni preprečilo (in še vedno ne preprečuje) vzpona desničarskega avtoritarnega populizma, temveč ga omogoča in podpira. S tako imenovano modernizacijo svoje stranke, ki je bila neposredna naslednica komunistične partije, je pomagal prazniti levi politični prostor in ga je postavil na stran ekonomskih elit. Odrekel se je delovanju v interesu delavskega razreda, ta politični prostor pa je prepustil desnici, ki je na diskurzivno mesto delavskega razreda postavila narod in nacionalizem. Kaj v resnici počne desnica, medtem ko na videz naslavlja delavski razred, pa ni več smešno, ampak samo še žalostno (in nevarno).

—

V eseju so povzeti nekateri deli avtoričine knjige Politika kot medijski performans.