• English
  • Hrvatski

Misel na božič skoraj nehote prikliče v spomin Charlesa Dickensa, in to iz dveh tehtnih razlogov. Prvič, Dickens je eden redkih angleških literatov, ki so dejansko pisali o božiču. Čeprav je božič najbolj priljubljeni praznik v Angliji, je spodbudil osupljivo malo literature. Imamo kolednice, ki so večinoma srednjeveškega izvora; imamo peščico pesmi Roberta Bridgesa, T. S. Eliota in nekaterih drugih in imamo Dickensa; kaj dosti drugega pa že ne. Drugič, Dickens med sodobnimi literati izstopa, pravzaprav mu skoraj ni para po sposobnosti prepričljivega slikanja sreče.

Človekova nezmožnost zamisliti si srečo na kakršenkoli drugačen način kot v obliki odrešitve, bodisi iz muk ali bolečine, je za socialiste resen problem.

Dickens se je z božičem uspešno spoprijel dvakrat – v dobro znanem poglavju Pickwickovcev in v Božični pesmi.

Slednjo so Leninu brali na smrtni postelji in po ženinih besedah se mu je zdela njena »buržujska sentimentalnost« neznosna. Na neki način je imel Lenin prav, toda pri boljšem zdravju bi morebiti opazil, da zgodba razpira nekaj zanimivih socioloških vidikov.

Prvič, naj Dickens nanaša barvo še tako na debelo, naj bo »patos« malega Tima še tako ostuden, Cratchitovi vzbujajo vtis, da jim je lepo. Zvenijo srečni prav toliko, kot državljani iz knjige News from Nowhere Williama Morrisa ne zvenijo srečni. Še več – in Dickensovo razumevanje tega je ena od skrivnosti njegovega vpliva – njihova sreča večinoma izvira iz nasprotij. Dobro so razpoloženi, ker imajo enkrat za spremembo dovolj za pod zob. Pri vratih je volk, a maha z repom. Iz božičnega kolača se dišeče kadi čez ozadje zastavljalnic in potilnic, Scroogeev duh pa v dvojnem smislu stoji ob jedilni mizi.

Bob Cratchit celo hoče nazdraviti nanj, vendar ga gospa Cratchit po pravici zavrne. Cratchitovi uživajo v božiču prav zato, ker pride samo enkrat na leto. Njihova sreča je prepričljiva, ker je predstavljena kot nepopolna. Na drugi strani se vsi poskusi opisati trajno srečo vselej izjalovijo, tako je že vse od začetka časov.

Utopije (mimogrede, skovanka ‘utopija’ ne pomeni »dobrega kraja«, temveč zgolj »kraj, ki ga ni«) so v zadnjih tristo ali štiristo letih v literaturi pogoste, vendar so tiste »ugodne« brez izjeme odbijajoče, običajno pa jim manjka tudi vitalnosti. Daleč najbolj znane sodobne utopije so delo H. G. Wellsa. Wellsova vizija prihodnosti, nakazana v vsem njegovem zgodnjem delu in delno izražena v knjigah Anticipations in A Modern Utopia, je najbolj celovito izpovedana v dveh knjigah, napisanih v začetku dvajsetih: The Dream in Ljudje kot bogovi. Tu je slika sveta, kakršnega bi rad videl Wells – ali tako vsaj misli. V tem svetu sta glavni vodili prosvetljeni hedonizem in znanstvena radovednost. Vse zlo in beda, ki nas zdaj težita, sta izginila. Nevednost, vojna, revščina, nesnaga, bolezen, jeza, lakota, strah, preobremenjenost, praznoverje – vse to je izginilo.

Knjiga, kot je Krasni novi svet, je izraz pristnega strahu sodobnega človeka pred racionalizirano hedonistično družbo, kakršno je sposoben ustvariti.

Ob taki ubeseditvi je nemogoče zanikati, da si tak svet želimo vsi. Vsi bi odpravili reči, ki jih hoče odpraviti Wells. Toda ali bi kdo zares hotel živeti v wellsianski utopiji? Prav nasprotno, ne živeti v takem svetu, se ne zbujati v klinično čistem zelenem predmestju, v katerem mrgoli golih šolskih učiteljic, je postala zavestna politična drža. Knjiga, kot je Krasni novi svet, je izraz pristnega strahu sodobnega človeka pred racionalizirano hedonistično družbo, kakršno je sposoben ustvariti. Neki katoliški pisec je nedolgo tega dejal, da so utopije danes tehnično uresničljive in da je tako postalo resen problem, kako se utopiji izogniti. Ker imamo pred nosom fašistično gibanje, tega ne moremo odpisati kot trapasto pripombo. Fašistično gibanje namreč med drugim izvira iz želje, da bi se izognili pretirano racionalnemu in pretirano udobnemu svetu.

Zdi se, da vse »ugodne« utopije druži imperativ popolnosti, a hkrati nezmožnost sreče. News from Nowhere je nekakšna pridna različica wellsianske utopije. Vsi so dobrohotni in razumni, vsi tapetniški izdelki so iz Libertyja, a v ustih ostane razvodenelo melanholičen okus. Nedavni poskus lorda Samuela v isto smer, An Unknown Country, je še bolj klavrn. Prebivalci Bensalema (ime si je izposodil pri Francisu Baconu) vzbujajo vtis, da na življenje gledajo kot na golo zlo, ki ga je treba pretrpeti s kar najmanj sitnostmi. Modrost jim ni prinesla drugega kot trajno potrtost. Še bolj presenetljivo pa je, da pri gradnji »ugodne« utopije ni bil nič bolj uspešen od drugih niti Jonathan Swift, eden največjih umetniških piscev, kar jih je kdaj bilo.

Začetni deli Guliverjevih potovanj utegnejo biti najbolj uničujoč napad na človeško družbo, kar jih je bilo kdaj napisanih. Vsaka beseda je aktualna še danes; mestoma v teh delih najdemo precej nadrobne prerokbe političnih strahot našega časa. V poskusu opisa tiste rase bitij, ki jo občuduje, pa Swiftu spodleti. V zadnjem delu za protiutež odvratnim Yahoojem spoznamo plemenite Houyhnhnme, vrsto inteligentnih konj, ki jih ne pestijo človeške slabosti.

Kljub dostojanstvenem značaju in nezmotljivemu zdravemu razumu so ti konji presenetljivo puščobne kreature. Podobno kot prebivalci raznih drugih utopij se večinoma ukvarjajo s tem, kako se izogniti sitnostim. Živijo nerazburljivo, obvladano, »razumno« življenje, v katerem ni nobenega prepira, nereda ali negotovosti, toda tudi nobene »strasti«, vključno s telesnostjo. Partnerje si izbirajo po evgeničnih načelih, ogibajo se pretiranega čustvovanja in se zdijo pretežno zadovoljni, ko napoči čas za smrt.

V začetnih delih knjige je Swift pokazal, kam človeka vodita neumnost in malopridnost; toda če to neumnost in malopridnost odvzameš, ti očitno ne ostane drugega kot mlačno življenje, ki ga je komaj vredno živeti. Nič bolj uspešni niso poskusi opisovanja povsem nadzemske sreče. Nebesa so prav taka polomija kot utopija – ob čemer je treba pridati, da pekel v literaturi zavzema častivredno mesto in je pogosto opisan sila minuciozno in prepričljivo.

Ko beseda nanese na nebesa, nemudoma sledi zatekanje k izrazom, kot sta »ekstaza« in »blaženost«, brez posebej zavzetih pojasnil, kaj predstavljajo.

Nič nenavadnega ni, da krščanska nebesa, kakršna običajno upodabljajo, nikogar ne pritegnejo. Skoraj vsi krščanski literati, ki se ukvarjajo z nebesi, bodisi odkrito povedo, da so neopisljiva, ali naslikajo neko nedoločno podobo zlata, dragih kamnov in brezkončnega petja hvalnic.

Resda je to navdihnilo nekaj najboljših pesmi na svetu:

Zidovi tvoji so iz mineralov,

braniki čisti diamant,

tvoja vrata biseri z vzhoda,

vsak zase dragocen, izbran!

Ali:

Svet, svet, svet, vsi svetniki te častijo,

v lesketu morja snemajo zlate krone z glav,

kerubi in serafi pred teboj klečijo,

ki večen bil si, si in boš ostal!

Ni pa zmoglo predstaviti kraja ali stanja, za katerega bi si običajen človek dejavno prizadeval. Marsikateri pastor gibanja za oživitev vere, marsikateri jezuitski duhovnik (preberite denimo sijajno pridigo v Umetnikovem mladostnem portretu Jamesa Joycea) je svoje farane skoraj na smrt prestrašil s slikovitimi opisi pekla. Ko pa beseda nanese na nebesa, nemudoma sledi zatekanje k izrazom, kot sta »ekstaza« in »blaženost«, brez posebej zavzetih pojasnil, kaj predstavljajo. Najbolj živahen zapis o tej temi je morebiti sloviti odlomek, v katerem Tertulij pojasni, da je ena največjih radosti v nebesih opazovati muke prekletih.

Razne poganske različice raja so komaj kaj dosti boljše, če sploh. Človek dobi vtis, da so elizijske poljane potopljene v večji somrak. Olimp, kjer so se bogovi gostili z nektarjem in ambrozijo v družbi nimf in Hebe, »nesmrtnih vlačug«, kot jih je imenoval D. H. Lawrence, je utegnil biti nekoliko bolj domačen kot krščanska nebesa, a tudi tam se človek ne bi hotel dolgo zadržati. Kar pa se tiče muslimanskega raja s sedeminsedemdesetimi hurijami na moža, ki verjetno vse hkrati zahtevajo pozornost, je to prava nočna mora.

Tudi spiritualisti, čeprav nam vztrajno zatrjujejo, da je »vse svetlo in lepo«, niso sposobni opisati nobenega onstranskega početja, ki bi se razmišljujočemu človeku zdelo znosno, kaj šele privlačno. Enako je s poskusi opisovanja popolne sreče, ki niso niti utopični niti nadzemski, zgolj čutni. Ti vselej vzbujajo vtis praznine ali prostaškosti – ali obojega. Voltaire na začetku pesmi La Pucelle opisuje življenje Karla IX. z njegovo ljubico Agnes Sorel. Bila sta »vselej srečna«, pove. In kaj je sestavljalo njuno srečo? Neskončno zaporedje pojedin, pijače, lova in ljubljenja. Kdo se ne bi po nekaj tednih naveličal takega življenja?

Rabelais opisuje srečne duhove, ki jim je lepo na onem svetu za tolažbo, ker jim je bilo na tem svetu težko. Pojejo pesem, ki bi jo lahko približno prevedli kot: »Skakljati, plesati, uganjati norčije, piti vino belo in rdeče in ves ljubi dan ne početi nič drugega kot preštevati zlate krone.« Kako dolgočasno to zveni! Praznina samega pojma večnega »uživanja« je upodobljena na Brueghlovi sliki »Indija Koromandija«, kjer na tleh ležijo tri velike gmote sala in staknjene z glavami spijo, kuhana jajca in pečene svinjske krače pa se jim sami ponujajo v obrok.

V predindustrijski družbi so nebesa opisovali kot prostor neskončnega počitka, ki je tlakovan z zlatom, saj je izkušnja povprečnega človeka obsegala preobremenjenost in revščino.

Vse kaže, da ljudje ne znajo opisati, morebiti si niti ne zamisliti sreče drugače kot v nasprotju. Zato se predstava o nebesih ali utopiji s časom spreminja. V predindustrijski družbi so nebesa opisovali kot prostor neskončnega počitka, ki je tlakovan z zlatom, saj je izkušnja povprečnega človeka obsegala preobremenjenost in revščino. Hurije muslimanskega raja so bile odraz poligamne družbe, kjer je večina žensk izginila v haremih bogatašev. Toda tem podobam »večne blaženosti« je vselej spodletelo; takoj ko je blaženost postala večna (pri čemer je večnost pomenila časovno neskončnost), nasprotje ni več imelo učinka.

Nekatere konvencije, ki so se ukoreninile v našo literaturo, izhajajo iz stvarnih razmer, ki jih danes ni več. Eden takih primerov je kult pomladi. V srednjem veku pomlad ni pomenila predvsem lastovic in divjih cvetlic. Pomenila je svežo zelenjavo, mleko in sveže meso po več mesecih življenja ob slanini v zakajenih kočah brez oken. Pomladne pesmi so bile radožive –

Jaz pa pravim, da bomo –

le jedli in nam veselo bo,

Boga hvalil’ za leto to,

ko dečve so drage in pocen’ meso,

in pob’či hodijo naokrog

tak’ lahkih nog,

kar zmerom naokrog tak’ lahkih nog.

– ker so ljudje imeli razlog za radoživost. Zime je bilo konec, to je bilo tisto. Božič sam kot predkrščanski praznik so najbrž ustvarili, ker so potrebovali občasen izbruh prenajedanja in popivanja za premor v neznosni severnjaški zimi.

Človekova nezmožnost zamisliti si srečo na kakršenkoli drugačen način kot v obliki odrešitve, bodisi iz muk ali bolečine, je za socialiste resen problem. Dickens zna pisati o siromašni družini, ki plane na pečeno gos, in zna upodobiti njihovo srečo; na drugi strani pri prebivalcih popolnih svetov ni opaziti kakšnega spontanega veselja, vrh vsega pa so navadno še nekoliko priskutni. A jasno je, da ne merimo na tak svet, kakršnega je opisoval Dickens, bržkone niti ne na nobenega drugega, ki bi si ga bil sposoben zamisliti.

Rekel bi, da sreča ni tisti pravi cilj socializma. Sreča je bila doslej stranski produkt in tako utegne tudi ostati. Pravi cilj socializma je bratstvo med ljudmi.

Socialistični cilj ni družba, v kateri se na koncu vse lepo izteče, ker prijazni stari gospodje delijo purane. Na kaj drugega merimo, če ne na družbo, v kateri bi bila »miloščina« nepotrebna? Hočemo svet, v katerem bi bila Scrooge s svojimi dobički in mali Tim s tuberkulozno nogo nezamisljiva. Ali to pomeni, da merimo na nebolečo, neutrudljivo utopijo?

Morebiti bom zapisal nekaj, kar pri urednikih Tribuna ne bo naletelo na odobravanje, a rekel bi, da sreča ni tisti pravi cilj socializma. Sreča je bila doslej stranski produkt in tako utegne tudi ostati. Pravi cilj socializma je bratstvo med ljudmi. Tak vtis se vobče ustvarja, čeprav ga običajno ne izrečejo ali pa ne dovolj glasno. Ljudje ne zapravljajo življenja v tragičnih političnih bojih, ne umirajo v državljanskih vojnah in niso podvrženi mučenju v tajnih zaporih gestapa, da bi ustvarili raj s centralnim ogrevanjem, hlajenjem in teatralno osvetljavo, pač pa ker želijo svet, v katerem se imajo ljudje radi, namesto da se goljufajo in pobijajo. Ta svet želijo v prvem koraku. Kam bodo šli potem, ni tako gotovo, poskus napovedati kaj konkretnega pa prinaša samo zmedo.

Socialistična misel se mora ukvarjati z napovedovanjem, vendar samo v grobem. Človek mora pogosto zasledovati cilje, ki so na moč zamegljeni. V tem hipu je denimo svet v vojni in želi mir. Vendar pa svet nima nobene izkušnje miru in je nikdar ni imel, razen če je nekoč obstajal plemeniti divjak. Svet želi nekaj, česar morebitnega obstoja se zgolj megleno zaveda, a tega ne zna natančno opredeliti. Na letošnji božični dan bo na tisoče mož do smrti izkrvavelo v ruskem snegu ali utonilo v ledenih vodah ali se z ročnimi bombami vzajemno razstreljevalo na močvirnatih tihomorskih otokih; male sirote bodo brskale za hrano med ruševinami nemških mest.

Poskrbeti, da to postane nemogoče, je dober cilj. Natančno povedati, kakšen bo svet, v katerem vlada mir, pa je nekaj drugega, in poskus v to smer zna privesti do strahot, o katerih s takim zanosom govori Gerald Heard. Skoraj vsi snovalci utopij spominjajo na moža, ki ga boli zob in zatorej misli, da je sreča to, da nimaš zobobola. Hoteli so ustvariti popolno družbo z neskončnim nadaljevanjem nečesa, kar je bilo poprej dragoceno zgolj zato, ker je bilo začasno. Modreje bi bilo reči, da so neke smernice, po katerih mora človeštvo naprej, da je temeljna strategija začrtana, podrobna prerokba pa ni naša briga.

Kdor si poskusi zamisliti popolnost, zgolj razkrije svojo lastno praznino. To velja celo za velike pisatelje, kot je Swift, ki zna tako spretno raztrgati škofa ali politika, ko pa poskusi ustvariti nadčloveka, v bralcu zgolj vzbudi vtis – prav gotovo čisto nasprotje hotenega – da imajo smrdljivi Yahooji več možnosti za razvoj kot razsvetljeni Houyhnhnmi.

Besedilo je v prevodu Maje Ropret izšlo v zbirki z naslovom Svoboda ali suženjstvo? pri založbi Sanje leta 2017; Orwell ga je napisal za Tribune, 24. decembra 1943.