Solidarni s kapitalom

Eden izmed uspešnejših javnih kulturnih zavodov v Ljubljani že desetletje pred začetkom odmevnega in vedno razprodanega festivala objavi razpis za entuziastično in zanesljivo prostovoljsko ekipo, ki bo v zameno za podarjen čas lahko spoznavala pestrost festivalskega in konferenčnega zakulisja in ob tem prejela festivalsko vstopnico, kosilo in festivalske dobrote. Tovrsten poziv je le eden izmed mnogih, saj se slovenski kulturni festivali v večini vsaj delno poganjajo na brezplačnem delu, profil teh delavcev pa so večinoma študenti in mladi kulturni delavci, ki si želijo na ta način razširiti krog profesionalnih poznanstev in zagotoviti reference za nadaljnje plačano delo v kulturnem polju. Zagovorniki tovrstnih praks, ki so nemalokrat tudi vsaj občasni uporabniki storitev, osnovanih s pomočjo takšnega izkoriščanja, kot argument za njihovo upravičevanje izpostavljajo, da je kultura prostovoljstva v umetniški sferi že večdesetletna tradicija, da so skozi ta vrata na kulturno polje vstopili številni sedaj uveljavljeni ustvarjalci in da s tem mladi pridobivajo prepotrebne produkcijske izkušnje za kasnejše delo. Privrženci pa ob strani puščajo dejstva, da si podobno kot neplačana pripravništva v podjetjih lahko tovrstne tečaje vedno bolj privoščijo le tisti mladi, ki imajo zagotovljeno bivališče in starševske žepnine, revnejšim pa je vključevanje v te na papirju vedno bolj nujne delovne izkušnje za pridobivanje kasnejšega dela onemogočeno, saj na brezplačno delo enostavno ne morejo pristati.

Obljuba o plačanem kosilu kot osnovnem delavskem standardu in podarjena festivalska vstopnica, ki jo, zato ker na festivalu prostovoljiš, lahko le predaš svojemu prijatelju, je naravnost absurdna.

Neizpodbitno dejstvo je, da se marsikateri alternativni festival v Sloveniji ne bi zgodil, če ne bi bile v pripravo in izvedbo vložene številne prostovoljne ure, ki jih opravlja celotna festivalska ekipa. Toda marsikatero brezplačno delo je izkoriščanje in zaplete se, ko prostovoljstvo kot koncept uporabljajo financirane organizacije iz državnega proračuna, nemalokrat tudi izdatno korporativno sponzorirane, pri katerih so producenti in celotna profesionalna ekipa za pripravo in izvedbo festivala plačani. Kar naenkrat tako v tej javni instituciji ti nažicani delavci prodajajo karte, delajo kot garderoberji in usmerjevalci obiskovalcev, skratka zastonj opravljajo tisto delo, ki je v običajnem nefestivalskem delovanju institucije plačano prek študentskih napotnic. Obljuba o plačanem kosilu kot osnovnem delavskem standardu in podarjena festivalska vstopnica, ki jo, zato ker na festivalu prostovoljiš, lahko le predaš svojemu prijatelju, pa je naravnost absurdna.

Problematiziranje prostovoljstva nemalokrat sproža očitke o neupravičenosti preizpraševanja koncepta, ki da je v svojem bistvu tako nesebičen in menda iz ljudi prikliče najboljše. In iz enakega razloga je ob presvetljenih pozivih vlade, da ob katastrofi izkažemo solidarnost in ob številnih naslovih v medijih o »poplavi solidarnosti«, težko odkrito kritično presojati aktualne solidarnostne strategije. Slovenci se radi pohvalimo, da znamo priskočiti na pomoč in dejstvo je, da sodržavljanom ob naravnih nesrečah izdatno materialno in finančno pomagamo.

Kako pa je s pomočjo države ob družbenih katastrofah? 251.000 prebivalcev Slovenije živi pod pragom revščine, odložena je uvedba brezplačnih kosil v šoli do leta 2027, 130.000 ljudi je brez osebnega zdravnika, povprečna najemnina garsonjere v Ljubljani znaša prek 500 evrov, cena postelje v dvoposteljni študentski sobi pa med 250 in 350 evri. Že dolgo ne živimo več v solidarnem družbenem sistemu. Razgradnja javnih storitev in spremljajoča privatizacija se v vseh sferah družbe od ene do druge krize in katastrofe le še poglablja. Ljudem država v vmesnem času, da popolnoma ne znorijo, predpisuje takšna in drugačna pomirjevala za reguliranje njihovih receptorjev. Tovrstna tableta je bila na primer nedavna ukinitev (čeprav gre dejansko le za preoblikovanje) dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki je v svojem bistvu še vedno nesolidarno, saj dajatev ostaja regresivna. Pa vendar, ko se zgodi katastrofa, se naša vlada začne shizofreno spogledovati z različnimi socialističnimi koncepti. Uvede izjemno koristen, dela prost »Dan solidarnosti«, ko 24.000 rok pomaga najbolj prizadetim v poplavah. Vseeno pa kapital na isti dan ne počiva in nekateri trgovci so imeli na težko izborjene zaprte nedelje in na sam Dan solidarnosti tudi na neprizadetih območjih trgovske centre odprte in so nemoteno poslovali. Temu je nedavno sledil nov poziv države za prostovoljno uvajanje štirih solidarnostnih sobot v podjetjih, ko bi se država odpovedala plačilu prispevkov, delavec pa neto dnevnemu plačilu, v solidarnostni sklad za obnove pa bi enak znesek prispeval tudi delodajalec. In čeprav se ta predlog na prvi pogled bere dobrohotno, je s pozicije delavca izjemno problematičen.

Izrabljanje solidarnosti za ustvarjanje lažnega upanja v boljšo skupno prihodnost, brez temeljitih strukturnih sprememb države, je neetično.

Obuditi koncept udarniških sobot grajenja skupne (nadalje privatizirane?) prihodnosti, v času, ko imajo delavci z vsakim dnem manjšo socialno varnost, ko se prosti čas za družino vse bolj krči, je naravnost groteskna ideja. Živimo v kapitalizmu, ki ga poganjajo visoke CO₂ emisije, ki so neposreden krivec za nedavno katastrofo. In ob tem se delavce z izgovorom pomoči sočloveku nagovarja, da bodo grehe kapitala sanirali z delom svojih rok? Kje je solidarnost, ko se delijo menedžerske nagrade? Kje je solidarnost, ko je čas božičnic? Kje je solidarnost, ko se ljudi poriva od ene do druge pogodbe za določen čas? Kje je solidarnost, ko kapital pospešeno črpa omejene naravne vire in namesto, da bi zmanjšal izpuste, z njimi trguje? Kdaj je bil kapital, ki že četrto desetletje usmerja delovanje vseh naših vlad, solidaren z delavci? Ali je napoved vseh teh delovnih sobot in odprtih trgovin le ponoven poizkus menedžerjev za uvedbo daljših delovnikov?

Izrabljanje solidarnosti za ustvarjanje lažnega upanja v boljšo skupno prihodnost, brez temeljitih strukturnih sprememb države, je neetično. Dokler je na oblasti kapitalizem, le čakamo naslednjo veliko podnebno katastrofo, ki bo najverjetneje prinesla številne odpovedi dela in zahtevala še več ur solidarnostnega dela vseh nas, da jo bomo sanirali. Nobenega zagotovila ni, da nam bo po lanskoletnih požarih in letošnjih poplavah naslednje leto prizaneseno. Kaj bo potem? Vse solidarnostne ure ne rešujejo vzroka problema, prej ga zamegljujejo in nam vsem vzbujajo lažno tolažbo, da s skupnimi močmi zmoremo premagati tudi najhujše, kar nam zakuha narava in to navkljub spretno skritemu dejstvu, da v tej »kuhni« glavni chef ni narava, ampak kapitalizem.

Kot smo videli že tolikokrat do sedaj, so krize odlična priložnost, da se ravno tiste projekte, tiste obljube, ki so vlado pripeljali na oblast, nemudoma ukine, takoj po prvem šoku pa sledi poziv aktualnega premierja k zategovanju pasov.

Morda je edini pozitiven vidik vseh mogočih finančnih, zdravstvenih in okoljskih kriz, s katerimi smo vse pogosteje soočeni, da ljudje vedno bolj prepoznavamo klasične manipulativne vzorce politike in jim morda tudi manj nasedamo. Kot smo videli že tolikokrat do sedaj, so krize odlična priložnost, da se ravno tiste projekte, tiste obljube, ki so vlado pripeljali na oblast, nemudoma ukine, takoj po prvem šoku pa sledi poziv aktualnega premierja k zategovanju pasov in najava novega akcijskega načrta dela vlade. Politika za prve varčevalne tarče običajno strateško izbere tiste brez močne podpore javnosti in jih enega za drugim potiska v še hujšo nestabilnost. Kljub temu, da se na začetku varčevalnega pohoda ne zdi, da so ukrepi škodljivi za vse, se vedno pokaže enako: s klestenjem specifičnih segmentov postopoma in posredno izgubljamo prav vsi. In nič drugače ni tokrat. Varčevanje po poplavni katastrofi se začenja pri delavcih v javnem sektorju. Državna sanacija poplav po mnenju vlade zahteva zamik izvajanja plačne reforme v javnem sektorju v leto 2025, kar pomeni, da bodo delavci še leto in pol čakali na obljubljeno zvišanje plač. Javni sektor je primerna prva varčevalna tarča zato, ker že hitra analiza spletnih in cestnih komentarjev nakaže njihovo nizko podporo v splošni javnosti, saj ti delavci menda »ne živijo od dela svojih rok«. Že tako zlajnana varčevalna strategija vlade vsakokrat uspe tudi zato, ker se delavci medsebojno ne znamo ustrezno podpreti, ampak se izgubljamo v vsiljenih navideznih razlikah med nami. Nujno potrebujemo temeljit miselni obrat, kritično presojo solidarnostne parole države in dosledno ustavljanje napadov politike in menedžerjev na eno skupino delavcev, ki jo moramo zaščititi s skupno medsektorsko delavsko fronto. Zdaj je trenutek, da spremenimo potek še enega kriznega političnega scenarija na poti k nadaljnji razgradnji socialne države. Zahtevajmo takojšnje izvajanje novih okoljskih politik. Bodimo solidarni drug z drugim, namesto s kapitalom!

—

Prikazna fotografija: Siena Nisavic