Spogledovanje z neznancem

»Zanikanje smrti v naši kulturi je deloma razširitev kategorije bolezni kot take.«

Susan Sontag, Bolezen kot metafora, 1978

Tako kot vsi se tudi jaz staram, čeprav nas večina tega noče videti. Ker pa nisem oseba, ki bi si zatiskala oči, želim vedeti, kaj lahko pričakujem. Še posebej, ker vse kaže, da je staranje – po vseh pričakovanjih in v nasprotju z vsemi upi – neizogibno.

Staranje je, tako v literaturi kakor tudi v življenju, potlačena in skrita tema. Se pravi tedaj, kadar ni skomercializirana.

Moralo bi biti enostavno, nenazadnje se s starimi ljudmi povsod srečujemo, na ulicah in v supermarketih so, vozijo se z javnim prevozom in živijo med nami. Res je, toda ne živijo z nami. V naši urbani zahodni kulturi stari ljudje ne živijo več skupaj z mlajšimi in ne umirajo doma. Živijo sami ali v domovih za ostarele, daleč od oči. Umirajo v bolnišnicah, varno skriti pred javnim in celo zasebnim pogledom. Starejši kot so, bolj nevidni postajajo. A kadar so vidni, jih dojemamo kot problem, kot nekoristno in potratno breme za posameznike in družbo. Največkrat so bolni in potrebujejo našo skrb. Če smo nanje čustveno navezani, jim skušamo pomagati ali se prepričati, da delamo »vse, kar lahko«. Toda ta skrb se običajno meri v denarju, ki ga plačamo nekomu, da skrbi za naše ostarele starše. Skrbeti ne pomeni, da si želimo razumeti njihovo stanje; razumemo ga šele, ko ugotovimo, da smo tudi sami ostareli. A tedaj smo že socialno izolirani, sami s svojimi potrebami in tegobami.

Moja draga babica po očetovi strani je umrla v domu za ostarele, babica po mamini strani pa v bolnišnici, tako kot dedek že leta pred njo. Noben njihov otrok, ne moja starša, ne tete in ne strici, jih ni želel imeti doma. Spomnim se, da je moja mama po telefonskih pogovorih z babico jokala. Spomnim se tudi, kako je moj oče upravičil svojo odločitev, da spravi svojo mamo v dom za ostarele, z izgovorom, da je naše stanovanje premajhno, da bi lahko živela z nami.

Imela sem srečo, da je bila moja mama samostojna skoraj do svojega osemdesetega leta. Potem je po svoji lastni volji odšla v dom za ostarele, verjetno, ker ni videla nobene druge možnosti.

Res je bilo majhno, toda ko sva bila z bratom še otroka, je živela z nami v še manjšem stanovanju. Zgodaj sem razumela, da stari ljudje živijo sami in končajo sami. Imela sem srečo, da je bila moja mama samostojna skoraj do svojega osemdesetega leta. Potem je po svoji lastni volji odšla v dom za ostarele, verjetno, ker ni videla nobene druge možnosti. Toda celo tedaj nisem dobila vpogleda v to, kaj se v resnici dogaja z ostarelim telesom in umom, kako ti vitalnost polzi med prsti in kako nazadnje nisi več zmožna ali pa nočeš zapustiti svojega stanovanja ter namesto tega zapadaš globlje in globlje v depresijo. Kako je biti neviden celo za svoje otroke. V domu za ostarele ji je bilo bolje, bila je v družbi drugih ljudi. Toda živeti v eni sobi, z eno omarico, eno polico in nekaj družinskimi fotografijami, kjer se tvoje imetje in identiteta skrčita na minimum – kaj ti to naredi?

Šele po mamini smrti pri šestinosemdesetih, ko sem prenehala biti otrok, sem začela razmišljati o svojem staranju. Kaj bi lahko bilo naravnejše za pisateljico kot seči po leposlovju, knjigah, ki so jih o svoji izkušnji napisale ženske? Staranje ni lahkotna ali zabavna tema, vendar je dovolj splošen pojav, da smemo pričakovati, da je o njem veliko napisanega.

Toda izkaže se, da je staranje, tako v literaturi kakor tudi v življenju, potlačena in skrita tema. Se pravi tedaj, kadar ni skomercializirana.

Seveda obstaja ogromno knjig o staranju – akademska dela na eni strani, morje priročnikov za samopomoč na drugi. Potem so tu tudi pisateljice, ki staranje obravnavajo duhovito, kot Nora Ephron v Moj vrat mi gre na živce in druge misli o tem, kako je biti ženska in, predvsem v ZDA, optimistični spomini žensk (slutim, da objavljeni zgolj, ker so optimistični). Številne knjige izražajo pogled, da je starost odlična, ker so ljudje zdaj, ko niso več pod pritiskom družine ali družbe, končno svobodni početi, kar hočejo. V njih najdemo nasvete, kot so: »Pojdite na potovanje, ki ste si ga “vedno želeli”. Naučite se skakati s padalom. Spogledujte se z neznancem. Zamižite, s prstom izberite točko na zemljevidu in se odpravite na pot.« Prav nič ni narobe ne s humorjem, ne z optimizmom; gotovo obstajajo ljudje, katerih šestdeseta ali sedemdeseta ali morda celo osemdeseta so videti natanko tako. Toda najverjetneje so v neznatni manjšini. Vse to lahko počnete, če imate dovolj denarja, česar večina ljudi nima, in če nimate visokega pritiska ali kakšne druge zdravstvene tegobe, kar jih večina v tej starosti gotovo ima. Danes ljudje živijo dlje kot kadarkoli poprej, toda si res želijo skakati s padalom ali se spogledovati? In kaj se zgodi potem, po osemdesetem letu? Po mojem mnenju, splošno gledano, neogibna izguba mentalnih in fizičnih sposobnosti ni nekaj, česar bi se veselili. In očitno tudi ni nekaj, o čemer bi pisali.

Mene, ki sem stara preko šestdeset, ne zanimajo toliko življenjsko nevarne aktivnosti, kamor prištevam tako spogledovanje z neznancem kot skakanje s padalom. Priznam, da so mi ljubša literarna dela o staranju ženskega telesa in razlikah med tem, kako jih dojemamo same in kako jih drugi . Moje raziskovanje se je začelo, paradoksalno, pri moških pisateljih. Pred nekaj leti sem opazila, da so pomembni avtorji, kot sta Philip Roth (80) s Slehernikom in J. M. Coetzee (73) s Počasnim človekom in Dnevnikom slabega leta, napisali romane o staranju, kot ga doživljajo moški. In čeprav je večji del – osamljenost, občutek izključenosti, izguba spomina in ponižanje, ki sodi zraven – skupna izkušnja tako moških kot žensk, obstajajo tudi razlike, na primer glede fizičnih sprememb. Naj bo dovolj, če povem, da je glavna skrb »slehernega moškega« zmanjšanje libida, medtem ko so ženske – sodeč po mojem predvsem teoretskem vpogledu – s simptomi tega manj obremenjene, če sploh so. Skratka, ženska se ob branju Rotha in Coetzeeja s težavo povsem poistoveti z njunima opisoma staranja.

Ali ženske postanejo popolnoma nevidne? Vsaj tako je videti, če iščete vsevednik o staranju. Pa vendarle ženske živijo tudi po menopavzi in potrebujejo vzore, s katerimi se bodo lahko identificirale.

Seveda sem pričakovala, da bom našla podobne knjige ženskih pisateljic, še posebej moje generacije, saj so te že ubesedile vse vidike ženskega življenja in izkustva. Ali skoraj vse. Feministične avtorice, od Simone de Beauvoir v klasičnem delu Starost (ki mi ga je za enainštirideseti rojstni dan podarila hčerka) do Betty Friedan, Nancy Friday, Shere Hite in pozneje Naomi Wolf, pišejo o starosti predvsem z zgodovinskega, sociološkega in psihološkega vidika žensk, živečih v patriarhalni družbi. Pomembno delo Germaine Greer Sprememba: Ženske, staranje in menopavza (1992) se konča natanko tam. Toda kaj se zgodi potem? Ali ženske umrejo? Ali postanejo popolnoma nevidne? Vsaj tako je videti, če iščete vsevednik o staranju. Pa vendarle ženske živijo tudi po menopavzi in potrebujejo vzore, s katerimi se bodo lahko identificirale, ki jim bodo to življenjsko obdobje pomagale ubesediti.

Saj ne, da običajne ženske niso povsem brez vzornic: ko je ameriška feministična ikona Gloria Steinem praznovala svoj sedemdeseti rojstni dan, je ameriški tisk objavil fotografijo te izjemno lepe ženske pod naslovom »Tako so videti sedemdeseta!« Ko jo je novinarka povprašala po njenih odnosih z moškimi, je odgovorila: »Zmenki me ne zanimajo. Imam izbrano družino prijateljev. Med njimi so stari ljubimci, ki so postali prijatelji. To je tako čudovito. Vse možganske celice, ki so bile prej namenjene spolnosti, so zdaj proste za druge stvari.«

Meni se zdi, da spolnosti že v osnovi ni namenjenih veliko možganskih celic, prej nasprotno. Če damo to na stran, že samo dejstvo, da so to sedemdesetletno žensko sploh povprašali o njenih razmerjih z moškimi, pove veliko o družbi in kulturi, v kateri živimo. Resda je videti stara petdeset in jo prikazujejo kot zgled dobrega staranja, kar ne izključuje spolnosti. Ali je logika, prisotna v tem sugestivnem vprašanju, da če lahko to počne ona, potem lahko to počnejo tudi druge ženske? Toda Gloria Steinem je ena redkih lepotic – le koliko žensk se lahko ponaša s tem? Pa vendar nam ideja oziroma propaganda (da, propaganda, to grdo besedo uporabljam namenoma) pravi, da tudi če nisi mlad, moraš tako vsaj izgledati, kajti izgledati star v družbi, obsedeni z videzom, mladostjo, produktivnostjo, aktivnostjo in spolnostjo, ni sprejemljivo.

Če niste lepotica kot Gloria Steinem in če pri svojih sedemdesetih niste videti čudovita, poiščite pomoč na Amazonu. Če boste iskale knjige o staranju, boste našle več kot ste pričakovale: dolg seznam knjig o lepoti in kako postati lepa. Od uporabe hormonov do uporabe česna. Pod »Uspešnicami o staranju« boste našle Lepotno biblijo proti staranju in Staranje brez starosti. Očarana sem nad tem, kako iskalnik vedno najde popolno nasprotje tega, kar iščemo. Ideja, da se ne želite postarati, je že vgrajena v sam iskalni algoritem.

Morda so samo Američani blagoslovljeni z optimističnim pogledom na starost, v kateri se je mogoče pri sedemdesetih, osemdesetih ali morda celo pri devetdesetih spogledovati z neznancem. Težava je, da svoj pogled vsiljujejo preostalemu svetu. Obstaja ogromna lepotna industrija, ki ženskam pomaga doseči ta cilj. Modna, kozmetična, prehranska in industrija oblikovanja telesa z lahkoto prepričajo tako bolj kot manj emancipirane ženske, da nam danes ni več treba izgledati staro: na voljo je toliko proizvodov, edino, kar morate storiti, je, da jih kupite. Resnično še nikoli ni bilo lažje skriti svojih let.

Ni razloga, da bi bile videti toliko, kot ste v resnici stare; nasprotno, nedostojno se je »razpustiti«. Ne le nevljudno, temveč nedostojno, kakor pljuvanje v javnosti ali še kaj hujšega.

Poglejte še eno vzornico, Jane Fonda: pravilna prehrana, posebne gimnastične vaje in kozmetika (da ne omenjam malce plastične kirurgije) in vsaka sedemdesetletnica je lahko videti dvajset let mlajša – se pravi, še vedno se lahko pokaže brez občutka sramu. Zato ni razloga, da bi bile videti toliko, kot ste v resnici stare; nasprotno, nedostojno se je »razpustiti«. Ne le nevljudno, temveč nedostojno, kakor pljuvanje v javnosti ali še kaj hujšega.

Dominantna ideologija večne mladosti (in zdravja, kar je samo druga beseda za večnost) pravi, da je s pomočjo znanosti mogoče ne le dobro izgledati, pač pa premagati vsako bolezen, ki nas doleti, in dolgo živeti. V boju proti staranju so že uporabili najnovejša biološka dognanja, raziskovanje zarodnih celic in glikobiologijo. Nek kozmetični proizvod, ki temelji na glikanih, ima sugestivno ime Osvoboditelj večne mladosti.

Je morda ta družbeni pritisk na starostnike, še posebej na ženske, razlog, zakaj ženske ne pišejo o staranju? Razlog, zakaj so sramežljive glede te določene teme? Zakaj staranje sodi v domeno zasebnosti in ne javnosti? Zdi se, da je ženskim vrstnicam Rotha in Coetzeeja izkušnja staranja v literarnem smislu nezanimiva. Toda to je nenavadno – če ne naravnost čudno. Kot da bi se za ženske s staranjem njihovo življenje prenehalo, ali vsaj prenehalo biti vredno popisovanja.

Toda nemara se dogaja nekaj drugega: da so žensko leposlovje o tej določeni temi povsem izrinili osebni spomini, med katerimi so bržkone najbolj znani Nekje proti koncu Diane Athill, Nora leta Jane Miller in Poslednji dar časa Carolyn Heilbrun. Toda to ni dovolj. Ameriška literarna teoretičarka in kritičarka Carolyn Heilbrun zapiše v Poslednjem daru časa: »Ko sem postala stara šestdeset, sem nehala nositi čevlje z visoko peto.« Kako zanimivo! Toda natanko od tam naprej, kjer se njeno pisanje zaključi, bi rada prebrala več. V enem stavku se skriva zgodba, kako je dolga leta trpela v visokih petah, kako je sčasoma hodila vse počasneje in manj stabilno ter o občutku nenehne tope bolečine v hrbtu. Kako so njene noge postale tako deformirane, da je komaj našla primerne čevlje, in kako prijeten občutek je bil končno hoditi udobno obuta. O vseh možnih izkušnjah je napisala samo en stavek. Preostalo si morajo bralke predstavljati same. Mimogrede, Heilbrun je pri sedeminsedemdesetih naredila samomor. Morda ni prenesla pritiskov staranja, morda jo je bilo strah prihodnosti ali pa se je odločila, da bo vzela konec življenja v svoje roke. Videti je, da v nasprotju s propagando staranje ni zabavno in da je spogledovanje z neznancem redkokdaj sploh možno.

Čeprav so spomini, biografije in dnevniki običajna oblika pisanja, v kateri avtorice opisujejo starost in staranje, pa je telo tudi tam potisnjeno v ozadje. Recimo pri ameriški pesnici May Sarton. V svojih dnevnikih Pri sedemdesetih, Po kapi, Končnica in Ponovitev pozorno opisuje svoje vsakdanje življenje z nihanji razpoloženja, še pozorneje pa zapisuje spremembe pri vrtnicah in tulipanih na svojem vrtu. O telesnih spremembah ne piše. Resda beremo, da je utrujena, neprespana, brez energije, toda o tem piše zelo poredkoma. Nenazadnje telo ni veneča roža; simptomi so malce bolj kompleksni, subjektivni in boleči. Ali je ženskam res tako težko opisati svoje fizično staranje? Gotovo je nekaj na tem, saj je med stotinami piscev od Sofokleja do danes, zbranih v antologiji Umetnost staranja – Pisatelji o življenju in staranju (1992), ki jo je uredil Wayne Booth, komajda dvajset ženskih pisateljic.

Vendar ni vse izgubljeno. Raziskovanje ženske literature o staranju kaže tudi drugačno sliko. Čeprav ženske ne opisujejo svojega lastnega staranja, se mi zdi, da so našle način, kako pisati o njem z nekega drugega vidika. Mnoge pišejo o staranju na način opisovanja bolezni, natančneje demence in Alzheimerjeve bolezni, ki prizadeneta bližnje: matere, očete, prijatelje in – ob redkih priložnostih – literarnega junaka. Presenetljivo pa tudi romanopiske, ko pišejo o tej temi, posegajo po spominih, avtobiografijah in dnevniških zapisih. Na Amazonovem seznamu uspešnic o Alzheimerjevi bolezni in demenci je največ priročnikov, nato biografij in spominov ter samo en roman: Še vedno Alice Lise Genovese.

Dve znani avtorici, francoska pisateljica Annie Ernaux v Ostajam v temi in ameriška pisateljica Mary Gordon v Krožim okoli mame, pišeta o isti temi: o materini Alzheimerjevi bolezni in demenci. Gordon pravi, da njena knjiga niso spomini niti avtobiografija in zagotovo ne roman. Enako bi lahko rekli za Ernaux. Piše neke vrste dnevnik, toda ne pravi dnevnik, saj daje vtis leposlovnega dela. Ni naključje, da obe pisateljici pišeta o bolezni uma in propadanju njunih mater ter da se toliko drugih, predvsem ženskih pisateljic, posveča demenci in Alzheimerjevi bolezni.

Izgubo spomina so vselej povezovali s starostjo, toda Alzheimerjeva bolezen je nova bolezen dolgega življenja. Ko ljudje živijo dlje, jih manj umre od srčnih napadov ter infekcij, vse več pa jih preživi tako dolgo, da postanejo dementni. Alzheimerjeva bolezen postaja »nov družbeni fenomen«, epidemija, kot pravi David Shenk v svoji knjigi Pozabljanje: Alzheimerjeva bolezen, portret epidemije. Morda so njeni simptomi najboljše pojasnilo, zakaj je ta bolezen zanimiva za leposlovje: počasna izguba spomina, izguba prostorske orientacije, izguba sposobnosti izražanja in mišljenja … Izguba za izgubo za izgubo. Zaradi Alzheimerjeve bolezni in starosti na splošno posameznik izgubi telo in um. Obe sta degenerativna procesa in dejansko je težko ločiti staranje od bolezni.

Izguba spomina je strašna, ker pomeni izgubo identitete. To je razlog, zakaj je Alzheimerjeva bolezen postala aktualna: ko pisatelj piše o bolezni neke osebe, opisuje izgubo njene identitete.

Poleg simptomov fizičnega propada je najzanimivejši vidik Alzheimerjeve bolezni izguba spomina. Izguba spomina je strašna, ker pomeni izgubo identitete. To je razlog, zakaj je Alzheimerjeva bolezen postala aktualna: ko pisatelj piše o bolezni neke osebe, opisuje izgubo njene identitete. Tako Ernaux in Gordon z opisovanjem napredovanja poniževalnih smrtnih bolezni opisujeta obenem tudi simptome in izkušnjo staranja. Slika postane jasna, če v njunih ali v katerih koli drugih tovrstnih delih izraz Alzheimerjeva bolezen nadomestimo z besedo starost.

Leta 1978 je Susan Sontag objavila odmeven esej Bolezen kot metafora. V njem je analizirala družbo in njen odnos do bolezni (tuberkuloze, raka); na kakšen način so v literaturi 19. in 20. stoletja (od Dickensa in Stendhala do Manna, Kafke, Gideja, Audna itd.) o bolezni romantizirali, moralizirali ali jo mitizirali. V moderni družbi prevladuje ideja, da so ljudje sami odgovorni za svoje zdravje in dolgo življenje, čeprav se to ne ujema z dejanskim stanjem. Pisanje o novi bolezni je bolj sprejemljiv način soočanja s smrtjo in umiranjem – še posebej v naši kulturi, v kateri je po Sontag smrt pojmovana kot žaljiv dogodek brez pomena. Vendar pa ni vsaka bolezen, zapiše, primerna prispodoba. Srčni zastoji so znamenja šibkosti, osebe, ki ni skrbela za svoje zdravje, čeprav ne spadajo pod degenerativne bolezni in niso sramotni. Pojavnosti raka, tuberkuloze in HIV so nagnusni, sramotni in poniževalni. Zdi se, da je Alzheimerjeva bolezen nova bolezen, ki zadosti kriterijem metaforičnosti in s tem povezane literarizacije: njen vzrok je skrivnosten, nanjo ni nihče imun, pacient ni sam odgovoren, da je zbolel, in ne obstaja nobeno zdravilo.

Po mnenju Sontag je s pisanjem o boleznih, bolj kot s pisanjem o starosti in smrti, »lažje razumeti nevarni svet smrti in uničenja ter ga obenem potisniti stran od nas«. Se pravi, ko postane bolezen legitimna literarna tema, se v njej skriva tudi pisanje o staranju in smrti.

Mislim, da ženske pisateljice konec koncev vendarle pišejo o ženskem staranju, toda pisanje zakrijejo v »moderne« bolezni (demenco, Alzheimerjevo bolezen) pod masko stvarne literature. Da sem našla takšne knjige, sem morala spremeniti besedo v svojem iskalniku in nadomestiti starost z Alzheimerjeva bolezen. To mi je odprlo vrata v svet trpljenja in propadanja, pomanjkanja in neizmerne osamljenosti, v katerem ni spogledovanja z neznancem, razen kadar je ta neznanec oseba v ogledalu kopalnice.

—

Prevedel: Rok Plavčak

Angleški izvirnik objavljen 31. 1. 2014 na Eurozine.