Športno je politično

Iz ust olimpijskih in drugih športnih funkcionarjev še vedno pogosto slišimo mantro o »politični nevtralnosti« iger in športa na splošno ter avreoli »miru in harmonije«, ki naj bi obdajala zmagovalni oder. Že na prvi pogled je tovrstna dikcija skregana z vsako logiko, saj športniki ne nastopajo kot posamezniki in posameznice, ampak pod zastavami nacionalnih držav, ki jih, ne glede na to, kaj si o njih mislijo, morajo zastopati, da se za medalje sploh lahko potegujejo. Mahanje z zastavo je politično dejanje per se, pa naj se zgodi na otvoritvi olimpijskih iger, ob osvojitvi gore, na protestu na ulici ali ob izobešanju na državni praznik. A ob tej očitno politični manifestaciji se takoj postavi vprašanje, zakaj so dopustne samo zastave nacionalnih držav, ne pa na primer okupiranih ali za samostojnost borečih se ljudstev in ozemelj, kot so Sahravijci v Maroku, Katalonci v Španiji ali Tibetanci na Kitajskem; ali zakaj niso dopustne zastave zatiranih staroselskih ljudstev ali manjšin, kot so Aboridžini v Avstraliji, Ujguri na Kitajskem, zapatisti v Mehiki, Inuiti v Kanadi ali Siouxi v ZDA, ki, če z nacionalno državo kot politično tvorbo par excellence nočejo imeti opravka, ne morejo na igrah niti nastopiti. Bolj politične odločitve o tem torej, kdo se lahko javno politično deklarira kot pripadnik neke nacije ali ljudstva, enostavno ni. Zato je izjava Thomasa Bacha o Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK), ki v svojih vrstah združuje nacionalne komiteje in torej odloča, pod katero zastavo in politično entiteto lahko športniki in športnice sploh nastopajo, kot o »striktno politično nevtralni organizaciji«, nevarno in naivno zavajanje.

Mahanje z zastavo je politično dejanje per se, pa naj se zgodi na otvoritvi olimpijskih iger, ob osvojitvi gore, na protestu na ulici ali ob izobešanju na državni praznik.

Pa saj »olimpijski duh« niti v izvorni grški različici ni bil temu namenjen, a ta tega vsaj ni skrival. Premirje, ki je v času iger nastopilo, je bilo bolj logističnega pomena, da so lahko športniki in njihovi politični meceni vsi varno prispeli na kraj iger, kjer se je tako športna kot politična borba – v kateri so hladna orožja zamenjali telesna sposobnost, govorniška spretnost in miselna kapaciteta – med mestnimi državicami šele lahko prav razplamtela. Hkrati so bile igre namenjene širjenju helenske kulture, tako kot so danes namenjene širjenju liberalne, kapitalistične kulture – česar si nima smisla tajiti. Kot je bila v ospredju antičnih iger borba za prestiž, politični vpliv in ženske, ki so bile prav tako »nagrade« za tedanje zmagovalce, med peloponeškimi vojnami pa tudi za zavezništva in naklonjenost bogov, je danes v ospredju tekmovalnost, prepoznavnost, uspeh, kakopak pa se znova kujejo in utrjujejo politična zavezništva in nasprotovanja, namesto naklonjenosti bogov pa je najbolj zaželena naklonjenost kapitala: pridobivanje premožnih sponzorjev, kovanje mednarodnih zvezd in oblikovanje prepoznavnih blagovnih znamk – tako na strani podjetij kot na strani športnikov ali športnic.

V olimpijski listini še vedno trdno stoji pravilo 50,2, ki na vseh prizoriščih, povezanih z igrami prepoveduje »vsakršne demonstracije, politično, religiozno in rasno propagando«. S čimer Mednarodni olimpijski komite, mimogrede, brez vsakršnega pravnega temelja posega v osnovno človekovo pravico športnikov in športnic ter članov in članic njihovih ekip do svobode govora in političnega prepričanja, ki je zagotovljena z univerzalno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah. Svobodo govora in nediskriminatorno izražanje političnega mnenja ščitijo tudi vse ustave demokratičnih držav po svetu, saj gre za temeljno in jedrno pravico, brez katere demokracija sploh ni možna. Prava solidarnost in enakopravnost namreč ni v tem, da človeka ali ljudstvo utišamo in jima vsilimo lastna pravila ter prepričanja – ki se zdijo navidezno »nevtralna« iz določene zelo privilegirane pozicije – ampak ravno nasprotno v tem, da ju sprejmemo s političnimi prepričanji, vero, spolno usmerjenostjo in kulturnim ozadjem ter jima prisluhnemo tudi, če se z njima ne strinjamo.

MOK sankcije ob neupoštevanju pravila pilatsko prepušča nacionalnim komitejem in panožnim zvezam. Tako pridemo do absurdnih situacij, ko sta za isto gesto dva človeka obravnavana drugače. Atletinja Cathy Freeman je ob olimpijski zmagi na teku na 400 metrov v Sydneyu leta 2000 častni krog odtekla z avstralsko in aboridžinsko zastavo, kljub temu, da so ji to odsvetovali. Sankcij za njeno kakopak častivredno potezo ni bilo. Mogoče zato, ker je bila prevelika zvezdnica in ker je le nekaj mesecev pred tem v istem mestu kar 250.000 ljudi protestiralo za enakost avstralskih staroselcev? Avstralija se je med igrami celo odkrito ponašala z aboridžinsko kulturo in jo ponosno kazala pred svetom. A le 12 let kasneje v Londonu se je svetovni javnosti neznanemu boksarju Damienu Hooperju zgodilo ravno obratno. Ker je pred tekmo nosil majico z aboridžinsko zastavo – ta je, mimogrede, od leta 1995 priznana kot uradna avstralska zastava in se jo skupaj z državno zastavo izobeša na javnih poslopjih – ga je Avstralski olimpijski komite prisilil, da se je za to gesto moral opravičiti.

Dežela tam spodaj se je tudi letos zapletla v podobne dvoličnosti, saj se je januarja pridružila ameriškemu diplomatskemu bojkotu trenutnih iger v Pekingu – bojda zaradi kršitev človekovih pravic – le nekaj dni kasneje pa je Avstralska teniška zveza navijačem na prizoriščih Odprtega prvenstva Avstralije prepovedala nošenje majic z napisom »Kje je Šuai Peng?« Prepoved je sledila gesti dveh obiskovalcev v podporo kitajski teniški igralki, ki je partijskega veljaka, nekdanjega podpredsednika kitajske vlade Žanga Gaolija obtožila, da jo je silil k spolnemu odnosu, nakar sta njena zgodba in ona sama za nekaj tednov čudežno izginili iz mednarodne javnosti. Avstralska teniška zveza je svojo odločitev nekaj dni kasneje omilila z bizarnim kompromisom, da so majice s podporo Šuai dovoljene, plakati pa ne. Saj veste, plakat na televizijskem prenosu pač pride bolj do izraza in le naključje je, da je eden glavnih sponzorjev tekmovanja kitajska znamka alkoholne pijače, kot je na Twitterju opozoril francoski tenisač Nicolas Mahut. Med igrami je Šuai Peng za francoski L’Équipe – ob stalni prisotnosti predstavnika kitajskega olimpijskega komiteja – zelo neprepričljivo zanikala vso zadevo, češ da je bila napačno razumljena, da nikoli ni izginila iz javnega življenja in da je svojo objavo z obtožbo izbrisala sama, ob čemer je napovedala tudi športno upokojitev. S svojo »politično nevtralnostjo« je kakopak asistiral Mednarodni olimpijski komite, katerega uradni govorec Mark Adams je salomonsko pristavil, da »ji moramo prisluhniti in prebrati, kar govori« in da ni njihova naloga in niti ne naša (misleč mednarodne medije), da presojamo o njenem položaju. Indicev, da jo očitno na vsakem koraku spremljajo in da verjetno za medije ne more govoriti svobodno, saj kitajska partija želi na vsak način škandal pomesti pod preprogo – na kar je opozoril tudi francoski novinar Marc Ventouillac, ki je z njo opravil intervju – pa niso komentirali.

Kitajske oblasti se v luči obtožb o represiji v Tibetu in genocidni politiki nad Ujguri političnih demonstracij športnikov in športnic na igrah bojijo kot hudič križa.

Prvakinje v tovrstnih dvoličnostih so kakopak ZDA, ki sedaj glasno opozarjajo na kršitev človekovih pravic na Kitajskem. Spomnimo, da se je še George Bush veselo fotografiral na otvoritvi poletnih iger v Pekingu leta 2008, pa takrat situacija s Tibetom ni bila nič boljša kot danes. Na tovrstne dvoličnosti so opozarjali številni ameriški olimpijski junaki in junakinje, ki jih danes slavimo kot velike borce in borke za družbeno pravičnost. Ko je Jesse Owens osvojil štiri zlate medalje nacistom v brk na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1936, ga je pravi boj z rasizmom čakal šele »doma« v ZDA, kjer so ga po njegovih pričevanjih pokroviteljsko trepljali po rami zaradi športnih dosežkov, službe pa v državi, kjer so še vedno veljali rasistični zakoni, ni mogel dobiti. Javnega linča in suspenza sta bila leta 1968 deležna tekača Tommie Smith in John Carlos, ki sta na zmagovalnem odru iger v mehiški prestolnici s sklonjeno glavo in dvignjeno pestjo v črni rokavici izrazila podporo opolnomočenju temnopoltega prebivalstva v ZDA. Ob tem sta bila v simbol njegove revščine obuta zgolj v nogavice, žrtvam linčanja pa se je Carlos poklonil tudi s koraldo okrog vratu. Čeprav je ameriški olimpijski komite v tem pogledu zdaj postal bolj liberalen, saj svojih športnikov in športnic za tovrstne geste več ne kaznuje in ne preganja, pa se ameriški establišment poslužuje bolj prefinjenih mehanizmov pritiska. Najbolj slaven primer zadnjih let je igralec ameriškega nogometa Colin Kaepernick, ki je v znak protesta proti policijskemu nasilju nad temnopoltimi v ZDA na tekmah najprej sedel in nato klečal ob igranju ameriške himne. Čeprav mu tega nihče formalno ni prepovedal, pa po pritiskih nekdanjega predsednika Donalda Trumpa in številnih konzervativcev že od leta 2017 kljub izjemnemu talentu ni podpisal pogodbe z nobenim moštvom v NFL.

Medtem ko torej nekateri komiteji in zveze športnikom in športnicam v zadnjih letih dopuščajo več svobode pri izražanju političnih stališč, pa so druge izjemno rigorozne in prikrito ali odkrito seksistične. Mednarodna judo zveza je alžirskemu judoistu Fethiju Nourineju kar za deset let prepovedala nastope na mednarodnih tekmovanjih, potem ko se je lani na olimpijskih igrah v Tokiu odpovedal svojemu nastopu, ker mu je žreb dodelil izraelskega nasprotnika. Čeprav je Nourine dal jasno vedeti, da nima osebno nič proti tekmecu, ampak se je nastopu, v katerega je vložil ogromno truda, odpovedal zaradi podpore Palestini, ga je judo zveza obtožila diskriminacije in svojo kontradiktorno odločitev argumentirala s tem, da je njena osnovna vrednota »solidarnost«. A ni Alžirec ravno s svojim dejanjem izkazal solidarnosti s palestinskim ljudstvom, ki živi pod okupacijo in apartheidskimi politikami Izraela, kot je pred kratkim znova dokazalo poročilo Amnesty International? Geste solidarnosti na lanskem evropskem prvenstvu v nogometu ni zmogla niti evropska nogometna zveza UEFA, ko je gostiteljsko mesto München želelo s stadionom v mavričnih barvah protestirati proti diskriminatornemu zakonu madžarske vlade, s katerim krati pravice LGBTQ+ skupnosti. Poznavalci so se takrat spraševali, koliko je takšna blokada povezana z velikimi vložki poslovnega kroga madžarskega premierja Viktorja Orbana v nogomet, UEFA pa se je osramotila še z nasprotnim predlogom, da naj stadion raje osvetlijo v mavrično v času parade ponosa. Še večjo sramoto si je nakopala Mednarodna rokometna zveza, ko je lani kaznovala norveško rokometno ekipo na mivki, ki ni želela nositi predpisanih dresov, dosti bolj podobnih bikini kopalkam kot pa športni opravi. Zveza se je sicer pokesala in spremenila pravila, a rokometašice morajo še vedno nositi oprijete drese, medtem ko lahko rokometaši igrajo v navadnih kratkih hlačah. Le zakaj – mogoče zato, ker se ženske obline lažje prodajo sponzorjem?

Ko športniki ali športnice izražajo politična stališča, nas vržejo iz utečenega in dobro naoljenega stroja za trošenje njih samih kot blaga, ki si ga nezavedno lastimo, ko jih v razvedrilo in užitek konzumiramo na svojih zaslonih.

Kitajske oblasti se v luči obtožb o represiji v Tibetu in genocidni politiki nad Ujguri tovrstnih političnih demonstracij športnikov in športnic na igrah bojijo kot hudič križa, zato že nekaj časa strašijo, da bodo vsi, ki si bodo kaj takšnega drznili, podvrženi kaznim po »kitajski zakonodaji«. Kljub temu da si takšnega mednarodnega škandala verjetno ne bodo privoščili, pa taktika ustrahovanja že deluje, saj nekateri nacionalni olimpijski komiteji in aktivistične organizacije olimpijcem in olimpijkam odsvetujejo izražanje političnih stališč. Ker so Kitajci vsem udeležencem in udeleženkam »iz strahu pred širjenjem koronavirusa« predpisali uporabo aplikacije, so nizozemski in britanski ekipi v strahu pred spletnim nadzorom in krajo osebnih podatkov svetovali, da ne uporabljajo lastnih mobilnih telefonov ter jim ponudili začasne nadomestne naprave. Strah pred družbo popolnega nadzora, v katero se Kitajska po vseh indicih sodeč spreminja, je vsekakor na mestu, a zanimivo tega nihče ni omenil v zvezi s športnimi dogodki v ZDA, čeprav so nam razkritja Edwarda Snowdna jasno pokazala, da ameriške obveščevalne agencije množično nadzorujejo in zbirajo podatke o svojih državljankah in državljanih ter obiskovalcih in obiskovalkah. Tudi obtožbe o kršitvah človekovih pravic na Kitajskem so kakopak na mestu, a kot smo velikokrat v preteklosti že videli, je zelo pomembno, kdaj in iz katerih usta prihajajo, saj se odnosi med velesilami vidno zaostrujejo, pri čemer je govora celo o »novi hladni vojni«. Da ruski športniki in športnice ne bodo mogli nastopiti pod lastno zastavo in poslušati lastne himne – razlog naj bi bil državno podprt dopinški program iz Sočija – v tem pogledu niti malo ni nevtralna politična gesta, pa naj se z njo strinjamo ali ne.

Skratka, priča smo enim najbolj spolitiziranih olimpijskih iger doslej, v katerih velike politične sile ne izbirajo sredstev – od ameriškega diplomatskega bojkota in liberalnega pritiska do kitajskega ustrahovanja in (pod)kupovanja tujih »influencerjev«, da promovirajo kitajsko kulturo na spletnem tržišču. Edini, ki v tem političnem spektaklu ne smejo sodelovati, pa so prav tisti, na katerih hrbtih se ta odvija – namreč olimpijci in olimpijke. Pri tem se moramo vprašati, zakaj nas kot oboževalke in oboževalce tako vrže iz tira, ko športniki ali športnice pokažejo zelo jasno držo ali stališče oziroma javno zagovarjajo svoje politično prepričanje? S tem nas namreč vržejo iz utečenega in dobro naoljenega stroja za trošenje njih samih kot blaga, ki si ga nezavedno lastimo, ko jih v razvedrilo in užitek konzumiramo na svojih zaslonih.

»Športniki so istočasno osebe in navadni predmeti. Kot osebe so nepogrešljivi, poglavitni del športnih spektaklov in hkrati najbolj občutljivi in nepredvidljivi sestavni del, poln negotovosti in tveganja. Kot predmeti so hkrati blago, ki prodajajo vse drugo blago, ki se nanje lepi in navezuje v več razsežnem športnem pogonu, ki prodaja tako šport kot športne zvezde, z njimi pa športne in še vse ostale »zdrave« in »velnes« izdelke,« piše Lev Kreft v filozofsko-športni knjigi Levi horog. In ker so že vložili nečloveške napore in odrekanja, da so se sploh prebili med najboljše na svetu, ker so 24 ur na dan in 7 dni v tednu »v službi« in prepuščeni kršenju lastnih človekovih pravic – od dopinških kontrol, ki ne upoštevajo pravice do zasebnosti, do izražanja političnih prepričanj, ki ne upoštevajo pravice do svobode govora – ne preseneča, da v neizprosnem tekmovalnem okolju po anketi MOK-a sodeč celo podpirajo te sporne predpise. Po drugi strani se vedno znova izkaže, da solidarnost med njimi dejansko obstaja, saj jih večina ne obsoja svojih kolegov in kolegic, ki edinstven oder športnih prenosov olimpijskih iger, kamor ob ogromni gledanosti neposredna cenzura še ne seže, izkoristijo za izražanje političnih prepričanj in družbenih nepravičnosti. Spomnimo se samo lanskega »X«, ameriške atletinje Raven Saunders, ki nas je povabila na križišče vseh zatiranih ljudi; in to bi olimpijske igre, ki se promovirajo kot praznik miru, solidarnosti, raznolikosti in enakosti, dejansko morale biti.

—