Srđan Kovačević: »Današnja situacija nikakor ni naklonjena delavcem«

Na Hrvaškem so leta 2005 tovarno strojev ITAS, nekoč ponos Jugoslavije, ob uničujočem poskusu privatizacije zasedli njeni delavci. Leta 2007 so vzpostavili delavski svet in upravni odbor ter izvolili izvršnega direktorja. Od takrat delujejo kolektivno in tako ostajajo eden od redkih uspešnih primerov delavske zasedbe proizvodnje v postsocialistični Evropi. Srđan Kovačević, ki je za tovarno izvedel prek Dragutina Varge, delavca ITAS-a in sindikalista, je pet let redno prihajal v tovarno, da bi posnel film, ki bi omenjeno zgodbo o uspehu prikazal, a je kmalu ugotovil, da je situacija veliko bolj zapletena ter da umeščenost tovrstne proizvodnje na kapitalistični trg pomeni neprestane izzive, med katerimi je tudi zaupanje samih delavcev v načelo samoupravljanja. Z režiserjem, ki solidarnostne prakse udejanja tudi pri deljenju dobička od lastnih filmov, smo se pogovarjali o njegovem razumevanju delovanja tovarne ITAS, pa tudi o položaju delavstva na Hrvaškem in pregovorni odtujenosti levih političnih opcij od delavskega razreda.

Srđan Kovačević je režiser in snemalec, ki živi in dela v Zagrebu, kjer je iz kamere magistriral na Akademiji dramske umetnosti. Dela kot snemalec za različne neodvisne regionalne filmske in TV produkcije. Leta 2021 je na filmska platna prišel njegov režijski celovečerni prvenec, dokumentarec Tovarne delavcem, za katerega je prejel že vrsto nagrad.

Mi lahko poveš kaj več o zgodovini ITAS-a?

ITAS je tovarna, prvenstveno nastala kot proizvodnja, ki je nudila pomoč rudniku premoga ob mestu Ivanec. Nekaj let po vzpostavitvi proizvodnje je bila pripojena velikemu industrijskemu kompleksu Prvomajska iz Zagreba. Ta je bila ogromna sestavljena organizacija združenega dela (SOZD), ki je združevala približno deset organizacij združenega dela (OUR) in skupaj zaposlovala okrog trideset tisoč ljudi.

V letih odkar je bil ITAS pridružen Prvomajski je ta rastel in če so na začetku izdelovali predvsem dele za Prvomajsko, so kasneje razvijali tudi nekatere svoje izdelke. V osemdesetih letih so tako denimo s pomočjo Prvomajske uspeli razviti svoj CNC. Ko je prišla vojna, je imel ITAS kakih devetsto delavcev – šlo je za obsežno proizvodnjo. Vendar je dobršen del industrije v Jugoslaviji takrat izgubil velik del tržišča, kar so seveda nekateri predvideli vnaprej in se obračali na zahodni trg. Ta pa naših izdelkov na svoj trg bodisi ni spustil, ali pa so jih nanj spustili po izjemno nizkih cenah. Prvomajsko in ITAS je torej najprej doletel razpad Sovjetske zveze in izguba tega tržišča, nato pa še vojna, ko so izgubili še preostanek domačega tržišča.

Kaj se je potem s tovarno zgodilo v devetdesetih?

ITAS je v devetdesetih nekaj časa proizvajal izdelke za vojsko, vendar je število delavcev padlo na kakšnih tristo, torej tretjino nekdanje delovne sile. Delavci so nato v devetdesetih po nekakšni polovični ceni v okviru delavskega delničarstva odkupili približno tretjino proizvodnje. Nato je na začetku 2000-ih država ponudila v odkup še preostanek, torej ostali dve tretjini proizvodnje, vendar pa odkupa ni ponudila delavcem temveč bivši županji mesta Ivanec, Mariji Brezovec, ki je proizvodnjo želela po kratkem postopku uničiti. Vzpostavila je sestrsko podjetje, potem pa je v to podjetje, čeprav je bilo brez kapitala, preselila delavce. Več let jim ni izplačevala plač, novo podjetje je zadolževala s posojili, na primer podjetju Coning Radimirja Čačića, ki teh posojil ni nikoli vrnil. Na koncu je delavcem manjkalo že devet plač.

In takrat so se delavci uprli?

Upor je sledil nekoliko pozneje, ko je Marija Brezovec iz nekega razloga poskušala fizično razdeliti dva glavna obrata tovarne, ki ju povezuje relativno ozek hodnik, prek katerega morajo prehajati viličarji. Hotela jih je razdeliti z zidom in nihče ni zares vedel, zakaj točno je to želela narediti. Prvi zid so po njenem navodilu zgradili iz opek in ko so delavci to videli, so z viličarjem ta zid preprosto prebili. Nekaj dni kasneje so prišli novi delavci, ki so začeli graditi betonski zid. V tistem trenutku so delavci fizično zavzeli tovarno in podali predlog za stečaj.

Kako pa so delavci postali lastniki podjetja?

Približno leta 2005 se je začel stečajni postopek. V stečajni masi so takrat plače delavcev znašale okrog 48 odstotkov vsega premoženja, vendar so nato ugotovili, da v to niso bili všteti potni stroški in dnevnice. Ko so to sešteli, so prišli do približno 50,4 odstotkov, s čimer so prešli 50 odstotkov in lahko podali predlog za menjavo stečajnega upravitelja.

Prvi stečajni upravitelj, ki jim je bil dodeljen, je namreč želel razglasiti stečaj, zapreti tovarno, predati in izplačati kar se da in to je to. Omenjeni stečajni upravitelj je bil tik pred pokojem, razumel je, da gre za kompleksno situacijo in se je umaknil. Ko so ga zamenjali za novega stečajnega upravitelja, so zagnali rekonstrukcijo, ustanovili novo podjetje in nazaj zagnali proizvodnjo. Tako so leta 2007 osnovali ITAS – Prvomajska d. d., ki ga spremljamo v filmu.

Kako si sam odkril njihovo zgodbo? Je bila takrat prisotna v medijih?

Sam sem slišal za njihovo zgodbo šele nekje okoli leta 2013. Po blokadi Filozofske fakultete v Zagrebu leta 2009 je na Hrvaškem prišlo do sprememb v študentskem organiziranju, takrat se je vzpostavila tudi spletna stran Slobodni filozofski, na kateri je bil nekje leta 2012 ali 2013 objavljen intervju z Dragutinom Vargo, delavcem ITAS-a in sindikalistom, v katerem je govoril o zavzetju tovarne leta 2005. Takrat niso imeli delavci nobene zunanje podpore, zagotovo niso imeli podpore mlajših levih političnih skupnosti. Po tem intervjuju sem sklenil, da bi bila to lahko čudovita študija primera, saj drugih takšnih zgledov zavzetja tovarn pri nas ni. Potreboval sem kar nekaj let, da sem se opogumil, se odpravil do njih in jih vprašal, kaj si oni mislijo o tem, da bi o zgodbi posnel film.

So se, ko si prišel v tovarno, delavci takoj strinjali s tem, da bi jih snemali?

V nekem trenutku sem se srečal z Jeleno Miloš, ki je bila takrat članica BRID-a, Baze za delavsko iniciativo in demokratizacijo, ki se je s temi temami že ukvarjala. Prvič sem tako v tovarno prišel z BRID-ovci, ki so tovarno kar obiskali. Takrat sem Dragutina Vargo vprašal, ali bi lahko o njih snemal film in rekel mi je, da ni problema, da naj pridem in mi pravzaprav dal proste roke.

Direktor je pozval delavce, naj stopijo bližje in kmalu sem ugotovil, da je to, kar se dogaja, zelo zanimivo, zato sem vzel kamero v roke in posnel direktorja, nato pa še Vargo. Tako se je začelo.

Vseeno pa, predvidevam, si moral delavcem pojasniti, kaj nameravaš početi?

Prvi prizor, ki sem ga posnel v tovarni, se je zgodil nekega petka, ko sem prišel tja bolj kot ne zato, da bi opravil poskusno snemanje. Takrat je potekal zbor delavcev in Vargi sem rekel, da bi bila to dobra priložnost, da delavcem predstavim svojo idejo za snemanje filma in da bi o njej lahko tudi glasovali. Mislim sem si, da bo trajalo kakšen mesec, dva, da bodo sprejeli odločitev. Nato pa je Varga rekel, da ni potrebe po glasovanju in da lahko brez skrbi snemam, le da naj se jim najprej predstavim. Tako je nastal prvi prizor, ki je končal tudi v filmu. Kamero sem takrat položil na tla, saj sem želel posneti sebe kako bom govoril z delavci, nato pa se je odvilo vse drugo. Direktor je pozval delavce, naj stopijo bližje in kmalu sem ugotovil, da je to, kar se dogaja, zelo zanimivo, zato sem vzel kamero v roke in posnel direktorja, nato pa še Vargo. Tako se je začelo.

In kako so delavci gledali na kamero, s katero si jih spremljal?

Večini delavcev je bilo za to precej vseeno ali pa se zame enostavno niso zmenili, saj jim je bil stik s kamero tuj. Čeprav so že prej k njim, vse od zasedbe, prihajale TV ekipe, novinarji in podobno, samih delavcev ni nihče zares spraševal po mnenju. Določen del je to, kar sem počel, sprejel z zanimanjem, drug, manjši del, pa je bil proti snemanju, saj so želeli na delovnem mestu ohraniti svojo zasebnost.

Šlo je za večletni proces, v katerem sem poskušal pridobiti zaupanje delavcev, jim razložiti kaj želim, zakaj želim to početi, kako vidim njihovo vlogo pri tem, se pogovarjal z njimi in poskušal ugotoviti, kako v vsem tem sami vidijo sebe. Osredotočaš se na tiste, ki se v tem vidijo in jih zanima, kar počneš, tako da sem snemal predvsem njih. Še največ pa sem snemal Vargo in direktorja, oba sta namreč želela, da ju snemam in nista imela nič proti temu, da ju spremljam s kamero. Ves čas sem seveda spraševal, vsakič sproti, ali lahko snemam to, ali lahko posnamem tisto, ali grem lahko nekam z njima …

Si razmišljal o podobi delavcev širše, v medijih, v umetnosti, in kako si sam želel pristopiti k ustvarjanju tovrstnih podob?

O tem nisem preveč razmišljal, izhajal sem predvsem iz pozicije, da delavcev nisem želel idealizirati. Te ljudi sem želel preprosto razumeti in razumeti sem želel nekatere procese, ki so se odvijali v tovarni. S prikazom dogajanja sem hotel pripomoči k razumevanju njihovega položaja in doprinesti k povezovanju z delavci v prihodnje. Ko sem prišel, sem mislil, da bom posnel film o pozitivnem zgledu, o zgodbi o uspehu. Potem pa so mi delavci pokazali, da se za to zgodbo skriva kompleksnejša zgodba.

Večina bi raje imela varno zaposlitev zdaj, kot pa da bi poskušala graditi nekakšno dolgoročno boljšo prihodnost zase in za svoje otroke.

V filmu so opazne izrazite razlike v pogledih starejše in mlajše generacije na to, kar se dogaja v tovarni. Kako te razlike vidiš sam?

Razlike so velike. Starejši delavci prav zaradi svoje starosti nimajo kam iti. Če bi lahko, bi morda tudi odšli. Mladi pa so v položaju, ko lahko do neke mere še izbirajo. Vendar pa položaja obeh generacij izhajata iz današnje situacije, ki nikakor ni naklonjena delavcem in delavstvu širše. Večina bi raje imela varno zaposlitev zdaj, kot pa da bi poskušala graditi nekakšno dolgoročno boljšo prihodnost zase in za svoje otroke, kar je razumljivo, saj gre za zelo negotove čase.

To seveda ni nekaj novega. V Jugoslaviji so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začelo samoupravljanje, veliko ukvarjali s tem problemom. Delavci, ki so jih takrat vprašali, kako bi reinvestirali del dobička podjetja, so pogosto izbrali povišanje osebnih dogodkov, ne pa reinvesticije v svoje delovno mesto – torej se vedno raje zanesejo na nekaj kratkoročnega. Gre za pomanjkanje zaupanja v to, kaj jih čaka čez dvajset, trideset let. Kratkoročno povišanje prihodkov se zdi bolj varna izbira, kar je treba danes še posebej upoštevati, saj je svet še bolj mobilen in pretočen kot takrat. Zato ljudje pogosto mislijo, četudi tega ne morejo zares vedeti, da je morda kje drugje bolje, da lahko preprosto odidejo, in da je morda nekje drugje svetla prihodnost veliko lažje dosegljiva.

Kako razumeš odnos delavcev do politike in do levih političnih opcij?

Politična izobrazba delavcev poteka predvsem prek množičnih medijev, ti pa predstavljajo skoraj izključno politične opcije na liberalnem delu političnega spektra. Ti isti mediji pogosto degradirajo uspehe levega političnega pola, pa tudi socializma. O slednjem se pravzaprav ne govori več ali pa se o njem govori v negativnem kontekstu, kar pogosto reproducirajo tudi delavci. To je seveda pomemben del problema. Če bi želeli, da bi takšne vrste projekt, kot je samoupravljana tovarna, uspel na dolgi rok, bi moralo obstajati kontinuirano izobraževanje delavcev. Kako se tega lotiti in kako za to pridobiti sredstva, pa je seveda izziv sam po sebi.

Pa obrniva vprašanje. Kakšen je po tvojem mnenju odnos hrvaške levice do delavcev?

Mislim, da jim manjka terensko delo. Šele ob delu na terenu lahko izoblikuješ razmišljanje o tem, kaj ti ljudje potrebujejo, kaj bi lahko skupaj z njimi naredili in kaj so možni uspehi. To je danes izjemno redko. Tudi ko leve organizacije dobijo denar, gre za projektna sredstva in vključujejo ogromno administracije, hkrati pa ne omogočajo hitrega kreativnega procesa, saj mora biti vse vnaprej načrtovano in definirano.

Malo ljudi na levici se ukvarja z delavci, saj je v tovrstnih organizacijah že tako malo sredstev, kadar so ta projektna pa, kot rečeno, pravzaprav otežujejo možnost terenskega dela. Ne bi rekel, da imajo ljudje na levici napačno mnenje o delavcih. Rekel bi predvsem, da je velik del ljudi na levici depresivnih – in ko to rečem, vem, da bi se jih večina strinjala z mano. (smeh)

Ko se v filmu pojavijo mediji, je njihovo prvo vprašanje, kdo je v resnici lastnik tovarne. Zakaj se ti zdi, da je dandanes tako težko sprejeti dejstvo, da podjetje samoupravljajo delavci?

Gre za povsem zgrešeno vprašanje. Ne le, da so v tej tovarni delavci lastniki, temveč so tovarno tudi okupirali in se tam uspeli obdržati. Kakor koli ocenjujemo ITAS, gre za uspeh, vsaj za Hrvaško. V vseh drugih primerih, ko so na Hrvaškem, pa tudi v Srbiji ali v Bosni delavci zavzeli neko podjetje, so jih s specialnimi enotami policije vrgli ven. Jasno pa je, da politika, predvsem pa lokalna politika v Ivancu, za ta uspeh ne želi niti slišati. To je problem že od nekdaj.

Zanimiv primer je serija Osem ur ne naredi dneva Rainerja Wernerja Fassbinderja iz sedemdesetih, ki je bila pred nekaj leti restavrirana. Na začetku sedemdesetih so posneli pet delov serije, čeprav so načrtovali in tudi že odobrili sedem ali celo osem delov. Snemanje serije je bilo prekinjeno, ko je Fassbinder zaključeval snemanje petega dela serije, katerega tema je okupacija tovarne. V tem delu se namreč tovarno seli iz centra mesta na periferijo, s čimer delavci niso bili zadovoljni. Njihov načrt, ki bi se udejanjil v šestem delu serije, bi bila zasedba tovarne. Takrat se je TV hiša preprosto odločila, da takšnega scenarija ne morejo več podpirati in so snemanje serije zaključili. Torej pomanjkanje razumevanja za takšne projekte obstaja že od nekdaj, brez podpore na lokalni ravni pa so tudi težko izvedljivi.

Je pri tovrstnih projektih težava tudi Hrvaška zakonodaja?

Zakon o delavskem delničarstvu je zastavljen tako, da se delavci v takih pogojih težko obdržijo. Na Hrvaškem je bilo nekaj hotelov, ki so jih delavci uspeli na podoben način privatizirati, jih pretvoriti v delavsko delničarstvo in za nekaj časa obdržati, med drugim dva na Krku, vendar so se kasneje večino teh hotelov delavci odločili kolektivno prodati. Tudi zadrug v našem prostoru skorajda ni.

Primanjkuje nam mladih izobraženih ljudi, saj jih kot družba najprej izobrazimo, potem pa odidejo.

Prvi problem je torej zakonodajni. Zakoni so napisani tako, da tovrstno delničarstvo otežujejo. Druga stvar je, da bi bilo potrebno delavce izobraževati o tem, zakaj so tovrstni modeli dobri in kako sploh delujejo. Tretja težava pa je, da na Hrvaškem ne obstaja dober model delavskega delničarstva ali zadružništva. Treba bi bilo torej zasnovati model, po katerem bi bili tovrstni projekti bolj varni in učinkoviti. Poleg tega pa je hrvaški kapitalizem kapitalizem periferije. Delavci odhajajo. Primanjkuje nam mladih izobraženih ljudi, saj jih kot družba najprej izobrazimo, potem pa odidejo. Število ljudi, ki odide, je pri nas tako veliko, da se mu politika in mediji težko ognejo. Ob zadnjem popisu prebivalstva je bilo jasno, da je Hrvaška izgubila približno deset odstotkov prebivalstva.

Kakšno je stanje v tovarni danes in kako vidiš njeno prihodnost?

Pandemija je tovarno oslabila, tako kot vsa podjetja. Zdaj je direktor Dragutin Varga, ki je uspel izboljšati situacijo, povrniti zaostale plače in odplačati večino dolgov. Pred njimi je zdaj obdobje, v katerem morajo najti mlado vodstvo, ki bo uspelo podjetje pozicionirati na mednarodnem trgu, razviti nove izdelke, vlagati v novo tehnologijo in z vsem tem poskušati zadržati mlade delavce v tovarni. Konec koncev pa, kar je najpomembnejše, bi bilo treba ITAS preobraziti iz delničarske družbe v neko vrsto zadruge.

Na začetku filma preberemo, da dobiček od filma pripada tudi protagonistom v filmu, kar ni običajna praksa. Torej tudi sam poskušaš uveljaviti drugačen model filmske produkcije?

Sam sem kot snemalec vrsto let delal za druge produkcije in vedno sem vse svoje pravice predal producentom. Sam nisem nikoli dobil deleža od njegovega zaslužka. Zato sem si vedno govoril da bom to poskušal spremeniti, če bom kdaj sam ustvarjal kakšen film.

Ko sem začel snemati zgodbo ITAS-a, sem pomislil, da bi poskušal razviti nov model pogodbe. Na začetku smo razmišljali, da bi poskušali prek delitve avtorskih pravic deliti tudi dobiček, vendar se je to izkazalo za preveč kompleksno. Zato smo skupaj s pravniki razvili model solidarne filmske pogodbe po katerem ima producent še vedno vse pravice, vendar pa si vsi mi, filmski delavci in protagonisti, skupaj s producentom delimo določen odstotek od dobička, ki ga film ustvari.

Ljudje so se privadili na model, ki je do filmskih delavcev nepošten in ponižujoč, kar je treba spremeniti. In kdo drug bo to spremenil, če ne mi, filmski delavci?

—