Srećko Horvat: Dve milijardi zaprtih čustev in intelekta
Hrvaški filozof in aktivist Srečko Horvat je mednarodno zaslovel kot organizator dogodkov, na katerih so v zadnjih desetih letih nastopili nekateri najvidnejši javni intelektualci našega časa – najprej na zagrebškem Subverzivnem festivalu in nato v Filozofskem teatru, kjer so pogovori pritegnili več kot 20.000 obiskovalcev. Od leta 2016 skupaj z nekdanjim grškim finančnim ministrom Janisom Varufakisom gradi vseevropsko gibanje DiEM25, s katerim poskušajo demokratizirati evropsko politiko in vanjo pripeljati napredne politične premisleke o okolju, ekonomiji, globalizaciji in prihodnosti dela.
Ko govori o sebi, rad pove, da je hotel že zgodaj razumeti, kako deluje družba, zato pa je treba danes najprej razumeti kapitalizem: njegovo naravo, učinke in posledice. Tudi ko je vodil debate z gosti, jih je največ spraševal prav o kapitalizmu. Si je res laže predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma? Kakšne so alternative in kako lahko planet preživi njegovo diktaturo rasti in izkoriščanja? Danes, v času karantene in morda največjih družbenih sprememb v zadnjih nekaj generacijah, pa vse to sprašujejo – in sprašujemo – njega.
Novi koronavirus je v samo nekaj tednih pokazal, kako močna je še vedno nacionalna država. Čez noč ima možnost zapreti državne meje, selektivno zamejiti gospodarsko dejavnost in ustaviti gibanje celotnega prebivalstva. Za izhod iz stavbe ali občine je nenadoma potrebnih več dokumentov in dokazil, kot jih je državljan EU še pred novim letom potreboval za pot okoli sveta. Vlade po vsem svetu skoraj brez razprave sprejemajo krizne zakone, večajo pooblastila represivnih organov, podirajo pregrade med civilno in vojaško sfero ali ukinjajo delovanje parlamenta. Povečuje se nadzor nad prebivalstvom, tako policijski kot elektronski.
Toda moč države ni nujno samo avtoritarna, meni Horvat. Lahko je tudi emancipatorna. Tako kot je lahko emancipatorna neprostovoljna izolacija, v kateri se je znašlo več milijard ljudi po vsem planetu. Nenadno mirovanje že vpliva celo na tektonsko dejavnost Zemlje, saj so pristala letala in so se ustavili vlaki. Marsikje so ljudje prvič izkusili dihanje svežega zraka. Vsega tega ni mogoče podcenjevati, je prepričan sogovornik. Zato prihodnost že dolgo ni bila tako odprta.
Vaši medijski intervjuji in portreti se velikokrat začnejo s podatkom, da veliko potujete, da ste tudi po petkrat na teden na letalu, in da nimate stalnega prebivališča. Ena prvih žrtev protikoronskih ukrepov pa je prav fizično gibanje. Kje ste obtičali?
Že tri mesece sem na Dunaju, kar je najbrž najdaljše obdobje v mojem življenju, da se nisem nikamor premaknil. Prispel sem sredi januarja, ko sva s hrvaškim režiserjem Oliverjem Frljićem kurirala program za dunajski Burgtheater. Moral bi oditi sredi marca, a so vmes že zaprli državne meje in trenutno ne morem nikamor. Kljub temu se ne pritožujem. Res mi je odpadlo veliko predavanj in knjižnih predstavitev, a sem v primerjavi z večino ljudi še vedno med privilegiranimi, saj lahko večino dela opravim od tukaj. Pa tudi Dunaj v nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi mesti ni uvedel najbolj strogih ukrepov, o katerih mi poročajo nekateri prijatelji. Lahko gremo ven, ni omejitve gibanja znotraj ene mestne četrti ali občine. V Parizu, denimo, ne smete brez dovoljenja zapustiti niti stavbe.
Bojim se, da je trenutna kriza in strah pred virusom predvsem priložnost, ki državam omogoča uvajanje novih oblik družbenega nadzora, kar prej ni bilo mogoče.
Delo na daljavo vas ne omejuje?
Niti ne. Preko interneta je mogoče narediti marsikaj: organizirati dogodke in predavanja, dajati intervjuje, sestankovati … Na vse to sem navajen tudi zaradi našega gibanja Diem25, ki je transnacionalno in kot tako precej vezano na informacijska orodja. Zato lahko delujemo naprej, čeprav smo trenutno vsi ujeti vsak na svojem koncu sveta.
V preteklosti ste večkrat poudarili, da vaša pogosta potovanja niso samo kaprica, ampak hočete biti, če je le mogoče, zares navzoči. Videti, začutiti, okusiti in doživeti tudi druge realnosti, ne pa se z njimi zgolj seznanjati preko zaslona ali knjig. Kaj boste izgubili pri vašem delovanju, če tega ne boste več mogli početi?
V tem trenutku še težko ocenim. Jasno je, da bo naše gibanje še dolgo ostalo zelo omejeno. Sploh si ne predstavljam, kakšna bodo po novem potovanja z letalom in drugimi javnimi prevoznimi sredstvi. Pa tudi komu bodo potovanja sploh dosegljiva, saj so se cene letalskih prevozov že zdaj izjemno povišale.
Omejitve potovanj ne bodo samo ekonomske. Kitajska je začela že pred pandemijo uvajati elektronski sistem družbenega točkovanja, po katerem naj bi imel vsak državljan svojo oceno družbene sprejemljivosti. Od te ocene je bilo že prej odvisno, ali se smete peljati z vlakom ali letalom, tudi če bi sicer lahko kupili vozovnico. Če je bila vaša ocena prenizka in torej niste bili vzoren državljan, vam niso dovolili vstopa. Ta sistem družbenega točkovanja – in s tem nadzora – bodo po pandemiji zagotovo še razširili. Ni si težko predstavljati, da bodo v svoj sistem družbenega točkovanja vključili še zdravstvene podatke. Kako odgovorno se obnašate, kadar zbolite.
To se že dogaja tudi v Evropi. V Avstriji je dal največji telekomunikacijski operater državi na voljo podatke o lokaciji mobilnih naprav, kje se gibljejo in zadržujejo uporabniki. Povsod po svetu na hitro legalizirajo in uvajajo tehnologije za množični nadzor prebivalstva: prepoznavanje obrazov, toplotne kamere za zaznavanje povišane telesne temperature in podobno. Bojim se, da je trenutna kriza in strah pred virusom predvsem priložnost, ki državam omogoča uvajanje novih oblik družbenega nadzora, kar prej ni bilo mogoče. Nasprotovanje javnosti in civilne družbe bi bilo premočno.
Zdaj pa je takšno ukinjanje demokratičnih in državljanskih pravic nenadoma možno. In ne samo to, uživa tudi veliko podporo javnosti. Kako to?
Pomena sedanje krize ne smemo podcenjevati. Zadnjih nekaj mesecev pomeni za mojo generacijo eno največjih sprememb, ki smo jih doživeli v življenju, pa smo jih doživeli že veliko. Preživeli smo razpad Jugoslavije in vojno, ki je sledila. Prilagoditi smo se morali svetu po enajstem septembru, ki je povsod prinesel več nadzora, tako fizičnega kot elektronskega. Zdaj pa se je naš svet tako rekoč čez dan skrčil na eno državo, morda eno mestno četrt ali eno stanovanje ali hišo.
V tej krizi vidimo, da v resnici obstajajo samo še posamezniki in družine, zaprti vsak v svoji samoizolaciji. Družbe zanje ni več, ostala jim je samo še država.
Takšna sprememba dobesedno iz dneva v dan spreminja naše dojemanje družbe in odnose med ljudmi, saj se poleg fizične ločenosti povečuje tudi družbena razdalja med posamezniki. Dejansko se je uresničila znana in neštetokrat citirana izjava nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, ampak samo posamezniki in njihove družine. V tej krizi vidimo, da v resnici obstajajo samo še posamezniki in družine, zaprti vsak v svoji samoizolaciji. Družbe zanje ni več, ostala jim je samo še država.
Pri tem se odvija še en proces: izginjanje javnosti. Na eni strani imamo vse močnejšo državo, na drugi pa vse bolj izoliranega ali samoizoliranega posameznika in družine.
Kakšna je za vas razlika med družbo in državo?
Družba zame pomeni javne prostore in javno življenje, kulturne ustanove, športne dogodke, izmenjavo mnenj … Družba, kot je to že v sedemdesetih letih lepo pokazal kanadski sociolog Richard Sennett v knjigi Fall of Public Man, med drugim pomeni tudi to, da lahko greste v kavarno, se pogovarjate, tam kritizirate vlado. Ne smemo pozabiti, da se je tudi francoska revolucija začela tako, da so se ljudje srečevali in organizirali v kavarnah ter razmišljali o družbenih spremembah in revoluciji. Vse to se je zdaj zaprlo.
Na ta način smo izgubili pomembno družbeno varovalko, saj vidimo, da je lahko država tudi sovražnik ljudi, če jo imajo v rokah posamezniki kot Donald Trump, Boris Johnson in še kdo. Taka država ljudi dobesedno ubija, kot smo videli v ZDA. Najbolj me skrbi, da se bo brez pritiska javnosti in civilne družbe uresničila neoliberalna utopija, o kateri v knjigi Doktrina šoka piše Naomi Klein. Vse močnejša in vse bolj avtoritarna država uporabi krizo kot šok, v katerem ukinja državljanske pravice in svoboščine, hkrati pa paktira z zasebnim sektorjem, ga z javnim denarjem rešuje pred krizo in razbremenjuje delavskih pravic.
Skratka: lahko se ponovi zgodba iz finančne krize leta 2008, ko je neoliberalna ideologija reševala banke in velika podjetja na račun vseh ostalih. Le da se gospodarske in politične elite po koncu krize ne bodo več skrivale za takšnimi ali drugačnimi oblikami parlamentarnih demokracij, temveč bomo spremljali uvajanje različnih oblik diktature. To že kažejo posamični totalitarizmi, kot je diktatura na Madžarskem ali malo mehkejša različica diktature v Braziliji. Mogoče je tudi, da se bomo po krizi znašli v novem globalnem režimu, ki bo imel značilnosti Madžarske in Kitajske.
Po drugi strani pa lahko spremljamo tudi drugačno vrnitev države, ki se je še pred nekaj tedni zdela nepredstavljiva. Nenadoma je mogoče nacionalizirati bolnišnice ali železnice, kar se je zgodilo v Španiji in Veliki Britaniji. Ali uvesti univerzalni temeljni dohodek.
Zaradi teh ukrepov je bilo mogoče velikokrat slišati frazo, da smo v času krize vsi socialisti, toda … Vračanje države se lahko zdi dobra ideja, dokler ta država ni avtoritarna.
Moč države se zdaj res kaže predvsem v avtokratskem smislu kot omejevanje svobode. Vendar je lahko država tudi emancipatorna. Samo država lahko ustavi plačevanje kreditov in rent, lahko odpiše dolgove in investira v infrastrukturo. Prav tako lahko nacionalizira določene dejavnosti in jih znova ponudi na voljo vsem, kar je bila osnovna ideja javnih storitev, preden smo jih začeli privatizirati in podrejati dobičku.
Nikakor ne smemo podceniti moči neverjetne količine zbranih emocij in intelekta.
Po eni strani je izolacija slaba, kot sva že govorila. Ampak izolacija tudi pomeni, da je trenutno dve milijardi ljudi v neki vrsti karantene in da imajo številni prebivalci našega planeta več časa za razmišljanje kot kdajkoli. In to za razmišljanje o isti stvari: kako smo se znašli v tej krizi, kako jo bomo preživeli in kako bomo živeli po njej. Zdaj lahko jasno vidimo, da nas je do sedanje situacije privedla neoliberalna ideologija. Zaradi nje ni na voljo dovolj bolniških postelj in zaščitne opreme. Odgovorna je za podnebne spremembe in za izumiranje vrst, zaradi katerega morajo tudi virusi iskati nova življenjska okolja in najti nove gostitelje – ljudi.
Posledice so lahko nepredstavljive. Morda se lahko izoblikujejo celo nastavki nekega globalnega uma, ki skupaj razmišlja, čuti, išče rešitev. Nikakor ne smemo podceniti moči take neverjetne količine zbranih emocij in intelekta. Prav tako pa ne smemo podceniti trenutka, ko se zaprejo meje in se mora država zazreti sama vase.
Kaj je lahko pozitivnega na zapiranju mej?
Najprej moram poudariti, da nikakor ne zagovarjam ideje suverenosti nacionalne države, kakršno poskušajo vzpostaviti nacionalistični politiki na Madžarskem in tudi v Sloveniji, saj ta model sodi v preteklost in ga je treba pustiti v dvajsetem stoletju. Prav tako nisem nikakršen zagovornik ideje, da je treba spet obuditi idejo Jugoslavije. Trdim pa, da se mora vsaka država radikalno preizprašati in se ponovno zgraditi na radikalno drugačnih temeljih.
Skoraj popolna ustavitev potovanj pomeni med drugim tudi ustavitev globalnega turizma, kakršne še ni bilo. To pomeni, da se bodo morale številne nacionalne ekonomije preusmeriti od turizma, od katerega so bili življenjsko odvisni številni njihovi državljani. Hrvaška, recimo, lahko za letos pozabi na turistično sezono. To je država, ki ji turizem prinaša petino vsega BDP. Če teh dvajset odstotkov prihodkov izgine, bo od nekdanjega hrvaškega gospodarstva ostala samo še lupina, okostnjak. Pokazala se bo tudi vsa odvisnost od Španije, Italije, Nemčije in drugih držav, iz katerih prihajajo turisti, od koder uvažamo številne dobrine, in kamor hodijo delat desettisoči hrvaških državljanov.
Zdaj se bo še bolj očitno pokazalo, kakšna je bila realnost perifernih držav Evropske unije, kamor sodita tudi Hrvaška in Slovenija. Te so bile dejansko izkoriščane, podobno kot v Avstro-Ogrski monarhiji. Služile so temu, da »Evropa« iz njih črpa naravne vire in delovno silo, da privatizira banke in infrastrukturo, da širi tržišče za velike evropske trgovske mreže … In zdaj vidimo, da ta model ni vzdržen. Treba bo poiskati nov model, kar bo izjemno težko.
Vse, kar opisujete, so v preteklih letih uspešno izkoriščali desni populisti zbrani v krogu višegrajske skupine. Za vse notranje probleme so krivili EU in globalne liberalne elite, sami sebe pa so prikazovali kot borce proti diktaturi Bruslja in zagovornike nacionalnega interesa. Kriza bo skoraj zagotovo še poslabšala socialni položaj številnih prebivalcev držav v naši regiji. Je v takšnih okoliščinah res mogoče računati na drugačen scenarij, kot je prevlada desnega populizma in nacionalizma?
To je vsekakor zelo realen scenarij. Ampak kljub temu so tudi možnosti za nepričakovane pozitivne spremembe večje, kot so bile pred krizo. Vzemimo platformi Uber in Airbnb. Še pred nekaj meseci se je zdelo, da na Hrvaškem ne moremo ali nočemo storiti ničesar, da bi zamejili njune negativne učinke. Airbnb in globalni turizem sta na Hrvaškem popolnoma spremenila nepremičninski trg. Lastniki platforme niso plačevali davka, nižali so vrednost dela, višali ceno nepremičnin in najemnin, povzročali hudo gentrifikacijo …
Dolgo smo nemočno opazovali Airbnb in podobne parazite, ki jih ni bilo mogoče nikakor ustaviti, omejiti ali regulirati. Na koncu pa jih bo morda pokopal virus in pokazal, da je bil cel njihov poslovni model samo velik balon, ki je prej ali slej moral počiti. To pa pomeni, da se bo na Hrvaškem naenkrat sprostilo zelo veliko stanovanj, kar je tudi priložnost za drugačno stanovanjsko politiko.
Drugi takšen balon je privatizacija zdravstva. Kriza je razgalila vse tisto, kar smo sicer že ves čas vedeli: da na Balkanu kronično primanjkuje zdravnikov, ker so prav zdravniki množično iskali delo drugje. Ti doma niso mogli normalno delati, ker so države zanemarjale javno zdravstvo, ker so bile bolnišnice uničene v vojni in so se odselile cele generacije zdravstvenih delavcev. Toda prav zaradi grozljivosti te krize so se začeli na Hrvaškem spet spominjati zapuščine Andrije Štamparja, ki je bil eden izmed svetovnih pionirjev socialne medicine.
Socialne medicine?
Ideji, da mora medicina temeljiti na enakosti – da morajo imeti tako bogati kot revni pri zdravniku enako, najboljšo možno obravnavo. Štampar je bil fascinantna oseba. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je kot strokovnjak sodeloval s tedanjo svetovno zdravstveno organizacijo in Ligo narodov. Med drugim je na Kitajskem pomagal reševati posledice velikih epidemij, ki so jih povzročile katastrofalne poplave leta 1931. To pomeni, da imamo v našem prostoru model, ki je bil že pred nastankom socialistične Jugoslavije globoko socialen. Štamparjev pogled na medicino pa je mogoče razširiti na celoten javni sektor in ga osvoboditi mitske nevidne roke trga.
Tretje področje pa je kmetijstvo in samooskrba s hrano. Država ne bo mogla preživeti brez lastnega kmetijstva. Rojen sem v Osijeku in vsakič, kadar potujem po Slavoniji, vidim žalostne prizore opustelih mest, kjer so ostali samo še starejši prebivalci, kjer polja niso obdelana … V mojem otroštvu so bili vse to kraji, kjer je bilo polno ljudi, a so se skoraj vsi, ki so imeli možnost, odpravili delati na »zahod«.
V Guardianu sta Ivan Krastev in Stephen Holmes lani jeseni objavila daljši esej, v katerem sta analizirala vzpon desnega populizma v srednji in jugovzhodni Evropi in med razlogi izpostavila tudi to, da se je vaša generacija lahko izseljevala in si ustvarjala kariere v tujini. Zaradi tega so državo zapustili prav najbolj izobraženi ter tisti, ki so imeli intelektualni in socialni kapital za gradnjo naprednih politik. Ostali pa so tisti, ki niso imeli druge možnosti, in ki so tudi zaradi razočaranja nad EU in liberalizmom postali volivci desnih populistov. Se bodo zdaj izobraženci vračali v matične države in morda vplivali tudi na spremembo političnega okolja?
Da, tudi repatriacija lahko prinese nepričakovane družbene in politične spremembe. Po trenutnih informacijah se je ogromno ljudi iz tujine že vrnilo ali se vračajo nazaj na Balkan. Iz Srbije sem prejel podatek, da se je že vrnilo 350.000 ljudi, večinoma takih, ki so bolj ali manj legalno delali na gradbiščih po EU. Podobne napovedi slišim za Hrvaško, saj naj bi se domov vrnilo 50.000 ljudi, ki živijo in delajo v tujini. To ne bodo samo tako imenovani »gastarbajterji«, ampak se vračajo tudi ljudje iz naših krogov, ki se bodo doma skoraj zagotovo družbeno aktivirali.
Vsaka kriza prinese tudi porast magičnega mišljenja. Astrologija je postala spet pomembna, imamo zagovornike ploščate zemlje in proticepilce, vse to pa tudi s podporo politikov vse bolj pridobiva status legitimne znanosti, kar se ne more dobro končati.
Številni politiki v zadnjih tednih kažejo na Kitajsko, Južno Korejo, Singapur in nekatere druge azijske države, ker da so se s hitrimi in odločnimi ukrepi bolje odzvale na epidemijo novega koronavirusa kot evropske države. Ob tem pa bolj ali manj očitno namigujejo, da demokracija morda ni najboljša družbena ureditev v času krize, ker da je neodločna, šibka in počasna. Že starogrški zgodovinar Tukidid je poskusil v zgodovini peloponeških vojn razumeti, v kakšnih okoliščinah je bila močnejša Šparta in v kakšnih Atene. Oziroma v kakšnih okoliščinah prevlada demokracija in kdaj avtokracija. Lahko demokracija preživi to krizo?
Zgodovina peloponeških vojn nas uči marsičesa o demokraciji. Tudi tega, da peloponeške vojne niso bile vojne med dvema različnima političnima sistemoma, med nekakšno atensko liberalno demokracijo in špartansko neliberalno demokracijo, kar se še zdaj učimo v šolah in na fakultetah.
Šparta in Atene že takrat niso bile zares demokratične družbe. Iz atenske demokracije so bili izključeni sužnji in ženske. Temeljila je na razredni reprodukciji elit: svobodnih moških, ki so lahko volili predstavnike med svojim razredom. Atenska aristokracija se je reproducirala podobno kot se danes finančna aristokracija reproducira skozi kapital, kot je lepo opisal Thomas Piketty. Atenska demokracija je veljala samo za bogate, ti pa so avtoritarno vladali ostalim. Ob tem je bil atenski polis zasnovan tudi tako, da je izkoriščal druge manjše polise, kjer je pridobival delovno silo, surovine in blago.
Zveni podobno kot vaš opis EU in statusa perifernih držav.
Mehanizem je zelo podoben in prav tako deluje pod krinko demokracije. Toda pravo demokracijo je treba iskati drugje kot v antičnih Atenah, je zapisal japonski filozof Kōjin Karatani v odlični knjigi Isonomia.
Prvotno idejo grške demokracije je našel v obdobju predsokratikov kot so bili Parmenid, Heraklit in drugih. Ti niso iskali samo temeljnih gradnikov sveta, kot pogosto mislimo, ampak so se zelo veliko ukvarjali tudi z etično mislijo. Razvili so idejo izonomije, nekakšne egalitarne in kozmopolitske demokracije, ki je temeljila na enakosti vseh državljanov in večkulturnosti – vsem tistem, kar je pozneje postopoma izginilo iz družbene ureditve, ki smo jo poimenovali in jo še imenujemo demokracija. Predsokratiki so bili namreč še pod velikim vplivom egipčanske in drugih kultur, ki jih Karatani opiše za izonomske. Brez tega mešanja kultur in filozofskih tradicij ne bi bilo niti filozofije niti rojstva demokracije.
Sam menim, da bi morali znova obuditi takšno pojmovanje demokracije – klub temu, da nas poskušajo nekateri politiki spet vrniti v dobo malih trdnjav oziroma nacij, ki se tudi dobesedno ograjujejo z zidovi in ograjami. Potruditi se moramo, da ti zidovi ne bodo postali tudi intelektualni.
Povsod po regiji vidimo, da se populistični avtokrati trudijo postavljati tudi intelektualne zidove. Po eni strani zmanjšujejo financiranje umetnosti in humanistike ter zmerjajo intelektualce z družbenimi paraziti, ki da jim javni denar omogoča lagodno življenje. Hkrati pa ustanavljajo lastne inštitute, univerze in akademije, kjer zaposlujejo »alternativne« strokovnjake in znanstvenike. Zakaj še vedno potrebujejo takšen, čeprav umetno ustvarjen, občutek strokovne legitimnosti?
To ni nič novega. Tudi nacisti so ustanavljali in financirali inštitute, ki so se ukvarjali z raziskovanjem indijske kulture, pa tudi vampirje so iskali po tedanji Srbiji in Romuniji.
Vampirje?
Na vse načine so se trudili pokazati večvrednost arijske rase in manjvrednost ostalih. Tudi če so morali zato razviti teorijo, da so arijci nekakšni potomci volkodlakov, naše manjvredne rase pa izvirajo iz vampirjev. To morda zveni smešno, a je privedlo do največjih zločinov v dvajsetem stoletju. Tudi danes vidimo, da se avtokratski voditelji radi obkrožijo z ljudmi, ki zagovarjajo take in drugačne kvaziznanosti. Dober primer je ameriški predsednik Donald Trump, ki pogosto razširja teorije zarote in sporočila duhovnih voditeljev različnih skrajnih evangeličanskih skupnosti. Vsaka kriza prinese tudi porast magičnega mišljenja. Astrologija je postala spet pomembna, imamo zagovornike ploščate zemlje in proticepilce, vse to pa tudi s podporo politikov vse bolj pridobiva status legitimne znanosti, kar se ne more dobro končati.
Glede na to, da smo v nekaj tednih doživeli meteorit, epidemijo in potres, bi kake starejše kulture že razmišljale o žrtvovanju ali podobnem obredu za pomiritev jeznih bogov. Tudi njihovi človeški predstavniki na Zemlji med sedanjo krizo radi govorijo o kazni in žrtvovanju.
Ne pozabite na kobilice! Tudi te so že na pohodu, kot smo lahko nedavno prebrali v poročilih iz Afrike. Najbolj me skrbi, da smo vse to že videli v obdobju Weimarske republike, kmalu pred vzponom nacizma. Zgodovinar Eric Kurlander je to opisal v fascinantni knjigi o mejni znanosti in okultizmu v tretjem rajhu. Pokazal je, da je bila prav mejna znanost – in ne toliko religija – ključna za vzpostavljanje in vzdrževanje ideologije nacistične večvrednosti. Nacistični strokovnjaki so uporabljali znanstvene metode, da so dokazovali neznanstvene trditve in jih mešali z mitologijo. Bili so obsedeni z Atlantido in islandsko mitologijo. Iskali so znanstvene dokaze za intelektualno manjvrednost ras, ki so si jih hoteli podrediti ali jih iztrebiti. Po krizi pa nas morda čakajo razmere, ki bodo še slabše od tistih v Weimarski republiki: velika neenakost, brezposelnost, recesija in ekonomska kriza, morda hujša od tiste po letu 1929.
Ali nam lahko za razumevanje sedanjega časa pomaga branje Stefana Zweiga, Victorja Klempererja in drugih kronistov obdobja pred vzponom največjih evropskih totalitarizmov dvajsetega stoletja?
Absolutno, Zweiga je danes nujno treba spet brati.
Med vsemi prelomnimi dogodki, pa tudi globalnimi pandemijami, so ljudje tistega časa težko razumeli, kaj se v resnici dogaja. Predstavljajte si samo srednjeveško kugo. Takrat ni mogel nihče razumeti vse kompleksnosti te pandemije. V Evropo je v 14. stoletju prišla s Kitajske. Hkrati pa na njej ni bilo nič »kitajskega«, saj bi lahko rekli, da so jo povzročili Mongoli, ko so napadli Kitajsko in jo skoraj uničili. S tem pa so ustvarili pogoje za bolezen, ki se je po svilni poti razširila po vsem svetu. Po zdaj znanih podatkih, če vzamemo recimo zgodovino Dubrovnika, je kuga potrebovala kakih deset let, preden je prišla do Evrope. Novice pa tudi niso potovale dosti hitreje. Podobno je bilo še v času španske gripe po prvi svetovni vojni, na kateri prav tako ni bilo nič »španskega«. Španska se imenuje zato, ker so o njej poročali edino španski časopisi, povsod drugod pa so bile novice o bolezni cenzurirane. Dostop do resničnih informacij so zato imeli samo privilegirani: državni uradniki, politiki in vojska.
Danes je bistveno drugače. Smo bolj povezani kot kdajkoli. Bolezen spremljamo tako rekoč v realnem času – kljub cenzuri in propagandi, ki z lažnimi vsebinami smeti družabna omrežja in medije. Internet je še vedno razmeroma odprt in če hočemo, lahko izvemo, kaj se dogaja drugod po svetu. To nam daje možnost delovanja in primerjanja, kako je reagirala določena vlada, kateri ukrepi delujejo in kateri ne. Zato smo bistveno na boljšem kot prejšnje generacije, saj se po svetu ni razširil samo virus – tako kot že nekajkrat v preteklosti –, ampak tudi znanje kako se proti njemu boriti. In na katere avtoritarne poskuse oblasti moramo biti najbolj pozorni.
Zato je treba brati Zweiga, poleg njega pa še eno drugo, nekoliko starejšo knjigo.
Katero?
Tajnega agenta Josepha Conrada.
Kjer si je moral sodelavec britanske tajne službe umetno ustvariti sovražnika države, da je upravičil svoj obstoj in posebna pooblastila za nadzor državljanov? Podobno kot danes zaradi novega virusa poskušajo njegovi nasledniki?
Bolj je zanimiv sovražnik, ki so si ga ustvarili tajni policisti. Se spomnite, kakšen je bil motiv terorista iz romana, ki je hotel z bombo razstreliti observatorij v Greenwichu? Verjel je, da sta največja sovražnika človeške civilizacije matematika in statistika, ki po svetu povzročata na milijone žrtev.
Ker je Greenwich skupaj s sekstantom in zemljevidi omogočil boljšo pomorsko navigacijo in s tem širitev britanskega kolonialnega imperija na ves tedaj znani svet, kar je povzročilo ogromno trpljenja?
Naš terorist je prepričan, da sta prav administracija in statistika – danes bi ji rekli kvantifikacija – omogočili širitev in obstoj britanskega imperija, saj kolonizirane dežele niso bile pripravljene na takšen način upravljanja družbe in niso imele protiteles, da bi se uprle. Vidimo pa, da smo v boju proti koronavirusu najprej vpoklicali prav kvantifikacijo: zbiranje in analizo podatkov, kjer ljudje znova postajajo statistika, ne pa državljani z lastnimi usodami, motivi, čustvi in pravicami. Enako je bilo med grško krizo, ko so evropski tehnokrati vztrajali samo na kvantifikaciji in čistih številkah. In prav to je morda največji izziv te krize. Kako se upreti poskusom, da bi postali statistika.
